V četrtek so se oblaki nad Riminijem dovolj razredčili, da smo se lahko brez dežnikov sprehodili po mestu.

Po malo daljši jadralski etapi mi je sprehod po trdih tleh zelo ustrezal.

Cilj sprehoda je bil Avgustov in Tiberijev most iz starih rimskih časov.

Večer nam je popestril Aljoša s svojo kitaro.

V petek smo kar zgodaj vstali, a vendarle ne dovolj in nismo ujeli prvega avtobusa, ki izpred železniške postaje odpelje proti San Marinu. Celo tekli smo do dva kilometra oddaljene postaje, pa vseeno zamudili avtobus. Dobili pa smo nekaj jutranje telovadbe :).

Naslednji avtobus je proti San Marinu z nami na krovu odpeljal čez dobro uro. Rekreacija se zame tudi po prihodu na hrib še ni končala. Kmalu po prihodu sem namreč ugotovil, da mi je na avtobusu med slačenjem bunde iz žepa padla denarnica, zato sem stekel nazaj na avtobusno postajo, a je avtobus medtem že odpeljal.

S pomočjo prometnika na postaji mi je uspelo po telefonu poklicati v avtobusno podjetje in od tam so poklicali voznika in le ta je javil, da je pod sedežem našel denarnico in da se v San Marino spet pripelje zgodaj popoldne. Precej sem si oddahnil, saj sem imel v denarnici poleg denarja tudi dokumente in kartice.

Vrnil sem se na hrib in ujel prijatelje na sprehodu med trdnjavami na grebenu. Po vrnitvi v glavno mesto pa smo pomagali ustoličiti predsednika :).

Na ozkih mestnih ulicah in trgih smo namreč videli veliko ljudi v svečanih uniformah, vsakih nekaj minut pa so zadonele salve iz topov pred trdnjavami. Policajko sem vprašal, kaj se dogaja. Odgovorila mi je, da imajo slovesnosti ob zaprisegi predsednika, in to ne le enega, temveč dveh. V San Marinu vsakih šest mesecev v parlamenu izvolijo dva nova predsednika (regenta) republike, ki oblast v svoje roke prevzameta prvega aprila in naslednji par prvega oktobra.

Popoldne sem šel še enkrat na avtobusno postajo in pričakal avtobus. Voznik mi je izročil denarnico, ki pa je bila žal olajšana in je bilo v njej le še nekaj manjših bankovcev. Na srečo so v njej nedotaknjeni ostali vsaj vsi dokumenti in kartice. Voznik je sicer rekel, da je takšno denarnico dobil v roke, a si je verjetno sam iz nje vzel zajetno “najdnino”.

Do odhoda avtobusa za Rimini nam je ostalo še dovolj časa za obisk picerije.

Po vrnitvi v marino smo videli, da je izginila prvoaprilska zapora pristanišča, zato smo kar takoj izpluli na morje.

Načrtovali smo sicer jadranje do Beneške lagune, a smo zaradi vremenske napovedi naše načrte spremenili. Za konec tedna je bila napovedana burja, ki bi nam podaljšala in zagrenila jadranje od Benetk do Izole, zato smo se odločili, da iz Riminija odjadramo proti Istri.

Prve ure do večera smo imeli lep veter z juga in smo hitro jadrali. Zvečer je veter oslabel, ostali pa so zajetni valovi, ki so zibali barko, da so jadra zoprno opletala.

Pospravili smo glavno jadro, za nekaj ur zagnali motor in se z bočnimi valovi guncali v noč.

Sredi noči smo bili pri črpalnih ploščadih sredi Jadrana in veter se je vrnil. Zapihalo je z zahoda, veter se je okrepil nad dvajset vozlov in za jadranje z več kot šestimi vozli hitrosti je zadoščala že samo genova. Veter se je v drugem delu noči še nekoliko okrepil in dvignil dvometrske valove.

Sidro smo v soboto proti jutru spustili v zavetrju otoka Sveti Andrija pred Rovinjem. Ko smo se malo naspali, smo dopoldne odjadrali do carinskega pomola v Rovinj in obiskali policajko na morskem mejnem prehodu, da smo opravili hrvaške vstopne formalnosti.