Krajši premor med našimi skakalnimi tekmovanji sem spet lahko izkoristil za jadranje in preskus nove opreme na barki. Podobno kot na prejšnji Skokici, je tudi zdajšnja barka dobila šotor nad kokpitom, ki nas bo v hladnih in kislih dneh ščitil pred mrazom, vetrom dežjem in valovi. Z Zlato sva v preteklih tednih na barki naredila izmere in kroje, v jadrarni Pelaič iz Predvora pa so nama platneni šotor naredili. Nekaj pomerjanj na barki in popravkov pod šivalnimi stroji je bilo potrebnih, da so se novi bimini, sprayhood in šotor dobro prilegali ogrodju in barki. Podobno je bilo kot pri krojaču – prva, druga in tretja “proba” in potem je obleka dovolj dobra, da greš lahko z njo na koncert :).
Na jadranje sem povabil nekaj svojih starih jadralskih prijateljev, a kaže, da so se večinoma pomehkužili in na barko v Pulo je v petek prišel le Aleš. Na barki je bil prvi dan tudi še električar Joško, ki se je posvetil urejanju instalacij za instrumente in elektriko v notranjosti barke, od sobote naprej pa je Skokica za nekaj dni spet postala jadrnica.
Sobota je bila kisla, a burja je lepo pihala in je Skokico iz marine ponesla na Kvarner.
Veter je sicer poskrbel za potovanje, ogrevanje na barki pa deluje na nafto, le te pa je bilo v tanku na barki zalo malo, zato sva po izhodi iz Puljskega zaliva zavila na bencinsko črpalko v Verudo. Zaman, na vratih črpalke sem lahko le prebral obvestilo, da do nadaljnega ne obratuje.
Še drugič ta dan sva odvezala vrvi in razpela jadra ter odjadrala čez Kvarnerski zaliv proti jugovzhodu. Iz sivih oblakov je kmalu pričelo deževati in lahko smo preskusili vodotesnost platnenih streh. Ostala sva suha. Burja se je za Kamenjakom okrepila na okrog dvajset vozlov, zato sva jadra ustrezno skrajšala. Skupaj z vetrom so tudi valovi prihajali z levega boka, a Skokice niso zelo ovirali in hitrost jadranja je bila vseskozi okrog osem vozlov, da sva že popoldne prijadrala do Lošinja in do tamkajšnje bencinske črpalke v Malem Lošinju. Bila je odprta in natočil sem lahko dovolj nafte za en teden ogrevanja in še nekaj rezerve za motorni pogon.
Zvečer sva se premaknila v zaliv Artatori in tam spustila sidro. Prvič sem v vodo spustil novo sidro in prijelo je v prvem poskusu :).
Na barki bo potrebno še dosti postoriti, da bo pripravljena za spomladanske oceanske poti, zato je tudi tole zimsko jadranje namenjeno tudi drugim opravilom. Prvi trije dnevi so bili namenjeni izolaciji cevi razvoda toplega zraka iz Webasta, da bo čimveč toplega zraka iz grelca prišlo do kabin v notranjosti. Namontirati je bilo potrebno tudi okovje za pritditev platnenih streh na palubo, a to sem deloma lahko počel tudi med jadranjem.
Aleš je s seboj prinesel opremo za ribolov oziroma lignjelov in že prvi večer na Lošinju je imel kar dosti uspeha. Nalovljeni lignji so potem romali v ponev in nastala je okusna večerja.
V nedeljo sem dopoldne dokončal montažo pritrditvenega okovja za šotor, vmes pa se je zjasnilo in burja se je okrepila na 20 do 25 vozlov ter spremenila smer na severnik.
Ko sva sredi dneva dvignila sidro in jadra, sva proti jugu brzela še nekoliko bolj živahno kot dan prej. Hitro sva z vetrom v polkrmo jadrala mimo Ilovika in potem zavila k Silbi, kjer sva popoldne spustila sidro v zavetrnem zalivu severozahodno od vasi.
S čolnom sva šla na obalo ter se sprehodila do Silbe, kjer si je Aleš privoščil dolg večerni odmerek nogometa (finale SP Argentina : Francija), jaz pa sem se med tekom spoznaval s potmi po otoku.
Vremenske napovedi za ponedeljek, torek in sredo niso obetale vetra, a so se vsaj za ponedeljek zmotile. Deset vozlov severnika nama je omogočilo udobno in kar hitro jadranje, vendar sva že začela vračati proti Istri, zato sva križarila ostro v veter in cikcakala proti Iloviku. Sredi dneva sva Skokico privezala ob vaški pomol in se sprehodila po otoku. Lansko zimo sva tukaj z Gregorjem “rabutala” limone :). Tokrat so bile še zelene.

Popoldne sva odjadrala proti Susku in zvečer pristala ob pomol v pristanišču, pa je do naju prišel predstavnik luške kapitanije in rekel, da je privez na Susku tudi pozimi plačljiv in da so cene priveza enake kot poleti. Sedemdeset evrov za privez se mi je zdelo preveč, zato sva takoj spet odvezala vrvi in odplula proti bližnjim Unijam, kjer sva ponoči spustila sidro v mirnem zalivu na vzhodni strani otoka.
Torek je bil brez vetra, miren siv dan pa sem izkoristil za zaščito cevi in izdelavo pregrad v prtljažnem delu na krmi barke, da se rezervne posode za gorivo in vodo med jadranjem ne bodo premikale in prevračale.
Popoldne se je pojavilo nekaj vetra z juga, zato sva odjadrala na zahodno stran Unij. Sprva sva nameravala jadrati do juga Istre, a je veter po dveh urah oslabel in zavila sva nazaj proti Unijam in barko zvečer privezala na notranjo stran novega pomola pod vasjo.
Za sredo so različni modeli vremenskih napovedi kazali različne smeri vetra, najbolj pa je na žalost zadela napoved HDMZ, ki je kazala brezvetrje :).
Z Unij sva v brezvetrju po popolnoma gladkem morju odmotorirala do Pule in vmes pospravila jadra in platneno opremo nad kokpitom, saj bo barka nekaj naslednjih tednov mirovala v marini. Popoldne mi je Aleš pomagal pri plezanju na jambor in izmerah dodatnih pripon ter vrvi, ki jih nameravam za oceansko jadranje dodatno namestiti na jambor.
Z jadranjem smo za letos končali, čas je za zimske športe.