V soboto sem se pred Vrsarjem zbudil v mirno jutro. V tem času je svetel del dneva kar prekratek, zato na sidrišču nisem čakal na napovedano burjo, temveč zagnal motor in odplul proti jugu.

Jutranje sonce je skozi oblake začelo kukati, ko sem bil pred Rovinjem, za rovinjskimi otoki pa me je razveselila burja in dovolj napela jadra, da sem ustavil motor.

Proti Brijonom se je veter okrepil nad dvajset vozlov, da sem vse bolj krajšal jadra in Skokica je vse bolj drvela po morju. Plovba v zavetju obale je bila močnemu vetru navkljub vseeno mirna, saj valovi še niso narastli.

Hitro sem jadral po notranji strani mimo Brijonov in potem dopoldne mimo Pule zavil v zaliv in na sidrišče pred Banjolami. Na barko se je vkrcal Matej, ki mi bo naslednjih nekaj dni na krovu delal družbo pri zategovanju vrvi in nastavljanju jader.

Dnevne svetlobe je bilo še dovolj na razpolago, zato sva se odločila, da že popoldne odjadrava čez Kvarner. Do Kamenjaka je bilo jadranje hitro in mirno, za Kamenjakom pa sva se srečala z dva- do tri-metrskimi valovi, ki jih je iz zaliva prignalo 25 do 30 vozlov burje. Valovi so se pogosto prelivali čez krov Skokice, zato sva nad kokpit namestila “šotor”, da naju je ščitil pred valovi in vetrom.

Jadranje je bilo zaradi valov nekoliko naporno, a dovolj hitro, da so se pred premec Skokice prišli igrati delfini. Razigrano so skakali čez valove, vendar se med prelivajočimi valovi s fotoaparatom v roki nisem upal na premec barke, kjer bi delfine lahko videl bolj od blizu. Za delfini sem oprezal v zavetju šotora in potem vedno zamudil trenutek, ko je delfin skočil iz vode, da bi ga fotografiral v zraku. Ko se potem na računalniku pregledoval fotografije, sem videl, da sem delfina v najboljšem primeru ujel le za rep, ko je že priletel nazaj v vodo.

V dveh urah sva od Kamenjaka prijadrala do Unij, kjer so se valovi zmanjšali, da je jadranje postalo bolj udobno. Tudi burja je začela slabeti, a je bila dovolj vztrajna, da naju je pospremila v večer. Jadra sva razvila do vrha in še naprej s kar spodobno hitrostjo jadrala do juga Lošinja, kjer sva v zalivčku Balvanida spustila sidro.

V nedeljo je bilo vetra ravno dovolj za umirjeno nedeljsko jadranje mimo Ilovika, Silbe, Premude in Škarde.

Dopoldne sva se z Matejom ustavila na Istu, kjer sva Skokico privezala na čelo vaškega pomola in se potem odpravila na malo daljši sprehod in tek po otoku. Tudi tokrat sva šla vmes še na obisk k cerkvici Gospe od sniga na vrhu hriba nad vasjo.

Popoldne sva skozi preliv med Istom in Molatom odjadrala proti Zadru. Burja je vse bolj pešala in se obrnila v rahel severnik, ki pa barki ni dal ravno velike hitrosti. Kmalu sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor.

Zvečer sva plula mimo Zadra in potem sidrala v zalivu pred Sukošanom, kjer sem bil z mehanikom dogovorjen za popravilo menjalnika, ki mi je že nekaj let občasno nagajal.

Prestava naprej ali nazaj na menjalniku ni vedno takoj prijela in sem se zato včasih med pristajanjem nekoliko preveč na trdo srečal s pomolom.

Zjutraj sva Skokico s sidrišča premaknila v marino in kmalu sta na barko prišla dva mehanika in odmontirala ter prestavila motor iz motornega prostora, da sta potem lahko razdrla menjalnik na nogi saildrive-a.

Deževen in razpihan dan je bil v zavetju marine ravno pravšnji za popravilo motorja.

Serviserja sta kmalu ugotovila, da je težava v sklopki, pri kateri so se izrabile lamele. S sklopko sta odšla v delavnico, se popoldne z njo vrnila na barko in po dobri uri sta bila menjalnik in motor spet sestavljena in na svojem mestu. Preskusili smo delovanje in menjalnik je vedno brez zamude takoj prestavil v prestavo. Poslej se ob morebitnih trkih ob pomol ne bom imel več mogel izgovarjati na menjalnik 😊.