cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
26. oktobra, 2022

Otranto.

Novi starter je v petek zjutraj vendarle našel pot do Otranta. Mehanik Giuseppe se je sredi dneva z njim oglasil na barki, ga namestil na njegovo mesto na motorju, priklopil kable ter ga zagnal.

Motor je zabrnel in ko je šel zajeten znesek denarja z moje kartice na mehanikov račun, smo po treh dneh izpluli iz pristanišča.

Ni šlo brez zapletov. Zadnje dni nismo bili priklopljeni na elektriko, v oblačnem vremenu pa je bila naša poraba elektrike večja od proizvodnje sončnih celic in smo izpraznili akumulatorje. Sidrni vitel zato ni imel moči in smo morali sidro na barko povleči ročno. Ni me kaj dosti skrbelo, saj zdaj motor deluje in bo med plovbo kmalu napolnil akumulatorje.

Po dobrih tri tisoč grških miljah, Skokica zdaj spet jadra po domačem morju 😊.

Morje je bilo gladko in vetra ni bilo, zato smo do večera ob italijanski obali proti severu pluli le s pomočjo motorja. Ponoči je začelo pihati z juga, sprva sramežljivo, proti jutru pa je jugo že kar pošteno vlekel in jadra so pri pogonu lahko zamenjala motor. Ladijskega prometa je bilo ponoči kar dosti v obe smeri, z jutrom pa smo se počasi umaknili z ladijskih poti.

Ponoči sem žal ugotovil, da motor vendarle ne polni akumulatorjev in je zato avtopilot nehal delati, ko je porabil elektriko, ki so jo v akumulatorje čez dan poslale sončne celice. Izklopil sem hladilnik, uvedli smo strogo varčevanje pri telefonih in računalniku. Navigacijske luči, instrumente in avtopilota sem priklopil na motorni akumulator, da nam ponoči ni bilo potrebno krmariti ročno. Računal sem na sončno vreme čez dan, da bomo s sončnimi celicami lahko spet napolnili motorni akumulator.

Z močnejšim vetrom so zjutraj prišli tudi valovi, ki so bili zaradi praznih akumulatorjev prehud zalogaj za avtopilota, zato smo čez Jadran proti severu morali krmariti ročno.

Dopoldne so nas večkrat preleteli vojaški helikopterji in letala. Videli smo tudi nekaj vojaških ladij čez nekaj časa pa je nekaj milj vzhodno od nas plula še letalonosilka.

Z okrepljenim jugom je jadranje postajalo vse hitrejše in živahnejše. Glavno jadro smo spustili na drugo krajšavo, genovo pritrdili na tangun in s sedem do osem vozli hitrosti metuljčkali proti Hrvaški. Čas prihoda na Lastovo, zapisan na zaslonu GPS-a, se je vse bolj skrajševal in se v teku popoldneva postopoma skrajšal za 12 ur, z nedelje zjutraj na soboto zvečer.

Zvečer smo v daljavi pred nami videli pobliskavanje lastovskega svetilnika, čez nekaj ur pa v soju luči obrise Lastova. Z zahodne strani otoka smo med otočki zavili v miren zaliv proti Ubliju. Sonce je čez dan dovolj napolnilo akumulatorje, da se je motor zagnal in smo lahko pospravili jadra.

Pristali smo v Ubliju na pomolu mejnega prehoda. Nikogar ni bilo v pisarni, a tudi nisem pričakoval, da bi jeseni kdo tukaj neprestano dežural zaradi barke ali dveh na dan, ki v tem obdobju pridejo iz Italije. Poklical sem na telefonsko številko policije, ki je bila napisana na oknu pisarne in dežurni policaj se je najavil za čez pol ure.

Pristanišče je bilo zapolnjeno z dvema potniškima ladjama in trajektom, zato smo dostop do elektrike na obali dobili zjutraj, ko so potniške ladje izplule proti Splitu in Dubrovniku.

Zjutraj smo vstopne formalnosti uredili še na kapitaniji, potem pa smo se odpravili na potep po Lastovu in Prežbi, s katere vrha je lep razgled po razvejanih zalivih na zahodni strani Lastova.

Kaže, da na Lastovo že drugič letos prihaja pomlad :).

 

 

 

Po treh urah smo se vrnili z izleta in z veseljem sem ugotovil, da je polnilec vmes dodobra napolnil akumulatorje. S še večjim veseljem sem pozneje, ko smo zagnali motor, ugotovil da zdaj tudi alternator na motorju spet opravlja svojo funkcijo in polni akumulatorje. Pri kakšnem električarju se bom moral pozanimati, zakaj polnjenje zdaj spet deluje oziroma zakaj prej ni hotelo polniti zelo praznih akumulatorjev ??

Jugo je v nedeljo nekoliko oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo popoldansko jadranje do Biševa. Sprva smo se sicer namenili proti Paklenim otokom, a je bil kot in s tem smer jadranja ugodnejša proti zahodu.

Jugo se je zvečer pred Biševim okrepil nad dvajset vozlov, zato je v ozkem zalivu Biševske Luke kar pošteno vleklo in nam je šele v tretjem poskusu uspelo sidro dovolj dobro zakopati.

Noči vseeno nismo čisto mirno prespali, saj se je po nekaj urah oglasil sidrni alarm, ko je veter popustil in se je barka premaknila izven kroga, ki sem ga na tablici označil z alarmom. Skokica je bila še vedno na varni razdalji od obale, zato sem izlopil tablico in v miru odspal še drugi del noči.

 

Zjutraj smo se sprehodili na hrib do osrednje vasice. Biševo ima le peščico stalnih prebivalcev, a sem jih med tekom po vasi in otoških stezah srečal vsaj deset, ko so si pripravljali drva za zimo ali pa kaj delali okrog hiš.

Pogled z Biševa proti Komiži na Visu.

Med osem in dvanajst vozlov juga je kravžljalo morje tudi še v ponedeljek, zato smo opoldne z Biševa odjadrali proti Kornatom. Po kakšni uri ali dveh smo se glede smeri jadranja premislili, saj naše metuljčkanje proti severozahodu ni bilo hitro in zaradi valov tudi ne udobno. Zavili smo na zahod, proti Jabuki in naše jadranje se je s treh pospešilo na pet vozlov.

Čez nekaj ur smo jadrali mimo Jabuke, za otočkom pa obrnili na sever, prestavili jadra na levo in v večer odjadrali proti štirideset milj oddaljenim Kornatom.

Zvečer je jugo oslabel in zadnje tri ure nas je proti otočju gnal motor. Ponoči smo sidro spustili v zavetju Lavse.

 

Zjutraj so se po morju med otočki plazile le sapice, a nikamor se nam ni mudilo, zato smo sapice lovili v jadra.

 

Po treh ali štirih urah smo za svetilnikom na otočku Sestrice zavili v preliv Proversa Mala in se od Kornatov poslovili. Spotoma smo zavili v Sali, da dopolnimo zaloge hrane na Skokici. V Saliju gradijo novo pristanišče, zato dostop do obale ni enostaven. Po ozki slalomski progi med bojami, bagri in splavi smo našli pot do pomola in pozneje tudi ven iz mišolovke.

Popoldne smo sapice ob Dugem otoku lovili v genaker in barko proti večeru privezali ob pomol na Zverincu. Dan je bil še dovolj dolg za lep sprehod in tek po otoku. Domačini v teh dneh obirajo oljke, po katerih olju slovi Zverinac.

Domačini so imeli zvečer fešto na obali, mi pa na barki :).

Sredozemlje
20. oktobra, 2022

Ponedeljkova napoved vremena je za dopoldne za severno Jonsko morje okrog Krfa obetala le rahle jutranje sapice ob obali, zato smo iz Mourtosa odpluli že zgodaj. Grški burin je zamujal, zato smo jadra lahko razpeli šele dopoldne, ko smo na jambor dvignili tudi genaker, da smo proti Krfu jadrali nekoliko hitreje.

 

Spodbujeni s ceno nafte smo tudi nekoliko dlje jadrali, kot bi sicer, ko motor največkrat zaženem šele, ko hitrost jadranja za nekaj časa pade pod tri vozle. Morda bo to mejo v prihodnje potrebno postaviti na dva vozla? Nikamor se nam ne mudi.

Opoldne je veter izginil, mi pa smo se za nekaj ur ustavili v Krfu in se sprehodili po mestu ter si ogledali živahen utrip Krfa, njegove trdnjave, palače in ozke ulice.

 

Sredi popoldneva smo se odpravili naprej proti severu in se čez eno uro srečali z maestralom.

Ko smo dvigovali jadra, je mimo prijadral večji trimaran in začela se je regata. Do zadnjih svetilnikov na severovzhodu Krfa smo se jih držali, a jih nismo mogli prehiteti. Računal sem, da bomo lahko hitrejši od njih, ko bomo za Krfom zavili bolj ostro v veter.

Mi smo čez pol ure za svetilnikom zares zavili proti severu, bolj ostro v veter, trimaran pa je nadaljeval v isti smeri proti Sarandi v Albaniji. Gledali smo jih in čakali, da obrnejo, da bi videli, kdo je hitrejši pri jadranju v veter, vendar so imeli trimaranci drugačne načrte od nas in se niso vrnili. »Regata« je bila končana, zmagovalec pa neznan 😊.

Medtem smo tudi mi že jadrali po albanskih vodah proti severu, a kmalu obrnili na zahod, saj je bil naš cilj otok Erikousa severno od Krfa.

Naredili smo nekaj obratov v veter, ki je vse bolj slabel, po sončnem zahodu pa je maestral izginil, a takrat smo bili že blizu otoka in motoriranje ni bilo dolgotrajno.

Prostor za privez Skokice smo zvečer v pristanišču našli ob velikem pomolu za valobranom.

 

Erikousa je sicer majhen otok s premerom nekaj kilometrov, a je bujno poraščen z gozdom, skozi katerega do zaselkov po hribih vodijo cestice in sprehajalne poti. V torek zjutraj smo se odpravili na pohod po hribih in dolinah v notranjosti otoka in v dobrih dveh urah »preplezali« vse najvišje hribe Erikouse.

 

Po vrnitvi s planinskega izleta smo se v vaški taverni okrepčali s kalamari in solato, potem pa se je začel prebujati maestral in smo sredi popoldneva odjadrali proti severu, proti Hrvaški.

Vremenska napoved je obetala 14 do 18 vozlov maestrala, a je zgornjo vrednost severozahodnik kmalu začel presegati, da smo morali krajšati jadra.

Nekaj obratov v veter smo med križarjenjem naredili ob albanski obali navzgor, veter pa se je še naprej krepil in valovi so se višali, da smo se vse bolj na trdo zaletavali v njih. Zvečer je jadranje v Otrantskih vratih postalo že precej športno in mokro, ko pa je veter presegal 25 vozlov hitrosti, smo zaradi varnosti pospravili glavno jadro, saj imam na njem narejeni le dve krajšavi in se je barka zaradi prevelike površine jader ob sunkih vetra preveč opotekala.

Brez glavnega jadra nismo mogli jadrati ostro v veter, zato smo premec Skokice obrnili na zahod proti Italiji. Cilj je postal štirideset milj oddaljeni Otranto, kjer bi se ustavili za preostanek noči, zjutraj pa z bolj umirjenim maestralom nadaljevali čez Jadran proti Hrvaški. Jadranje v zmerno orco je bilo veliko mehkejše in udobnejše.

Okrog dveh ponoči smo prihiteli do Otranta, pred luko zvili genovo in zagnali motor. Ko smo iskali prosto mesto za privez v pristanišču, je iz barke začelo smrdeti po zažganem. Odprl sem motorni prostor in videl nekaj dima, a vzroka nisem takoj odkril. Za vsak slučaj sem odklopil motorni akumulator, dizelski motor je še naprej deloval in pristali smo ob glavni pomol.

Spet sem pogledal v motorni prostor in našel zažgane kable na starterju, vžigalna tuljava nad starterjem pa je bila zelo vroča. Počakal sem kakšno uro, da je je starter nekoliko ohladil, potem pa smo poskusili zagnati motor. Brez uspeha.

Razočaran sem poskušal zaspati, a mi je po glavi preveč rojilo, da bi bil pri tem uspešen. Pogledal sem novo vremensko napoved, ki je bila z zmernim severozahodnikom še vedno ugodna za jadranje proti Dubrovniku, sploh pa, ker je bil izhodišče sedaj Otranto. Toda, ali ima smisel odjadrati na pot čez Jadran brez delujočega motorja.

Zjutraj sem poklical Joškota, električarja in se posvetoval, kaj narediti. Ena od možnosti je bila, da je težava v tuljavi, zato sem po njegovih navodilih dal kontakt mimo tuljave direktno na starter, a se le ta ni zagnal. Ostala je le možnost, da poiščem mehanika, saj sem se odločil, da brez delujočega motorja ne gremo na pot.

Medtem je do nas prišel policaj finančne straže in zahteval, da zapustimo pomol, ki je rezerviran za čolne obalne straže. Pojasnil sem mu, da motorja ne morem zagnati, pa me je poslal v stavbo obalne straže v bližini, naj se tam s komandirji dogovorim, kaj storiti.

Varnostnik v pristanišču je na mojo prošnjo prijazno poklical mehanika, ki je obljubil prihod na barko čez eno uro, jaz pa sem si pri obalnih stražarjih izprosil odlog odhoda iz pristanišča za dve uri.

Ker je mehanik zamujal, sem si izprosil še dve dodatni uri, potem pa sta na barko prišla kar dva mehanika. Nekaj sta poskušala s kontakti okrog starterja, »šraufala«, zmajevala z glavo in nazadnje vse skupaj odstranila z motorja in mi pokazala zažgan starter. Mehanik je poklical naokoli in rekel, da imajo nov starter le na Yanmarjevem skladišču v Genovi in da bo trajalo dva dni, da ga dobi v roke.

Vmes so se pri barki spet oglasili policaji in jim je mehanik pokazal skurjeni starter in potem so vsi skupaj zmajevali z glavo in odšli. Mehanika po imenu Giuseppe sem pozneje srečal v  bližnji marini in prosil, naj poskusi z dostavo starterja po hitri pošti, ker nam nekako ni do čakanja v Otrantu do konca tedna. Mestece je z lepo obnovljenim obzidjem sicer lepo in slikovito, pa vendar …

Popoldne se je mehanik, ko sem jaz po mestu iskal bankomat, še enkrat oglasil pri barki in Alešu povedal ceno popravila, okrog tisoč evrov, in se želel prepričati, ali je to za nas sprejemljivo. Aleš mu je ceno potrdil.

Po malo bolje prespani noči zdaj čakam na barki v pristanišču, saj ne vem, kdaj bo mehanik prišel naokoli z novim starterjem. Aleš in Matjaž sta se z najetim motorjem zapeljala do Tarantskega zaliva na drugi strani pete italijanskega škornja.

Sredozemlje
17. oktobra, 2022

Po odhodu z Zakintosa se je v četrtek popoldne pooblačilo začelo je rositi, vetra ni bilo, proti Itaki je Skokico poganjal motor.

Dolgočasno plovbo po mirnem morju sva si z Alešem popestrila s palačinkami, zvečer pa sva v zavitem zalivu v Vathiju ob pomolu našla prosto mesto za privez barke.

In potem so ponoči prišle nevihte in plohe. Dež je potem Itako in ostale okoliške otoke z le nekaj premori namakal še cel petek in še v noči na soboto. V enem od premorov med plohami, ko se je celo pokazalo sonce, sva se z Alešem sprehodila do mesteca na drugi strani zaliva.

 

Do sobote zjutraj so se oblaki vendarle izjokali in naredil se je lep vetroven dan, ki sva ga izkoristila za premik proti severu. Večinoma je pihalo med deset in dvajset vozli severnika, zato sva med otoki morala križariti ostro v veter s pogostimi obrati, saj so otoki med Itako, celino in Levkasom posejani precej na gosto.

Najino jadranje je bilo kar hitro in precej športno.

Pred Nidrijem sva se v zavetrnem zalivu ob obali Levkasa ustavila za plavanje, saj je morje med jonskimi otoki za stopinjo ali dve toplejše, kot je bilo na drugi strani Peloponeza.

Popoldne sva odjadrala naprej ob Levkasu navzgor in spotoma objadrala tudi otok Scorpio, na katerem so novi lastniki podrli stare Onasisove hiše in gradijo nove.

 

Sidro sva zvečer spustila v zalivčku pod ruševinami stare trdnjave, ki je varovala južni vhod v levkaški kanal.

Aleš s  svojim “kanonom” na obzidju trdnjave svetega Jurija nad vhodom v prekop med Levkasom in celino.

Po ogledu trdnjave sem se do večera preganjal po podeželskih stezicah med kmetijami z ovcami, kozami in kravami.

Med tekom me je presenetila precej zajetna svinja, ki mi je po poti pritekla nasproti. Nekaj časa sva se začudeno gledala na deset metrov, potem pa je pametnejši odnehal.

Svinja se je umaknila v grmovje :).

Zvečer sem se v vasi Plagia na drugi strani hriba pridružil Alešu pri obilni večerji v taverni, ki jo je Aleš poimenoval »Ko jagenjčki umolknejo«, ker se je tam na žaru vrtelo in peklo kar nekaj jagenjčkov, ki so jim družbo nad ognjem delale tudi kure in druge živali, katerih sorodnike sem srečeval med popoldanskim tekom.

V nedeljo zjutraj sva zaplula v Levkaški kanal do mesteca Lefkada, kjer se nama je na krovu Skokice pridružil še Matjaž.

Vetra v preteklih dneh vse od juga Peloponeza naprej ni bilo v izobilju, zato je pogosto drdral motor in tank za nafto na barki je bil že prazen, zato sem na črpalki pred marino natočil nafto. Ob pogledu na ceno me je kar zmrazilo, dva evra in pol za liter nafte ☹. Upam, da bo v prihodnjih dneh več vetra in letos ne bo več potrebe po obisku bencinske črpalke.

Ob devetih zjutraj smo se postavili v vrsto med katamarane, ki so v prekopu čakali pred plavajočim mostom, ki Levkas povezuje s celino. Most so nam z nekaj zamude umaknili in potem smo z živahnim vzhodnikom odjadrali proti Paxosu. Zabava na morju je žal trajala le dve dobri uri, potem pa je veter zaspal.

Do Longosa na severovzhodu Paxsosa smo pripluli zgodaj popoldne, se sprehodili do trgovine s hrano in dopolnili ladijske zaloge.

Popoldne se je veter vrnil in pod jadri smo lahko nadaljevali z našo potjo. Z maestralom smo odjadrali proti Sivoti na obali celine in Skokico v Mourtosu privezali ob pomol.

Sredozemlje
14. oktobra, 2022

Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.

Sredozemlje
11. oktobra, 2022

Zgodaj zjutraj sva v soboto z Alešom dvignila sidro in s Patmosa odjadrala proti petdeset milj oddaljenemu Amorgosu v Kikladih.

Vremenska napoved je obetala, da bo severnik čez vikend oslabel, a ni bilo tako. Meltemi je s 25 do 30 vozli hitrosti še vedno belil valove in Skokica je s krepko skrajšanimi jadri kar poskočno jadrala čez nekajmetrske valove, ki so naju pričakali, ko sva izza zavetrja Patmosa prijadrala na odprto morje. Z vetrom v polkrmo je bila barka na moje zadovoljstvo večinoma hitrejša od osmih vozlov, kar kaže na to, da se podvodni del trupa v preteklih tednih v marini na Samosu ni tako zelo obrasel s školjkami in algami, kot se je to dogajalo v kalni vodi Soluna v poletnih mesecih.

Valovi so se tekom dneva vse bolj večali, saj sva jadrala čez osrednji del Egejskega morja, kjer na severu ni kaj dosti otokov in imajo valovi prosto pot, da se lahko razvijejo. Valovi so se z boka pogosto prelivali čez krov in naju zalivali, da sva lahko preskušala vodotesnost najinih jadralskih oblek in škornjev.

Z novo Skokico sem tokrat prvič v zahtevnejših razmerah po krepko vzvalovanem morju jadral z obema jadroma, sicer skrajšanima, a skorajda brez rezerve.

Oprema je zdržala, z obnašanjem barke med valovi sem bil kar zadovoljen in moje zaupanje v barko se krepi 😊.

Edini kos opreme, ki je nastradal med trdim jadranjem, je bila ročica vitla, ki je bila na poti vrvem škote med nenačrtovanim preletom glavnega jadra.

Sredi popoldneva sva prijadrala na severozahodno stran Amorgosa in zavila v zavetrni zaliv Katapola. Pospravila sva jadra, spustila sidro in si oddahnila po precej športnem jadranju. Aleš je kar dobro prestal svoje prvo pravo odprtomorsko jadranje.

Ostalo nama je še dovolj dneva, da sva dala čoln v vodo in se še pred sončnim zahodom sprehodila po otoku.

V nedeljo sva s prvo jutranjo svetlobo odjadrala z Amorgosa.

Vetra je bilo tokrat na morju vsaj za stopnjo manj kot pretekle dni, valovi so se čez noč krepko zmanjšali in po dolgem času so bila na jamboru razpeta polna jadra. Čisti jadralski užitek.

Dnevni cilj je bil sicer sedemdeset milj oddaljeni otok Milos, a sva sredi dneva ugotovila, da na barki nimava kruha, zato sva zavila na jug na otok Ios in si tam v pristanišču privoščila nedeljsko grško kosilo 😊.

Po kosilu v živahnem in turistov polnem mestu sva odvezala vrvi s pomola in odjadrala naprej proti zahodu. Severnik je popoldne pričel slabeti in temu primerno se je upočasnilo tudi najino jadranje.

Pod večer, ko sva bila od Milosa oddaljena še nekaj milj, je hitrost Skokice padla pod tri vozle in jadrom sva v pomoč zagnala še motor.

Morje se je med otoki umirilo, mesec pa je poskrbel za pravljično razsvetljavo. Bilo bi idilično, če nama med plovbo ne bi bilo potrebno poslušati brnenja motorja.

Pozno zvečer sva na severu Milosa zavila v zaliv, ki se nahaja v kraterju nekdanjega ognjenika in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Adhamas.

 

Več objav

Archives