cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
14. julija, 2022

V ponedeljek zjutraj sta se Vesna in Tone na sidrišču pred Alonnisosom poslovila od naju in odjadrala proti jugu,

midva pa pred seboj nisva imela dolge poti, zato sva do deset milj oddaljenega otoka Skopelos odjadrala popoldne in sidro najprej spustila v zalivu Limonari, kjer so nekoč posneli nekaj kadrov filma Mama Mia (vsaj tako pravi Zlata). Zaliv je lep, a so vanj okoli otoka prihajali valovi in kar dobro zibali številne tam zasidrane barke.

 

Med tekom ob obali sem videl, da je v sosednjem zalivu v pristanišču ob obali dovolj globoka voda in dovolj prostora za privez, zato sva se z Zlato za čez noč preselila v pristanišče vasice Agnondas.

Slikovita vasica, lep večerni sprehod in mirna noč do zgodnjega jutra, ko so tudi v ta zaliv začeli prihajati vse večji valovi krepkega severozahodnika in zategovali vrvi, s katerimi je bila Skokica privezana ob obalo.

Zapustila sva Agnondas in do popoldneva počakala pred južnim rtom Skopelosa, da je severozahodnik dovolj popustil in predvsem, da so se valovi dovolj zmanjšali, da sva potem lahko bolj udobno odjadrala do Skiatosa.

Sidro sva spustila za marino v zalivu pred mestom in se odpravila na sprehod po živahnem mestu in po gričih, s katerih je lep razgled na mesto in okoliške otoke.

Na ulicah v Skiatosu je bila precejšnja gneča, trgovinice in gostilne so se vrstile skorajda na vsakem koraku.

Zlata se je tukaj kar razživela, jaz pa sem pohlevno capljal za njo in kot kuža čakal pred trgovinami, da si je Zlata napasla oči in delala načrte, kakšne spominke bo jutri nakupila. Ja, sodeloval sem komaj pri generalki za nakupe.

 

Dan se je poslovil in potrebno je bilo poskrbeti še za želodec. V eni od ulic sva našla prosto mizo v grški ribji restavraciji z okusno in zelo „počasno“ hrano 😊. Domov sva se vrnila sredi noči, ko je že začel vleči krepak severozahodnik. Za mirnejše spanje sem spustil še dodatnih 20 metrov sidrne verige in vklopil sidrni alarm. Sidro je tokrat zdržalo 30 vozlov nočnega vetra in alarm se ni oglasil.

V Grčiji se poleti med jadralci s spoštovanjem govori o meltemiju, ki je krepak in vztrajen severnik in severovzhodnik, v tem delu Egejskega morja pa je vreme drugačno in iz Soluna navzdol pretežno piha severozahodnik, ki se ponoči okrepi, dopoldne piha med 20 in 30 vozli, popoldne pa oslabi pod 15 in obrne na severovzhodnik, ki je primeren za jadranje po Sporadih proti zahodu.

V sredo dopoldne je šla Zlata sama v „šoping“, jaz pa sem končno našel čas in voljo, da sem do konca namestil mrežo na ograjo, potem pa sva mestece Skiatos zapustila in odjadrala na drugi konec otoka do znamenite plaže Koukounaries.

Verjetno sem že prestar, da bi me plaža navdušila, preveč je bilo na njej gneče, živžava in glasne glasbe. Je pa v zaledju lepa pot za tek po gozdu okoli jezera in po hribčkih okoli rta.

Proti večeru sva zapustila Skiatos in Sporade ter odjadrala proti severozahodu.

Zahodnika ni bilo veliko, zato je za boljše napredovanje jadrom pomagal tudi motor. Vedel sem, da bo v drugem delu noči spet zapihal okrepljen severozahodnik, a ob obali celine so na vsakih pet do deset milj vasice s pomoli za valobrani, kamor bi se lahko zatekla, ko bodo veter in valovi postali pretežki. Najin dopust se počasi izteka, a še pred odhodom domov bi rada videla tudi Meteoro in Olimp, zato je bil potreben malo daljši nočni premik.

Kar dobro sva napredovala, dokler se ob treh zjutraj nisva zaletela v zid tridesetih vozlov severozahodnika, ki je privršal iz Soluna. V desetih minutah so se na dva metra dvignili tudi valovi, se začeli prelivati čez krov in Skokico skoraj popolnoma ustavili. Zavil sem k obali in po pol ure poskočnega motojadranja sva prišla do pristanišča Agiakampos in Skokico ob štirih zjutraj privezala ob pomol med velike betonske tripode, ki jih tukaj proizvajajo in skladiščijo, sicer pa so namenjeni za izgradnjo valobranov.

Sredozemlje
11. julija, 2022

Po nekaj dneh potepanja okoli krakov polotoka Halkidiki sva z Zlato odjadrala proti Severnim Sporadom. Za čez konec tedna je bil za severno Egejsko morje napovedan prehod hladne fronte z nevihtami, zato smo se s Tonetom in Vesno dogovorili, da bomo nevihtno vreme prevedrili v zalivu Planitis na otoku Pelagos, ki je po Tonetovih izkušnjah eden redkih na tem delu Egejskega morja, ki nudi dobro zavetje pred vsemi vetrovi.

V petek zjutraj sva iz mirnega zaliva Toroni na zahodni strani Sitonije odjadrala na jug proti 40 milj oddaljenemu Pelagosu. S sidrišča naju je še pred sončnim vzhodom pospremil vzhodnik, ki se je za rtom okrepil nad dvajset vozlov in glavno jadro sem zmanjšal na drugo krajšavo, genovo pa sem imel skrajšano že od samega starta.

Za rtom so Skokico pozdravili valovi in se prelivali čez premec, da je bilo jadranje kar živahno. V preteklih dneh sem dovolj dobro očistil školjke s trupa barke, da je bilo jadranje spodobno hitro in je brzinomer kazal hitrosti med šestimi in devetimi vozli. Ko je po petih urah jadranja dopoldne na krov prišla tudi Zlata, sva bila že na severu Skopelosa in potem sva za rtom zavila proti zalivu Planitis, ki ima le nekaj deset metrov širok vhod, za prelivom pa se razširi na nekaj sto metrov.

V zalivu sta bili zasidrani dve barki. Uro ali dve za nama je v Planitis prijadrala še Mala s Tonetom in Vesno, ki sta s Halkidike odjadrala malo pozneje.

Do napovedanega prihoda prvega vala neviht je v petek ostalo še nekaj ur, ki sem jih izkoristil za sprehod na hrib.

Na Pelagosu menda živita le dva človeka, meniha v samostanu na drugem koncu otoka. Glavni prebivalci otoka so koze in kozli, in po njihovih stezicah sem se skozi grmovje po uri ali dveh prebiti do vrha nekaj nad tristo metrov visokega hriba, ki se nad zalivom dviguje na severozahodni strani. Z vrha hriba je lep razgled na okoliške otoke v Severnih Sporadih.

 

Po spustu s hriba sva bila z Zlato povabljena na piknik na Malo, kjer je Tone na roštilju spekel meso in zelenjavo. Ob hrani in pijači se je ženski del družbe pogovarjal o otrocih in vnukih …, moški del pa … … seveda o jadranju in daljnih oceanskih otokih.

Proti večeru so nad Pelagos prišle prve plohe in naju z Zlato pregnale z Male, ponoči pa so ploham sledile nevihte z velikimi količinami dežja in močnim vetrom, ki je pogosto menjal smer, da je Skokica kar dosti poplesavala po sidrišču in sem moral na krovu vseskozi dežurati. Žal sem skupaj z barko pred dobrim mesecem dobil tudi dotrajan spray hood, ki hudo pušča, zato je bila jadralska obleka ponoči v kokpitu med nevihtami moja edina zaščita pred dežjem.

Nova barka ima tudi premajhno in preslabo sidro, nabava večjega je že od začetka na spisku opravil, a za to zaenkrat še nisem našel časa. Nezaupanje v sidro je bil glavni razlog, da sem se ponoči namakal v dežju in prav je bilo, da sem pri tem vztrajal, saj je veter tako menjal smer, da se je sidro izruvalo iz tal in smo začeli bočno drseti proti obali.

Zagnal sem motor in barko premaknil na sredo zaliva ter zbudil Zlato, da je dvignila sidro in ga spustila. Sidro je prijelo šele v drugem poskusu.

Za kakšno uro se je vreme potem uneslo, da sem v notranjosti barke ujel nekaj spanca, ko je proti jutru privršala še ena nevihta s krepkim vetrom in barko še enkrat odsidrala. Z Zlato sva morala še enkrat ponoviti nočno vajo iz sidranja, le da je tokrat sidro prijelo v prvem poskusu. Prej sem imel pri osmih metrih globine morja v vodi petdeset metrov verige, zdaj je bilo v vodi sedemdeset metrov in to bi moralo zadostovati. In je zdržalo, zjutraj sem končno lahko odšel v posteljo.

Sobota je bila kisla s plohami in nevihtami, ki niso dopuščale kopenske rekracije, poleg tega pa se je ohladilo, da je odpadla tudi vodna rekreacija. Kisel dan smo si popestrili s klepetom, tokrat na krovu Skokice, s palačinkami pa sva se oddolžila Vesni in Tonetu za petkov piknik na Mali.

 Za noč na nedeljo so bile napovedane še močnejše nevihte, zato sem v dežju spet dežural v kokpitu, a so bile nevihte tokrat milejše, sidro je zdržalo in Zlatina akcijo na krovu ni bila potrebna. Ja, novo sidro bo potrebno čimprej nabaviti.

V nedeljo se je naredil lep dan in lahko smo zapustili “zaliv bogu za hrbtom”, kot ga je poimenovala Zlata, kjer še mobitel ni imel signala.

Po treh urah lepega jadranja smo sidro spustili v zalivu Milia na Alonnisosu, kjer je telefon vendarle deloval in občasno tudi prenos podatkov, da smo lahko videli, kaj se je vmes zgodilo po svetu in kakšno vreme se nam obeta v naslednjih dneh. Kar se slednjega tiče, naj bi bila bližnja prihodnost sončna in nekaj toplejša :).

Prejšnji teden sem med kontrolo olja v pogonski nogi opazil peno v olju, zato sem Toneta, ki ima na svoji barki prav tako vgrajeno Yanmarjevo nogo, vprašal kakšne so njegove izkušnje s to težavo. Dogovorila sva se, da bova zamenjala olje v nogi in bom potem videl, ali je težava v prestarem olju ali pa morda v puščajočem semeringu na pogonski osi propelerja. Sam nimam izkušenj z menjavo olja v sail drive-u, ko je barka v vodi, zato mi je pri tem pomagal Tone in po dveh urah črpanja gostega olja iz noge, je bilo olje zamenjano. Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali semeringi še držijo ali pa bo morala barka iz vode, da jih bomo zamenjali.

Dan na Alonnisosu sva z Zlato zaključila z večerjo v taverni z razgledom nad bližnjim zalivom Votsi.

Sredozemlje
7. julija, 2022

Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.

 

Sredozemlje
5. julija, 2022

Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.

Sredozemlje
3. julija, 2022

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.

 

Več objav

Archives