Poročila s poti
Zadnjih nekaj dni sem imel čas, da sem se lahko posvetil Skokici, saj se spodobi, da se jo za novo leto uredi. Nekaj bušk in prask se je med letom nabralo na trupu barke zaradi premalo natančnih pristankov ob pomole in Skokica je potrebovala nekaj šminke ter tudi manjšo lepotno operacijo na premcu.
Jon ima te dni počitnice, zato sem ga lahko povabil, da jih delno preživi na morju :). Okov premca je bilo potrebno odstraniti z barke, da sem ga lahko poklepal, a za to opravilo je potrebnih več rok, zato mi je sinova pomoč zelo prav prišla.
Zamudno je delo z napeljevanjem vrvi za varovanje jambora, popuščanjem vseh pripon in odstranjevanjem prednje pripone, da sva potem lahko odmontirala okov premca. En dan sva potrebovala za demontažo, drugi dan pa za popravilo, spotoma pa sva obnovila še sidrni prostor, ki ga je veriga znotraj že krepko obrusila. Dnevi so kratki, zato se nama je delo oba dni zavleklo globoko v večer.
Ko sva končala, se je komajda videlo, da sva kaj naredila, a barka je zdaj vendarle spet polno usposobljena za resno jadranje.
V prihodnjih treh dneh bomo skakali na Ljubnem, naslednja priložnost za jadranje pa bo prišla že veliko prej, kot sem načrtoval, saj nam je korona na žalost odnesla vsa skakalna tekmovanja, ki so bila na Japonskem načrtovana v prvi polovici januarja.
Na barki se mi bo na začetku leta pridružil skrivnosten “odbitek” :).
Včasih “jadramo” tudi, ko nismo na barki :).
Odlomek o jadranju in knjigah iz oddaje “Dobro jutro” od 1:17 naprej (oziroma od 8:48 naprej).
V četrtek sva z Matejem zgodaj vstala, saj sva se zvečer dogovorila, da greva zjutraj gledat sončni vzhod na hrib nad Unijami. Pogled na oblačno nebo sončnega vzhoda ni obetal, a naju to ni odvrnilo od namere, saj sva se v bistvu želela predvsem dobro sprehoditi preden odjadrava čez Kvarner.
Po poti navkreber skozi vas sva se povzpela na hrib in potem na drugi strani hriba presenečeno videla, kako je sonce pod oblaki vzšlo izza Lošinja. Čez nekaj minut se je sonce potem sicer skrilo za oblake, a razgled s hriba po kvarnerskih otokih je bil vseeno lep.
Mateju moji odmerki kopenske rekreacije niso dovolj, zato je odtekel malo daljši krog po otoških stezicah, potem pa sva Unije zjutraj zapustila.
Tokrat nisva potrebovala pomoči pri odvezovanju vrvi z gradbenega splava, da bi zapustila pristanišče.
Zaradi plime je bila voda za pol metra višja kot zvečer ob prihodu, podnevi pa se je v morju tudi dobro videlo, kje je postavljen betonski blok, na katerega je bil navezana boja in vrv s splava, zato sem ga lahko obplul.
Za Kvarner je bila napovedana burja, a je že zjutraj pihal zgolj rahel severnik, ki se je pozneje obrnil na nekoliko krepkejši maestral. Proti Istri sva imela veter točno v premec, zato sva morala jadrati ostro v veter in križariti.
Po nekaj urah umirjenega jadranja in po nekaj obratih v veter sva opoldne prijadrala do Kamenjaka in svetilnika Porer. Običajno mimo Porerja jadram po notranji strani, med svetilnikom in Kamenjakom, tokrat pa sem si svetilnik lahko ogledal tudi z zahodne strani.
Po še eni uri jadranja sva priplula do Banjol, kjer se je Matej na pomolu v Volmah izkrcal, saj je tam prejšnji teden pustil svoj avto. Pomahala sva si v slovo in odjadral sem naprej ob istrski obali navzgor. Maestral se je popoldne okrepil, da sem skrajšal jadra, a se valovi niso zelo dvignili in jadranje je bilo še naprej udobno. Križaril sem po notranji strani mimo Brijonov, kmalu za otoki pa mi je sonce ušlo za obzorje.
Novembrski dnevi so zares kratki, prekratki.
Po še nekaj obratih v veter sem se naveličal nočnega cikcakanja in sem sidro spustil ob otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.
Ponoči je maestral opešal, proti jutru pa ga je zamenjal burin, ki je s seboj s kopnega prinesel dim, ki me je zbudil. Kaže da Istrani svoje domove grejejo na drva.
Dvignil sem sidro in razpel jadra ter z burinom počasi odjadral proti severu mimo Rovinja, Vrsarja in Funtane. V temi sem jadral mimo ribičev, ki na svojih čolnih pogosto niso imeli prižganih luči in šele ko so me videli prihajati v njihovi smeri, so jih prižgali, ko sem bil le še nekaj deset metrov oddaljen od njih. Nekajkrat sem moral precej ostro zaviti, da sem se jim izognil. Na Hrvaškem sem imel doslej boljše izkušnje glede osvetlitve ribiških čolnov, zdaj pa sem se počutil kot pred leti, ko sem jadral po Rdečem morju in so ribiči s prižiganjem vžigalnikov opozarjali nase.
Daniti se je začelo, ko sem jadral mimo Poreča, sonce pa mi je vzšlo izza Novigrada. Potem so se po morju z juga priplazili oblaki in meglice ter skrili sonce.
Za Umagom je burin opešal in zadnje tri ure do Pirana in Izole sem preplul predvsem na motorni pogon.
Skokica bo prihodnjih nekaj mesecev veliko počivala, saj prihaja čas zimskih športov, vsakih nekaj tednov pa bom med našimi skakalnimi tekmovanji zagotovo našel tudi čas, da na barki prezračim jadra.
V torek zjutraj je vendarle nehalo deževati in celo otoplilo se je, le burja je na srečo še vztrajala. Dopoldne sva z Matejem odjadrala iz Sukošana zavila na desno, po Zadarskem kanalu proti severu.
Do vrha Ugljana je za hitro jadranje zadoščala že samo genova, ko pa sva mimo Rivanja zavila med otoke, je burja nekoliko oslabela in genovi v pomoč sva na jambor dvignila še glavno jadro.
Popoldne sva se za dnevni odmerek kopenske rekreacije ustavila v Brguljah na Molatu. Malo sva vsak po svoje tekala po otoških poteh, malo plezala skozi grmovje na hribčke nad zalivom, zvečer pa sva se vrnila na barko. Miren zaliv nama je bil čisto všeč, zato sva ob pomolu v Brguljah potem ostala tudi še čez noč.
Zjutraj sva se začela vračati proti Istri. Ob izhodu iz zaliva naju je pozdravil severnik, proti kateremu sva jadrala ostro v veter in cikcakala mimo Tramerike, Ista in Škarde do Premude, kjer sva se ustavila in sprehodila po otoku.
Roža vetrov, vklesana v ploščo na vaškem pomolu na Premudi.
Popoldne se je zjasnilo, severnik pa je zamenjala burja, s katero sva lahko jadrala neposredno proti severozahodu, ne da bi nama bilo potrebno križariti ostro v veter.
Dan je bil spet prekratek in sonce nama je zašlo že za Srakane, zato sva na Unije prijadrala, ko je že padla noč.
V pristanišču pod vasjo še vedno gradijo pomol. Zraven je privezan velik gradbeni splav, ki je sidran z vrvmi napeljanimi čez zaliv, ki so preprečevale plovbo do starega dela pomola v vasi. Obrnil sem Skokico, da bi šel na sidrišče, pa je iz teme k nama na čolnu priplul delavec s splava in rekel, da greva lahko k pomolu in da bo umaknil vrvi, s katerimi je splav privezan čez zaliv. Iz presenečenja kar nisem mogel verjeti, da sem prav slišal, a je delavec potem zares odvezal vrvi s splava in nama odprl pot do pomola, potem pa je vrvi spet privezal nazaj.
Danes bova prespala ob pomolu na Unijah, za jutri pa upam, da bo delavec še vedno dobro razpoložen in naju bo spustil nazaj na morje.
