Za razliko od burne Barcolane, nas je tokrat proti Riminiju pospremil precej šibak severnik.



Na poti proti jugu so se mi včeraj na Skokici pridružili Bojan, Damjan, Maja, Jan in Manca. Veter nas je s hitrostjo primerno za spodobno jadranje osrečil le zvečer mimo Umaga in potem še danes zjutraj zadnjih nekaj ur pred pristankom, vmes pa je bil veter tako šibak, da smo jadrom dodali pomoč motorja.

Mirna in sproščujoča je bila nočna plovba od Istre čez Severni Jadran, kmalu za tem, ko smo barko opoldne privezali v marini, so Rimini obiskale nevihte.

Ponoči je v marini žvižgalo okoli jamborov in jutranji pogled na vremenske napovedi na računalniku mi je narisal nasmeh na obraz :). Skokica zaradi svoje teže pač potrebuje nekaj več vetra od regatnih bark, da se premakne in vremenska napoved je še naprej obetala burjo.

Uroš je po včerajšnjem treningu žal “omagal” in smo zato proti Barkovljam zjutraj odpluli le štirje na krovu Skokice – po starosti: Gregor, Miran, Jelko in Tomaž. Slednjega smo danes izbrali, da bo kriv za vse morebitne težave med jadranjem. To pomembno funkcijo pač pridobiš, če si najmlajši :).
Burja je iz Trsta proti Izoli pošiljala zoprne valove, zato smo raje najprej zavili proti Ankaranu in potem v zavetju Debelega rtiča dvignili jadra, ter odjadrali proti Barkovljam. Bolj kot smo se bližali bojam na startni črti, močnejši sunki burje so “bombardirali” morje, a vmes veter v povprečju ni presegal 20 vozlov.

Za vsak slučaj smo glavno jadro pustili na tretji krajšavi in počakali na start. Razvili smo še genovo in kar dobro startali. Veter se je po startu okrepil nad 30 vozlov, a je postal bolj enakomeren, zato genove nismo prav dosti skrajšali. Bal sem se starta, ko je gneča in veter v krmo, a je tokrat vsaj za nas vse skupaj potekalo gladko in brez hudega stresa :).

Z oddaljenostjo od obale so se valovi večali in nagibali barko, zato sem moral kar skrbno krmariti, da smo jadrali v željeno smer. Kmalu smo z vetrom v polkrmo jadrali z desetimi vozli hitrosti, po valu navzdol pa tudi hitreje. Morje je postajalo vse bolj belo, razpenjeno.

Paziti sem moral na barke okoli nas, ki so imele nekatere na jamborih napetih preveč jader in so jih zato sunki burje polagali in obračali v veter.

Enega od takšnih “napadov” na Skokico so s svojo barko uprizorili Avstrijci, a sem se jim uspel izogniti – glej video Skokica na Barcolani.
Pred prvo bojo pri Debelem rtiču je veter zelo oslabel in je neprestano menjal smer, da nekajkrat nisem vedel, kam bi bilo najbolj pametno jadrati in smo malo begali po morju do boje, kjer se je burja spet začela krepiti.

Skrajšali smo jadra in do druge boje ter naprej je šlo ostro v veter. Sunki burje so se krepili in ko nas je začelo preveč polagati, smo še dodatno krajšali jadra. Kmalu smo spet pristali na tretji krajšavi in tretjini genove, a smo bili hitrejši od sosedov na regatnem polju, ki so se mučili s večjimi jadri.

Cikcakali smo po regatnem polju proti gradu Miramare in delali obrate v veter na deset minut, da se od direktne smeri ne bi preveč oddaljili. Dvakrat vmes so nas k hitremu obratu prisilile tudi barke na prednostnih uzdah, ko sem pozno spoznal, da nismo dovolj hitri, da bi prečkali pred njihovim premcem.

Pred tretjo bojo je veter v povprečju nekoliko oslabel, krepiti pa so se začeli sunki burje, ki se je vrtinčila čez hrib in so zato sunki kot nekakšne vetrne “bombe” padali na morje in v hipu razpenili morje v okolici barke in jo včasih krepko nagnili.
Objadrali smo bojo in obrnili proti cilju pred Trstom. Nekoliko čudno se mi je zdelo, da na nekaterih barkah že kmalu po obratu za Miramarom pospravljajo jadra, a na radijski postaji nismo slišali nobenega obvestila o skrajšanju regate, le informacijo, da je zmagala jadrnica “Arca”.

Veter je mimo Barkovelj slabel in morje je bilo mirno, občasno pa so še vedno prihajali močni sunki burje. Odločil sem se, da podaljšamo jadra, da bi bili čimprej na cilju. Toda sunki burje so nas zaradi prevelikih jader občasno precej polagali in obračali v veter, da smo proti cilju kar preveč vijugali.
Regato v močnem vetru bi končali popolnoma brez škode, če nas pred Barkovljami nebi “napičila” slovenska barka in nam skrivila ograje. Fantje na barki, ki smo jo prehitevali so snemali in menjavali strgano genovo ter kričali drug na drugega, pri tem pa je krmar pozabil na krmilo in njihova barka je zavila ostro v levo ter se nam s premcem zaletela v bok, preden bi se jim lahko izognil. Ko sem jih vprašal, kaj delajo, sem namesto opravičila dobil odgovor, da smo se jim mi nastavili ??
Iz spoštovanja do krmarja ne bom napisal, kdo je bil za krmilom, saj vem, da se ni zaletel namenoma.
Poravnali smo ograjo in odjadrali še zadnjo miljo do cilja pred Trstom, sunki okrepljenega vetra pa so nas pred ciljem že kar preveč polagali in ne vem, zakaj nismo skrajšali jader.

Po cilju smo pospravili glavno jadro in potem s polovico genove in s tridesetimi vozli burje v krmo odjadrali proti Izoli. Veseli smo bili živahnega in dobrega jadranja na regati in to proslavili s potico, po prihodu v marino v Izoli pa doživeli hladen tuš. Na internetu, ko sem iskal rezultate Barcolane, sem videl, da so nam regato razveljavili že po prihodu v cilj.
Regatni odbor je regato najprej skrajšal in cilj prestavil na tretjo bojo pri Miramaru (te informacije mi na radijski postaji nismo slišali), potem pa opoldne regato odpovedal za jadrnice pod dvanajst metrov in razveljavil rezultate tudi tistim, ki smo bili do takrat že skozi cilj pri Miramaru. Med temi “osmoljenci” smo bili žal tudi mi. Rezultati daljših bark, ki so v cilj prišle za nami, so obveljali ??

Razočarani smo bili nad odločitvijo organizatorja, saj so bile razmere na regatnem polju sicer zahtevne, a obvladljive in nevarne le za tiste, ki so pretiravali z jadri, ali pa so regatirali z barkami, ki so bolj primerne za manjša jezera.
Vseeno nam bo v mislih ostal spomin na lep, vetroven, živahen in pester jadralski dan preživet v Tržaškem zalivu.
Vremenska napoved za Barcolano že dolgo ni bila tako lepa in po dvoletnem premoru se bomo spet udeležili ene malo bolj poskočne regate.

Včeraj sem šel po startne številke v Barkovlje in spotoma v tržaškem pristanišču opazoval od burje razpenjeno morje.

Preko 50 vozlov vetra so namerili sredi dneva in burja je organizatorjem največje regate odpihnila vse obalne prireditve.
Danes so bile razmere na morju nekoliko boljše, da smo s Skokico lahko odjadrali na sprehod po Tržaškem zalivu. Nekaj treninga smo vendarle potrebovali, da se bomo jutri bolje znašli med množico jadrnic na regatnem polju.

Jadra so mi na krovu barke pomagali napenjati Gregor, Jelko, Tomaž in Uroš, a smo morali jadra že takoj za Izolo kar krepko skrajšati, saj se je burja okrepila nad 30 vozlov. Tretja krajšava glavnega jadra in tretjina genove je bila dovolj za hitro in uravnoteženo jadranje čez Koprski zaliv in mimo Debelega rtiča do Trsta. Vmes smo za vajo naredili nekaj obratov v veter in ugotovil sem, da še nismo zarjaveli.

Le malo jadrnic je bilo videti na morju, povsem drugače, kot je sicer pred Barcolano.
Pred Trstom smo obrnili, malo podaljšali jadra in odmetuljčkali nazaj proti Izoli. Na barki smo sicer imeli tudi spinaker, a si ga nisem upal dvigniti na jambor in glede na vremensko napoved z zmerno burjo predvidevam, da ga tudi jutri ne bomo uporaljali.



Noč na nedeljo je bila ponovno zelo deževna, a nevihtam navkljub je ozračje ostalo mirno. Zjutraj so se plohe in nevihte preselile na vzhod, od koder je začel pihati sprva sramežljiv vzhodnik, z zahoda pa se je začelo jasniti.

Vremenska napoved je za popoldne in zvečer ter za cel ponedeljek napovedovala novo pošiljko dežja in neviht, zato sva s Tomažem iz zaliva pred Banjolami odjadrala že zjutraj. Vetra z obale je bilo sprva le za okrog šest vozlov, a po mirnem morju se da tudi s šibkim vetrom prav lepo jadrati.
Srečala sva ribiče, ki so se v spremstvu številnih galebov vračali z nočnega ribolova.

Pri Brijonih se je veter okrepil in Skokica je pospešila. Zaradi neugodne vremenske napovedi za ponedeljek sem se odločil za vrnitev domov. Prejšnje dni sem užival v lahkotnem jadranju, zdaj pa se mi je začelo muditi, saj sem želel prehiteti za zvečer napovedan dež.


Dokler je pihal vzhodnik, je bilo jadranje kar hitro, pred Rovinjem pa je veter začel slabeti in obračati na jugovzhodnik, s katerim sva potem metuljčkala do Vrsarja, kjer se je Tomaž izkrcal.

Po odhodu iz Vrsarja se je pooblačilo in jugo se je spet nekoliko okrepil. Jadranje je postalo živahnejše, oblaki z zahoda po so čez Jadran s seboj začeli prinašati dežne plohe.

Do Umaga je barka ostala suha, potem pa je začelo rositi in veter je žal skoraj popolnoma izginil. Zanimivo se mi je zdelo, da so bile plohe tako mirne. Dostikrat se veter pred prihodom plohe okrepi, danes pa je bilo ravno obratno in je dež odnesel še tiste sapice, ki so se prej plazile po morju.

V Piranskem zalivu sem spet dobil spremstvo delfinov.

Po obisku pri policajih na mejnem prehodu v Piranu sem odplul proti Izoli. Dež je ponehal in platnena streha, jadra ter druga platna na barki so se spotoma posušila, da sem jih lahko še pred prihodom v Izolo normalno pospravil.
Temni oblaki, ki so napovedovali nov dež, me niso več zanimali. 🙂