cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

V torek je pihal jugo zato smo s Kaprij odjadrali ostro v veter proti Srednji Dalmaciji, vmes naredili nekaj obratov v veter in kar dobro napredovali proti Šolti, ki smo si jo izbrali za postanek.

Med Čiovim in Šolto smo se med valovi na morju srečali z motornim čolnom s katerega so nam mahali na način, da sem vedel, da nekaj ni v redu. Zavil sem bliže čolnu in pokazali so nam motor: “Motor kaputt”. Spogledali smo se, obrnili, pospravili jadra in se s pomočjo motorja vrnili nazaj k njim. Vprašal sem jih, kam želijo in so rekli “Vinišče” ter pokazali na nekaj milj oddaljen zaliv nekaj milj nazaj. Branko jim je vrgel privezno vrv, potem pa smo spet razvili genovo in jih na jadra”odšlepali” do zaliva. Videti so bili veseli, da so nas srečali :).

Po reševalnem vložku smo odjadrali do Nečujama na Šolti, kjer smo Skokico želeli privezati ob pomol, da bi se sprehodili ob obali, pa je tja takoj pritekel možakar in hotel denar za privez.

Povedal sem mu, da se želimo ustaviti le za kratko, a je težil naprej, da smo postanek na Šolti potem izvedli s pomočjo sidra in čolna.

Po opravljeni rekreaciji na obali, smo se odpravili do brezplačnega zaliva pred Milno na Braču.

Po mirni noči na Braču smo z rahlim maestralom odjadrali do Hvara, kjer je vetra za nekaj ur zmanjkalo in smo se naprej proti Korčuli premikali s pomočjo motorja.

Pred Pelješcem se je maestral vrnil in v večer in še čez noč smo ob Pelješcu počasi in včasih malo hitreje metuljčkali mimo Korčule in Mljeta do Šipana, kjer smo v četrtek zjutraj spustili sidro.

Pristanišče v Korčuli je bilo polno zasedeno z malimi križarkami, ki jih je mogoče vse več videti na Jadranu in ki s svojim udobjem počasi zamenjujejo stare lesene dalmatinske potniške motorne jadrnice. Kar petnajst sem jih naštel, vezanih vzporedno ena na drugo.

Sredozemlje

Že vrsto let dajem prihranke na kup in zadnjih nekaj let sem se začel ozirati za novo, večjo, hitrejšo in bolj udobno jadrnico, a se barke vseskozi samo dražijo, zato sem iz kriterijev moral izpustiti »novo«.

Jeseni in pozimi sem si v Italiji in na Hrvaškem ogledal nekaj starejših bark in njihove cene primerjal s svojim proračunom ter ugotovil, da bom moral pozabiti tudi na kriterij »dobro ohranjena«. Okleval sem in se potem pozimi odločil, da tudi za prihodnje leto načrtovano novo jadralsko pot na sever do Kanade in Grenlandije pripravim in opremim kar staro preizkušeno Skokico. Zato je Skokica letos dobila resno ogrevanje in izboljšan zimski šotor za čez kokpit.

Spomladi so se lastniki ene od bark, ki sem si jih pozimi ogledal na Hrvaškem (Grand Soleil 50), odločili, da dovolj znižajo ceno, da je postala dosegljiva za moj »jadralski« proračun. Odločil sem se za test, barko preskusil, videl, da ni bila dobro vzdrževana in bo na njej potrebnih kar nekaj popravil, a ker sem presodil, da bom večino dela lahko opravil sam, sem barko kupil.

Moja dosedanja zvesta Skokica je zdaj naprodaj https://www.tepes.info/domov/jadranje/skokica/. Novi lastnik bo v roke dobil robustno in dobro opremljeno jadrnico, pripravljeno za resno jadranje in dovolj udobno tudi za večjo družino.

Novi barki je zdaj ime Skokica 3. Sredi maja smo jo pripeljali v Izolo in se lotili dela na njej. V prvi fazi je bilo največ dela na palubi, saj je bil tik v slabem stanju in nevaren za bose noge.

Pri brušenju in popravljanju fug so mi pomagali Zlata, Darko in Jon, potem pa smo površino še naoljili, da ima les zdaj lepšo barvo. V notranjosti je največ dela z električnimi in vodovodnimi inštalacijami, ter z zarjavelimi tečaji vratc omaric in kabin.

Z Zlato sva naredila tudi nove blazine za vsa ležišča. Na jamboru je bilo kar nekaj polomljene opreme. Po novo opremo sem se odpeljal v Italijo in zanjo plačal toliko, kot da bi kupoval zlato. Pri montaži novih in popravilu starih vozičkov drsnikov glavnega jadra mi je pomagal Tomaž.

Barko smo v dveh tednih usposobili za normalno jadranje, nekaj opravil z instalacijami me čaka še sproti med jadranjem v prihodnjih tednih, bolj resno pa se bom barke spet lotil jeseni, ko se z njo  vrnemo iz Grčije.

V soboto smo iz Izole odjadrali proti jugu, proti Grčiji. Pet bi nas moralo biti na krovu Skokice, a sta v Izolo prišla le Branko in Sintija. Preostala dva jadralca je ustavila bolezen in se nam poleg Darka pridružita pozneje bolj na jugu Jadrana.

Že kar na začetku smo lahko preskusili, ali je nova oprema jambora dovolj kakovostna, saj so nas iz Izole pospremile nevihte in preko trideset vozlov burje. Za Savudrijo je burja začasno nekoliko oslabela, ravno prav za postanek na mejnem prehodu v Umagu, potem pa se je veter spet okrepil in čez Jadran so prišle nove nevihte.

Oprema je zdržala prvo poskočno in mokro jadranje ob istrski obali, ugotovil sem le, da je za jadranje v resnih razmerah na glavnem jadru narejena vsaj ena krajšava premalo, zato smo pri vetru nad šestindvajset vozlov pospravili glavno jadro in jadrali le s skrajšano genovo. Tudi streha nad kokpitom je zelo majhna, ker je škota glavnega jadra vpeta na koncu buma, zato smo bili precej izpostavljeni nalivom, ki so jih težki oblaki pošiljali nad nas. Pogrešal sem zavetje šotora nad kokpitom, ki ga nudi stara Skokica. Do zime bom poskušal naštudirati, kako pred hladnim in mokrim vremenom ustrezno zaščititi posadko.

Ponoči smo skozi plohe mimo Rovinja prijadrali do zaliva Sv. Pavao in tam v zavetju obale spustili sidro. V nedeljo zjutraj smo zgodaj odjadrali na pot, saj je vremenska napoved kazala, da bo burja popoldne oslabela. S skrajšanimi jadri smo bili hitro mimo Brijonov in Pule, za Kamenjakom pa smo se srečali s kvarnerskimi valovi, ki pa so bili manjši, kot sem pričakoval in jadranje čez Kvarner je bilo dovolj udobno. Ugotovil sem, da je nova Skokica za približno vozel hitrejša od stare. Pričakoval sem, da bo nekaj več razlike, a za to bo potrebno očistiti zaraščeno podvozje barke in fiksni propeler zamenjati s sklopljivim.

Burja je na srečo vztrajala še celo popoldne in nas mimo Unij, Lošinja, Ilovika, Premude in Škarde pospremila vse do Ista. Morsko večerjo smo si privoščili v tamkajšnji restavraciji »Lako čemo«, moj večerni tek pa je začinila nova nevihta.

V ponedeljek smo v jadra lovili sapice mimo Molata in potem v brezvetrju motorirali ob Dugem otoku.

Luške kapitanije v Istri so bile čez vikend zaprte, neuspešno pa smo tudi v Božavi in Saliju poskušali opraviti drugi del hrvaških vstopnih formalnosti. V Saliju so nam na koncu povedali, da imajo praznik.

Popoldne je zapihal oštro in do večera smo potem lepo jadrali čez Murtersko morje vse Kaprij.

Sredozemlje

Ponoči na nedeljo je severnik oslabel in morje se je zgladilo. Moja posadka je omagala in sam sem bil v kokpitu ob krmilu, ko sem mimo Kamenjaka zavil proti severozahodu, ob zahodni istrski obali navzgor.

Sidro sem spustil v zalivu ob Fraškeriču, da sem še sam lahko ujel nekaj mirnega nočnega spanca.

Jutro je bilo brezvetrno zato smo mimo Brijonov odmotorirali do zaliva Sv. Pavao, kjer sem posadko povabil na malo daljši sprehod okoli ptičjega rezervata Palud. V minulih dneh smo bili veliko na morju in vsak dan prejadrali po sto in več milj, zato je že čas, da se malo umirimo in poskrbimo tudi za malo kopenske rekreacije.

Ko smo popoldne zapustili zaliv, je potegnil lep vzhodnik in nas pospremil do Rovinja, kjer je je veter oslabel in se kmalu vrnil kot maestral. Vetra je bilo le za šest do osem vozlov, a po mirnem morju je pri Skokici to dovolj za lepih pet vozlov hitrosti.

 

Moji škofjeloški mornarici sem predlagal, da jadranje z ugodnim maestralom podaljšamo kar do Piranskega zaliva, a so Simon, Boris, Rok, Peter in Gregor ostali pri odločitvi za postanek in pico v Novigradu. Pravzaprav mi je to še bolj ustrezalo, saj sem imel pred večerjo končno spet nekaj časa za sproščujoč tek ob obali.

V ponedeljek zjutraj smo že ob sončnem vzhodu obiskali hrvaškega policaja na pomolu pomorskega mejnega prehoda v Novigradu,

dve uri pozneje pa še slovenskega v Piranu, potem pa smo pospravili jadra in opremo, spokali prtljago, Skokico privezali v izolski marini in se odpravili domov.

V prihodnjih dneh bom Skokico pospravil in očedil za prodajo, hkrati pa s pomočjo agentov s Krka urejal vse potrebno, da bom z novo večjo Skokico lahko čimprej prijadral v Slovenijo.

Sredozemlje

V soboto smo se z Raba preselili na Krk in obiskali zelo resno kandidatko za bodočo Skokico 3.

Dogovorjeni smo bili za preizkus modre dame, ki je ravnokar postala polnoletna. Podobne starosti je kot sedanja Skokica, a večja, udobnejša, nekoliko hitrejša in dosti dražja.

Skokico smo v punatski marini privezali ob pomol v bližini Modre in se preselili na Grand Soleil-ko, da bi zajadrali na morje in preskusili jadrovje ter opremo. Predstavniki lastnikov so mi ob izplutju žal povedali, da barka ni več registrirana, zato lahko jadramo le v zalivu v okolici marine, kjer pa je bilo zelo malo vetra.

Vseeno smo na jambor razpeli vsa tri jadra, ki so na barki na razpolago in z njimi naredili nekaj obratov pred marino.

Pregledali smo notranjost barke, motor, pogledali pod podnice, preverili delovanje aparatur in opreme.

 

 

Večinoma je bilo v redu, a videl sem tudi, da je barka letom primerno obrabljena, da ima nekaj bušk in da bo potrebnih nekaj popravil na jamboru, na palubi in v podpalubju ter pri sidru.

Zdaj vem, da barka deluje in se z njo čisto v redu jadra. Prihodnji teden bomo opravili končni krog pogajanj oz dogovorov s predstavniki lastnika, potem pa bom dokončno vedel, ali bo Skokica 3 že v maju zamenjala sedanjo barko, ki jo bom prodal, ali pa bom s staro Skokico še neprej jadral po svetu in sanjal o Skokici 3.

Popoldne smo izpluli iz marine in se okoli Cresa odpravili proti jugu Istre.

Ob Krku ni bilo vetra, ob Cresu pa je pihalo dovolj severnika, da smo na jambor obesili spinaker in zaustavili motor.

Sredozemlje

V sredo sva s Pelješca odjadrala do Ploč, potem pa sem se popoldne od Kaje,  ki mi je polepšala jadranje v preteklem tednu, poslovil.

Na Skokico so se vkrcali Simon, Boris, Peter, Grega in Rok. Nova družba hiperaktivnih fantov, ki so Kajo nasledili na Skokici, bo zame kar hud zalogaj. Pred časom mi je sosed na vasi namignil, da si eden od njih (Boris) želi za rojstni dan jadrati do Tremitov in fantje mu želijo pripraviti rojstnodnevno presenečenje. “Ni problema, če bo vreme v redu”, sem takrat rekel in to željo vzel z nekaj rezerve.

Zdaj sem spoznal, da si fantje niso premislili. Tremiti so še vedno glavni cilj našega jadranja. “Bojno” razpoloženi so se vkrcali na barko in kar takoj smo razpeli jadra ter zastavili pot čez Jadran. Za četrtek in petek napovedani jugo je zelo ugoden za jadranje počez čez Jadran in izkoristili bomo lepo priložnost, da pot do Tremitov, italijanskih otokov na drugi strani Jadrana, in nazaj prejadramo v dveh dneh.

Od Ploč do konca Pelješca smo križarili ostro v veter proti zmernemu maestralu, pri Lovištu pa je veter popustil in zvečer smo zagnali motor. Ponoči smo motorirali mimo Korčule in Lastova, dve uri za Lastovom pa je v skladu z napovedjo začel pihati jugo in jadra so spet postala naše glavno pogonsko sredstvo.

Jugo je bil sprva sramežljiv, a po mirnem morju je zadoščalo za spodobno hitrost jadranja.

 

Mimo Palagruže smo zjutraj jadrali že s hitrostjo preko šestih vozlov in do Tremitov prijadrali zgodaj popoldne. Skokico smo privezali na bojo pod obzidjem trdnjave in se na obalo odpravili z gumenjakom. Dve uri smo se zadržali na otoku in si ogledali obzidje, cerkev in trdnjavo, ki jo prenavljajo.

Jugo se je med našim postankom na Tremitih okrepil nad 20 vozlov, zato z vrnitvijo nazaj čez Jadran nismo prav dosti odlašali. Še pred večerom smo Tremite zapustili in odjadrali proti Dugemu otoku.

Jadra smo skrajšali, a je bilo nočno jadranje proti vzhodni polovici Jadrana vseeno hitro in kar precej poskočno.

Dopoldne so se pred nami prikazali vrhovi hribov na Dugem otoku, oblaki pa so postajali vse težji in nas kmalu začeli zalivati z dežjem. Odločili smo se, da se ustavimo, ko neha deževati ali pa ko neha pihati jugo.

Ni nehalo niti deževati, niti pihati in opoldne je bil za nami svetilnik na Velem ratu ter nato še Molat, Ist in Škarda.

Na barki smo bili skorajda neprekinjeno že dva dni, zato smo se potem vendarle odločili, da se dežju navkljub ustavimo na Silbi. Fantje so odšli na sprehod po otoku, mene pa je premagal spanec.

Proti večeru smo izkoristili še zadnje izdihljaje juga in se premaknili do Raba. Topel tuš v marini je bil zelo prijeten :).

 

Več objav

Archives