cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
7. julija, 2022

Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.

 

Sredozemlje
5. julija, 2022

Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.

Sredozemlje
3. julija, 2022

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.

 

Sredozemlje
27. junija, 2022

Nova Skokica (Skokica 3) je doslej pod mojim nadzorom prejadrala dobrih tisoč milj, počasi se nanjo navajam in še nekoliko bolj počasi si pridobiva moje zaupanje. Skokica 3 me zdaj čaka v Grčiji.

Veliko bliže pa je moja stara Skokica, ki je vrsto let predstavljala moj drugi dom, barka ki jo popolnoma poznam in ji zaupam. Na njej smo doživeli marsikaj lepega in po njej imam pogosto kar nekaj domotožja. V preteklih dneh sem to domotožje lahko preganjal kar na Skokici sami 😊.

Skokico sicer prodajam, a po izkušnjah, ki sem jih doslej dobil s Skokico 3, je za barko bolje, da ne stoji predolgo v marini in da ji kdo občasno prezrači jadra in zažene motor.

Vetra je bilo v preteklih dneh ob istrski obali dovolj za zračenje jader, zato sva celo pot med Izolo in Pulo z Zlato lahko prejadrala, le za številne postanke na poti sva vmes zagnala tudi motor.

Iz Izole naju je prvi dan pospremil jugo, da sva hitro prijadrala do Pirana, kjer se je Skokica poslovila od Slovenije. Kako dolgo bo njeno slovo, bo odvisno od novega lastnika, ko se bo pojavil. Morda se barka v Slovenijo niti ne vrne? Kar se mene tiče, bo njen začasni dom poslej v marini Polesana pri Puli, kjer so mi zanjo za letni privez ponudili lep popust. Pula je zame tudi lepo izhodišče za krajša križarjenja okoli Istre ali med kvarnerskimi otoki, dokler barke ne prodam in kadar bo Skokica 3 predaleč.

Po Piranu je bil prvi postanek v Umagu, delno zaradi formalnosti in delno zato, ker so bili valovi juga za Zlato prenaporni.

Opuščeni in potopljeni kamnolom južno od Umaga nudi lep sprehod okoli umetnega jezera, ki je nastalo v luknji, iz katere so nekoč kopali rudo za cementarno. V bistvu je vse skupaj zdaj videti (če zamižiš na eno oko) skorajda kot naravna pokrajina in nudi nekaj lepih pogledov. Ne poznam načrtov lastnikov, a v umetnem jezeru ob obali bi s krajšim prekopom do morja lahko nastala lepa marina, zaščitena pred vsemi vetrovi in valovi.

Jugo je v petek oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo jadranje do Poreča in po krajšem plavalnem postanku še do Vrsarja, kjer sva v zavetrju otočkov spustila sidro za čez noč. Po sprehodu do Casanove v mestecu na griču nad zalivom, je Zlata vendarle prišla do obljubljene večerje v restavraciji ob morju 😊.

S sidrišča pod Vrsarjem so naju že navsezgodaj pregnali zahodnik in predvsem neugodni valovi z zahoda, zato sem barko presidral v zaliv pred kampom na vhodu v Limski kanal. A tam ni bilo nič kaj dosti bolje, saj so valovi izza rta prihajali tudi v ta zaliv in Skokico neprijetno zibali. Kmalu sem dvignil sidro in naslednja jutranja postaja je bila potem zavetrje otočka Sv. Andrija pri Rovinju, ki je vendarle nudil dovolj mirno morje za zaključek jutranjega spanja in za jutranje kopanje.

Zahodnik je vztrajal še celo soboto, zato sva že popoldne prijadrala do Pule, zavila v zaliv in v novo marino Polesana, ki so jo naredili na mestu, kjer je bila nekoč avstro-ogrska in pozneje jugoslovanska mornariška baza.

Marino so odprli spomladi in je še v zagonu. Pomoli, sanitarije in recepcija so narejeni, spremljajočo infrastrukturo pa bodo dopolnili v naslednjih mesecih. Malo daljši večerni sprehod do Pule je pokazal, kako velik kos obale ob zalivu je nekoč zasedala vojna mornarica, saj se kilometre in kilometre ob morju vrstijo razpadajoči pomoli in na pol podrte stavbe skladišč, delavnic in kasarn.

V nedeljo sta se nama na krovu Skokice pridružila še Nuša in Jurij (potrebovala sva prevoz do doma) in odjadrali smo do bližnjih Brijonov, kjer smo se zasidrali med druge čolne v zavetrju prvega otoka, Svetega Jerolima, kjer je bil nekoč kranjski počitniški dom.

Kmalu je med čolne priglisiral čoln z varnostnikom naravnega parka Brijoni in od kopalcev na čolnih zahteval, da si na gole riti nataknejo kopalke. Nas je nekaj časa pustil na miru, saj smo imeli kopalke oblečene, potem pa je nravstveni rendžer vendarle pribrzel še k nam in zahteval po 60 kun na osebo ali pa da takoj dvignemo sidro, ker brezplačno sidranje tukaj ni več dovoljeno. Vprašal sem, ali bo nagnal tudi druge čolne, pa mi je napihnjeno rekel, da »oni malo manji mogu ostati«, samo mi moramo »napustiti sidrište«. Pač še ena hrvaška fora. Zaradi ljubega miru smo se prestavili za nekaj sto metrov pred kamp v Puntiželi.

Skokica bo naslednje mesece privezana v marini Polesana in bo čakala na kupca. Najugodnejšo sezono za prodajo sem za letos najbrž zamudil, a nič zato, uporabljali jo bomo še nekaj časa za vikend in za krajše jadralske počitnice.

S svojih počitnic na Lungi me je poklical Gregor in se pošalil, če je dobil Onasisa 😊. Vem na kaj je namigoval, a na onem svetu še nisem, če pa imam kakšen mesec dve barki, pa tudi ne bo nič narobe. Se bo že našel kupec.

Veliko tisoč evrov sem v zadnjih letih v barko vložil, jo prenovil in okrepil, zamenjal iztrošeno opremo in jadra ter je letos celo dodatno opremil tudi za zimsko jadranje. Vem kakšna je njena vrednost in česa je sposobna, ceno so ji postavili strokovnjaki, zato si bom vzel čas in je ne mislim prodajati na hitro in izpod vrednosti. Pripravljena je za jadranje po Jadranu in po oceanih, z njo sem še do pred enim mesecem nameraval začeti z novim jadranjem po svetu in na Arktiko, pa se je potem ponudila na videz ugodna priložnost za nakup daljše barke, ki ji bo Skokica v mojih načrtih za Arktične otoke prihodnje leto verjetno odstopila mesto. Upam, da se bom tudi na novi barki kdaj tako dobro počutil in ji tako zaupal, kot zaupam Skokici.

Jadranje
21. junija, 2022

Objavil sem okvirne termine za jadranje v Grčiji v septembru in oktobru: www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/.

Več objav

Archives