cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
22. januarja, 2023

V skakalnem tekmovalnem koledarju imamo krajši premor in prost konec tedna smo lahko namenili zimskemu jadranju. Zame je to dobrodošel test nove opreme pred odhodom na oceanske poti, za moje prijatelje pa bo to nekakšna zimska jadralska pustolovščina.

Vremenske napovedi nam s krepko burjo obetajo, da nam v teh dneh na morju med Istro in kvarnerskimi otoki ne bo dolgčas, svoje sojadralce pa sem že v naprej opozoril, naj se zimi primerno toplo oblečejo.

V četrtek in petek sem v Senožečah in Puli nabavil  še nekaj opreme in jo na barki zmontiral, na kapitaniji v Puli sem kupil hrvaško plovno dovoljenje za letošnje leto, preko interneta plačal turistično takso, potem pa so se fantje že pripeljali iz Slovenije in vkrcali na barko.

Izi, Gregor, Branko in Mare mi bodo te dni delali družbo med jadranjem.

Burja je krepko vlekla čez pomole v marini, kar ni bilo najbolj ugodno za nameščanje jader, zato smo kmalu izpluli iz marine in jadra na jambor namestili v zavetju zaliva pred Brijoni.

Genovo smo kar hitro dvignili na sprednjo pripono in jo zvili, pri glavnem jadru pa se je zapletlo, ker sem za novo tretjo krajšavo pripravil prekratke vrvi. Na Kvarnerju je bilo napovedanih preko 30 vozlov burje in bi tretjo krajšavo nujno potrebovali. Kar dosti časa sem se med kroženjem po zalivu trudil vrvi urediti, a me prsti in vozli v mrzlem vetru niso ubogali, zato sem to opravilo preložil na mirnejše in toplejše čase. Odločil sem se, da bomo dokler bo šlo, do Kamenjaka v zavetju obale jadrali z drugo krajšavo glavnega jadra in s skrajšano genovo, potem pa pospravili glavno jadro in čez Kvarner nadaljevali le s sprednjim jadrom.

Dvajset do trideset vozlov burje z boka Skokice po mirnem morju v zavetju obale do Kamenjaka niti ni pretirano nagibalo in hitro smo prijadrali do juga Istre, tam pa se je burja nekoliko okrepila in pričakali so nas vetru primerni zajetni kvarnerski valovi.

Pospravili smo glavno jadro in nadaljevali le z napol odvito genovo. Za jadranje rahlo v veter proti Unijam to sicer ni bila najbolj ugodna postavitev jader in nas je med jadranjem zanašalo nekoliko preveč proti jugu, a napoved je obetala, da bo burja pred Unijami zvečer nekoliko popustila in sem nameraval takrat jadrati bolj ostro v veter.

Zajetni valovi na Kvarnerju so se prelivali čez palubo Skokice, a novi spray hood in zimski šotor sta dobro opravljala svoje delo in nas ščitila pred mrzlim vetrom in valovi.

Veter zvečer ni popustil, temveč se je okrepil nad 40 vozlov, morje pa se je krepko pobelilo in se izdatno prelivalo čez palubo, saj sem premec barke obračal vse bolj v veter, da nas ne bi odneslo mimo otoka Unije, ki smo si ga postavili za dnevni cilj.

Genovo smo postopoma vse bolj krajšali, a vseeno vseskozi jadrali s hitrostjo med osmimi in desetimi vozli, le smer jadranja je bila vseskozi nekoliko preveč proti jugu. Za jadranje bolj ostro v veter bi potrebovali vsaj malo glavnega jadra.

Z lahkoto bi lahko nadaljevali s hitrim jadranjem v smeri Premude, a v nočnem jadranju po razdivjanem morju nisem videl veliko smisla in tudi vse bolj neudobno ter nevarno je postajalo, zato sem dve milji pred Unijami zagnal motor in barko s pomočjo motorja usmeril ostro v veter proti vaškemu pristanišču.

Sprva je šlo zelo počasi, potem pa so se v zavetju otoka valovi unesli in po eni uri smo bili v zavetju novega valobrana in pomola, kjer je bilo na srečo dovolj prostora, da smo Skokico lahko privezali ob obalo na notranji strani pomola.

Oddahnil sem si in mislim da tudi moji sojadralci :).

Veter je tudi v zavetju otoka še vedno žvižgal med priponami jadra in nagibal barko, a valov je v pristanišče prihajalo zelo malo, zato nam je Branko lahko pripravil dobro večerjo, ki mu je sledil sproščen spanec.

V soboto smo nameravali jadrati naprej proti Lošinju in Iloviku, a me je pogled čez valobran na razpenjeno morje odvrnil od te namere.

Sprehodili smo se čez hrib in se z vrha otoka ogledali po okoliških otokih. Vrh Osorščice je bil prekrit s snegom in tudi morje med Lošinjem in Unijami je bilo precej belo.

Na Unijah bomo počakali še en dan, da burja oslabi proti tridesetim vozlom hitrosti.

 

Jadranje
3. januarja, 2023

S tečaji jadranja in s križarjenji si sofinanciram jadralske poti po svetu.

V aprilu načrtujem dva tečaja odprtomorskega jadranja, v maju pa izvedbo tečaja oceanskega jadranja:

(Opomba: Prvi tečaj v začetku aprila je že zaseden, za drugi tečaj je prosto še eno mesto, tretji tečaj pa sem na pobudo prijavljenih na začetku nekoliko podaljšal in je zdaj možen odhod tudi že tri dni prej iz španske La Lineje pri Gibraltarju. Za tretji tečaj sta prosti še dve mesti.)

31.3. – 10.4. na relaciji Pula – Kvarner – Dalmacija – Lastovo – Otranto – Messina, Sicilija – Palermo. S Sicilije do Trsta je redna letalska povezava z Ryanairom po ugodnih cenah. Bivanje na barki v marini bo mogoče v Palermu podaljšati še za dan ali dva, za ogled mesta ali otoka.

 



16. – 26.4. na relaciji Sicilija – Sardinija – Menorka – Majorka – Fermentera – Alicante /Torrevieja, Španija.

Alicante ima ugodno povezavo z Ryanairom do Celovca. Jadranje bo mogoče podaljšati še do Gibraltarja do 1. maja.

 

7.5. ali 10.5. – 22.5. na relaciji La Lineja – Gibraltar ali Lagos, Portugalska – Santa Maria, Azori – Ponta Delgada, Sao Miguel, Azori.

Tudi Azori imajo ugodne letalske povezave preko Lizbone in Porta z letališči v okolici Slovenije.

Na strani tečajev jadranja sem objavil podrobnejši program: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Poleg spomladanskih tečajev jadranja za konec junija in za julij 2023 načrtujem tudi dve dvotedenski jadralski križarjenji.

Prvo od Nove Fundlandije do Labradorja in do jugozahodne Grenlandije zadnji teden junija in prvi teden julija, drugo pa za sredino julija ob zahodni obali Grenlandije nad polarni krog proti severu.

Med prvim križarjenjem na poti med St. John’s-om na Novi Fundlandiji in Nuukom na Grenlandiji bo nekaj več poudarka na jadranju, med drugim križarjenjem malo višje na severu pa se bomo nekoliko več potepali po kopnem.

Dnevi na severu Amerike in na jugu Arktike so v začetku poletja dobesedno “neskončni”, zato bomo jadranje po fjordih in med ledenimi gorami lahko kombinirali z dnevnimi postanki po samotnih zalivih in odmaknjenih vaseh ter s pohodniškimi izleti in planinstvom.

Podrobnejši program bom pripravil do marca.

Sprejemam predprijave.

Sredozemlje
22. decembra, 2022

Krajši premor med našimi skakalnimi tekmovanji sem spet lahko izkoristil za jadranje in preskus nove opreme na barki. Podobno kot na prejšnji Skokici, je tudi zdajšnja barka dobila šotor nad kokpitom, ki nas bo v hladnih in kislih dneh ščitil pred mrazom, vetrom dežjem in valovi. Z Zlato sva v preteklih tednih na barki naredila izmere in kroje, v jadrarni Pelaič iz Predvora pa so nama platneni šotor naredili. Nekaj pomerjanj na barki in popravkov pod šivalnimi stroji je bilo potrebnih, da so se novi bimini, sprayhood in šotor dobro prilegali ogrodju in barki. Podobno je bilo kot pri krojaču – prva, druga in tretja “proba” in potem je obleka dovolj dobra, da greš lahko z njo na koncert :).

Na jadranje sem povabil nekaj svojih starih jadralskih prijateljev, a kaže, da so se večinoma pomehkužili in na barko v Pulo je v petek prišel le Aleš. Na barki je bil prvi dan tudi še električar Joško, ki se je posvetil urejanju instalacij za instrumente in elektriko v notranjosti barke, od sobote naprej pa je Skokica za nekaj dni spet postala jadrnica.

Sobota je bila kisla, a burja je lepo pihala in je Skokico iz marine ponesla na Kvarner. Veter je sicer poskrbel za potovanje, ogrevanje na barki pa deluje na nafto, le te pa je bilo v tanku na barki zalo malo, zato sva po izhodi iz Puljskega zaliva zavila na bencinsko črpalko v Verudo. Zaman, na vratih črpalke sem lahko le prebral obvestilo, da do nadaljnega ne obratuje.

Še drugič ta dan sva odvezala vrvi in razpela jadra ter odjadrala čez Kvarnerski zaliv proti jugovzhodu. Iz sivih oblakov je kmalu pričelo deževati in lahko smo preskusili vodotesnost platnenih streh. Ostala sva suha. Burja se je za Kamenjakom okrepila na okrog dvajset vozlov, zato sva jadra ustrezno skrajšala. Skupaj z vetrom so tudi valovi prihajali z levega boka, a Skokice niso zelo ovirali in hitrost jadranja je bila vseskozi okrog osem vozlov, da sva že popoldne prijadrala do Lošinja in do tamkajšnje bencinske črpalke v Malem Lošinju. Bila je odprta in natočil sem lahko dovolj nafte za en teden ogrevanja in še nekaj rezerve za motorni pogon.

Zvečer sva se premaknila v zaliv Artatori in tam spustila sidro. Prvič sem v vodo spustil novo sidro in prijelo je v prvem poskusu :).

Na barki bo potrebno še dosti postoriti, da bo pripravljena za spomladanske oceanske poti, zato je tudi tole zimsko jadranje namenjeno tudi drugim opravilom. Prvi trije dnevi so bili namenjeni izolaciji cevi razvoda toplega zraka iz Webasta, da bo čimveč toplega zraka iz grelca prišlo do kabin v notranjosti. Namontirati je bilo potrebno tudi okovje za pritditev platnenih streh na palubo, a to sem deloma lahko počel tudi med jadranjem.

Aleš je s seboj prinesel opremo za ribolov oziroma lignjelov in že prvi večer na Lošinju je imel kar dosti uspeha. Nalovljeni lignji so potem romali v ponev in nastala je okusna večerja.

 

V nedeljo sem dopoldne dokončal montažo pritrditvenega okovja za šotor, vmes pa se je zjasnilo in burja se je okrepila na 20 do 25 vozlov ter spremenila smer na severnik. Ko sva sredi dneva dvignila sidro in jadra, sva proti jugu brzela še nekoliko bolj živahno kot dan prej. Hitro sva z vetrom v polkrmo jadrala mimo Ilovika in potem zavila k Silbi, kjer sva popoldne spustila sidro v zavetrnem zalivu severozahodno od vasi.

S čolnom sva šla na obalo ter se sprehodila do Silbe, kjer si je Aleš privoščil dolg večerni odmerek nogometa (finale SP Argentina : Francija), jaz pa sem se med tekom spoznaval s potmi po otoku.

Vremenske napovedi za ponedeljek, torek in sredo niso obetale vetra, a so se vsaj za ponedeljek zmotile. Deset vozlov severnika nama je omogočilo udobno in kar hitro jadranje, vendar sva že začela vračati proti Istri, zato sva križarila ostro v veter in cikcakala proti Iloviku. Sredi dneva sva Skokico privezala ob vaški pomol in se sprehodila po otoku. Lansko zimo sva tukaj z Gregorjem “rabutala” limone :). Tokrat so bile še zelene.

Popoldne sva odjadrala proti Susku in zvečer pristala ob pomol v pristanišču, pa je do naju prišel predstavnik luške kapitanije in rekel, da je privez na Susku tudi pozimi plačljiv in da so cene priveza enake kot poleti. Sedemdeset evrov za privez se mi je zdelo preveč, zato sva takoj spet odvezala vrvi in odplula proti bližnjim Unijam, kjer sva ponoči spustila sidro v mirnem zalivu na vzhodni strani otoka.

Torek je bil brez vetra, miren siv dan pa sem izkoristil za zaščito cevi in izdelavo pregrad v prtljažnem delu na krmi barke, da se rezervne posode za gorivo in vodo med jadranjem ne bodo premikale in prevračale.

 

Popoldne se je pojavilo nekaj vetra z juga, zato sva odjadrala na zahodno stran Unij. Sprva sva nameravala jadrati do juga Istre, a je veter po dveh urah oslabel in zavila sva nazaj proti Unijam in barko zvečer privezala na notranjo stran novega pomola pod vasjo.

Za sredo so različni modeli vremenskih napovedi kazali različne smeri vetra, najbolj pa je na žalost zadela napoved HDMZ, ki je kazala brezvetrje :).

Z Unij sva v brezvetrju po popolnoma gladkem morju odmotorirala do Pule in vmes pospravila jadra in platneno opremo nad kokpitom, saj bo barka nekaj naslednjih tednov mirovala v marini. Popoldne mi je Aleš pomagal pri plezanju na jambor in izmerah dodatnih pripon ter vrvi, ki jih nameravam za oceansko jadranje dodatno namestiti na jambor.

Z jadranjem smo za letos končali, čas je za zimske športe.

Sredozemlje
29. novembra, 2022

Po enem mesecu “remonta” v ladjedelnici v Punatu je Skokica zdaj spet na morju.

Vsa vzdrževalna dela na barki sicer še niso končana, narejeno pa je vse, kar je bilo potrebno narediti na podvodnem delu barke: servis motorja in saildrive-a, montaža novega Gori sklopljivega propelerja, popravilo in okrepitev krmila, zatesnitev in okrepitev premca in predelava sidrnega prostora. Na trup, kobilico in krmilo smo v zadnjih tednih postopoma nanesli vrsto slojev premazov epoksija in antifoulinga.

Dnevi so v novembru prekratki, zato smo pogosto delali dolgo v noč. Večkrat nas je z barke pregnal dež, ki ga je bilo zadnja dva tedna na Krku v izobilju.

Jadra sem konec oktobra odnesel v jadrarno v Preddvor in mi jih je Rado v tem času prenovil ter na glavno jadro dodal tretjo krajšavo, ki smo jo pri jadranju v močnejšem vetru zelo pogrešali.

Presenečenje sem v Punatu doživel pri mojstrih, ki se ukvarjajo z inoxom, saj so pločevinasto zaščito premca, sidrišče kater pripone in ogrodje zimskega šotora izmerili, naredili in na barko zmontirali prej kot v enem tednu od naročila. Presenečenje sem napisal zato, ker so bili na naši obali inox mojstri tako “zasedeni”, da bi za to moral čakati kar nekaj mesecev.

V soboto dopoldne sem bil dogovorjen za spust barke v morje, pa je upravitelj dvigala k meni prišel še pred sončnim vzhodom in mi rekel, da gre barka lahko kar takoj v vodo, če imam vse pripravljeno. Dogovoril sem se, da so barko na dvigalu pustili viseti za dobre pol ure, da sva z Alešem lahko z antifoulingom prebarvala tudi spodnji del kobilice in druga mesta, na katerih je barka stala na stojalu. Pustili so mi tudi še nekaj časa, da se je barva pred spustom v vodo vsaj malo posušila.

Pri sušenju barve je pomagala tudi naraščajoča burja, ki je gugala Skokico na pasovih dvigala, potem pa smo šli v vodo. Ob splovitvi je pri meni vedno nekaj negotovosti, ali bo v barko kje puščala voda in ali se bo motor zagnal. Nekaj dodatne negotovosti je bilo tokrat tudi zaradi novega sklopljivega propelerja.

Motor je takoj zabrnel, propeler je deloval kot je treba, pogledal sem še v premec in pod podnice v salonu ter pomirjen ugotovil, da je vse v redu :). Medtem ko sem pregledoval barko, so jo že spustili z nosilnih pasov in burja nas je iz bazena odnesla v zaliv.

Z Alešem sva pospravila palubo, vrvi in bokobrane, potem pa razvila genovo in odjadrala proti Cresu. Genovo sva na jambor namestila že v petek zvečer, glavno jadro pa sem nameraval sestaviti v soboto zjutraj, pa me je upravitelj dvigala prehitel, potem pa sem ugotovil, da je dvajset vozlov burje pri Krku tudi samo s prednjim jadrom čisto dovolj, za hitro jadranje in glavno jadro je zato ostalo v vreči.

V prelivu med Cresom in Istro se je burja še okrepila, na Kvarnerju pa je vetromer na jamboru večino popoldneva kazal nad trideset vozlov hitrosti, zato sva genovo skrajšala na polovico. Hitrost Skokice se je skrajšanim jadrom navkljub še vedno gibala med sedmimi in devetimi vozli.

Valovi so naraščali z oddaljenostjo od obale in novi sprayhood je na južni polovici Kvarnerja že začel opravljati svoje delo in naju ščititi pred škropljenjem valov, ki so se prelivali čez palubo.

Najprej sem premišljeval, da bi za preko noči sidrala pri Rabcu, pa sva cilj zaradi hitrega jadranja prestavila v Medulin, zvečer pa sva se odločila, da bova na morju uživala še malo dlje in sva med otočki na jugu Istre ter mimo Kamenjaka prijadrala na zahodno stran polotoka. Jadro sva prestavila na levo stran in čez pol ure zavila v zaliv Paltana pred Banjolami.

Burja je v zalivu še vedno vlekla z dvajsetimi vozli, a morje ni bilo kaj dosti vzvalovano in zunanja stran starega vojaškega pomola na desni strani zaliva je bila prosta, zato sva zavila k pomolu in Skokico tam privezala s premcem v veter.

Živahnemu vetru navkljub je bila noč mirna, gretje na barki pa je tudi dovolj dobro delovalo, da naju ni zeblo. Glede ogrevanja vem, da bom moral na barki še marsikaj postoriti, saj so cevi razvoda toplega zraka potlačene in na nekaj mestih raztrgane, a pri desetih stopinjah zunanje temperature je tudi to zadostovalo za 19 stopinj v notranjosti.

V nedeljo zjutraj sva v lepem hladnem jutru odjadrala proti Puli. Med potjo sva se z Alešem zares lotila montaže glavnega jadra, in ko sva v jadro privila vse letvice in drsnike, sva ga namestila na njegovo mesto na bumu ter dvignila na jambor. Medtem sva že prijadrala v puljski zaliv, zato sva obe jadri kmalu spet pospravila in zagnala motor. Po telefonu sem najavil prihod v marino Polesana in marinero mi je potem sporočil in pokazal mesto ob pomolu, kjer bo Skokica privezana preko zime.

Sredozemlje
1. novembra, 2022

Z Zverinca nas je v sredo zjutraj pospremila megla, ki nam je sonce zakrivala še dobršen del dopoldneva.

Ja, jesen prihaja tudi na morje.

 

Za vsak primer smo med plovbo v gosti megli vsakih nekaj minut zatrobili s trobento, da bi z zvočnimi signali opozorili nase, ali pa spodbudili druge, da se oglasijo, če se nahajajo kje v bližini.

 

Prevladovala je tišina, slišali smo le brnenje našega motorja.

 

Mimo Tuna in Molata smo zavili proti Pagu, kjer se je megla začela razkrajati in se je prikazalo sonce. Vetra tudi sredi dneva še ni bilo na spregled in proti severu smo pluli po gladkem morju.

Zavili smo k Maunu, se ustavili, spustili sidro in potem s čolnom odveslali na obalo ter se sprehodili po otoku. Nihče od nas treh še ni bil na Maunu, zato smo si ga pravzaprav izbrali za postanek. Nizki in z grmovjem na gosto porasli otok nas ni ravno navdušil, nekaj možnosti za sprehod je bilo le ob kamniti obali.

Alešu in Matjažu se zdi morje še vedno dovolj toplo za plavanje, zame se je kopalna sezona končala že v Grčiji.

 

Popoldne smo odpluli naprej proti severu Paga, kjer je veter končno vsaj malo nakodral morje, da smo lahko razvili jadra in potem proti večeru mirno jadrali proti Rabu in uživali v lepem razgledu po otokih.

Sonce se je medtem spustilo do obzorja in zašlo za Cresom.

 

Na vhodu v Rabsko luko smo pospravili jadra in s Skokico pristali ob obali starega mesta. Nismo se niti dobro privezali, ko nas je že pregnal redar, češ da je cela obala v izgradnji in da naj barko privežemo v marini na drugi strani pristanišča.

V marini je bila privezana le ena jadrnica, zato sem mislil, da marina ne obratuje več, a je na pomol prišel marinero in nam pokazal, kje naj pristanemo in nam pridržal vrv muringa. Povedal je, da je marina sezonska in jo zaprejo konec tedna. Žal cena priveza s sto evri ni bila prav nič sezonska, a mi niti Matjaž, niti Aleš, nista dala nobenega znaka, da je to predrago, zato se za čez noč nismo preselili na sidrišče. Kaže, da sta topel tuš in večerja v mestu odtehtala visoko ceno priveza.

Zvečer smo se sprehodili po lepem starem srednjeveškem mestecu za obzidjem, a drugih sprehajalcev skorajda ni bilo videti in naši koraki so odmevali po praznih ozkih ulicah. Sezona je mimo in v mestu vlada mir. Na obali, točno na mestu, kjer smo se zvečer najprej zaustavili, je bila zdaj privezana motorna jahta. Kaže da smo na Rab prijadrali malo prezgodaj.

V četrtek smo se od Raba poslovili zelo zgodaj, še v temi, saj sem bil za dopoldne v Punatski ladjedelnici dogovorjen za dvig barke. Tokrat megle ni bilo in vzhajajoče sonce nas je izza Velebita pozdravilo, ko smo bili že na pol poti med Rabom in Krkom. Z jutrom so s severa prišle sapice in zadnji dve uri smo do Krka lahko prejadrali, potem pa smo pred vhodom v Punatski zaliv jadra sneli z jambora in jih zložili v vrečo.

Jadra gredo v naslednih tednih na popravilo in dodelavo k Pelaiču v Preddvor.

Počasi smo pluli preko plitvega vhoda v zaliv in potem Skokico privezali ob pomol ladjedelnice v bližini dvigala. Naše jesensko morsko potepanje se je s tem končalo in z Alešem ter Matjažem smo si segli v roke in se prijateljsko poslovili.

Aleš je na barki z menoj zdržal cele tri tedne :).

Popoldne je na barko prišla Zlata, potem pa so Skokico dvignili iz vode, jo oprali in postavil na dvorišče ladjedelnice, kjer jo bomo v naslednji nekaj tednih brusili, barvali, popravljali, laminirali in namestili nekaj nove opreme.

Nekaj od načrtovanega dela smo v preteklih toplih dneh med prazniki z Zlato, Gregorjem in Jurijem že opravili, še veliko več dela me čaka v prihodnjih tednih do zime.

Skokica zdaj že ima novo barvo podvodnega dela, da se alge in školjke spomladi ne bodo tako rade prijemale trupa, prav tako je na njej že nameščeno novo in precej težje ter boljše sidro.

Več objav

Archives