cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
19. junija, 2022

Po dveh dneh plovbe okoli Evie smo se prebili do vetra, ki se je v teku dneva ravno prav krepil in obračal s severnika na severozahodnik, da smo z le enim obratom v veter v dolgem loku lahko prijadrali do Skiatosa.

Za razliko od prejšnjih dni, smo do tega sporadskega otoka prijadrali že sredi popoldneva, da nam je ostalo dovolj časa tudi za vodne in podvodne aktivnosti.

Voda v Egejskem morju je nekaj stopinj hladnejša od Jonskega morja, zato plavanje zame tukaj in zdaj ni nič užitkarsko in je omejeno na le nekaj zavesljajev, za podvodne aktivnosti pa sem si oblekel “šortija”, a me je vseeno zeblo. Pod vodo si nisem ogledoval koral ali ribic, temveč sem poskušal vsaj malo očistiti trup barke in propeler, ki so ga obrastle školjke.

Propeler mi je z leseno lopatko uspelo rešiti apnenčastega oklepa, za trup barke pa me je že preveč zeblo, da bi se ga resno lotil. Vmes sva z Darkom s pomočjo špirale pod vodo skozi ventil poskušala očistiti zamašeno cev črnega tanka, a nama žal ni uspelo. Darko je vrtel špiralo, jaz pa sem jo pod barko vtikal v iztok, a se nisva prebila do tanka. Meni je v hladni vodi kljub pomoči “alanfordovskega” dihalnega aparata prehitro zmanjkovalo zraka in nisem dolgo zdržal pod vodo in celo toplokrvnega Darka je začelo zebsti. Podvodno vrtanje in čiščenje bo počakalo na toplejše čase.

Kopenski del rekreacije je bil prijetnejši in med tekom po gričih na katerih je zgrajeno mestece Skiatos, sem lahko videl, da je turistični utrip tukaj že na visokih obratih, številne restavracije in prodajalne pa so bile polne turistov.

V četrtek smo že navsezgodaj odjadrali s Skiatosa proti severu, saj nam je vremenska napoved obetala le nekaj jutranjega severovzhodnika in brezvetrje v nadaljevanju. Po nekaj urah lepega jadranja smo z veseljem ugotovili, da veter še kar vztraja in skorajda celo pot do Nea Mouldanije smo lahko udobno prejadrali.

V pristanišču smo Skokico privezali ob razpadajoč in od ptičev posran pontonski pomol, ker je bilo ob obali za nas morje preplitvo, da pa bi s pomola lahko prišli na obalo, smo morali v vodo dati še čoln, da smo premostili presledek med pomolom in obalo.

Mesto je nekakšna orientalska mešanica razpadajočih hiš in modernih stavb, na griču nad mestom pa pade v oči razkošna cerkev. Tomaž, Nataša in Darko so si na obali privoščili večerjo in z veseljem sem se jim pridružil ob grški solati in krompirju.

Nea Mouldanija ni turistično mesto,

zato so cene v restavracijah precej nižje, kot v krajih, ki smo ji obiskovali pretekle dni.

 

Za petek nam je do Soluna ostalo le še petintideset milj, ki smo jih premetuljčkali z jugovzhodnikom.

Kmalu po prihodu v marino so čez zaliv z zahoda privršale nevihte in poleg bliskov nad nas večino noči pošiljale velike količine dežja. Doslej sem mislil, da na barki pušča le eno stransko palubno okno, ki sem ga že nekaj dni nameraval zatesniti, pa nisem našel dovolj volje, zdaj pa sem moral nastavljati posode pod več oken, da se je vanje stekala voda iz puščajočih oken.

Nataša, Darko in Tomaž so se v soboto odpeljali na izlet do Meteore, jaz pa sem po trgovinah v mestu nabavil material, da sem zakital puščajoča okna ter naredil podajalni okov pri sidrnem vitlu, da veriga med spuščanjem sidra ne bo več tako pogosto padala z verižnika.

Skokica bo zdaj dva tedna počakala v Solunu, potem pa z Zlato prideva na “siga siga” počitnice :).

Sredozemlje
15. junija, 2022

Le še en teden imamo časa do odhoda domov in Solun, naša tokratna končna destinacija, se nahaja na severu Egejske morja, ki je poznano po severniku, zato smo tudi z Milosa odpluli zgodaj.

Pred prihodom severnika sem želel izkoristiti še preostanek jugozahodnika, zato sem si budilko nastavil že za peto uro zjutraj, a se vreme spet ni držalo napovedi. Morje je bilo popolnoma gladko, brez sapice vetra in do Serifosa nas je poganjal motor. V bistvu je bil naš cilj Mikonos, a smo včeraj videli, da so naše zaloge s svežo hrano na barki že skromne, zato smo se dopoldne ustavili v trgovini na Serifosu.

Sredi dneva se je na morju pojavilo nekaj jugozahodnika, zato smo kmalu odjadrali proti Mikonosu, vendar s krmnim vetrom nismo jadrali hitro.

Po nekaj urah počasnega jadranja smo ugotovili, da bomo na Mikonos prijadrali šele ponoči, zato smo ta otok zradirali s spiska želja in Skokico usmerili na sever proti Sirosu.

Kot vetra in z njim hitrost jadranja sta takoj postala bistveno boljša in zdelo se je, kot da smo poleteli. Barka se je nagnila, brzinomer je začel kazati hitrosti nad sedem vozlov in potna čela je začel hladiti veter. Zahodnik se je okrepil nad petnajst vozlov, a nismo krajšali jader, saj sem želel videti, kako hitra je lahko nova Skokica z bočnim vetrom.

Veter se je pod Sirosom še nekoliko okrepil, barka se je nagnila in potem je počilo, genova je začela prosto plapolati v vetru. Odtrgal se je zadnji rogelj jadra.

Barko smo potem obrnili v veter in jadro spustili na palubo. Videl sem, da se jadro ni raztrgalo, temveč se je razparalo na ojačitvah, kjer so vrvi privezane na jadro.

Prejšnji lastniki jadra izven sezone verjetno niso pospravljali, zato je sonce načelo sukanec in šivi niso več zdržali sile vetra ter se razparali.

Z glavnim jadrom smo odjadrali do lepega zaliva na jugu Sirosa in tam v zavetrju med drugimi barkami na sidrišču spustili sidro. Spet smo se lahko pošalili nad staro modrostjo, da jadranje po svetu pogosto pomeni, da barko popravljaš v najlepših zalivih.

Vedel sem, da imam nekje na barki dreto, šila in igle, a si nisem zapomnil, kam sem jih dal med selitvijo opreme s stare Skokice. Iskanje je obrodilo sad po eni uri brskanja po prekatih in škatlah.

Pred večerom smo na genovo nalepili odtrgane trakove ter jih začasno zašili, glavnino dela pa sem pustil za ponoči, ko ne bo vroče. Sledila je kopenska rekreacija, Darko pa nas je potem povabil še na večerjo v taverno na obali.

 

Ponoči se je dežurni ladijski jadrar ukvarjal z luknjanjem, vrtanjem in preklinjanjem ter šivanjem. Upam, da je bilo do jutra skozi luknje napeljane dovolj drete, da bo rogelj genove do jeseni zdržal sunke grškega vetra. Jeseni bom jadra odnesel k Radotu v Preddvor, da jih pripravi za oceansko jadranje.

 

 

 

 

Napovedan je bil sicer severnik, a s Sirosa smo odjadrali z živahnim jugozahodnikom, ki so ga pred Tinosom pregnale plohe. Potem smo kakšno uro ali dve po brezvetrju motorirali skozi dež in zaradi dežja spustili postanek na Tinosu.

 

Popoldne smo vendarle dočakali severnik in potem v 20 – 25 vozlih vetra mimo Androsa testirali, kako dobro sem zašil genovo. Sprva smo imeli razvitega le malo sprednjega jadra, a smo ga postopoma povečevali.

 

 

Prvi dan so novi šivi zdržali in sidro smo v nedeljo zvečer spustili v lepem zavetrnem zalivu Vasilikos na jugu otoka Petali ob Eviji.

V ponedeljek smo jadrali po zalivu med celino in Evijo in popoldne prijadrali do konca zaliva in v preliv med tem drugim največjim grškim otokom in celino.

Pluli smo pod visečim mostom, zaustavil nas je šele nizki most v Kalkisu, ki ga za prehod ladij umaknejo le enkrat na dan oziroma na noč, še prej pa moraš plačati 35 evrov mostnine.

Možakar, ki je pobiral mostnino, mi je rekel, da bodo most odprli enkrat med deveto uro zvečer in tretjo zjutraj in da naj poslušamo radijsko postajo na 12. kanalu, kjer bodo povedali, kdaj se bo to zgodilo. Preselili smo se na sidrišče, razdelili dežurstva ob radijski postaji in čakali in čakali. Ob pol štirih je potem zares začelo hreščati iz radijske postaje, da bodo odprli most, da bo šel skozi kanal najprej vlačilec in nato tovorna ladja, za njo pa smo v gosjem redu eden za drugim lahko skozi kanal mimo mostu odpluli tudi jadralci. Približno 10 bark se je do noči nabralo pred mostom na južni strani.

Most so v bistvu umaknili v klet pod cesto, polovico mostu na celino in polovico na otok. V zalivu na drugi strani mostu nas je pričakalo petnajst vozlov severozahodnika in zoprni strmi nasprotni valovi. Ni se mi dalo dvigovati jader in križariti v veter, zato sem preostalo uro do jutra še nadaljeval z motoriranjem in potem sidro spustil v zavetrnem zalivčku ob obali.

Sredi dneva je veter izginil in spet nas je naprej poganjal le motor. Na palubi sem našel kroglice iz ležajev vozičkov na tirnici glavnega jadra in ob pregledu ugotovil, da je začel razpadati še eden od zelo dragih vozičkov. Na srečo sem to ugotovil dovolj zgodaj, da sva s Tomažem pokvarjeni voziček lahko popravila. Do večera nam je bilo v rahlem vetru na krovu dovolj dolgčas, da smo še enkrat sneli genovo in sem rogelj genove okrepil s še nekaj dodatnimi šivi z dreto.

Malo sem dvomil v svoje prvotno šivanje, a genova bi zdaj morala zdržati tudi sunke vetra preko 30 vozlov.

 

Pod večer smo sidro spustili v zaprtem zalivčku Vathikelon zahodno od Evije. Ta konec Grčije je zelo zelen in bujno poraščen z gozdom in z obsežnimi nasadi oljk.

 

Sredozemlje
10. junija, 2022

Za četrtek in petek je bil na Egejskem morju napovedan jugozahodnik, ki tam ni najbolj pogost veter, a je za našo načrtovano pot zelo ugoden, zato smo naše jadranje okoli Peleponeza nakoliko pospešili, da bi dober veter čim bolje izkoristili.

Iz Pilosa smo odjadrali mimo Methonija in v teku dneva še mimo prvih dveh rtov Peleponeza in zvečer sidro spustili v zalivu Asomato za Tainaronom, drugim rtom Peleponeza. Veter se je tam zvečer okrepil in preveč menjal smer, zato smo kmalu dvignili sidro in se preselili za nekaj milj proti severu v dosti bolj miren zaliv Kayio, ki nam je omogočil miren spanec.

S prvo svetlobo smo potem v petek odjadrali proti tretjemu rtu, Maleasu in potem še naprej na Egejsko morje, kjer se je jugozahodnik okrepil nad 25 vozlov, da smo kmalu pospravili glavno jadro in v nadaljevanju jadrali le z genovo. Še preden pa smo pospravili glavno jadro, pa je poslušnost odpovedal avtopilot in zavil v desno, da je glavno jadro sunkovito preletelo na drugo stran barke in je škota s seboj odnesla tudi nosilec s kompasom nad levim krmilnim kolesom.

Skokica ima zdaj le še en kompas, da mi ne bo potrebno premišljevati, na katerega bi gledal :(.

Hitro in zibajoče je bilo naše jadranje proti južnim Kikladom med 2 do 4 metre visokimi valovi, a tudi takšno jadranje je bilo precej bolj udobno, kot bi bilo jadranje proti sicer na Egejskem morju prevladujočem severniku ob nabijanju v valove.

Še pred večerom smo našli zavetern zaliv na severu Milosa in tam spustili sidro.

Sredozemlje
9. junija, 2022

Vreme se tudi na Jonskem morju nekako noče držati napovedi. Zgodaj smo odpluli s Krfa, da bi čim bolje izkoristili napovedani vzhodnik, veter pa je potem celo dopoldne pihal nasproti z juga. Na srečo je bilo vetra ravno prav za udobno orcanje in po nekaj obratih v veter smo prijadrali do Paxosa.

Preliv pred Gaiosom je za našo barko preplitev, zato smo sidrali nekaj zalivov bolj proti jugu in se do Gaiosa odpravili peš. No, do tja so prišli le Darko, Nataša in Tomaž, sam pa sem opazil, da se je veter obrnil na severozahodnik, ki je barko potiskal iz zalivčka, v katerem smo jo zasidrali, zato sem se raje vrnil in potem tekal po cesti okoli zaliva tako, da sem imel Skokico vseskozi na očeh. Barke ni odsidralo, a sidru, ki ga ima ta barka, še ne zaupam.

Popoldne smo z zahodnikom odjadrali proti Kefaliniji. Dve tretjini poti smo lahko prejadrali, zvečer pa je veter oslabel in zadnjih nekaj ur nas je spet poganjal motor. Med potjo smo premišljevali, da bi se za čez noč ustavili v katerem od lepih zalivov na severovzhodu Itake, pa se nama je s Tomažem ponoči preveč spalo, in sva zavila kar v bližnji Fiskardo na severu Kefalinije,

kjer v pristanišču začuda ni bilo velike gneče in sva barko lahko privezala ob obalo.

Na poti proti Peleponezu smo se v torek dopoldne za plavanje in planinarjenje ustavili v enem od lepih peščenih zalivčkov na Kefaliniji, potem pa odjadrali proti Zakintosu. Med potjo smo na morju med valovi opazili gumenjak, ki ga je nekdo verjetno vlekel za barko in se mu je odvezal, ne da bi lastnik to opazil.

Zajadrali smo do čolna in imeli spotoma še vajo iz reševanja iz morja. V tretjem poskusu nam je na kavelj uspelo ujeti vlečno vrv čolna in jo privezati na bitvo.

Med jadranjem proti Zakintosu smo morali zaradi okrepljenega jugozahodnika najprej opustiti načrt za postanek v znamenitem peščenem zalivu z nasedlo ladjo na severozahodu otoka, potem pa je veter pihal vse bolj z juga in nas odganjal od otoka, zato se nazadnje na Zakintosu sploh nismo ustavili, temveč smo jadrali ostro v veter vse do pristanišča Katakolon na Peleponezu.

Ponoči nisem želel tvegati s poskusom privezovanja ob obalo pred vasjo, ob ladijske pomole pa se tudi nismo šli privezati, zato smo sidro spustili pred pristaniščem in šli spat.

Zjutraj me je zbudi bližajoče brnenje ladijskih motorjev in ko sem pogledal skozi okno, sem moral kar dvakrat pogledati, da sem verjel. Dvajset metrov pred premcem je mimo nas počasi plula ogromna potniška ladja, ki jo je med pristankom ob pomol spremljal še vlačilec. Nič niso trobili, preprosto so nas pustili spati :). V Bližini Katakolona se nahaja antična Olimpija, ki jo gostje potniških križark radi obiščejo, zato se ladje tukaj pogosto ustavijo.

Ker je ladja plula nad našim sidrom, smo morali počakati, da je vseh tristo metrov plavajočega hotela odčlo mimo, potem pa smo lahko dvignili sidro in se previdno premaknili med druge jadrnice v še eni od mnogih nedokončanih grških marin. Pod kobilico Skokice je bilo še nekaj decimetrov vode.

Sredino dopoldne je bilo namenjeno video sestanku in mojim drugim poslovnim zadevam, potem pa smo popoldne odjadrali nekaj deset milj proti jugu Peleponeza in se pod večer ustavili v Pilosu.

Tamkajšnja marina je preplitva za Skokico, ob mestnem pomolu pa smo dobili prostor le še na čelu pomola, a zaliv je tukaj zaprt iz vseh smeri in noč na privezu je bila mirna.

Med večernim tekom sem našel odprto navtično trgovino in se z lastnikom dogovoril za nabavo sidrne verige, varnostnega sidrnega kavlja in spojnih členov, s katerimi sem podaljšal verigo. V preteklih dneh mi je Tomaž med jadranjem veliko pomagal pri popravilu sidrnega vitla, ki je bil popolnoma razmajan. Ugotovila sva, da sploh ni bil privit z vijaki, temveč samo približno nataknjen na luknje, skozi katere je v notranjost skladiščnega prostora tekla voda, kadar so valovi zalivali premec barke. S precej napora sva v zelo omejenem prostoru pod vitlom uspela priviti manjkajoče vijake in zatesniti vse ostale luknje, ki jih je bilo polno okoli vitla. Pod skladiščnim prostorom je bilo veliko vode, ki sva jo izčrpala, spotoma pa sva odstranila tudi vodo iz električne omarice ??? in iz instalacijskih cevi z električnimi kabli. Prejšnji lastniki so za barko zares slabo skrbeli. Videti je tudi, da je premec barke in ves sidrni sistem dobil resen udarec, kar so bolj slabo popravili in me bo jeseni čakalo kar nekaj dela z laminiranjem, da bo premec utrjen tako, kot je treba za oceansko jadranje.

Sredozemlje
6. junija, 2022

V četrtek sta se Branko in Sintija v marini v Slanem preselila na svojo barko z imenom “Najina”, na krov Skokice pa so v teku dneva in noči prišli Darko, Nataša in Tomaž.

V petek zjutraj smo potem vsi skupaj in v družbi “Najine” najprej odpluli do Gruža, kjer smo opravili hrvaške izstopne formalnosti in potem odjadrali na 180 milj dolgo pot čez južni Jadran proti Grčiji.

Jadrali smo žal le prvih nekaj ur iz Dubrovnika in zadnjih nekaj ur pred prvimi grškimi otoki, večino poti vmes pa je bilo vetra premalo in nas je na jug namesto vetra poganjal motor.

Delfini so nekajkrat poskrbeli, da nam na poti ni bilo preveč dolgčas.

Precej toplo je bilo na krovu barke, zato smo vmes naredili nekaj plavalnih postankov in se v morju pridružili delfinom. Morje zdaj tudi zame ni več premrzlo.

V soboto so se pred nami najprej pokazali albanski hribi, popoldne pa še prvi grški otoki severno od Krfa. Proti večeru smo zavili k otoku Erikousa in sidro spustili v lepem peščenem zalivu.

V nedeljo dopoldne smo se najprej sprehodili po Erikousi, popoldne pa se je dvignil maestral in družno z “Najino” smo odjadrali proti Krfu. Dokler je bilo vetra pod 8 vozli, nas je “Najina” šišala, ko pa se je maestral okrepil, je bila Skokica hitro pri osmih vozlih hitrosti. Čez štiri ure smo prijadrali pred mest Krf, kjer smo v pristanišču opravili grške vstopne formalnosti. Tokrat je šlo v pisarni obalne straže vse gladko in enostavno, saj so Grki prejšnji mesec umaknili vse korona omejitve in za razliko od lanskega leta tokrat ni bilo potrebno kazati cele vrste dokumentov in dokazil. Uradnika je zanimalo le potrdilo o plačilu plovne takse (E-tepai) in zavarovanje barke, potem pa je poštempljal naš spisek posadke in nam zaželel srečno pot.

Pod večer smo okoli trdnjave odpluli še do krfskega sidrišča, kjer sva imela z Brankom nekaj telovadbe z vpetjem in ležaji navijalne genove, ki se je na “Najini” zatikala. Vrhnji ležaj je bil suh in ko je med kroglice dobil nekaj masti, se je spet veselo vrtel.

Zvečer sem se poslovil od veselega štajerskega jadralskega para. “Najina” bo še mesec dni ostala med jonskimi otoki, Skokica pa je v ponedeljek zjutraj odjadrala proti Peleponezu in Egejskemu morju.

Več objav

Archives