Z Gregorjem sva se pred časom dogovorila za skupno zimsko jadranje, a takrat sem imel v mislih februar, ko imamo zaradi Olimpijade v tekmovalnem koledarju teden dni premora.

Zdaj pa nam je korona v naš tekmovalni koledar žal vsilila še dodaten premor že v januarju in da ne bi preveč posedal doma in šel samemu sebi na živce, bom del tega nepričakovanega prostega časa v naslednjih dveh tednih preživel na barki.

Včeraj popoldne sva se z Gregorjem pripeljala v Izolo, kjer naju je pozdravila megla – sem mislil, da jo imamo le v Ljubljanski kotlini :). Kakšno uro je trajalo, da sva se vkrcala in Skokico pripravila za odhod, potem pa sva pod večer izplula iz marine.

Valobran je v megli za nama izginil že po nekaj sekundah in vidno polje okoli barke se je skrčilo na kakšnih 50 metrov. Vetra ni bilo, morje gladko, vidljivost nikakršna in le ušesa so oprezala za zvoki iz okolice, če je morda na vodi kje blizu še kakšen čoln. Slišalo se je le drdranje lastnega motorja.

Pot proti Piranu sva za vsak slučaj zastavila malo dlje od obale, saj boj, ki označujejo strunjanski naravni park, v megli tudi slučajno ni bilo mogoče videti. Ta del poti ponavadi preplujem la s pogledom na obalo, zdaj pa sem moral za orientacijo uporabljati GPS pozicijo na elekronski karti. Vmes se je znočilo in malo pred Piranom so se skozi megleno temo začeli prebijati bliski svetilnika na piranski Punti.

Skozi meglo sva našla vhod v piransko pristanišče in tam na policiji hitro opravila izstopne formalnosti. Policaj me je spotoma opozoril, da mi na barki ne gori rdeča pozicijska luč. Luč sem hitro popravil, potem pa sva z Gregorjem odplula čez Piranski zaliv proti jugu.

Za Savudrijo se je megla dvignila in prikazale so se luči vasi in mestec ob istrski obali. Plovba po mirnem morju je takoj postala bolj sproščena, ko ni bilo potrebno neprestano buljiti v meglo pred barko.

Vremenska napoved za prihodnjih nekaj dni ni najlepša, ponoči brezvetrje zjutraj pa se začne krepiti južni veter, ki bo sredi dneva iz jugozahodne smeri postopoma prešel na jugovzhodno in se še krepil. Krepak jugo nama za pot proti Dalmaciji nikakor ne ustreza, zato sva se odločila, da poskušava do jutra primotorirati do juga Istre in potem napovedanih nekaj ur jugozahodnika izkoristiva za prečkanje Kvarnerja, preden se veter ne obrne in se jugo preveč ne okrepi.

Ponoči sva se izmenjavala pri krmilu med mirno plovbo ob istrski obali, za Rovinjem pa se je za kakšno uro pojavil rahel burin, da sva za nekaj časa lahko ustavila motor in razpela jadra na poti mimo Brijonov.

Za Brijoni sva zavila v Pulo, kjer sva v drugem delu noči na policiji in kapitaniji opravila hrvaške vstopne formalnosti, potem pa se odpravila proti jugu Istre. V skladu z vremensko napovedjo naju je pred Kamenjakom zares pozdravil jugozahodnik, ki je Skokico ponesel čez Kvarner.

Za Kamenjakom se je začelo daniti, veter pa se je krepil, a ker valovi še niso postali veliki, je bilo jadranje ostro v veter sprva hitro in udobno, le jadra je bilo potrebno postopoma krajšati, da se Skokica ni preveč nagibala.

Za Unijami so se valovi že toliko dvignili, da so začeli škropiti čez palubo in Gregor je ugotovil, da je sprayhood na barki lahko tudi koristen – te zaščite pred valovi oni na svoji barki namreč nimajo :).

Poiskati je bilo potrebno zatočišče za prihodnja dva dni, ko bo valove po Jadranu česal okrepljen jugo. Unije so bile prva možnost, a sva bila hitro mimo, pred Lošinjem je bilo jadranje še vedno dovolj udobno, zato sva jadrala mimo, potem pa se je veter okrepil nad dvajset vozlov in vse bolj je bilo potrebno orcati, zato sva zavila k Iloviku in Skokico opoldne privezala ob vaški pomol.

Tukaj bova počakala do četrtka, da jugo opeša in gre čez še hladna fronta z dežjem, potem pa bova z burjo odjadrala naprej proti jugu.