Tečaj odprtomorskega jadranja med 13. in 18 aprilom je že zaseden, zato sem pripravil še en podoben tečaj od srede 30. marca do nedelje 3. aprila: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Za prvomajske praznike bom pripravil še malo obsežnejše jadranje med Izolo, San Marinom in Dalmacijo.
Toplo bo na Skokici, tudi pozimi.
Po nekaj premorih smo včeraj na barki končali z vgradnjo Autotermovega sistema za ogrevanje. V krmnem delu smo med množico cevi in kablov našli primeren prostor tudi za namestitev grelca, potem pa od tam v vse kabine razpeljali cevi, po katerih bo pihal topel zrak in ogreval notranjost Skokice. Izkazalo se je, da je v prekatih pod posteljami, omarami in tlemi ravno še dovolj prostora za razvod cevi, da so cevi skrite očem in hkrati ne motijo skladiščnih prostorov na barki.
Da smo z Edom in Mihom cevi speljali tja, kamor smo želeli, je bilo potrebno dosti plazenja po ozkih luknjah in iskanja dovolj velikih prehodov med kabinami. Nekaj sten med kabinami je bilo potrebno tudi prevrtati, kjer drugih možnosti ni bilo.
Edo se je včeraj na koncu moral le še potruditi, da je od tanka za gorivo do gorilca po cevki pritekla nafta, da se je grelec zagnal in notranjost barke je potem postajala vse toplejša.
Lep sončen dan nama je prišepnil, da je pravi test ogrevanja pravzaprav potrebno opraviti na morju, zato sva odvezala vrvi s pomola in izplula iz marine. V skladu z nenapisanimi pravili Sončne uprave je preizkus delovanja ogrevanja opravil vodja montaže, zato je imela Skokica me preizkusom za krmilom novega krmarja.
Na morju so bile le rahle sapice, a da sva z Edom sploh lahko jadrala, sem se moral z Edovo pomočjo povzpeti na jambor, saj se je dvižnica genove na vrhu zapletla tako grdo, da jadra nisem mogel razviti. Po opičji telovadbi na vrhu jambora sem vrv hitro razpletel. Navijalni sistem je spet deloval in v genovo sva na poti proti Piranu lahko ujela nekaj vetra.
Ogrevanje je uspešno opravilo preizkus tudi med plovbo, med jadranjem naju je na palubi grelo sonce, notranjost barke pa je ogreval Autoterm :). V hladni polovici leta nas na Skokici poslej ne bo zeblo.
Objavil sem tudi program prvega spomladanskega tečaja odprtomorskega jadranja: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/
Pretekli vikend nisem načrtoval, da bom šel v januarju še enkrat na morje, a so zadnje dni korona-razmere v Sloveniji postale precej čudne in sem še enkrat pobegnil na barko.
Saj ne, da bi me bilo strah, da bi zbolel (cepljen sem in fit ter s tem proti koroni dobro opremljen), težava so predpisi. Moja služba in moja želja je sodelovati na tekmovanjih in predvsem na Olimpijadi, ki je pred vrati. Predpisi pa pravijo, da vrata tja odpira le serija negativnih PCR testov, ki jih morajo športniki (in tudi mi ostali) opraviti v prihodnjih dneh.
Ob današnjih številkah o okužbah je vse skupaj videti precej negotovo, težko veš od kod bo priletelo, športniki imajo občutek, kot bi hodili po minskem polju, pozitiven PCR test pa bi bil v tem času oslarija na kvadrat in velika smola za vsakogar, ki želi v Peking.
Doma ne morem zahtevati, da se zapremo v hišo, da naj se ne posluje in hodi v šolo. Vsi smo cepljeni, zdravi in fit, zdrav razum mi govori, da korona nikomur od nas nič ne more. Upam, da se bo kmalu izkazalo, da je omnikron darilo iz Afrike za vse tiste, ki se niso cepili, da stvar brez resnejših posledic opravijo po naravni poti, in da so stari necepljeni lovci na srečo z omnikronom dobili dobitno srečko :). Ja, upam, a predno bodo tudi vlade držav to spoznale, priznale in spremenile predpise, bo olimpijada in zima že mimo.
Svoje pribežališče, svojo oazo sem spet našel na Skokici.
V soboto zjutraj sem odvezal vrvi in izplul iz izolske marine. Med plovbo do Pirana sem namestil jadra, potem pa me je iz Piranskega zaliva pospremil vzhodnik.
Med lagodnim jadranjem sem spet enkrat lahko opazoval predstavo, kako slovenski in hrvaški policaji ter hrvaški ribiči določajo mejo v Piranskem zalivu.
Hrvaški ribiči s svojo barko zaplujejo v slovensko morje, do njih s čolnom pribrzijo slovenski policaji in jih opozorijo ter popišejo, kmalu se jim pridružijo še hrvaški policaji na svoji policijski ladji in se pridružijo popisovanju, potem pa se vsi skupaj “prijateljsko” razidejo.
Na fotki je hrvaški ribič in njegovi “telesni stražarji”.
Za Savudrijo je veter za nekaj časa izpuhtel, a se je kmalu vrnil z druge strani.
Kam grem sredi dneva še ne vem. Jadram in uživam v lepem dnevu.
Zahodnika je le za nekaj vozlov in Skokica zato le počasi reže velove ob zahodni istrski obali proti jugu. Za Novigradom se pooblači in z zahoda začenjajo prihajati vse večji valovi ter zibajo barko. Za Porečom je valovanja že toliko, da veter ne zmore več dovolj napihniti jader, zato le ta začnejo opletati in frfotati.
Pospravim jadra, zaženem motor in barko usmerim proti Sv. Andriji, otočku za Rovinjem, ki ima pred hotelom pomolček, ki bo nudil ustrezno zavetje pred zahodnimi valovi.
Postanek na Svetem Andriji je bil v igri že prejšnji teden, a Gregorju ni bil všeč hotel, ki je na otoku :).
Skokico sem popoldne privezal ob pomol, hotel na otoku pa je v tem času zaprt, tako da imam zase na voljo cel otok :). Pravzaprav imam na voljo kar dva otoka, saj je Sv. Andrija z nasuto potjo povezan še s sosednjim otočkom Maškinom. Ob obali okoli obeh otokov ja speljana lepa trim steza, ki sem si jo pod večer sposodil za sprehod in tek.
Gregor me je zadnje dni večkrat zbadal, kdaj bom spekel palačinke, ki so menda nekakšna dodatna znamenitost Skokice. Odgovarjal sem mu, da palačinke na barki po navadi spečem ob koncu jadranja.
V petek zvečer je Gregor palačinke vendarle dočakal :).
Namazala sva jih s šipkovo marmelado in smetano, potem pa sva jih z veseljem zmazala.
Sobotno jutro je bilo hladno in kristalno jasno, le vetra ni bilo na spregled, zato se nama z odhodom ni mudilo.
Dopoldne sva izplula iz Zelene lagune proti severu. Brezvetrju primerno je bilo morje gladko in plovba mirna. Dogovorila sva se, da se med plovbo proti Sloveniji enkrat vmes ustaviva ob obali, da lep sončen dan izkoristiva še za nekaj kopenske rekreacije.
Opazovala sva obalo in izbirala kraj za pristanek: Poreč je bil preblizu, Novigrad preveč s poti, v Dajli nisva bila prepričana, ali je morje ob pomolu dovolj globoko, v Lovrečici sva poskusila pristati, a bi se kmalu s kobilico prepričala, da je morje ob pomolu preplitvo za Skokico.
Nazadnje sva pristala ob starem industrijskem pomolu pred Umagom.
Ob tem pomolu bivše cementarne sem že večkrat pristal za čez noč ali pa za dnevno kopanje, nikoli prej pa se še nisem sprehodil po okolici. Tokrat sem si za tek izbral krog okoli jezera, ki je nastalo v veliki luknji, ki je posledica izkopa rude za proizvodnjo cementa v preteklosti.
Popoldne sva odplula v Umag, kjer sva na črpalki najprej napolnila tank za nafto na barki in se nato ob carinskem pomolu na drugi strani zaliva še odjavila s Hrvaške.
Savudrijski svetilnik s Triglavom v ozadju.
Veter naju zadnji dan nikakor ni hotel osrečiti, zato je Skokico tudi mimo Savudrije in v Piranski zaliv poganjal motor. Morje je bilo še naprej gladko in vremenska napoved ni obetala vetra, zato sva začela pospravljati jadra in opremo.
Piran naju je, za razliko od megle ob odhodu, tokrat sprejel obsijan z zahajajočim soncem.
Formalnosti na mejnem prihodu so bile hitro za nama in naredila sva le še ovinek mimo piranske punte in mimo Strunjana ter Skokico zvečer privezala v domačem pristanu v izolski marini. Zimske jadralske počitnice so končane.
Lepa in aktivna dva tedna sva z Gregorjem preživela na Jadranu, dobro sva se ujela in najadrala. Kakšni so Gregorjevi vtisi z jadranja, boste v prihodnjih dneh lahko prebrali na njegovem blogu: http://gregorcampa.blogspot.com/2022/01/divje-in-divje-lepo-jadranje-z-miranom.html
V prihodnjih tednih imam na programu veliko zimskih skakalnih poti, barka pa bo medtem počivala v marini, le v februarju jo bom dal za nekaj dni na suho zaradi vzdrževanja. Spomladi bomo spet dvignili jadra.
V februarju bom tudi objavil program za spomladanske tečaje jadranja.
V četrtek popoldne sva z Gregorjem odvezala vrvi s pomola na Unijah in odjadrala čez Kvarnerski zaliv. Večina valov je imela še vedno bele kapice, a so bili valovi dolgi in so se le občasno prelivali čez krov Skokice.
Burja se je po štirih dneh vendarle začela spuščati pod trideset vozlov hitrosti in postopoma sva lahko večala jadra.
Sredi Kvarnerja sva imela genovo razvito že na polno, ko pa je burja popuščala proti dvajsetim vozlom sva na jambor dvignila tudi glavno jadro, sprva na drugo krajšavo, nekaj milj pred Istro pa sva lahko jadrala že s polnimi jadri.
Z Gregorjem sva proti večeru uživala v vse bolj mirnem jadranju in ugotavljala da se dnevi že občutno podaljšujejo, a sonce je vendarle po januarsko kmalu utonilo v morje in mimo svetilnika Porer si je večerno obzorje najprej nadelo oranžna, nato rdeča in na koncu črna oblačila.
Skokico sva zvečer privezala ob ribiški pomol v Banjolah in se potem »pocrkljala« z lignji v vaški konobi.
Zjutraj sem na pomolu našel pipo, iz katere je tekla voda, nanjo sem privil cev in Skokico stuširal. Barka je bila zares že potrebna prhe, saj so valovi v zadnjih dneh na krov nametali veliko soli in so bile vrvi od soli že pošteno trde, vinči in škripci so žalostno škripali, jadra, ograje in ponjave so se lesketale od kristalov in skozi okna se ni več dobro videlo.
Veter je ponoči obrnil na severozahodnik, zato je bilo potrebno po odhodu iz Banjol jadrati ostro v veter in križariti ob istrski obali navzgor. Obrate v veter sva delala na približno pol ure. Pol ure sva jadrala proti odprtemu morju in pol ure nazaj proti Istri ter to ponavljala. Po treh obratih sva bila mimo Pule in po še dveh mimo Brijonov, potem pa sva naredila opoldanski premor in sidro spustila v zalivčku Sv. Pavao ter se sprehodila do bližnjega ptičjega rezervata Palud.
Gregorju sem rekel, da je po poteh, po katerih sva se sprehajala, pred časom hodil tudi papež in da je maševal v bližnji cerkvici, a mi ni verjel in je zbijal šale na moj račun.
Kmalu sva prišla mimo ruševin stare cerkvice in na informativni tabli je Gregor lahko prebral, da mu tokrat nisem »nakladal«.
Papež je tukaj maševal pred 850 leti.
Popoldne sva odjadrala naprej, a je šlo na veter le še do Rovinja, potem pa je maestral preveč oslabel in zagnal sem motor. Ob sončnem zahodu se je Gregor na morju pred Vrsarjem srečal s prijatelji iz Novega mesta. Po krajšem pogovoru čez ograjo sva med otočki odplula do Zelene lagune in Skokico za čez noč privezala ob pomol pri hotelu Parentium.
