cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
16. septembra, 2021

Po ruskem tednu, ki sem ga preživel ob skakalnicah nad reko Kama, sem se za nekaj dni spet lahko preselil na barko :).

Vremenske napovedi za ta teden obetajo precej pestro in mokro vreme na morju (in ne samo na morju), a včeraj mi je vendarle uspelo ujeti precej lep in topel jadralski dan. Vetra z juga je bilo ob istrski obali ravno prav, da ni dvignil prevelikih valov in je bilo mogoče dobro jadrati ostro v veter.

Delfinov sem letos ob istrski obali videl veliko več kot na ostalem delu Jadrana. Zadnjič sem jih videl celo v Simonovem zalivu, pred vhodom v izolsko marino. Kaže, da jim ribe na severu bolj teknejo kot na jugu.

Po nekaj urah živahnega cikcakanja sem Skokico popoldne zasidral v zalivu pred Červarjem, ki nudi dobro zaščito pred valovi z juga. Dan sem zaključil s sproščujočim tekom ob obali in med oljčnimi nasadi.

Tudi današnji dan se je začel s sončnimi žarki, a se je kmalu pooblačilo. Vetra z juga je bilo dopoldne nekaj manj kot včeraj, a še vedno dovolj za lepo jadranje. Odjadral sem na odprto morje. Po eni uri jadranja v veter proti jugu sem obrnil na vzhod proti Poreču in pred obalo obrnil spet na jug.

Z jugozahoda so čez Jadran začeli prihajati vse temnejši oblaki, zato sem kmalu spet zavil proti obali in sidro opoldne spustil v zalivu v zavetju otočkov pred Vrsarjem. Komaj sem se dobro zasidral, se je že ulilo z neba.

Plohe so prihajale in odhajale, vmes pa je bilo dovolj premora za sprehod in tek ob obali.

Dan se mi je začel s pogledom na vzhajajoče sonce in tudi zvečer je sonce za kratek pozdrav našlo luknjo med oblaki.

Sredozemlje
7. septembra, 2021

V soboto dopoldne smo se od Benetk in Beneške lagune poslovili in ob severni obali severnega Jadrana odjadrali proti Lignanu. Prvo uro ali dve nas je z dvema vozloma nasprotnega toka zavirala nastopajoča plima, ki je po kanalih v Beneško laguno pošiljala vodo, potem pa je naša hitrost počasi vendarle zlezla nad štiri vozle. Hitreje na jadra pač ni šlo, saj vetra ni bilo v izobilju.

Jadrali smo nekaj milj od obale in se izogibali školjčiščem, ki so v morju postavljena pred obalnimi naselji. Najprej nam je pihalo v bok s severa, potem z juga, popoldne pa se je veter obrnil na zahodnik in smo metuljčkali po precej mirnem morju. Dan smo si popestrili s preizkušanjem krmarjenja z zasilnim krmilom.

Pred Lignanom se je veter nekoliko okrepil, zato smo naše jadranje podaljšali v večer, cilj pa prestavili v Piranski zaliv.

Nekaj ladij smo srečali na poti, proti večeru, ko smo bili že čez slovensko mejo, pa je veter izpuhtel in zagnali smo motor.

Sidro smo zvečer spustili pred starimi skladišči soli v Portorožu. Sidrišče je bilo dobro zapolnjeno s številnimi kar velikimi jadrnicami in motornimi barkami.

V nedeljo zjutraj nas je pozdravila lepa burja, sončen dan pa smo izkoristili za živahno jadranje po Piranskem in Koprskem zalivu, potem pa Skokico za nekaj dni privezali v domači marini v Izoli.

Jadranje
6. septembra, 2021

Pred leti, ko sem se pripravljal na eno od mojih oceanskih poti, sem preskusil tudi eno od možnosti reševanja težav, če ti odpove krmilo. V literaturi sem prebral, da se za zasilno krmilo lahko uporabi tudi viharno sidro (vodno padalo), ki ga privežeš na dve dolgi vrvi in za seboj spustiš v vodo. Druga konca vrvi pa na vsaki strani barke na boku privežeš na stranske bitve, oziroma eno od teh vrvi preko stranske bitve potegneš še do vinča, da z zategovanjem ali popuščanjem vrvi lahko krmariš v eno ali drugo stran.

Takrat sem to preizkusil in je delovalo. Presenečen sem bil, da je na takšen način mogoče jadrati celo rahlo v veter. Daljše kot so bile vrvi in večji kot je bil vodni upor, bolj je zasilno krmilo delovalo. Hitrost jadranja je na ta način sicer za vozel do dva manjša, a v sili lahko krmariš približno v željeno smer.

Prejšnji teden sem v medijih prebral novico o težavah jadralca na slovenskem morju, ki mu je odpovedalo krmilo in si ni znal pomagati, zato je na pomoč poklical pomorsko policijo. S pomočjo policije se je vse srečno končalo.

Spodbujen s to novico sem na pol zares na pol za hec želel poskusiti, ali kot pomožno krmilo lahko deluje še kakšna bolj “alan-fordovska” rešitev. Na dve vrvi smo na koncu skupaj navezali nekaj bokobranov, jih vrgli v vodo, fiksirali krmilo in poskusili krmariti z bokobrani. Vpliv na našo smer je bil zelo majhen (premajhen), saj so bokobrani drseli po vodni gladini in nudili premalo vodnega upora.

Potem sem na vrv tik pred bokobrani navezal še malo sidro od pomožnega čolna, ki je bokobrane prisililo, da so se med plovbo delno potopili. Vodnega upora je bilo s tem dovolj, da je zasilno krmilo začelo delovati in delovalo je tako ob vetrnem kot ob motornem pogonu. Ena 20-metrska vrv je bila privezana na eno stransko bitev, drugo malo daljšo (30-metrsko) vrv pa smo preko stranske bitve potegnili nazaj do vinča in z njo krmarili. V našem primeru je bila ta vrv na desni strani. Ko smo jo zategnili, je barka zavijala na desno, ko smo jo sprostili, so bokobrani začeli napenjati levo vrv in barka je zavijala na levo. Ko sta bili obe vrvi enako napeti, je šla barka naravnost :).

Ogreti od vlečenja vrvi zasilnega krmila, smo med hlajenjem v vodi za šalo namesto bokobranov poskusili še izmenično s človeško “bremzo” in ugotovili, da je ta način uspešen predvsem pri zmanjševanju hitrosti jadranja :).

Sredozemlje
4. septembra, 2021

Iz Riminija smo včeraj popoldne odjadrali proti severu. Prijazen vzhodnik nas je pospremil mimo številnih črpalnih ploščadi.

Plinske ploščadi so do večera ostale za nami, žal pa je oslabel tudi veter in se potem po nekaj urah v drugem delu noči okrepljen vrnil, ko smo jadrali mimo delte Pada.

Zvezde in svetilniki so nam kazali pot proti južnemu vhodu v Beneško laguno, le številna školjčišča na tem območju še vedno niso prav nič označena s kakršnimikoli svetlobnimi znaki.

Školjčišča smo tokrat pustili nedotaknjena in proti jutru skozi preliv zavili k ribiškemu mestecu Chioggia. V enem od mestnih kanalov smo ob obali našli prosto mesto, kjer je ena od ribiških ladjic ravno odšla na jutranji ribolov.

Na izpraznjeno mesto smo privezali Skokico v upanju, da se ribiči ne bodo prav kmalu vrnili.

Pustili so nas spati le štiri ure, potem pa smo se jim morali umakniti.

Izpluli smo iz Chioggia-e in pot nadaljevali proti severu po plovnem kanalu ob dolgem ozkem otoku Pellestrina na robu Beneške lagune. Pot proti Benetkam so nam kazali leseni stebri na obeh straneh plovne poti. Vseskozi je pihal severnik, zato smo do Benetk pripluli zgolj s pomočjo motorja. Pri Lidu smo zavili v levo povprek preko lagune in do centra Benetk pluli mimo nekaj manjših otokov.

Po “obveznem” foto-izletu mimo Markovega trga smo zavili nazaj proti otoku Santellena, kjer smo v tamkajšnji marini privezali barko. Popoldne smo Benetke spoznavali po kopenskih poteh, dan pa smo zaključili z okusnimi Karlovimi palačinkami :).

Sredozemlje
2. septembra, 2021

Noč na sredo bi bila čisto sproščujoča, če se pred nami ne bi neprestano bliskalo. Vetra je bilo le za odtenek, morje le rahlo vzvalovano, nevihte pa so se bližale.

A so počakale do jutra in s seboj prinesle tako zaželjeni veter, ki je pospešil Skokico. Pred pasom neviht smo zjutraj skrajšali jadra, potem pa so se oblaki nad nami razmaknili in se za nami spet zagrnili.

Na Skokico ni padla niti kaplja dežja. Lahko smo le uživali v pogledu na mavrice v okolici in na stebre ploh, ki so podpirali oblake.

 

Vse hitreje smo proti italijanski obali jadrali med številnimi plinskimi črpalnimi ploščadmi in ribiškimi ladjami in do Riminija prijadrali že zgodaj popoldne.

 

Barko smo privezali v marini na vhodu v mestno pristanišče, lepo popoldne pa izkoristili za sprehod ob obali in med mestnimi znamenitostmi iz rimskih časov.

Danes smo se že zgodaj odpravili proti avtobusni postaji v centru mesta in se potem odpeljali na hrib v San Marino.

 

Sprehodili smo se po osrednjem hribu z obrambnimi stolpi na grebenu, uživali v razgledu in si potem ogledali še staro mestno jedro glavnega mesta državice, ki je tudi najstarejša republika.

Več objav

Archives