cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
14. oktobra, 2022

Odhod z Milosa ni bil zgoden, a dnevi so vse krajši, zato sva sončni vzhod z Alešem spet ujela na morju.

 

Jadranje čez Egej z Milosa proti Peloponezu nama je v ponedeljek dopoldne popestrila grška vojna mornarica. Do Skokice so pridrveli z bojno ladjo in nama po radijski postaji »toplo priporočali«, da se umakneva iz območja njihovih strelskih vaj.

Povedali so mi, da se nahajava tri milje znotraj njihovega »firing zone« in da naj se obrneva na sever in potem čez pol ure nadaljujeva proti zahodu. Niso mi povedali, kje je zahodna meja njihove »tarče«, le zahtevali so da se umakneva nad severno mejo.

Na krovu ladje so imeli dovolj argumentov, da jih je bilo pametno ubogati, vendar je pihalo med 15 in 20 vozli severnika in tudi valovi so prihajali s severa, zato ta smer za jadrnico ni bila dobra za najhitrejši za umik iz »tarče«. To sem jim razložil in smo se dogovorili, da se lahko umakneva proti severozahodu.

Zahvalili so se za sodelovanje, z Alešem pa sva zategnila jadra in Skokico obrnila za 60 stopinj v veter in valove. Skokica je s šestih vozlov hitrosti pospešila na osem, le smer jadranja naslednjo uro ni bila več proti Peloponezu temveč proti Pireju.

Potem sva obrnila na zahod in čez nekaj časa, ko sva prišla do ladijskih poti, spet v prvotno smer proti jugu Peloponeza. Zgodba grško mornarico s tem za naju še ni bila zaključena. Po dveh urah se nama je približala druga bojna ladja, s katere naju niso nič opozarjali preko radijske postaje. Naenkrat so se okoli nje začele pojavljati podvodne eksplozije, da je voda brizgala visoko v zrak, kot gejzirji na Islandiji. Čez nekaj časa je ta ladja odplula proti vzhodu in podvodne detonacije skupaj z njo.

Nasproti nama je kmalu za tem priplula velika potniška križarka, ki so jo po radijski zvezi prav tako kmalu opozorili, da naj se umakne iz območja strelskih vaj. To so takoj storili in zavili v levo, zanimivo pa je, da tovornih ladij niso opozarjali in so lahko plule po tem območju.

Do večera sva prijadrala do jugovzhodnega prsta Peloponeza in v preliv severno od otoka Kitira. Veter naju je tukaj zapustil, zelo pa se je ponoči zgostil ladijski promet. Ladje sva v prvem delu noči srečevala ali pa so naju po levi ali desni prehitevale na vsakih nekaj minut. Presenečen sem bil, da so si kapitani ladij za pot mimo Peloponeza večinoma izbrali ozko pot severno od otoka, namesto udobnejše bolj južno. Morda pa je bilo vse skupaj vendarle povezano z mornariškimi vajami na morju. Za srednjim rtom Peloponeza čez nekaj ur se je gost ladijski promet oddaljil od polotoka in plovba je bila v nadaljevanju noči bolj sproščena. Z Alešem sva se na tri ure menjavala na dežurstvu pri krmilu.

Zjutraj se je veter vrnil, razvila sva jadra, ustavila motor in si spočila ušesa. Pri Metoniju sva se ustavila za krajši plavalni postanek, nato pa nadaljevala z jadranjem ob Peloponezu proti severu. Nameravala sva se ustaviti v Pilosu, a je vmes začelo deževati in sva z jadranjem kar nadaljevala, dokler plohe niso odšle na vzhod.

Zavila sva v pristanišče mesta Kyparissia in Skokico privezala ob pomol. Po dveh dneh morja mi je prijal tek do gradu na hribu nad mestom, s katerega je lep razgled na hribe v zaledju, obalo Peloponeza in na obsežne nasade oljk. Prav tako je prijala večerja, ki sva si jo z Alešem privoščila v taverni ob obali.

Za sredo dopoldne je bil napovedan burin, zato sva zgodaj izplula, a vetra ni bilo in sva motorirala celo pot do juga Zakintosa, kjer sva se pri Porto Romi ustavila za plavanje.

 

Popoldne je vendarle zapihal maestral, s katerim sva križarila med Peloponezom in Zakintosom navzgor do Ay Nikolaosa na severu otoka, kjer sva barko zvečer v pristanišču privezala ob obalo. V preteklih letih sem velikokrat jadral mimo Zakintosa, tokrat pa sem se na otoku prvič tudi ustavil.

 

Četrtkovo dopoldne sva izkoristila za kopensko rekreacijo po pobočjih v zaledju zaliva, potem pa odplula do zaliva Navagio na severozahodni strani Zakintosa, kjer je pred desetletji na plažo nasedla ladja, ki je postala turistična znamenitost tega dela otoka. Ja, enkrat je potrebno tudi to odkljukati 😊.

 

 

Našla sva znameniti zaliv in Skokico v turkiznem morju zasidrala pod visokimi previsnimi stenami v bližini lepe bele plaže, na kateri kraljuje zarjavela ladja. Temperatura morja je te dni z 22 stopinjami že pod mojo spodnjo mejo ugodja, a sem vseeno kar dvakrat z barke odplaval na plažo, prvič da sem si barko ogledal in drugič, ko sem se vrnil po fotoaparat, da sem jo še pofotkal.

Po kakšni uri sva se umaknila vse večjemu številu bark in obiskovalcev, ki so pripluli v zaliv in odplula proti Itaki. Vetra spet ni bilo dovolj, zato sva večino poti motorirala. Za noč na petek in za petek je napovedan prehod nevihtne fronte, zato sva si za postanek izbrala pristanišče Vathi, ki se nahaja v zelo zaprtem zalivu, dovolj varnem za vedrenje med nevihtami.

Sredozemlje
11. oktobra, 2022

Zgodaj zjutraj sva v soboto z Alešom dvignila sidro in s Patmosa odjadrala proti petdeset milj oddaljenemu Amorgosu v Kikladih.

Vremenska napoved je obetala, da bo severnik čez vikend oslabel, a ni bilo tako. Meltemi je s 25 do 30 vozli hitrosti še vedno belil valove in Skokica je s krepko skrajšanimi jadri kar poskočno jadrala čez nekajmetrske valove, ki so naju pričakali, ko sva izza zavetrja Patmosa prijadrala na odprto morje. Z vetrom v polkrmo je bila barka na moje zadovoljstvo večinoma hitrejša od osmih vozlov, kar kaže na to, da se podvodni del trupa v preteklih tednih v marini na Samosu ni tako zelo obrasel s školjkami in algami, kot se je to dogajalo v kalni vodi Soluna v poletnih mesecih.

Valovi so se tekom dneva vse bolj večali, saj sva jadrala čez osrednji del Egejskega morja, kjer na severu ni kaj dosti otokov in imajo valovi prosto pot, da se lahko razvijejo. Valovi so se z boka pogosto prelivali čez krov in naju zalivali, da sva lahko preskušala vodotesnost najinih jadralskih oblek in škornjev.

Z novo Skokico sem tokrat prvič v zahtevnejših razmerah po krepko vzvalovanem morju jadral z obema jadroma, sicer skrajšanima, a skorajda brez rezerve.

Oprema je zdržala, z obnašanjem barke med valovi sem bil kar zadovoljen in moje zaupanje v barko se krepi 😊.

Edini kos opreme, ki je nastradal med trdim jadranjem, je bila ročica vitla, ki je bila na poti vrvem škote med nenačrtovanim preletom glavnega jadra.

Sredi popoldneva sva prijadrala na severozahodno stran Amorgosa in zavila v zavetrni zaliv Katapola. Pospravila sva jadra, spustila sidro in si oddahnila po precej športnem jadranju. Aleš je kar dobro prestal svoje prvo pravo odprtomorsko jadranje.

Ostalo nama je še dovolj dneva, da sva dala čoln v vodo in se še pred sončnim zahodom sprehodila po otoku.

V nedeljo sva s prvo jutranjo svetlobo odjadrala z Amorgosa.

Vetra je bilo tokrat na morju vsaj za stopnjo manj kot pretekle dni, valovi so se čez noč krepko zmanjšali in po dolgem času so bila na jamboru razpeta polna jadra. Čisti jadralski užitek.

Dnevni cilj je bil sicer sedemdeset milj oddaljeni otok Milos, a sva sredi dneva ugotovila, da na barki nimava kruha, zato sva zavila na jug na otok Ios in si tam v pristanišču privoščila nedeljsko grško kosilo 😊.

Po kosilu v živahnem in turistov polnem mestu sva odvezala vrvi s pomola in odjadrala naprej proti zahodu. Severnik je popoldne pričel slabeti in temu primerno se je upočasnilo tudi najino jadranje.

Pod večer, ko sva bila od Milosa oddaljena še nekaj milj, je hitrost Skokice padla pod tri vozle in jadrom sva v pomoč zagnala še motor.

Morje se je med otoki umirilo, mesec pa je poskrbel za pravljično razsvetljavo. Bilo bi idilično, če nama med plovbo ne bi bilo potrebno poslušati brnenja motorja.

Pozno zvečer sva na severu Milosa zavila v zaliv, ki se nahaja v kraterju nekdanjega ognjenika in Skokico privezala ob pomol v pristanišču mesta Adhamas.

 

Sredozemlje
7. oktobra, 2022

Poletna tekmovalna sezona se je pretekli konec tedna končala s tekmami v Nemčiji, nekaj prostih tednov do začetka zimske sezone pa bom spet preživel pod jadri.

Včeraj popoldne sva z Alešom priletela na Samos in se kmalu po pristanku že lahko vkrcala na Skokico v nekaj kilometrov oddaljeni marini pri Pitagoriju. Barka je bila kar pošteno zaprašena, zasoljena in pokakana.

Kaže da so imeli v preteklih tednih ptiči na njej množično zasedanje, saj za odstranjevanje njihovih drekcov s palube ni zadoščal zgolj curek vode in sem moral pri čiščenju palube izdatno uporabiti tudi krtačo.

 

 

 

Do večera je bila barka dovolj oprana in očiščena, da sva se z njo iz marine preselila do bližnjega pristanišča, kjer sva imela z barke do trgovin le nekaj korakov in nama tako hrane za naslednje dni ni bilo potrebno tovoriti čez hrib.

 

Vetra je tukaj še vedno dovolj in zjutraj sva lahko z dvajset do trideset vozli severnika kar hitro jadrala proti jugu.

Trideset milj po razgibanem morju do Patmosa je bilo ravno prav za Aleševo spoznavanje s Skokico.

Med jadranjem sva dobila obisk patruljnega čolna grške obalne straže. Najbrž sva bila dovolj bela v obraz, saj naju niso ustavili, temveč so stražniki s čolnom le zakrožili okoli Skokice in odglisirali nazaj proti Samosu.

Glavnega jadra danes sploh nisva dvignila, saj je bila že genova čisto dovolj, za udobnih šest do sedem vozlov hitrosti barke in sva do Patmosa prijadrala že zgodaj popoldne.

Sidro sva spustila v zavetrnem zalivu severno od pristanišča Skala. No ja, sidro sva spustila kar trikrat, saj nama je dvakrat popustilo in sva šele v tretjem poskusu na morskem dnu našla prostor z dovolj redko travo, da se je sidro lahko vkopalo.

S čolnom sva odveslala na obalo in se čez hrib sprehodila do pristanišča, od tam pa sem se povzpel še do Hore na naslednjem hribu in si želel ogledati samostan na vrhu hriba, pa se ni izšlo po mojih željah. Vrata v obzidju so bila zaklenjena, na njih pa je pisalo, da samostan ob petkih popoldne ni odprt za javnost.

Za tolažilno nagrado sem dobil lep razgled z vrha hriba po Patmosu in okoliških otokih.

Jadranje
23. septembra, 2022

Objavil sem program oktobrskih tečajev odprtomorskega in samostojnega jadranja v Grčiji in iz Grčije na Hrvaško.

Podrobnosti si lahko ogledate na tej povezavi: https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/

Sredozemlje
14. septembra, 2022

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.

Več objav

Archives