cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
29. novembra, 2022

Po enem mesecu “remonta” v ladjedelnici v Punatu je Skokica zdaj spet na morju.

Vsa vzdrževalna dela na barki sicer še niso končana, narejeno pa je vse, kar je bilo potrebno narediti na podvodnem delu barke: servis motorja in saildrive-a, montaža novega Gori sklopljivega propelerja, popravilo in okrepitev krmila, zatesnitev in okrepitev premca in predelava sidrnega prostora. Na trup, kobilico in krmilo smo v zadnjih tednih postopoma nanesli vrsto slojev premazov epoksija in antifoulinga.

Dnevi so v novembru prekratki, zato smo pogosto delali dolgo v noč. Večkrat nas je z barke pregnal dež, ki ga je bilo zadnja dva tedna na Krku v izobilju.

Jadra sem konec oktobra odnesel v jadrarno v Preddvor in mi jih je Rado v tem času prenovil ter na glavno jadro dodal tretjo krajšavo, ki smo jo pri jadranju v močnejšem vetru zelo pogrešali.

Presenečenje sem v Punatu doživel pri mojstrih, ki se ukvarjajo z inoxom, saj so pločevinasto zaščito premca, sidrišče kater pripone in ogrodje zimskega šotora izmerili, naredili in na barko zmontirali prej kot v enem tednu od naročila. Presenečenje sem napisal zato, ker so bili na naši obali inox mojstri tako “zasedeni”, da bi za to moral čakati kar nekaj mesecev.

V soboto dopoldne sem bil dogovorjen za spust barke v morje, pa je upravitelj dvigala k meni prišel še pred sončnim vzhodom in mi rekel, da gre barka lahko kar takoj v vodo, če imam vse pripravljeno. Dogovoril sem se, da so barko na dvigalu pustili viseti za dobre pol ure, da sva z Alešem lahko z antifoulingom prebarvala tudi spodnji del kobilice in druga mesta, na katerih je barka stala na stojalu. Pustili so mi tudi še nekaj časa, da se je barva pred spustom v vodo vsaj malo posušila.

Pri sušenju barve je pomagala tudi naraščajoča burja, ki je gugala Skokico na pasovih dvigala, potem pa smo šli v vodo. Ob splovitvi je pri meni vedno nekaj negotovosti, ali bo v barko kje puščala voda in ali se bo motor zagnal. Nekaj dodatne negotovosti je bilo tokrat tudi zaradi novega sklopljivega propelerja.

Motor je takoj zabrnel, propeler je deloval kot je treba, pogledal sem še v premec in pod podnice v salonu ter pomirjen ugotovil, da je vse v redu :). Medtem ko sem pregledoval barko, so jo že spustili z nosilnih pasov in burja nas je iz bazena odnesla v zaliv.

Z Alešem sva pospravila palubo, vrvi in bokobrane, potem pa razvila genovo in odjadrala proti Cresu. Genovo sva na jambor namestila že v petek zvečer, glavno jadro pa sem nameraval sestaviti v soboto zjutraj, pa me je upravitelj dvigala prehitel, potem pa sem ugotovil, da je dvajset vozlov burje pri Krku tudi samo s prednjim jadrom čisto dovolj, za hitro jadranje in glavno jadro je zato ostalo v vreči.

V prelivu med Cresom in Istro se je burja še okrepila, na Kvarnerju pa je vetromer na jamboru večino popoldneva kazal nad trideset vozlov hitrosti, zato sva genovo skrajšala na polovico. Hitrost Skokice se je skrajšanim jadrom navkljub še vedno gibala med sedmimi in devetimi vozli.

Valovi so naraščali z oddaljenostjo od obale in novi sprayhood je na južni polovici Kvarnerja že začel opravljati svoje delo in naju ščititi pred škropljenjem valov, ki so se prelivali čez palubo.

Najprej sem premišljeval, da bi za preko noči sidrala pri Rabcu, pa sva cilj zaradi hitrega jadranja prestavila v Medulin, zvečer pa sva se odločila, da bova na morju uživala še malo dlje in sva med otočki na jugu Istre ter mimo Kamenjaka prijadrala na zahodno stran polotoka. Jadro sva prestavila na levo stran in čez pol ure zavila v zaliv Paltana pred Banjolami.

Burja je v zalivu še vedno vlekla z dvajsetimi vozli, a morje ni bilo kaj dosti vzvalovano in zunanja stran starega vojaškega pomola na desni strani zaliva je bila prosta, zato sva zavila k pomolu in Skokico tam privezala s premcem v veter.

Živahnemu vetru navkljub je bila noč mirna, gretje na barki pa je tudi dovolj dobro delovalo, da naju ni zeblo. Glede ogrevanja vem, da bom moral na barki še marsikaj postoriti, saj so cevi razvoda toplega zraka potlačene in na nekaj mestih raztrgane, a pri desetih stopinjah zunanje temperature je tudi to zadostovalo za 19 stopinj v notranjosti.

V nedeljo zjutraj sva v lepem hladnem jutru odjadrala proti Puli. Med potjo sva se z Alešem zares lotila montaže glavnega jadra, in ko sva v jadro privila vse letvice in drsnike, sva ga namestila na njegovo mesto na bumu ter dvignila na jambor. Medtem sva že prijadrala v puljski zaliv, zato sva obe jadri kmalu spet pospravila in zagnala motor. Po telefonu sem najavil prihod v marino Polesana in marinero mi je potem sporočil in pokazal mesto ob pomolu, kjer bo Skokica privezana preko zime.

Sredozemlje
1. novembra, 2022

Z Zverinca nas je v sredo zjutraj pospremila megla, ki nam je sonce zakrivala še dobršen del dopoldneva.

Ja, jesen prihaja tudi na morje.

 

Za vsak primer smo med plovbo v gosti megli vsakih nekaj minut zatrobili s trobento, da bi z zvočnimi signali opozorili nase, ali pa spodbudili druge, da se oglasijo, če se nahajajo kje v bližini.

 

Prevladovala je tišina, slišali smo le brnenje našega motorja.

 

Mimo Tuna in Molata smo zavili proti Pagu, kjer se je megla začela razkrajati in se je prikazalo sonce. Vetra tudi sredi dneva še ni bilo na spregled in proti severu smo pluli po gladkem morju.

Zavili smo k Maunu, se ustavili, spustili sidro in potem s čolnom odveslali na obalo ter se sprehodili po otoku. Nihče od nas treh še ni bil na Maunu, zato smo si ga pravzaprav izbrali za postanek. Nizki in z grmovjem na gosto porasli otok nas ni ravno navdušil, nekaj možnosti za sprehod je bilo le ob kamniti obali.

Alešu in Matjažu se zdi morje še vedno dovolj toplo za plavanje, zame se je kopalna sezona končala že v Grčiji.

 

Popoldne smo odpluli naprej proti severu Paga, kjer je veter končno vsaj malo nakodral morje, da smo lahko razvili jadra in potem proti večeru mirno jadrali proti Rabu in uživali v lepem razgledu po otokih.

Sonce se je medtem spustilo do obzorja in zašlo za Cresom.

 

Na vhodu v Rabsko luko smo pospravili jadra in s Skokico pristali ob obali starega mesta. Nismo se niti dobro privezali, ko nas je že pregnal redar, češ da je cela obala v izgradnji in da naj barko privežemo v marini na drugi strani pristanišča.

V marini je bila privezana le ena jadrnica, zato sem mislil, da marina ne obratuje več, a je na pomol prišel marinero in nam pokazal, kje naj pristanemo in nam pridržal vrv muringa. Povedal je, da je marina sezonska in jo zaprejo konec tedna. Žal cena priveza s sto evri ni bila prav nič sezonska, a mi niti Matjaž, niti Aleš, nista dala nobenega znaka, da je to predrago, zato se za čez noč nismo preselili na sidrišče. Kaže, da sta topel tuš in večerja v mestu odtehtala visoko ceno priveza.

Zvečer smo se sprehodili po lepem starem srednjeveškem mestecu za obzidjem, a drugih sprehajalcev skorajda ni bilo videti in naši koraki so odmevali po praznih ozkih ulicah. Sezona je mimo in v mestu vlada mir. Na obali, točno na mestu, kjer smo se zvečer najprej zaustavili, je bila zdaj privezana motorna jahta. Kaže da smo na Rab prijadrali malo prezgodaj.

V četrtek smo se od Raba poslovili zelo zgodaj, še v temi, saj sem bil za dopoldne v Punatski ladjedelnici dogovorjen za dvig barke. Tokrat megle ni bilo in vzhajajoče sonce nas je izza Velebita pozdravilo, ko smo bili že na pol poti med Rabom in Krkom. Z jutrom so s severa prišle sapice in zadnji dve uri smo do Krka lahko prejadrali, potem pa smo pred vhodom v Punatski zaliv jadra sneli z jambora in jih zložili v vrečo.

Jadra gredo v naslednih tednih na popravilo in dodelavo k Pelaiču v Preddvor.

Počasi smo pluli preko plitvega vhoda v zaliv in potem Skokico privezali ob pomol ladjedelnice v bližini dvigala. Naše jesensko morsko potepanje se je s tem končalo in z Alešem ter Matjažem smo si segli v roke in se prijateljsko poslovili.

Aleš je na barki z menoj zdržal cele tri tedne :).

Popoldne je na barko prišla Zlata, potem pa so Skokico dvignili iz vode, jo oprali in postavil na dvorišče ladjedelnice, kjer jo bomo v naslednji nekaj tednih brusili, barvali, popravljali, laminirali in namestili nekaj nove opreme.

Nekaj od načrtovanega dela smo v preteklih toplih dneh med prazniki z Zlato, Gregorjem in Jurijem že opravili, še veliko več dela me čaka v prihodnjih tednih do zime.

Skokica zdaj že ima novo barvo podvodnega dela, da se alge in školjke spomladi ne bodo tako rade prijemale trupa, prav tako je na njej že nameščeno novo in precej težje ter boljše sidro.

Sredozemlje
26. oktobra, 2022

Otranto.

Novi starter je v petek zjutraj vendarle našel pot do Otranta. Mehanik Giuseppe se je sredi dneva z njim oglasil na barki, ga namestil na njegovo mesto na motorju, priklopil kable ter ga zagnal.

Motor je zabrnel in ko je šel zajeten znesek denarja z moje kartice na mehanikov račun, smo po treh dneh izpluli iz pristanišča.

Ni šlo brez zapletov. Zadnje dni nismo bili priklopljeni na elektriko, v oblačnem vremenu pa je bila naša poraba elektrike večja od proizvodnje sončnih celic in smo izpraznili akumulatorje. Sidrni vitel zato ni imel moči in smo morali sidro na barko povleči ročno. Ni me kaj dosti skrbelo, saj zdaj motor deluje in bo med plovbo kmalu napolnil akumulatorje.

Po dobrih tri tisoč grških miljah, Skokica zdaj spet jadra po domačem morju 😊.

Morje je bilo gladko in vetra ni bilo, zato smo do večera ob italijanski obali proti severu pluli le s pomočjo motorja. Ponoči je začelo pihati z juga, sprva sramežljivo, proti jutru pa je jugo že kar pošteno vlekel in jadra so pri pogonu lahko zamenjala motor. Ladijskega prometa je bilo ponoči kar dosti v obe smeri, z jutrom pa smo se počasi umaknili z ladijskih poti.

Ponoči sem žal ugotovil, da motor vendarle ne polni akumulatorjev in je zato avtopilot nehal delati, ko je porabil elektriko, ki so jo v akumulatorje čez dan poslale sončne celice. Izklopil sem hladilnik, uvedli smo strogo varčevanje pri telefonih in računalniku. Navigacijske luči, instrumente in avtopilota sem priklopil na motorni akumulator, da nam ponoči ni bilo potrebno krmariti ročno. Računal sem na sončno vreme čez dan, da bomo s sončnimi celicami lahko spet napolnili motorni akumulator.

Z močnejšim vetrom so zjutraj prišli tudi valovi, ki so bili zaradi praznih akumulatorjev prehud zalogaj za avtopilota, zato smo čez Jadran proti severu morali krmariti ročno.

Dopoldne so nas večkrat preleteli vojaški helikopterji in letala. Videli smo tudi nekaj vojaških ladij čez nekaj časa pa je nekaj milj vzhodno od nas plula še letalonosilka.

Z okrepljenim jugom je jadranje postajalo vse hitrejše in živahnejše. Glavno jadro smo spustili na drugo krajšavo, genovo pritrdili na tangun in s sedem do osem vozli hitrosti metuljčkali proti Hrvaški. Čas prihoda na Lastovo, zapisan na zaslonu GPS-a, se je vse bolj skrajševal in se v teku popoldneva postopoma skrajšal za 12 ur, z nedelje zjutraj na soboto zvečer.

Zvečer smo v daljavi pred nami videli pobliskavanje lastovskega svetilnika, čez nekaj ur pa v soju luči obrise Lastova. Z zahodne strani otoka smo med otočki zavili v miren zaliv proti Ubliju. Sonce je čez dan dovolj napolnilo akumulatorje, da se je motor zagnal in smo lahko pospravili jadra.

Pristali smo v Ubliju na pomolu mejnega prehoda. Nikogar ni bilo v pisarni, a tudi nisem pričakoval, da bi jeseni kdo tukaj neprestano dežural zaradi barke ali dveh na dan, ki v tem obdobju pridejo iz Italije. Poklical sem na telefonsko številko policije, ki je bila napisana na oknu pisarne in dežurni policaj se je najavil za čez pol ure.

Pristanišče je bilo zapolnjeno z dvema potniškima ladjama in trajektom, zato smo dostop do elektrike na obali dobili zjutraj, ko so potniške ladje izplule proti Splitu in Dubrovniku.

Zjutraj smo vstopne formalnosti uredili še na kapitaniji, potem pa smo se odpravili na potep po Lastovu in Prežbi, s katere vrha je lep razgled po razvejanih zalivih na zahodni strani Lastova.

Kaže, da na Lastovo že drugič letos prihaja pomlad :).

 

 

 

Po treh urah smo se vrnili z izleta in z veseljem sem ugotovil, da je polnilec vmes dodobra napolnil akumulatorje. S še večjim veseljem sem pozneje, ko smo zagnali motor, ugotovil da zdaj tudi alternator na motorju spet opravlja svojo funkcijo in polni akumulatorje. Pri kakšnem električarju se bom moral pozanimati, zakaj polnjenje zdaj spet deluje oziroma zakaj prej ni hotelo polniti zelo praznih akumulatorjev ??

Jugo je v nedeljo nekoliko oslabel, a ga je bilo še vedno dovolj za lepo popoldansko jadranje do Biševa. Sprva smo se sicer namenili proti Paklenim otokom, a je bil kot in s tem smer jadranja ugodnejša proti zahodu.

Jugo se je zvečer pred Biševim okrepil nad dvajset vozlov, zato je v ozkem zalivu Biševske Luke kar pošteno vleklo in nam je šele v tretjem poskusu uspelo sidro dovolj dobro zakopati.

Noči vseeno nismo čisto mirno prespali, saj se je po nekaj urah oglasil sidrni alarm, ko je veter popustil in se je barka premaknila izven kroga, ki sem ga na tablici označil z alarmom. Skokica je bila še vedno na varni razdalji od obale, zato sem izlopil tablico in v miru odspal še drugi del noči.

 

Zjutraj smo se sprehodili na hrib do osrednje vasice. Biševo ima le peščico stalnih prebivalcev, a sem jih med tekom po vasi in otoških stezah srečal vsaj deset, ko so si pripravljali drva za zimo ali pa kaj delali okrog hiš.

Pogled z Biševa proti Komiži na Visu.

Med osem in dvanajst vozlov juga je kravžljalo morje tudi še v ponedeljek, zato smo opoldne z Biševa odjadrali proti Kornatom. Po kakšni uri ali dveh smo se glede smeri jadranja premislili, saj naše metuljčkanje proti severozahodu ni bilo hitro in zaradi valov tudi ne udobno. Zavili smo na zahod, proti Jabuki in naše jadranje se je s treh pospešilo na pet vozlov.

Čez nekaj ur smo jadrali mimo Jabuke, za otočkom pa obrnili na sever, prestavili jadra na levo in v večer odjadrali proti štirideset milj oddaljenim Kornatom.

Zvečer je jugo oslabel in zadnje tri ure nas je proti otočju gnal motor. Ponoči smo sidro spustili v zavetju Lavse.

 

Zjutraj so se po morju med otočki plazile le sapice, a nikamor se nam ni mudilo, zato smo sapice lovili v jadra.

 

Po treh ali štirih urah smo za svetilnikom na otočku Sestrice zavili v preliv Proversa Mala in se od Kornatov poslovili. Spotoma smo zavili v Sali, da dopolnimo zaloge hrane na Skokici. V Saliju gradijo novo pristanišče, zato dostop do obale ni enostaven. Po ozki slalomski progi med bojami, bagri in splavi smo našli pot do pomola in pozneje tudi ven iz mišolovke.

Popoldne smo sapice ob Dugem otoku lovili v genaker in barko proti večeru privezali ob pomol na Zverincu. Dan je bil še dovolj dolg za lep sprehod in tek po otoku. Domačini v teh dneh obirajo oljke, po katerih olju slovi Zverinac.

Domačini so imeli zvečer fešto na obali, mi pa na barki :).

Sredozemlje
20. oktobra, 2022

Ponedeljkova napoved vremena je za dopoldne za severno Jonsko morje okrog Krfa obetala le rahle jutranje sapice ob obali, zato smo iz Mourtosa odpluli že zgodaj. Grški burin je zamujal, zato smo jadra lahko razpeli šele dopoldne, ko smo na jambor dvignili tudi genaker, da smo proti Krfu jadrali nekoliko hitreje.

 

Spodbujeni s ceno nafte smo tudi nekoliko dlje jadrali, kot bi sicer, ko motor največkrat zaženem šele, ko hitrost jadranja za nekaj časa pade pod tri vozle. Morda bo to mejo v prihodnje potrebno postaviti na dva vozla? Nikamor se nam ne mudi.

Opoldne je veter izginil, mi pa smo se za nekaj ur ustavili v Krfu in se sprehodili po mestu ter si ogledali živahen utrip Krfa, njegove trdnjave, palače in ozke ulice.

 

Sredi popoldneva smo se odpravili naprej proti severu in se čez eno uro srečali z maestralom.

Ko smo dvigovali jadra, je mimo prijadral večji trimaran in začela se je regata. Do zadnjih svetilnikov na severovzhodu Krfa smo se jih držali, a jih nismo mogli prehiteti. Računal sem, da bomo lahko hitrejši od njih, ko bomo za Krfom zavili bolj ostro v veter.

Mi smo čez pol ure za svetilnikom zares zavili proti severu, bolj ostro v veter, trimaran pa je nadaljeval v isti smeri proti Sarandi v Albaniji. Gledali smo jih in čakali, da obrnejo, da bi videli, kdo je hitrejši pri jadranju v veter, vendar so imeli trimaranci drugačne načrte od nas in se niso vrnili. »Regata« je bila končana, zmagovalec pa neznan 😊.

Medtem smo tudi mi že jadrali po albanskih vodah proti severu, a kmalu obrnili na zahod, saj je bil naš cilj otok Erikousa severno od Krfa.

Naredili smo nekaj obratov v veter, ki je vse bolj slabel, po sončnem zahodu pa je maestral izginil, a takrat smo bili že blizu otoka in motoriranje ni bilo dolgotrajno.

Prostor za privez Skokice smo zvečer v pristanišču našli ob velikem pomolu za valobranom.

 

Erikousa je sicer majhen otok s premerom nekaj kilometrov, a je bujno poraščen z gozdom, skozi katerega do zaselkov po hribih vodijo cestice in sprehajalne poti. V torek zjutraj smo se odpravili na pohod po hribih in dolinah v notranjosti otoka in v dobrih dveh urah »preplezali« vse najvišje hribe Erikouse.

 

Po vrnitvi s planinskega izleta smo se v vaški taverni okrepčali s kalamari in solato, potem pa se je začel prebujati maestral in smo sredi popoldneva odjadrali proti severu, proti Hrvaški.

Vremenska napoved je obetala 14 do 18 vozlov maestrala, a je zgornjo vrednost severozahodnik kmalu začel presegati, da smo morali krajšati jadra.

Nekaj obratov v veter smo med križarjenjem naredili ob albanski obali navzgor, veter pa se je še naprej krepil in valovi so se višali, da smo se vse bolj na trdo zaletavali v njih. Zvečer je jadranje v Otrantskih vratih postalo že precej športno in mokro, ko pa je veter presegal 25 vozlov hitrosti, smo zaradi varnosti pospravili glavno jadro, saj imam na njem narejeni le dve krajšavi in se je barka zaradi prevelike površine jader ob sunkih vetra preveč opotekala.

Brez glavnega jadra nismo mogli jadrati ostro v veter, zato smo premec Skokice obrnili na zahod proti Italiji. Cilj je postal štirideset milj oddaljeni Otranto, kjer bi se ustavili za preostanek noči, zjutraj pa z bolj umirjenim maestralom nadaljevali čez Jadran proti Hrvaški. Jadranje v zmerno orco je bilo veliko mehkejše in udobnejše.

Okrog dveh ponoči smo prihiteli do Otranta, pred luko zvili genovo in zagnali motor. Ko smo iskali prosto mesto za privez v pristanišču, je iz barke začelo smrdeti po zažganem. Odprl sem motorni prostor in videl nekaj dima, a vzroka nisem takoj odkril. Za vsak slučaj sem odklopil motorni akumulator, dizelski motor je še naprej deloval in pristali smo ob glavni pomol.

Spet sem pogledal v motorni prostor in našel zažgane kable na starterju, vžigalna tuljava nad starterjem pa je bila zelo vroča. Počakal sem kakšno uro, da je je starter nekoliko ohladil, potem pa smo poskusili zagnati motor. Brez uspeha.

Razočaran sem poskušal zaspati, a mi je po glavi preveč rojilo, da bi bil pri tem uspešen. Pogledal sem novo vremensko napoved, ki je bila z zmernim severozahodnikom še vedno ugodna za jadranje proti Dubrovniku, sploh pa, ker je bil izhodišče sedaj Otranto. Toda, ali ima smisel odjadrati na pot čez Jadran brez delujočega motorja.

Zjutraj sem poklical Joškota, električarja in se posvetoval, kaj narediti. Ena od možnosti je bila, da je težava v tuljavi, zato sem po njegovih navodilih dal kontakt mimo tuljave direktno na starter, a se le ta ni zagnal. Ostala je le možnost, da poiščem mehanika, saj sem se odločil, da brez delujočega motorja ne gremo na pot.

Medtem je do nas prišel policaj finančne straže in zahteval, da zapustimo pomol, ki je rezerviran za čolne obalne straže. Pojasnil sem mu, da motorja ne morem zagnati, pa me je poslal v stavbo obalne straže v bližini, naj se tam s komandirji dogovorim, kaj storiti.

Varnostnik v pristanišču je na mojo prošnjo prijazno poklical mehanika, ki je obljubil prihod na barko čez eno uro, jaz pa sem si pri obalnih stražarjih izprosil odlog odhoda iz pristanišča za dve uri.

Ker je mehanik zamujal, sem si izprosil še dve dodatni uri, potem pa sta na barko prišla kar dva mehanika. Nekaj sta poskušala s kontakti okrog starterja, »šraufala«, zmajevala z glavo in nazadnje vse skupaj odstranila z motorja in mi pokazala zažgan starter. Mehanik je poklical naokoli in rekel, da imajo nov starter le na Yanmarjevem skladišču v Genovi in da bo trajalo dva dni, da ga dobi v roke.

Vmes so se pri barki spet oglasili policaji in jim je mehanik pokazal skurjeni starter in potem so vsi skupaj zmajevali z glavo in odšli. Mehanika po imenu Giuseppe sem pozneje srečal v  bližnji marini in prosil, naj poskusi z dostavo starterja po hitri pošti, ker nam nekako ni do čakanja v Otrantu do konca tedna. Mestece je z lepo obnovljenim obzidjem sicer lepo in slikovito, pa vendar …

Popoldne se je mehanik, ko sem jaz po mestu iskal bankomat, še enkrat oglasil pri barki in Alešu povedal ceno popravila, okrog tisoč evrov, in se želel prepričati, ali je to za nas sprejemljivo. Aleš mu je ceno potrdil.

Po malo bolje prespani noči zdaj čakam na barki v pristanišču, saj ne vem, kdaj bo mehanik prišel naokoli z novim starterjem. Aleš in Matjaž sta se z najetim motorjem zapeljala do Tarantskega zaliva na drugi strani pete italijanskega škornja.

Sredozemlje
17. oktobra, 2022

Po odhodu z Zakintosa se je v četrtek popoldne pooblačilo začelo je rositi, vetra ni bilo, proti Itaki je Skokico poganjal motor.

Dolgočasno plovbo po mirnem morju sva si z Alešem popestrila s palačinkami, zvečer pa sva v zavitem zalivu v Vathiju ob pomolu našla prosto mesto za privez barke.

In potem so ponoči prišle nevihte in plohe. Dež je potem Itako in ostale okoliške otoke z le nekaj premori namakal še cel petek in še v noči na soboto. V enem od premorov med plohami, ko se je celo pokazalo sonce, sva se z Alešem sprehodila do mesteca na drugi strani zaliva.

 

Do sobote zjutraj so se oblaki vendarle izjokali in naredil se je lep vetroven dan, ki sva ga izkoristila za premik proti severu. Večinoma je pihalo med deset in dvajset vozli severnika, zato sva med otoki morala križariti ostro v veter s pogostimi obrati, saj so otoki med Itako, celino in Levkasom posejani precej na gosto.

Najino jadranje je bilo kar hitro in precej športno.

Pred Nidrijem sva se v zavetrnem zalivu ob obali Levkasa ustavila za plavanje, saj je morje med jonskimi otoki za stopinjo ali dve toplejše, kot je bilo na drugi strani Peloponeza.

Popoldne sva odjadrala naprej ob Levkasu navzgor in spotoma objadrala tudi otok Scorpio, na katerem so novi lastniki podrli stare Onasisove hiše in gradijo nove.

 

Sidro sva zvečer spustila v zalivčku pod ruševinami stare trdnjave, ki je varovala južni vhod v levkaški kanal.

Aleš s  svojim “kanonom” na obzidju trdnjave svetega Jurija nad vhodom v prekop med Levkasom in celino.

Po ogledu trdnjave sem se do večera preganjal po podeželskih stezicah med kmetijami z ovcami, kozami in kravami.

Med tekom me je presenetila precej zajetna svinja, ki mi je po poti pritekla nasproti. Nekaj časa sva se začudeno gledala na deset metrov, potem pa je pametnejši odnehal.

Svinja se je umaknila v grmovje :).

Zvečer sem se v vasi Plagia na drugi strani hriba pridružil Alešu pri obilni večerji v taverni, ki jo je Aleš poimenoval »Ko jagenjčki umolknejo«, ker se je tam na žaru vrtelo in peklo kar nekaj jagenjčkov, ki so jim družbo nad ognjem delale tudi kure in druge živali, katerih sorodnike sem srečeval med popoldanskim tekom.

V nedeljo zjutraj sva zaplula v Levkaški kanal do mesteca Lefkada, kjer se nama je na krovu Skokice pridružil še Matjaž.

Vetra v preteklih dneh vse od juga Peloponeza naprej ni bilo v izobilju, zato je pogosto drdral motor in tank za nafto na barki je bil že prazen, zato sem na črpalki pred marino natočil nafto. Ob pogledu na ceno me je kar zmrazilo, dva evra in pol za liter nafte ☹. Upam, da bo v prihodnjih dneh več vetra in letos ne bo več potrebe po obisku bencinske črpalke.

Ob devetih zjutraj smo se postavili v vrsto med katamarane, ki so v prekopu čakali pred plavajočim mostom, ki Levkas povezuje s celino. Most so nam z nekaj zamude umaknili in potem smo z živahnim vzhodnikom odjadrali proti Paxosu. Zabava na morju je žal trajala le dve dobri uri, potem pa je veter zaspal.

Do Longosa na severovzhodu Paxsosa smo pripluli zgodaj popoldne, se sprehodili do trgovine s hrano in dopolnili ladijske zaloge.

Popoldne se je veter vrnil in pod jadri smo lahko nadaljevali z našo potjo. Z maestralom smo odjadrali proti Sivoti na obali celine in Skokico v Mourtosu privezali ob pomol.

Več objav

Archives