Burja je v molatskem pristanišču v noči na sredo Skokico pošteno zibala in napenjala vrvi, s katerimi je bila barka privezana na pomol, zjutraj pa se je zaliv umiril.
Dopoldne sva z Molata odjadrala proti kvarnerskim otokom. Že po nekaj minutah sva spoznala, da se je burja umirila le v pristanišču, na odprtem morju pa je še naprej penila valove. Kmalu sva genovo skrajšala, glavnega jadra pa sploh nisva dvignila na jambor, saj je burja še naprej presegala trideset vozlov hitrosti.
Hitro sva jadrala po mirnem morju v zavetju Molata in Ista, v prelivih med Istom, Škardo in Premudo pa se je veter okrepil nad štirideset in tudi valovi so se dvignili vetru primerno.
Odločila sva se za postanek na Premudi, kjer nama je veter, ki je barko odnašal stran od pomola, povzročal nekaj težav. Drugi pristanek nama je uspel, a je bil najin sprehod po otoku zelo kratek. Domačini so nama povedali, da bo čez petnajst minut prišla potniška ladja in pristala ob pomol točno na mestu, kamor sva privezala Skokico. Ladjo sva že videla na obzorju, zato sva se z Gregorjem vrnila na barko in jo poskušala prestaviti na drugo stran pomola, pa nama pristanek proti močnemu vetru spet ni uspel v prvo, zato sva počakala, da je ladja pristala in izkrcala potnike.
Med čakanjem sva se odločila, da se posloviva od Premude in sva odjadrala naprej proti Lošinju. Burja je ob Lošinju nekoliko popustila, a veter se je kmalu spet vrnil v obliki krepkega severnika. Zavila sva v zaliv Čikat in Skokico popoldne privezala ob pomolček pod razkošnimi hišami in gozdom, ki je nudil dobro zavetrje.
Sprehodila sva se čez hrib do Malega Lošinja, kjer mi je Gregor v pristanišču pokazal jadrnico Hir 3, ki je je dvakrat objadrala svet, zadnjič s Sašom Fegićem pred dvema letoma. Ni mi bilo do pohajkovanja po mestu, zato sem raje zavil v gozd nad zalivom in se po sončnem zahodu vrnil na barko.
Za večerjo se je na kuhalniku v loncu spet pekel kostanj.
Moji direktorji želijo, da redno opravljam covid PCR teste tudi kadar nisem na skakalnicah, zato sem se zjutraj še enkrat odpravil v Mali Lošinj in se pred zdravstvenim domom postavil v vrsto za testiranje. Čakanje na testiranje v zdravstvenem domu je žal še najbolj spominjalo na organizirano masovno okuževanje, saj so se čakajoči gnetli in prerivali na dvorišču, maske pa so imeli nekateri pod brado le za “okras”. Dobro zamaskiran sem se držal čim bolj stran od vseh in na srečo je čez dvorišče kar krepko vlekla burja. Iz pogovorov med čakajočimi sem razbral, da je bilo mnogo med njimi včeraj pozitivnih na hitrih testih in so zdaj prišli na potrditveni PCR test. Potrpežljivost me je hitro minila in kar pobegnil sem od zdravstvenega doma nazaj k obali. En teden bom pač brez testa in se bom testiral prihodnji teden doma.
V četrtek dopoldne sva z Gregorjem z Lošinja odjadrala proti Unijam. Burja je na odprtem še vedno penila valove in spet je za hitro in varno jadranje zadoščala že polovica sprednjega jadra. Glavno jadro je ostalo zloženo na bumu.
Opoldne sva že pristala ob novi pomol pod vasjo na Unijah. Na pomolu še vedno brnijo gradbeni stroji, a bo kmalu končan.
Po
Unijah sem se že dostikrat sprehajal in tekal, tokrat pa sem se prvič odpravil na severozahodno stran otoka do visokih pečin, s katerih je lep razgled čez Kvarnerski zaliv proti Istri.
