cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

V soboto sem se pred Vrsarjem zbudil v mirno jutro. V tem času je svetel del dneva kar prekratek, zato na sidrišču nisem čakal na napovedano burjo, temveč zagnal motor in odplul proti jugu.

Jutranje sonce je skozi oblake začelo kukati, ko sem bil pred Rovinjem, za rovinjskimi otoki pa me je razveselila burja in dovolj napela jadra, da sem ustavil motor.

Proti Brijonom se je veter okrepil nad dvajset vozlov, da sem vse bolj krajšal jadra in Skokica je vse bolj drvela po morju. Plovba v zavetju obale je bila močnemu vetru navkljub vseeno mirna, saj valovi še niso narastli.

Hitro sem jadral po notranji strani mimo Brijonov in potem dopoldne mimo Pule zavil v zaliv in na sidrišče pred Banjolami. Na barko se je vkrcal Matej, ki mi bo naslednjih nekaj dni na krovu delal družbo pri zategovanju vrvi in nastavljanju jader.

Dnevne svetlobe je bilo še dovolj na razpolago, zato sva se odločila, da že popoldne odjadrava čez Kvarner. Do Kamenjaka je bilo jadranje hitro in mirno, za Kamenjakom pa sva se srečala z dva- do tri-metrskimi valovi, ki jih je iz zaliva prignalo 25 do 30 vozlov burje. Valovi so se pogosto prelivali čez krov Skokice, zato sva nad kokpit namestila “šotor”, da naju je ščitil pred valovi in vetrom.

Jadranje je bilo zaradi valov nekoliko naporno, a dovolj hitro, da so se pred premec Skokice prišli igrati delfini. Razigrano so skakali čez valove, vendar se med prelivajočimi valovi s fotoaparatom v roki nisem upal na premec barke, kjer bi delfine lahko videl bolj od blizu. Za delfini sem oprezal v zavetju šotora in potem vedno zamudil trenutek, ko je delfin skočil iz vode, da bi ga fotografiral v zraku. Ko se potem na računalniku pregledoval fotografije, sem videl, da sem delfina v najboljšem primeru ujel le za rep, ko je že priletel nazaj v vodo.

V dveh urah sva od Kamenjaka prijadrala do Unij, kjer so se valovi zmanjšali, da je jadranje postalo bolj udobno. Tudi burja je začela slabeti, a je bila dovolj vztrajna, da naju je pospremila v večer. Jadra sva razvila do vrha in še naprej s kar spodobno hitrostjo jadrala do juga Lošinja, kjer sva v zalivčku Balvanida spustila sidro.

V nedeljo je bilo vetra ravno dovolj za umirjeno nedeljsko jadranje mimo Ilovika, Silbe, Premude in Škarde.

Dopoldne sva se z Matejom ustavila na Istu, kjer sva Skokico privezala na čelo vaškega pomola in se potem odpravila na malo daljši sprehod in tek po otoku. Tudi tokrat sva šla vmes še na obisk k cerkvici Gospe od sniga na vrhu hriba nad vasjo.

Popoldne sva skozi preliv med Istom in Molatom odjadrala proti Zadru. Burja je vse bolj pešala in se obrnila v rahel severnik, ki pa barki ni dal ravno velike hitrosti. Kmalu sem se naveličal počasnega jadranja in zagnal motor.

Zvečer sva plula mimo Zadra in potem sidrala v zalivu pred Sukošanom, kjer sem bil z mehanikom dogovorjen za popravilo menjalnika, ki mi je že nekaj let občasno nagajal.

Prestava naprej ali nazaj na menjalniku ni vedno takoj prijela in sem se zato včasih med pristajanjem nekoliko preveč na trdo srečal s pomolom.

Zjutraj sva Skokico s sidrišča premaknila v marino in kmalu sta na barko prišla dva mehanika in odmontirala ter prestavila motor iz motornega prostora, da sta potem lahko razdrla menjalnik na nogi saildrive-a.

Deževen in razpihan dan je bil v zavetju marine ravno pravšnji za popravilo motorja.

Serviserja sta kmalu ugotovila, da je težava v sklopki, pri kateri so se izrabile lamele. S sklopko sta odšla v delavnico, se popoldne z njo vrnila na barko in po dobri uri sta bila menjalnik in motor spet sestavljena in na svojem mestu. Preskusili smo delovanje in menjalnik je vedno brez zamude takoj prestavil v prestavo. Poslej se ob morebitnih trkih ob pomol ne bom imel več mogel izgovarjati na menjalnik 😊.

 

Sredozemlje

Tekmovalna skakalna sezona se nam začne proti koncu meseca, prosti čas do takrat pa bom večinoma izkoristil za pobeg na morje, pobeg iz slovenske korona-norišnice, stran od slabih novic.

Na vhodu v piransko pristanišče me je ob pogledu na potopljen pomol zaskrbelo, kako bom ob obalo lahko privezal barko, pa je nato na drugi strani carinski pomol vendarle dovolj gledal iz vode, da sem pri policajih na morskem mejnem prehodu lahko suhih nog opravil izstopne formalnosti.

Vremenska napoved ob istrski obali čez dan ni obetala veliko vetra, a je dopoldanski severnik vztrajal in proti jugu sem lahko večino dneva počasi metuljčkal, dokler pri Poreču ni zapihal zmeren vzhodnik, ki je lepo nagnil barko.

Pokrajšal sem jadra in nadaljeval z vse bolj živahnim jadranjem.

Letnemu času primerno je sonce cel dan precej nizko nad obzorjem in vseskozi sem imel občutek, da se večeri. In potem se je zares kmalu zvečerilo 🙂 in ohladilo. V Vrsarju sem bil dogovorjen za jadralsko srečanje z Gregorjem, še prej pa sem načrtoval nekaj kopenske rekreacije, pa potem ko sem spustil sidro, nisem našel dovolj volje za spust čolna v vodo in nočni tek po obali.

Gregor in Ksenija sta zvečer res prišla na obisk. Svojo Lungo sta privezala ob Skokico in mi prinesla palačinke :), da mi ni bilo potrebno premišljevati, kaj bi si skuhal za večerjo (itak si ne bi ničesar skuhal, dokler imam na barki dovolj čipsa).

Večer nam je minil v pogovoru o slovenskih jadralcih, saj kaže, da namerava Gregor napisati knjigo o naših oceanskih jadralcih :).

Sredozemlje

V soboto smo se dopoldne malo dlje zadržali na obali in počakali na burjo. Zjutraj sem si v čudovitem vremenu lahko privoščil tek ob obali okoli Pirana in potem na hrib, kjer sem lahko užival v razgledu na naše lepo staro primorsko mestece.

Pred odhodom na morje smo si pred Bernardinom ogledali še start regate, potem pa smo tudi mi odjadrali iz Piranskega zaliva na srečanje z burjo.

 

Do piranske Punte smo jadrali po mirnem morju, za njo pa smo se srečali z valovi, ki jih je iz Tržaškega zaliva prignalo 25 vozlov burje. Skrajšali smo jadra in nekaj ur uživali v poskočnem jadranju.

Naredili smo nekaj obratov v veter in se postopoma bližali Izoli, kjer smo popoldne pred vhodom v marino pospravili jadra in Skokico potem privezali na njeno mesto ob pomolu.

Kot se pred odhodom domov spodobi, smo barko še oprali, pospravili opremo in očistili notranjost, potem pa smo se odpeljali domov.

V prvi polovici novembra načrtujem le še en jadralski izlet do Dalmacije, saj se nam bo proti koncu novembra že začela zimska skakalna sezona.

 

 

Sredozemlje

Redka megla je nad Beneško laguno vztrajala tudi še v petek zjutraj, ko smo iz marine izpluli na pot proti Sloveniji. Rosa se je nabirala na oknih in smo jo sproti brisali, da smo našli pot med številnimi svetilniki do severnega izhoda iz lagune.

Na morju se je megla zgostila, da smo prvih pet ur lahko videli le nekaj deset metrov v okolici barke, ostalo pa se je skrilo za vlažno in hladno sivino megle. Dežurstva ob krmilu smo si razdelili na pol ure, saj je bilo neprestano buljenje v meglo in oprezanje za zvoki iz okolice kar utrujajoče, pa tudi hladno postane, ko se na tebi nabirajo drobne kapljice vlage.

Burin nam je prvih nekaj ur omogočal jadranje s tremi do petimi vozli hitrosti proti vzhodu, potem pa so se sapice obrnile na zahodnik in jadranje je postalo prepočasno, zato smo zagnali motor.

Sredi dneva se je megla začela redčiti, da smo se lahko bolj sprostili.

Piranski zaliv nas je pričakal obsijan s soncem. Na poti mimo Savudrije smo na morju severno od nas spet lahko videli igro hrvaških ribičev s slovenskimi in hrvaškimi policisti. Ko hrvaški ribiči zaplujejo na slovensko morje, do njih iz Pirana priglisira slovenski policijski čoln, ki mu kmalu sledi hrvaški policijski čoln.

Slovenci najprej popišejo hrvaškega ribiča, potem pa se policaji s hrvaškimi kolegi “pogajajo”, kje je meja na morju. Piranski zaliv je 30 % večji, kot izgleda. Še vedno ima 130 %, od tega je 80 % slovenskega in 50 % hrvaškega. Mislim, da hrvaški policaji ob posredovanjih v Piranskem zalivu samo za gorivo zapravijo več denarja, kot so vredne ribe, ki jih narabutajo v slovenskem morju.

Pred Piranom smo spotoma opazovali regato optimistov in se tokrat uspešno izognili jadrnici s konjičkom na jadrih, ki jo Skokica nekako usodno privlači.

Barko smo popoldne privezali ob obalo pred Bernardinom, kjer smo potem v restavraciji ob pici uživali v lepem sončnem zahodu.

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po Piranu.

Sredozemlje

Pretekli teden je bilo prečkanje Jadrana v burji zelo poskočno, tokrat pa nas je čez morje do Beneške lagune pospremil prijazen jugo.

V sredo smo zgodaj izpluli s sidrišča za Fraškeričom na jugu Istre in v brezvetrju prve tri ure pluli s pomočjo motorja, potem pa nas je dopoldne obiskal južni veter, ki je vztrajal cel dan in nas prijazno pospremil vse do Chioggie.

Med osem in petnajst vozli vetra nam je pihalo v bok, valovi pa so bili majhni, zato je bilo jadranje sproščujoče. Lep sončen dan smo spet preživeli na morju.

 

Večkrat smo prečkali ladijske poti in na poti tokrat tudi srečali dosti ladij.

Obiskala nas je tudi ptičica in nam pomagala krmariti.

Večer nas je ujel nekje nad delto Pada, po še nekaj urah večerne plovbe med školjčišči pa smo skozi južni vhod v Beneško laguno že prijadrali do Chioggie. Kot ponavadi smo poskusili najti prost privez v katerem od mestnih kanalov in med ribiškimi ladjami našli presenetljivo veliko prostora za privez.

Po sprehodu po ulicah in mostičkih čez kanale v središču Chioggie smo se vrnili do Skokice, ko so se z ribolova začele vračati ribiške ladje in nas “pregnale” s priveza.

 

S posadke ene od ladij smo se dogovorili za privez na njihov bok, da smo potem lahko v miru spali do jutra.

Zjutraj smo med koli, ki označujejo plovno pot po kanalih v Beneški laguni, odpluli proti Benetkam.

 

Na laguno se je zjutraj spustila megla. Vmes smo enkrat poskušali najti bližnjico do Benetk :), pa nismo prišli daleč in nas je potem iz blata, v katerega smo nasedli, pomagal izvleči pilotski čoln, ki je ravno takrat priplul mimo.

 

 

Benetke smo v megli potem vendarle uspešno našli, le barv naši fotoaparati med plovbo mimo Markovega trga niso zabeležili prav veliko.

Skokico smo za čez noč privezali v marini Santelena in se potem na ogled mesta odpravili še po suhem.

Več objav

Archives