cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
23. oktobra, 2021

Redka megla je nad Beneško laguno vztrajala tudi še v petek zjutraj, ko smo iz marine izpluli na pot proti Sloveniji. Rosa se je nabirala na oknih in smo jo sproti brisali, da smo našli pot med številnimi svetilniki do severnega izhoda iz lagune.

Na morju se je megla zgostila, da smo prvih pet ur lahko videli le nekaj deset metrov v okolici barke, ostalo pa se je skrilo za vlažno in hladno sivino megle. Dežurstva ob krmilu smo si razdelili na pol ure, saj je bilo neprestano buljenje v meglo in oprezanje za zvoki iz okolice kar utrujajoče, pa tudi hladno postane, ko se na tebi nabirajo drobne kapljice vlage.

Burin nam je prvih nekaj ur omogočal jadranje s tremi do petimi vozli hitrosti proti vzhodu, potem pa so se sapice obrnile na zahodnik in jadranje je postalo prepočasno, zato smo zagnali motor.

Sredi dneva se je megla začela redčiti, da smo se lahko bolj sprostili.

Piranski zaliv nas je pričakal obsijan s soncem. Na poti mimo Savudrije smo na morju severno od nas spet lahko videli igro hrvaških ribičev s slovenskimi in hrvaškimi policisti. Ko hrvaški ribiči zaplujejo na slovensko morje, do njih iz Pirana priglisira slovenski policijski čoln, ki mu kmalu sledi hrvaški policijski čoln.

Slovenci najprej popišejo hrvaškega ribiča, potem pa se policaji s hrvaškimi kolegi “pogajajo”, kje je meja na morju. Piranski zaliv je 30 % večji, kot izgleda. Še vedno ima 130 %, od tega je 80 % slovenskega in 50 % hrvaškega. Mislim, da hrvaški policaji ob posredovanjih v Piranskem zalivu samo za gorivo zapravijo več denarja, kot so vredne ribe, ki jih narabutajo v slovenskem morju.

Pred Piranom smo spotoma opazovali regato optimistov in se tokrat uspešno izognili jadrnici s konjičkom na jadrih, ki jo Skokica nekako usodno privlači.

Barko smo popoldne privezali ob obalo pred Bernardinom, kjer smo potem v restavraciji ob pici uživali v lepem sončnem zahodu.

Dan smo zaključili z večernim sprehodom po Piranu.

Sredozemlje
21. oktobra, 2021

Pretekli teden je bilo prečkanje Jadrana v burji zelo poskočno, tokrat pa nas je čez morje do Beneške lagune pospremil prijazen jugo.

V sredo smo zgodaj izpluli s sidrišča za Fraškeričom na jugu Istre in v brezvetrju prve tri ure pluli s pomočjo motorja, potem pa nas je dopoldne obiskal južni veter, ki je vztrajal cel dan in nas prijazno pospremil vse do Chioggie.

Med osem in petnajst vozli vetra nam je pihalo v bok, valovi pa so bili majhni, zato je bilo jadranje sproščujoče. Lep sončen dan smo spet preživeli na morju.

 

Večkrat smo prečkali ladijske poti in na poti tokrat tudi srečali dosti ladij.

Obiskala nas je tudi ptičica in nam pomagala krmariti.

Večer nas je ujel nekje nad delto Pada, po še nekaj urah večerne plovbe med školjčišči pa smo skozi južni vhod v Beneško laguno že prijadrali do Chioggie. Kot ponavadi smo poskusili najti prost privez v katerem od mestnih kanalov in med ribiškimi ladjami našli presenetljivo veliko prostora za privez.

Po sprehodu po ulicah in mostičkih čez kanale v središču Chioggie smo se vrnili do Skokice, ko so se z ribolova začele vračati ribiške ladje in nas “pregnale” s priveza.

 

S posadke ene od ladij smo se dogovorili za privez na njihov bok, da smo potem lahko v miru spali do jutra.

Zjutraj smo med koli, ki označujejo plovno pot po kanalih v Beneški laguni, odpluli proti Benetkam.

 

Na laguno se je zjutraj spustila megla. Vmes smo enkrat poskušali najti bližnjico do Benetk :), pa nismo prišli daleč in nas je potem iz blata, v katerega smo nasedli, pomagal izvleči pilotski čoln, ki je ravno takrat priplul mimo.

 

 

Benetke smo v megli potem vendarle uspešno našli, le barv naši fotoaparati med plovbo mimo Markovega trga niso zabeležili prav veliko.

Skokico smo za čez noč privezali v marini Santelena in se potem na ogled mesta odpravili še po suhem.

Sredozemlje
19. oktobra, 2021

Veliko smo cikcakali proti severozahodniku zadnja dva dni med otoki Severne Dalmacije in Kvarnerja.

Nekatere med otoki smo tudi obiskali.

Na Dugem otoku smo se ustavili pred ladijskem bunkerjem pod Božavo, na Zverincu smo obiskali vaško pristanišče.

Naslednji postanek je bil na Molatu, kjer smo lep in topel dan izkoristili za tek po otoku in za ogled ostankov koncentracijskega taborišča, najbolj vroči med nami pa so tudi zaplavali po mrzli vodi v zalivu.

Maestral nam je vseskozi lepo pihal nasproti, mirno morje med otoki pa omogočalo oster kot jadranja proti vetru. Zvečer smo se ustavili na Istu, se zasidrali v bližini vaškega pomola. Namesto video filmov je bil tokrat na sporedu čudovit glasbeni večer, ki nam ga je s svojo kitaro pripravil Aljoša.

Zgodaj zjutraj smo z gumenjakom odveslali na obalo potem pa sledili smerokazom na poti navkreber do cerkvice Marije Snežne na vrhu hriba.

Vzhajajoče sonce nam je priredilo novo lepo predstavo in osvetlilo številne otoke v okolici Ista.

 

Po vrnitvi smo odpluli do Silbe, se sprehodili po vasi in otoku, potem pa smo na igrišču v zalivu na drugi strani otoka našli košarkaško žogo in se pomerili v košarki – v igri dvojic.

Popoldne je sledilo jadranje do Lošinja, kjer smo pri policiji na morskem mejnem prehodu v Malem Lošinju opravili hrvaške izstopne formalnosti, saj se v sredo še enkrat odpravljamo čez severni Jadran proti Italiji.

Sredozemlje
17. oktobra, 2021

Po burnem prečenju Jadrana smo včerajšnje dopoldne preživeli v mirnem zavetju pristanišča Sali na Dugem otoku.

Maja in Damjan sta že navsezgodaj z ladjo odpotovala proti domu, ostali pa smo se rekreirali po poteh okoli Salija.

 

Popoldne se je burja nekoliko okrepila, zato smo odvezali vrvi in odjadrali proti Žutu in med otoki naredili nekaj obratov v veter in nazadnje sidro spustili v mirnem zalivu Žinčana na Molatu. Dneva je bilo potem ravno še dovolj za malo daljši sprehod čez otok do frančiškanskega samostana na obali nasproti Biograda.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa smo ob sončnem vzhodu z rahlim vetrom odjadrali proti vzhodu in okoli Pašmana do Sukošana, kjer smo na krov barke dobili novega sopotnika, Aljošo, z barke pa se je izkrcal Jan.

Popoldne se je okrepil maestral s katerim smo jadrali po Pašmanskem in Zadarskem kanalu navzgor proti severozahodu in cikcakali med celino ter otokoma Pašman in Ugljan.

Vmes smo si spotoma dovolj od blizu ogledali zadarske morske orglje, da smo lahko slišali tudi morske orgelske zvoke, ki jih delajo valovi.

Nekaj jadrnic smo srečali na poti in potem tekmovali s tistimi, ki so, tako kot mi, jadrale proti vetru.

Na severu Ugljana smo zavili na zahod in potem mimo Rivnja in Sestrunja odjadrali do Dugega otoka, kjer smo Skokico zvečer privezali ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugoslovanske mornarice.

 

Sredozemlje
16. oktobra, 2021

V sredo smo si na barki pripravili okusno večerjo. S piščančjimi ocvrtki se je še posebej izkazal Jan.

Četrtek je posadka izkoristila za izlet v San Marino, mene pa je čez dan zabavalo nekaj pisarniškega dela in redni video izobraževalni seminar o covidu, vse v povezavi z mojim delom pri skokih.

Popoldne so se moji sojadralci nabrušeni vrnili iz San Marina in si zaželeli nočnega jadranja. Nisem bil prepričan, da je to najboljša ideja, saj je bila za naslednja dva dni čez cel Jadran napovedana kar krepka burja, ki za nas pomeni 120 milj in skoraj 24 ur jadranja v veter po razburkanem morju. Svetoval sem jim, da bi se na razgibano morje morda raje podali v petek zgodaj zjutraj in bi se tako z valovi spopadali podnevi, a si jih je večina vseeno zaželela razgibanega nočnega jadranja. Vedel sem, da nam valovi ne bodo pustili počitka, da bi ponoči kdo lahko spal takrat ko ne bo dežural na krovu, a sem vseeno sprejel izziv. Plovba do Riminija je bila očitno preveč mirna in posadka si je pač želela večjih izzivov.

Manca nam je pred odhodom na hitro pripravila rižoto, potem pa smo zvečer iz mirnega zavetja marine odjadrali na morje.

Prvih nekaj ur je burja pihala le z okoli 15 vozli hitrosti in tudi valovi so bili pod enim metrom višine, zato smo lahko jadrali s polnimi jadri kar ostro v veter ter nabrali nekaj višine proti vetru.

 

Ponoči se je burja vse bolj krepila, valovi pa so se višali. Burja je najprej presegala 20 vozlov in jadra smo dvakrat skrajšali, sredi noči smo bili pri 25 vozlih in tretji krajšavi, proti jutru pa se burja tudi med sunki skorajda ni več spustila pod 30 vozlov in nad krovom Skokice smo imeli razpete le še tretjino genove. Valovi so se neprestano prelivali čez krov barke in o kakšnem orcanju sploh nisem več premišljeval. Upočasniti je bilo potrebno barko, da se nismo prehudo zaletavali v valove. Razmere so nam omogočale varno jadranje le še z vetrom v bok in naša smer jadranja se je vse bolj pomikala proti jugovzhodu, proti južni Dalmaciji. Jadranje med nekajmetrskimi valovi že nekaj časa ni bilo udobno, a poskrbeti je bilo potrebno, da je bilo vsaj varno. Pred zalivanjem prekipevajočih valov in pred hladnim vetrom nas je tudi tokrat kar dobro ščitil »šotor«, ki smo ga namestili nad kokpit, a popolnoma suhi vseeno nismo bili.

 

Z jutrom se je burja spustila pod 30 vozlov, da smo na jambor spet lahko dvignili na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro, ki nam je omogočilo lahko orco. Naša smer jadranja se je tako z Visa dvignila proti Severni Dalmaciji, nekam proti Kornatom.

 

Čez dan je burja še nekoliko oslabela, valovi so se razpotegnili, jadra smo postopoma podaljševali in jadrali vse bolj ostro proti vetru.

Barko smo usmerili na jug Dugega otoka in v preliv Proversa nad Kornati. Jadranje je spet postalo užitek, lahko pa smo vmes nadoknadili nekaj izostalega spanca. Že pred odhodom iz Riminija sem se po telefonu prepričal, da je sezonski morski mejni prehod v Saliju še vedno odprt.

 

Pred Dugim otokom je veter skorajda izginil, da smo za dve uri zagnali motor, a se je burja pred Kornati vrnila in nam popestrila jadranje med otoki do Salija.

Pri policaju in cariniku smo zvečer uspeli opraviti hrvaške vstopne formalnosti, kdaj nam jih bo uspelo zaključiti tudi pri luškem kapitanu, pa še ne vem. Na vratih luške kapitanije piše, da je do ponedeljka zaprto. Del večerje smo pojedli v konobi na obali, palačinke so posadko pričakale ob vrnitvi na Skokico, večer pa smo zaključili z ogledom filmov z jadralskih poti po svetu.

Več objav

Archives