Veliko sveta sem videl na Skokici 2 in veliko lepega na njej doživel. V preteklem tednu smo ji na jugu Istre še enkrat prezračili jadra, potem pa je “odjadrala” k novim lastnikom.
Na Skokici 3 bomo imeli v septembru in oktobru tri tečaje odprtomorskega in samostojnega jadranja.
Septembrski tečaj je že zaseden, za oktobrsko jadranje pa je na krovu Skokice še nekaj prostora:
Jadralni tečaji
Zadnja dva dni avgustovskega skiperskega tečaja smo jadrali ob severozahodni obali polotoka Halkidiki. Veliki zaliv Termaikos ima zelo malo primernih zalivov za sidranje, veter pa večinoma ni pihal z obale, zato smo se za čez noč ustavljali v ribiških pristaniščih, ki pa so bila tokrat kar precej zasedena.
V torek dopoldne sta v Nea Kalikratiji z jadranjem zaključila Rok in Dorotej ter odpotovala domov, ostali trije pa smo z južnim vetrom odjadrali proti severu in spotoma naredili krajši plavalni postanek za peščenim rtom Epanomi.
Popoldne so nebo na severu ponovno začeli prekrivati nevihtni oblaki, zato smo dvignili sidro in odjadrali do pristanišča Nea Mihaniona, kjer smo v kotu pristanišča ravno še pred nevihto našli nekaj prostega pomola za sidranje in krmni privez med ribiške ladje. Potem pa se je dobro uro bliskalo, grmelo in deževalo.
Po nevihti je zvečer zapihal vzhodnik in z desnega boka pritiskal na Skokico, da je sidro začelo popuščati. Odvezati smo morali vrvi in potem smo se v prostornem pristanišču nekajkrat poskušali zasidrati, a je sidro vedno znova popustilo. Kakšno uro je trajalo naše oranje morskega dna, da je sidro v sedmem poskusu vendarle zadovoljivo prijelo. Celotno obnočje nekaj sto metrov velikega pristanišča je poglobljeno na 3,5 do 4 metre, zato je po dnu zdaj zelo tanek sloj mivke ali blata v katerega se sidro težko zakoplje.
Veter je ponoči popustil, a sem za vsak primer na tablici vklopil sidrni alarm, da sem lahko bolj brezskrbno spal.
V sredo smo v družbi delfinov v zmernem severniku odjadrali še zadnjih petnajst milj do Kalamarije, predmestja Soluna, in v marini privezali Skokico za naslednja dva tedna. Aga je domov odpotovala že v sredo, midva z Robijem pa sva popoldne pospravila barko in se v Slovenijo vrnila v četrtek.
Začetek septembra bomo iz Soluna med severnimi egejskimi otoki jadrali do Samosa in eno mesto na tečaju je še prosto.
V soboto dopoldne smo se poslovili od mirnega zaliva Planitis na Pelagosu in odjadrali proti Skiatosu. No ja, bolj moto-jadrali smo, ker je veter precej nihal, valovi pa so bili večji od vetra in Skokici niso dovolili jadranja s kakšno razumno hitrostjo brez pomoči motorja.
Šele pri Skopelosu se je veter dovolj okrepil, da smo za dve uri lahko ustavili motor.
Za sidranje preko noči smo si najprej izbrali sidrišče nad živahnim pristaniščem, ki nudi dobro zavetje pred za ponoči napovedanimi nevihtami s severa. Po sprehodu po mestu in okolici, sem si ogledal večerne vremenske napovedi in videl, da so navihte prestavili na nedeljo, zato smo se zvečer premaknili na bolj mirno sidrišče v zaliv južno od mesta.
V nedeljo smo s Skiatosa s severnikom odjadrali v veliki zaliv Thermaikos in križarili ob njegovi zahodni obali navzgor proti vetru. Tri ali štiri milje proti odprtemu morju in potem obrat in enako nazaj proti obali, in spet in spet … .
Veter se je okrepil na dvajset vozlov in dobil severozahodno smer, a je bilo morje sprva še dovolj mirno, da smo dobro napredovali v veter. Po nekaj urah so se valovi dvignili in začeli prelivati čez palubo, naš kot jadranja v veter pa je padel na šestdeset stopinj. Izplen prejadranih milj v primerjavi z napredkom proti severozahodu je bil le še polovičen.
Za dnevni cilj smo si postavili petindvajset milj oddaljeni Ayios Ioannis, turistični kraj z valobranom in pomolom, ki je zaščiten pred severnimi vetrovi.
Popoldne se je pred nami začelo temniti in ko smo bili le še miljo oddaljeni od Ayiosa Ioannisa, je nad nas privršala navihta s celotnim orkestrom trobil, piskal, tolkal in bliskal. Pred viharnim pišom smo pravočasno pospravili jadra, zagnali motor in si oblekli jadralske jakne. Premišljeval sem, ali naj gremo v pristanišče, ali pa naj nevihto raje prevedrimo na odprtem. Odločil sem se za prvo, saj sem imel na krovu dovolj posadke in smo se v preteklih dneh pri pristajanju že dobro uigrali. Našli smo prost košček za privez barke na koncu pomola in pristanek v plohi ter močnem vetru nam je dobro uspel.
Ponoči se je zjasnilo, mokra oblačila so se do jutra posušila, Ioannis pa nas je navdušil z zeleno naravo, lepimi plažami in živahnimi tavernami :).
Severnik in njegovi valovi so še kar vztrajal, zato smo z jadranjem proti polotoku Halkidiki v ponedeljek nadaljevali šele popoldne, ko je veter dovolj dovolj opešal in začel obračati na zahodno smer.
Valovi so se do večera zmanjšali in poravnali z vetrom, naše jadranje ni bilo hitro, a je bilo udobno. Sončni zahod smo videli že sredi zaliva, proslavili smo ga s palačinkami, potem pa smo si razdelili nočna dežurstva za drugo polovico poti.
Vetra je bilo med šest in deset vozli, obrnil pa je najprej na južnik in proti jutru na vzhodnik. Ob štirih zjutraj smo v torek prijadrali do Nea Kalikratije ob obali Halkidike in Skokico privezali ob pomol tamkajšnjega ribiškega pristanišča.
V četrtek je bil na sporedu nov otok, Lemnos. Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola in v brezvetrju prvih nekaj milj odmotorirali preko zaliva na vzhodno stran Tasosa, kjer se je s hribov nad morje valil gost dim požara, ki je izbruhnil ponoči.
Ko smo prišli izpod dima, smo se srečali z zmernim jugovzhodnikom. Dvignili smo jadra in s pomočjo vetra nadaljevali pot proti jugovzhodu, proti petdeset milj oddaljenemu Lemnosu. Popoldne je veter začel slabeti, a ga je bilo dovolj, da smo že sredi popoldneva prijadrali do Mirine, glavnega pristanišča Lemnosa.
Osrednji del obale pred mestom je bil zaseden z jadrnicami in jahtami, zato smo prosto mesto za privez našli le ob zunanji strani starega trajektnega pomola, kjer smo bili nekoliko izpostavljeni valovanju z odprtega morja.
Mirina je slikovito mestece nad katerim so na hribu nad pristaniščem ostanki starega turškega gradu.
Kaže, da je Lemnos še vedno priljubljen med Turki, saj so turške jadrnice prevladovale v pristanišču.
V petek smo po mirni noči z lepim severovzhodnikom odjadrali proti jugu in se čez nekaj ur spotoma ustavili na otoku Ayios Evstratios, v katerega edinem naselju so zgradili kar razkošno pristanišče, v katerem nismo imeli prav nobenih težav z iskanjem prostora za privez Skokice :).
Po sprehodu po vasi in po gričih nad vasjo smo popoldne odjadrali na zahod proti Severnim Sporadom, saj smo želeli čim bolj izkoristiti ugoden severnik in rezmeroma mirno morje, ki sta omogočala udobno in hitro jadranje.
Po uživaškega jadranja polnem dnevu smo zvečer prišli do prvih otokov in ponoči našli pot skozi ozek prehod v miren zaliv na severu otoka Pelagos, kjer smo zadnjič v družbi s Kosijema vedrili med nevihtami.
V nedeljo smo se do večera “nakapljali” v Solun in se vkrcali na barko. Letalske povezave so nanesle tako, da je bila posadka tokrat že pred menoj na barki. Rok, Dorotej, Robi in Aga so se mi pridružili na Skokici in skupaj bomo v prihodnjih desetih dnevih prekrižarili severno Egejsko morje in si v okviru jadralnega tečaja nabirali dodatne jadralske izkušnje. Tudi zame bo prvi teden na sporedu nekaj novih otokov.
V ponedeljek zjutraj smo nameravali v Solunu nabaviti hrano za naslednje dni, a je bilo zvečer v brezvetrni marini tako vroče in soprano, da sva z Ago v bližnji trgovini le nakupila najnujnejše za zajtrk in smo potem že kar ponoči s prvimi sapicami odjadrali iz Soluna.
Jutranje sonce nas je pozdravilo za prvim rtom na severu polotoka Halkidiki, prijazen severnik pa nas je počasi a vztrajno pospremil proti jugu, dokler popoldne ni opešal in smo se zato za kopalni premor ustavili pri peščenem rtu Posidion.
Med potapljanjem pod barko sem ugotovil, da mora biti motna in topla voda v Solunskem zalivu zelo ugodna za rast školjk, saj so se ponovno v kolonijah na debelo zarastle po trupu barke in po propelerju. Od zadnjega čiščenja trupa so minili le trije tedni in kaže da ima jadranski antifouling na njih podoben učinek kot kamilice.
Proti večeru smo se premaknili še deset milj proti jugu do ribiške lučice Nea Skioni in tam našli prosto mesto za privez ob pomolu. V vasi smo našli tudi dobro založeno trgovino, da smo nabavili hrano in pijačo za naprej.
V torek smo s Kasandre, južnega kraka Halkidike z živahnim severnikom jadrali do Sitonije, srednjega prsta polotoka in sidro spustili v lepem zalivu južno od Porto Koufa.
Med postankom je veter oslabel in po sprehodu na razgledni hrib hrib nad zalivom smo se v brezvetrju s pomočjo motorja premaknili do petnajst milj oddaljenega zaliva Sikias na drugi strani Sitonije, kjer smo barko privezali ob pomol v vasici Skala Sikias.
V sredo smo že navsezgodaj s severnikom odjadrali proti Aktionu, severnem kraku Halkidike in proti znameniti gori Atos, ob obalah in na pobočjih katere so postavljeni znameniti in mogočni pravoslavni samostani.
Jutranje sonce nas je pozdravilo izza nekaj več kot dva tisoč metrov visokega vrha svete gore Atos.
Z morja smo si med jadranjem ob obali ogledali nekaj samostanov na južni strani in potem še na severni, vmes pa se spopadali s krepkim vetrom in viharnimi sunki v pospeševalni coni mimo vzhodnih rtov gore Atos. Krepko skrajšana jadra in jambor so brez poškodb zdržali nenadna polaganja na bok, le v notranjosti smo morali potem pospravljati stvari, ki niso bile dovolj dobro pritrjene ali pospravljene.
Za Atosom smo obrnili na sever proti trideset milj oddaljenemu otoku Tasos, do koder mo v pojemajočem vetru prijadrali pod večer in v Limenariji v pristanišču našli še zadnje približno prosto mesto ob pomolu. Spustili smo sidro in se s krmo privezali v luknjo med jadrnicami, ki smo jih morali še malo razmakniti in prevezati, da je bilo dovolj prostora za široko krmo Skokice.
Limenaria je v teh dneh zelo živahno turistično mestece na južni strani Tasosa s številnimi restavracijami ob obali. Mizo v eni od restavracij smo zvečer zasedli tudi mi in poskusili nekaj grške hrane.
Tasos je poznan po čistem belem marmorju in iz velikih skal marmorja je zgrajen celo novi valobran pred Limenarijo.
