cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
4. septembra, 2021

Iz Riminija smo včeraj popoldne odjadrali proti severu. Prijazen vzhodnik nas je pospremil mimo številnih črpalnih ploščadi.

Plinske ploščadi so do večera ostale za nami, žal pa je oslabel tudi veter in se potem po nekaj urah v drugem delu noči okrepljen vrnil, ko smo jadrali mimo delte Pada.

Zvezde in svetilniki so nam kazali pot proti južnemu vhodu v Beneško laguno, le številna školjčišča na tem območju še vedno niso prav nič označena s kakršnimikoli svetlobnimi znaki.

Školjčišča smo tokrat pustili nedotaknjena in proti jutru skozi preliv zavili k ribiškemu mestecu Chioggia. V enem od mestnih kanalov smo ob obali našli prosto mesto, kjer je ena od ribiških ladjic ravno odšla na jutranji ribolov.

Na izpraznjeno mesto smo privezali Skokico v upanju, da se ribiči ne bodo prav kmalu vrnili.

Pustili so nas spati le štiri ure, potem pa smo se jim morali umakniti.

Izpluli smo iz Chioggia-e in pot nadaljevali proti severu po plovnem kanalu ob dolgem ozkem otoku Pellestrina na robu Beneške lagune. Pot proti Benetkam so nam kazali leseni stebri na obeh straneh plovne poti. Vseskozi je pihal severnik, zato smo do Benetk pripluli zgolj s pomočjo motorja. Pri Lidu smo zavili v levo povprek preko lagune in do centra Benetk pluli mimo nekaj manjših otokov.

Po “obveznem” foto-izletu mimo Markovega trga smo zavili nazaj proti otoku Santellena, kjer smo v tamkajšnji marini privezali barko. Popoldne smo Benetke spoznavali po kopenskih poteh, dan pa smo zaključili z okusnimi Karlovimi palačinkami :).

Sredozemlje
2. septembra, 2021

Noč na sredo bi bila čisto sproščujoča, če se pred nami ne bi neprestano bliskalo. Vetra je bilo le za odtenek, morje le rahlo vzvalovano, nevihte pa so se bližale.

A so počakale do jutra in s seboj prinesle tako zaželjeni veter, ki je pospešil Skokico. Pred pasom neviht smo zjutraj skrajšali jadra, potem pa so se oblaki nad nami razmaknili in se za nami spet zagrnili.

Na Skokico ni padla niti kaplja dežja. Lahko smo le uživali v pogledu na mavrice v okolici in na stebre ploh, ki so podpirali oblake.

 

Vse hitreje smo proti italijanski obali jadrali med številnimi plinskimi črpalnimi ploščadmi in ribiškimi ladjami in do Riminija prijadrali že zgodaj popoldne.

 

Barko smo privezali v marini na vhodu v mestno pristanišče, lepo popoldne pa izkoristili za sprehod ob obali in med mestnimi znamenitostmi iz rimskih časov.

Danes smo se že zgodaj odpravili proti avtobusni postaji v centru mesta in se potem odpeljali na hrib v San Marino.

 

Sprehodili smo se po osrednjem hribu z obrambnimi stolpi na grebenu, uživali v razgledu in si potem ogledali še staro mestno jedro glavnega mesta državice, ki je tudi najstarejša republika.

Sredozemlje
31. avgusta, 2021

Popoldne smo se v Izoli vkrcali na Skokico in z rahlim maestralom mimo Pirana odjadrali na jug.

Aljaž in Karel sta tokrat z menoj na poti čez Severni Jadran. V petih ali šestih vozlih vetra nismo bili najhitrejši, a jadranje s štirimi vozli hitrosti je bilo vseeno lepo, dokler za Savudrijo veter ni opešal in smo jadrom v pomoč dodali motorni pogon.

Za popestritev dogajanja na poti čez 130 % Piranskega zaliva so poskrbeli hrvaški ribiči ter slovenski in hrvaški policaji.

Že nekajkrat sem videl to predstavo med jadranjem po Piranskem zalivu. Najprej hrvaški ribič povleče mreže čez Piranski zaliv, potem priglisirajo slovenski policaji in ribiče opozorijo,

da se nahajajo v slovenskem morju, potem priglisirajo hrvaški policaji in Slovence opozarjajo, da so v hrvaškem morju in potem policaji krožijo drug okoli drugega in določajo mejo v Piranskem zalivu, medtem pa hrvaški ribiči še naprej lovijo ribe v slovenskem morju :).

Zvečer se je pojavilo nekaj več severnika, ki daje upanje, da se bomo kmalu spet lahko s primerno hitrostjo premikali samo na veter.

Sredozemlje
28. avgusta, 2021

Jutro v zalivu pred Funtano je bilo mirno, preveč mirno in morje gladko. Nikamor se mi ni mudilo, zato sem še malo poležal, potem pa sem dal v vodo sup in odveslal po zalivu in med otoke proti Vrsarju. Za dodatne vaje iz ravnotežja so poskrbele turistične barkače in ladje, katerih kapitani si za plovbo proti Vrsarju niso izbrali najkrajše poti po odprtem, temveč zavito pot po prelivih med otočki, kjer sem veslal. In ladje so valovale morje in moj sup je poskakoval na valovih in eni skupini turistov sem naredil veselje, ko so me valovi prekucnili v vodo.

Pozno dopoldne je zapihal maestral in odjadral sem lahko na pot proti severu. Sprva sem se za prehod meje nameraval ustaviti v Poreču, pa je lepo pihalo in sem jadral še naprej do Novigrada.

Na morju je bilo kar živahno in dosti jadrnic je križarilo ob istrski obali. Po postanku v Novigradu sem z maestralom odjadral naprej proti Sloveniji, a je pred Umagom veter oslabel in se mešal iz različnih smeri. Zavil sem k obali, spustil sidro in počakal uro ali dve, da je začela pihati živahna burja.

Spet sem dvignil jadra, jih skrajšal in potem pod večer z nekaj obrati v veter čez Piranski zaliv odjadral do Pirana in po postanku pri mejnih policajih zvečer še naprej do Izole.

Nekaj dni bo Skokica zdaj počakala v marini, v torek popoldne pa odjadramo čez severni Jadran proti Riminiju.

Še je prostor na barki na našem jadranju proti San Marinu,  zato se lahko še vedno prijavite.

Sredozemlje
25. avgusta, 2021

Vremenska napoved za ponedeljek ni bila najbolj prijazna, zato smo že zjutraj zapluli do marine v Pomerju, kjer je Marinka prejšnji teden pustila avto. Uroš in Marinka sta se z otrokoma izkrcala in odpeljala domov, jaz pa sem med otočki odjadral iz Medulinskega zaliva. Kar naporno je za starše, ko so otroci bolani in jokajo, še zame je bilo včasih naporno te dni, a jaz si bom v naslednjih dneh vsaj lahko spočil ušesa :).

Na radarski sliki padavin sem videl, da imam do prihoda dežja in hladne fronte še nekaj ur časa, zato sem izkoristil najprej vzhodnik in nato kratkotrajen jugo, da sem odjadral na zahodno stran Istre. Med jadranjem mimo Kamenjaka in svetilnika Porer sem videl, da z zahoda in severa že prihajajo temni oblaki, ko sem bil pri Banjolah pa je začelo grmeti in sem nad Pulo videl, kako strele sekajo v tla.

Pospravil sem jadra, zavil v zaliv Paltana, spustil sidro in počakal na prihod nevihte. Kmalu je krepko zapihalo, najprej toplo z juga, nato ledeno s severa, ulilo se je, nevihta pa je šla mimo bolj vzhodno.

S presledki je deževalo večino popoldneva, veter pa se je ustalil pri 20 do 25 vozlih burje. Proti večeru so se oblaki začeli razmikati, čoln sem dal v vodo in odveslal v Banjole.

Med sprehodom in tekom ob obali sem ugotovil, da sem zdaj že spet pri močeh :).

Burja je ponoči oslabela in jo je bilo zjutraj dovolj le še za lahkotno jadranje. Med jadranjem po mirnem morju sem do Brijonov lahko zašil nekaj načetih šivov na glavnem jadru, dokler se burja ni okrepila in je jadranje postalo hitrejše. Na morju je bilo kar dosti jadrnic, z nekaterimi smo se prehitevali, z drugimi srečevali.

 

Pred Rovinjem je veter oslabel, zato sem ob Sv. Andriji spustil sidro in počakal na popoldanski maestral, vmes pa opral blazine, ki so nastradale med izbruhom epidemije “trebušnega virusa” :).

Popoldne sem mimo Rovinja in Vrsarja odjadral do Funtane.

Skokico sem zasidral v zalivu in ker je bilo na soncu spet toplo, sem najprej zaplaval po zalivu, nato pa odveslal do kampa in si privoščil nekaj teka čez travnike, sadovnjake, gozdičke in ob obali. Za razliko od malo zasedenih kampov na jugu Istre, so kampi v Funtani in proti Poreču za moj okus kar preveč polni. Z veseljem sem se vrnil v mir, ki mi ga nudi moja barčica.

Več objav

Archives