cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
23. avgusta, 2021

V petek smo se ob Lošinju za kopanje ustavili v zalivčku pred Čikatom, med postankom pa sem dopoldne po telefonu v kamp v Čikatu in v marino v Malem Lošinju povprašal po serviserju za hladilnike. Iz marine so mi posredovali kontakt mojstra, s katerim sem se presenetljivo na hitro lahko dogovoril za popravilo hladilnika.

Dvignili smo sidro in odpluli nazaj v zaliv in do marine v Malem Lošinju, kjer si je mojster na Skokico najprej prišel ogledati, kaj je potrebno narediti, čez nekaj časa pa se je vrnil z opremo za varjenje, s črpalko, merilnimi napravami in s plinsko jeklenko. Mojster je potem najprej zavaril odlomljeno bakreno cevko, nato spojil kompresor in izparilnik, izčrpal preostali plin iz sistema in na koncu vse skupaj napolnil z novim utekočinjenim hladilnim plinom. Popravilo sicer ni bilo poceni, a opravljeno je bilo hitro in hladilnik zdaj deluje :).

Popoldne se je zbudil veter in z maestralom smo z Lošinja mimo Ilovika odjadrali do Silbe, kjer nam je pred nočjo ostalo ravno še dovolj časa za plavanje, sprehod in tek po severnem delu otoka.

 

Po mirni noči v zavetrnem zalivu na severozahodu otoka smo se premaknili do pomola pod vasjo in se sprehodli po naselju ter spotoma nabavili še nekaj sveže hrane.

Burja se je dopoldne nekoliko okrepila in nas pospremila večino poti do Suska, pred otokom pa je burjo zamenjal maestral. Mivkaste plaže na otoku so idealne za mlade družine in majhne otroke, medtem pa sem se v miru barke sam lahko posvetil službenim zadevam in video konferenci.

Razpoloženje na barki je te dni motil nek trebušni virus, ki je z razmikom po pol dneva postopoma po starosti napadel vse člane posadke in na mojo srečo spotoma že toliko oslabel, da se je pri meni končalo brez bruhanja, temveč le z vročino in glavobolom.

V nedeljo smo dopoldne v popolnem brezvetrju s Suska odpluli do bližnjega otoka Unije in pred svetinikom spustili sidro za plavalni premor. Počakali smo na napovedani južni veter in ko je le ta začel kodrati morje, smo dvignili sidro ter razpeli jadra. Jugo je bil bolj len, zato je bilo leno tudi naše jadranje, a počasi smo se popoldne vendarle približevali Istri. Na drugi polovici poti čez Kvarner smo jadrom dodali pomoč motorja, da smo še pred večerom prišli do Medulina in sidro spustili pri tamkajšnjem kampu.

Otroka sta bila po preboleli virozi že pri polnih močeh za obisk zabaviščnega parka, Uroš in Marinka malo manj, moj tek po polotoku pa je bil prav tako bolj počasen in kratek, hoja nazaj do čolna pa se mi je vlekla.

Sredozemlje
21. avgusta, 2021

V torek popoldne sem se po nekaj tednih končno spet lahko za nekaj dni odpravil  na morje. Pod večer sem se v Izoli vkrcal na Skokico in odjadral proti Piranu, kjer se mi je na krovu pridružil še Uroš.

Lepa burja naju je pospremila čez Piranski zaliv v noč in vztrajala ob istrski obali vse do Novigrada, kjer sva šla sredi noči na obisk k dežurni policajki na morskem mejnem prehodu in se tam prijavila za vstop na Hrvaško.

Uroš je šel potem spat, jaz pa sem želel burjo še malo izkoristiti za jadranje proti jugu, a burja je že ob izhodu iz novigrajske luke oslabela in kmalu izginila, da sem za nadaljevanje poti skozi hladno noč moral uporabiti motorni pogon. Po dveh urah sem se naveličal brnenja motorja in barko zasidral ob obali za Porečom.

Zjutraj sva z jutranjim burinom odjadrala do Rovinja, kjer so mi na kapitaniji pregledali dokumente in poštempljali spisek posadke, kot to zahtevajo hrvaški predpisi.

Za otočkom Sv. Andrija sva imela plavalni postanek in počakala sva na popoldanski maestral, ki je Skokico mimo

Brijonov prijazno pospremil do Banjol, kjer sva si z Urošom privoščila še tek po stezicah skozi grmičevje proti Kamenjaku.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa je zapihala lepa burja, ki je Skokico mimo Kamenjaka pognala na Kvarner.

Po nekaj miljah živahnega jadranja sva obrnila nazaj proti Istri, saj smo bili popoldne v Pomerju dogovorjeni z Uroševo družino. Sidro sva spustila pred Medulinom in lotil sem se zamenjave hladilnika. Stari hladilnik je na Skokici dobro služil skorajda 18 let, zadnje čase pa je za hlajenje trošil vse več elektrike in mi praznil akumulatorje.

Kar nekaj ur sva se z Urošem trudila z demontažo starega hladilnega sistema, saj ga nisem želel poškodovati. Medtem se je v pomersko marino pripeljala Uroševa mlada družina. Z Urošem sva dvignila sidro in se zapeljala do marina, kjer so se nama na krovu pridružili še Marinka, Oliver in Glorija, potem pa smo vsi skupaj odpluli do otočka Levan, kjer sem nadaljeval z delom pri demontaži starega hladilnega sistema in pri montaži novega.

Ko sem že zaključeval z montažo novega hladilnika, se mi je med napeljevanjem hladilnih cevk uparjevalnika ena od teh cevčic odlomila in iz sistema je ušel hladilni plin. Čisto nič ni pomagalo moje preklinjanje, lahko sem le pospravil orodje in dvignil sidro.

 

Nekoliko sem se potem potolažil šele med lepim nočnim jadranjem čez Kvarner mimo Unij do Lošinja.

Jadranje
11. avgusta, 2021

Objavil sem program septembrskega in oktobrskega tečaja odprtomorskega jadranja: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Sredozemlje
29. julija, 2021

Vreme je bilo minule dni ob istrski obali kar pisano. V nedeljo so se po nebu v smeri proti severu sprehajale nevihte, zato smo smo ostali zasidrani pri Puntiželi in se popoldne,

ko smo nadoknadili primankljaj nočnega spanja, sprehodili ob obali, ki so jo v smeri proti Fažani preuredili v obsežno puljsko mestno kopališče.

Jugo je preko noči oslabel, da je bilo spanje mirno, v ponedeljek zjutraj pa se je spet nekoliko okrepil in smo lahko odjadrali proti Rovinju, kjer je moral Tone opraviti covid test za vrnitev v Slovenijo. Ostali smo že cepljeni in nas plačevanje testov in sponzoriranje hrvaškega zdravstva ne zanima več :).

Med postankom v zalivu severno od Rovinja je na obisk s čolnom prišel luški kapitan in se najprej pozanimal, ali smo tam prespali, potem pa me je opozoril, da so za popoldne napovedane nevihte s tramontano in svetoval, naj si izberemo boljše sidrišče. Lepa gesta.

Popoldne smo z jugom “odmetuljčkali” naprej proti severu in spotoma srečevali jadrnice, ki so nam ob obali prihajale nasproti in poskakovale proti nasprotnim valovom in vetru. Nekatere so imele razvita jadra, druge pa so se po valovih mučile z uporabo motorja.

Gledali smo vremenske napovedi in radarsko sliko padavin ter premišljevali, ali bi, glede na za ponoči napovedane nevihte, morda že pred prihodom neviht odjadrali v Slovenijo. Pa se je preko SMS-a oglasil Tomaž in nas povabil na palačinke v Červar. Povprašal sem sojadralce in seveda so bile palačinke zelo vabljive.

Premec Skokice smo obrnili nazaj proti Červarju in po nekaj obratih ostro v veter prijadrali v zaliv, kjer sta nas na čolnu že pričakala Tomaž in Lovro.

Ko je bila barka zasidrana, smo se odpravili v počitniško naselje in se pri Permetovih med pogovorom mastili s palačinkami, ki jih ni pekel Tomaž, temveč njihov najmlajši skakalec, Matic.

Oblaki na nebu so se začeli gostiti, zato smo se kmalu vrnili na Skokico, posadko pa sta za del poti okrepila še Lovro in Matic. Ne samo na obzorju temveč tudi vremenskem radarju na internetu smo videli, da se nam iznad Italije z zahoda bliža serija neviht in prva je nad nas privršala že pred Novigradom.

Najprej sem premišljeval, da bi se pred nevihto skrili v novigradski zaliv, pa nas je nevihta prehitela in sem Skokico raje preusmeril na odprto morje. Oblekli smo si jadralske jakne in vremenu primerno nataknili rešilne jopiče.

Ko je veter presegel 30 vozlov hitrosti, smo pospravili glavno jadro in pustili razvite le še za meter genove, hladni nevihtni veter pa se je medtem za deset minut okrepil nad 40 vozlov. Strele okoli nas so sekale v morje, fantom na krovu pa se je smejalo in sem imel občutek, da uživajo v predstavi, ki nam jo je priredila divja narava.

Prva nevihta je bila za Novigradom mimo, a ji je kmalu sledila druga, ki pa ni bila več tako divja.

Za nevihto smo zavili v Umag in v premoru med plohami opravili hrvaške izstopne formalnosti, po Permetova fanta pa sta se s starši odpeljala nazaj v Červar.

Na poti proti Piranu nas je prešlo še nekaj neviht, ki pa niso prinesle močnejšega vetra temveč močne nalive, strele pa so se sprehajale le med oblaki nad nami. Noč smo prespali v mirnem zavetju izolske marine.

Torek je bil z vremenom bolj prijazen. Po jutranji plohi se je skozi oblake začelo prebijati sonce in dopoldne je po Koprskem zalivu zapihal rahel veter.

Janez je v Izoli dobil obisk svoje mlade družine in vsi skupaj smo potem odjadrali na izlet po Koprskem in Piranskem zalivu. Dopoldansko burjo je kmalu zamenjal maestral in nas od Debelega rtiča mimo Pirana pospremil do Portoroža in nazaj.

 

Sredozemlje
26. julija, 2021

Jugo se je ponoči krepil in nas vse bolj preganjal, a smer vetra in valov je bila ugodna, v polkrmo z leve strani, zato je bilo naše jadranje hitro in razmeroma udobno.

Čez ladijske poti sredi Jadrana smo jadrali že ponoči, a smo na morju videli le nekaj ladij.

 

V jutranjem svitu so se pred nami začele pojavljati črpalne ploščadi na hrvaških in italijanskih plinskih poljih. Pred največjo in najbolj osvetljeno ploščadjo smo naredili obrat z vetrom in premec Skokice obrnili proti Istri.

 

Jugo se je okrepil nad dvajset vozlov, zato smo jadra nekoliko skrajšali, a smo z vetrom v polkrmo še vedno jadrali s preko osmimi vozli hitrosti. Valovi so se dvignili nad dva metra in nas guncali od zadaj.

Do Brijonov smo prijadrali že dopoldne in sidro spustili v zavetju Puntižele.

Skozi sive oblake je sonce le redko pogledalo, so pa oblaki zato na zemljo in Skokico spustili nekaj s saharskim prahom pomešanih kapelj dežja, da je barka zdaj vsa marogasta.

Več objav

Archives