Že vrsto let dajem prihranke na kup in zadnjih nekaj let sem se začel ozirati za novo, večjo, hitrejšo in bolj udobno jadrnico, a se barke vseskozi samo dražijo, zato sem iz kriterijev moral izpustiti »novo«.

Jeseni in pozimi sem si v Italiji in na Hrvaškem ogledal nekaj starejših bark in njihove cene primerjal s svojim proračunom ter ugotovil, da bom moral pozabiti tudi na kriterij »dobro ohranjena«. Okleval sem in se potem pozimi odločil, da tudi za prihodnje leto načrtovano novo jadralsko pot na sever do Kanade in Grenlandije pripravim in opremim kar staro preizkušeno Skokico. Zato je Skokica letos dobila resno ogrevanje in izboljšan zimski šotor za čez kokpit.

Spomladi so se lastniki ene od bark, ki sem si jih pozimi ogledal na Hrvaškem (Grand Soleil 50), odločili, da dovolj znižajo ceno, da je postala dosegljiva za moj »jadralski« proračun. Odločil sem se za test, barko preskusil, videl, da ni bila dobro vzdrževana in bo na njej potrebnih kar nekaj popravil, a ker sem presodil, da bom večino dela lahko opravil sam, sem barko kupil.

Moja dosedanja zvesta Skokica je zdaj naprodaj https://www.tepes.info/domov/jadranje/skokica/. Novi lastnik bo v roke dobil robustno in dobro opremljeno jadrnico, pripravljeno za resno jadranje in dovolj udobno tudi za večjo družino.

Novi barki je zdaj ime Skokica 3. Sredi maja smo jo pripeljali v Izolo in se lotili dela na njej. V prvi fazi je bilo največ dela na palubi, saj je bil tik v slabem stanju in nevaren za bose noge.

Pri brušenju in popravljanju fug so mi pomagali Zlata, Darko in Jon, potem pa smo površino še naoljili, da ima les zdaj lepšo barvo. V notranjosti je največ dela z električnimi in vodovodnimi inštalacijami, ter z zarjavelimi tečaji vratc omaric in kabin.

Z Zlato sva naredila tudi nove blazine za vsa ležišča. Na jamboru je bilo kar nekaj polomljene opreme. Po novo opremo sem se odpeljal v Italijo in zanjo plačal toliko, kot da bi kupoval zlato. Pri montaži novih in popravilu starih vozičkov drsnikov glavnega jadra mi je pomagal Tomaž.

Barko smo v dveh tednih usposobili za normalno jadranje, nekaj opravil z instalacijami me čaka še sproti med jadranjem v prihodnjih tednih, bolj resno pa se bom barke spet lotil jeseni, ko se z njo  vrnemo iz Grčije.

V soboto smo iz Izole odjadrali proti jugu, proti Grčiji. Pet bi nas moralo biti na krovu Skokice, a sta v Izolo prišla le Branko in Sintija. Preostala dva jadralca je ustavila bolezen in se nam poleg Darka pridružita pozneje bolj na jugu Jadrana.

Že kar na začetku smo lahko preskusili, ali je nova oprema jambora dovolj kakovostna, saj so nas iz Izole pospremile nevihte in preko trideset vozlov burje. Za Savudrijo je burja začasno nekoliko oslabela, ravno prav za postanek na mejnem prehodu v Umagu, potem pa se je veter spet okrepil in čez Jadran so prišle nove nevihte.

Oprema je zdržala prvo poskočno in mokro jadranje ob istrski obali, ugotovil sem le, da je za jadranje v resnih razmerah na glavnem jadru narejena vsaj ena krajšava premalo, zato smo pri vetru nad šestindvajset vozlov pospravili glavno jadro in jadrali le s skrajšano genovo. Tudi streha nad kokpitom je zelo majhna, ker je škota glavnega jadra vpeta na koncu buma, zato smo bili precej izpostavljeni nalivom, ki so jih težki oblaki pošiljali nad nas. Pogrešal sem zavetje šotora nad kokpitom, ki ga nudi stara Skokica. Do zime bom poskušal naštudirati, kako pred hladnim in mokrim vremenom ustrezno zaščititi posadko.

Ponoči smo skozi plohe mimo Rovinja prijadrali do zaliva Sv. Pavao in tam v zavetju obale spustili sidro. V nedeljo zjutraj smo zgodaj odjadrali na pot, saj je vremenska napoved kazala, da bo burja popoldne oslabela. S skrajšanimi jadri smo bili hitro mimo Brijonov in Pule, za Kamenjakom pa smo se srečali s kvarnerskimi valovi, ki pa so bili manjši, kot sem pričakoval in jadranje čez Kvarner je bilo dovolj udobno. Ugotovil sem, da je nova Skokica za približno vozel hitrejša od stare. Pričakoval sem, da bo nekaj več razlike, a za to bo potrebno očistiti zaraščeno podvozje barke in fiksni propeler zamenjati s sklopljivim.

Burja je na srečo vztrajala še celo popoldne in nas mimo Unij, Lošinja, Ilovika, Premude in Škarde pospremila vse do Ista. Morsko večerjo smo si privoščili v tamkajšnji restavraciji »Lako čemo«, moj večerni tek pa je začinila nova nevihta.

V ponedeljek smo v jadra lovili sapice mimo Molata in potem v brezvetrju motorirali ob Dugem otoku.

Luške kapitanije v Istri so bile čez vikend zaprte, neuspešno pa smo tudi v Božavi in Saliju poskušali opraviti drugi del hrvaških vstopnih formalnosti. V Saliju so nam na koncu povedali, da imajo praznik.

Popoldne je zapihal oštro in do večera smo potem lepo jadrali čez Murtersko morje vse Kaprij.