cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
13. avgusta, 2022

V četrtek je bil na sporedu nov otok, Lemnos. Zjutraj smo odvezali vrvi s pomola in v brezvetrju prvih nekaj milj odmotorirali preko zaliva na vzhodno stran Tasosa, kjer se je s hribov nad morje valil gost dim požara, ki je izbruhnil ponoči.

 

Ko smo prišli izpod dima, smo se srečali z zmernim jugovzhodnikom. Dvignili smo jadra in s pomočjo vetra nadaljevali pot proti jugovzhodu, proti petdeset milj oddaljenemu Lemnosu. Popoldne je veter začel slabeti, a ga je bilo dovolj, da smo že sredi popoldneva prijadrali do Mirine, glavnega pristanišča Lemnosa.

 

Osrednji del obale pred mestom je bil zaseden z jadrnicami in jahtami, zato smo prosto mesto za privez našli le ob zunanji strani starega trajektnega pomola, kjer smo bili nekoliko izpostavljeni valovanju z odprtega morja.

Mirina je slikovito mestece nad katerim so na hribu nad pristaniščem ostanki starega turškega gradu.

Kaže, da je Lemnos še vedno priljubljen med Turki, saj so turške jadrnice prevladovale v pristanišču.

V petek smo po mirni noči z lepim severovzhodnikom odjadrali proti jugu in se čez nekaj ur spotoma ustavili na otoku Ayios Evstratios, v katerega edinem naselju so zgradili kar razkošno pristanišče, v katerem nismo imeli prav nobenih težav z iskanjem prostora za privez Skokice :).

Po sprehodu po vasi in po gričih nad vasjo smo popoldne odjadrali na zahod proti Severnim Sporadom, saj smo želeli čim bolj izkoristiti ugoden severnik in rezmeroma mirno morje, ki sta omogočala udobno in hitro jadranje.

Po uživaškega jadranja polnem dnevu smo zvečer prišli do prvih otokov in ponoči našli pot skozi ozek prehod v miren zaliv na severu otoka Pelagos, kjer smo zadnjič v družbi s Kosijema vedrili med nevihtami.

Sredozemlje
12. avgusta, 2022

V nedeljo smo se do večera “nakapljali” v Solun in se vkrcali na barko. Letalske povezave so nanesle tako, da je bila posadka tokrat že pred menoj na barki. Rok, Dorotej, Robi in Aga so se mi pridružili na Skokici in skupaj bomo v prihodnjih desetih dnevih prekrižarili severno Egejsko morje in si v okviru jadralnega tečaja nabirali dodatne jadralske izkušnje. Tudi zame bo prvi teden na sporedu nekaj novih otokov.

V ponedeljek zjutraj smo nameravali v Solunu nabaviti hrano za naslednje dni, a je bilo zvečer v brezvetrni marini tako vroče in soprano, da sva z Ago v bližnji trgovini le nakupila najnujnejše za zajtrk in smo potem že kar ponoči s prvimi sapicami odjadrali iz Soluna.

Jutranje sonce nas je pozdravilo za prvim rtom na severu polotoka Halkidiki, prijazen severnik pa nas je počasi a vztrajno pospremil proti jugu, dokler popoldne ni opešal in smo se zato za kopalni premor ustavili pri peščenem rtu Posidion.

Med potapljanjem pod barko sem ugotovil, da mora biti motna in topla voda v Solunskem zalivu zelo ugodna za rast školjk, saj so se ponovno v kolonijah na debelo zarastle po trupu barke in po propelerju. Od zadnjega čiščenja trupa so minili le trije tedni in kaže da ima jadranski antifouling na njih podoben učinek kot kamilice.

Proti večeru smo se premaknili še deset milj proti jugu do ribiške lučice Nea Skioni in tam našli prosto mesto za privez ob pomolu. V vasi smo našli tudi dobro založeno trgovino, da smo nabavili hrano in pijačo za naprej.

V torek smo s Kasandre, južnega kraka Halkidike z živahnim severnikom jadrali do Sitonije, srednjega prsta polotoka in sidro spustili v lepem zalivu južno od Porto Koufa.

Med postankom je veter oslabel in po sprehodu na razgledni hrib hrib nad zalivom smo se v brezvetrju s pomočjo motorja premaknili do petnajst milj  oddaljenega zaliva Sikias na drugi strani Sitonije, kjer smo barko privezali ob pomol v vasici Skala Sikias.

V sredo smo že navsezgodaj s severnikom odjadrali proti Aktionu, severnem kraku Halkidike in proti znameniti gori Atos, ob obalah in na pobočjih katere so postavljeni znameniti in mogočni pravoslavni samostani.

Jutranje sonce nas je pozdravilo izza nekaj več kot dva tisoč metrov visokega vrha svete gore Atos.

Z morja smo si med jadranjem ob obali ogledali nekaj samostanov na južni strani in potem še na severni, vmes pa se spopadali s krepkim vetrom in viharnimi sunki v pospeševalni coni mimo vzhodnih rtov gore Atos. Krepko skrajšana jadra in jambor so brez poškodb zdržali nenadna polaganja na bok, le v notranjosti smo morali potem pospravljati stvari, ki niso bile dovolj dobro pritrjene ali pospravljene.

Za Atosom smo obrnili na sever proti trideset milj oddaljenemu otoku Tasos, do koder mo v pojemajočem vetru prijadrali pod večer in v Limenariji v pristanišču našli še zadnje približno prosto mesto ob pomolu. Spustili smo sidro in se s krmo privezali v luknjo med jadrnicami, ki smo jih morali še malo razmakniti in prevezati, da je bilo dovolj prostora za široko krmo Skokice.

Limenaria je v teh dneh zelo živahno turistično mestece na južni strani Tasosa s številnimi restavracijami ob obali. Mizo v eni od restavracij smo zvečer zasedli tudi mi in poskusili nekaj grške hrane.

Tasos je poznan po čistem belem marmorju in iz velikih skal marmorja je zgrajen celo novi valobran pred Limenarijo.

 

Sredozemlje
31. julija, 2022

Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Za staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.

Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.

Helena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.

Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.

Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.

 

V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice.

Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.

Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, jaz pa sem takrat rad letal z jadralnim padalom.

 

Ob vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.

Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.

 

Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.

Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.Severnik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.

Sredozemlje
22. julija, 2022

Odlašal sem z opravki, ki jih imam na spisku del in popravil na barki. Zadnja dva dni najinega dopusta sem to poskušal nadoknaditi, a sem bil le delno uspešen. V soparnih dnevih nisem našel dovolj volje, da bi delal čez dan.

Izjema so bila podvodna dela, ki pa tudi niso prinesla napredka. V večih poskusih se mi s špiralo za čiščenje odtokov pod vodo ni uspelo prebiti skozi zamašeno odtočno cev do črnega tanka. Potapljal sem se in potapljal ter poskušal, Zlata je v čolnu vrtela drugi konec špirale, a vse brez uspeha. To bo pač moralo počakati na jesen, ko bo barka na kopnem in bom cev lahko zamenjal.

Več uspeha je bilo pri montaži sončnih celic, a tudi ni šlo gladko, saj nama z Zlato za električne kable v špranjah med prekati palube ni uspelo najti prehoda do akumulatorjev. Žice sem potem moral napeljati tako, da so vidne v kabini. Na srečo je vse skupaj delovalo, potem ko sem celice povezal z regulatorjem, kontrolerjem in akumulatorji. Več uspeha, kar se estetike tiče, sem imel pri montaži dodatne luči v kuhinji. Na palubi sem zatesnil še nekaj podstavkov stebričkov od ograje, za katere sumim, da niso vodotesni, nekaj opravkov pa sem prihranil še za prihodnje mesece, ko se bom vračal na barko v Grčiji.

Zadnji večer pred odhodom domov sva pristala v ribiški luki Nea Mihaniona in med množico večjih ribiških ladij našla del prostega pomola za krmni privez Skokice. Po sprehodu sva si privoščila okusno večerjo v restavraciji na klifu z lepim razgledom čez zaliv.

V ponedeljek sva z Zlato v spremstvu galebov in delfinov prejadrala še zadnjih petnajst milj do Soluna, pospravila barko, potem pa popoldne s tamkajšnjega letališča odletela proti domu.

Ni šlo brez zapletov, saj sva zaradi odpovedi letov in zaradi zamud nadomestnih letov do doma potovala dva dni – skorajda kot da bi potovala na drug konec sveta. In še ena težava je, na katero sem se spomnil med potjo domov, pozabil sem izklopiti glavno stikalo in s tem pustil vklopljen hladilnik. Zdaj bom naslednje tri tedne do vrnitve na barko upal, da bo v Solunu lepo vreme in bo sončna celica čez dan proizvedla več elektrike, kot jo bo hladilnik porabil in da bodo akumulatorji preživeli.

V naslednjih tednih se bom na tekmovanjih po Evropi družil s skakalkami in skakalci, vmes pa upam, da bom našel tudi nekaj časa, da bom prezračil jadra na stari Skokici, ki je v polni formi še vedno naprodaj.

Sredozemlje
19. julija, 2022

V Agiokamposu sva v četrtek dopoldne z Zlato dobila obisk dveh policajev obalne straže, ki sta k barki prišla preveriti najine dokumente in papirje od Skokice, še posebej pa ju je zanimalo, ali imava plačano E-Tepai – mesečno takso za plovno dovoljenje.

S papirji je bilo vse v redu in policaja sta nama prijazno zaželela srečno pot, da pa bi kolikor toliko kulturno zares lahko nadaljevala s potjo proti severu, sva morala počakati do popoldneva, ko je severnik oslabel pod petnajst vozlov hitrosti.

Zapustila sva zavetje pristanišča z ogromnimi betonskimi tripodi in odjadrala na še vedno precej vzvalovano morje, ki sprva ni dopuščalo jadranja ostro v veter, zato napredek proti severu ni bil hiter. Paradoks je bil, da sva imela od zadaj za en vozel ugodnega severnega morskega toka, ki pa je tekel proti vetru in valovom, da so se valovi zaradi nasprotnega toka krajšali in višali ter se zato razlivali čez krov in ustavljali Skokico. Raje sem zavil stran od obale proti sredini zaliva, kjer je bilo tam toka manj in so bili valovi bolj zaobljeni. Veter je upadal in sčasoma so se zmanjšali tudi valovi, ko pa sva po dveh urah obrnila in bolj severno prijadrala nazaj k obali, je bilo vetra že tako malo, da sem ob jadrih pognal še motor.

Pred večerom sva priplula do marine v Platamonasu, kjer sem se dogovoril za privez in za najem avtomobila za izlet v gorato notranjost Grčije.

V petek zjutraj sva se z Zlato preko priobalnega gorskega grebena odpeljala proti Meteori. Preveriti sva želela, kateri samostani so lepši, ali v Meteori ali na Atosu 😊.

Pot naju je več kot sto kilometrov vodila čez obsežna rodovitna polja posejana z žitaricami, po gričih na obrobju ravnine pa so bili veliki sadovnjaki in vinogradi.

Cesta je bila boljša od pričakovanj in po manj kot treh urah sva se pripeljala do znamenitih gora Meteore, kjer so na vrhovih težko dostopnih skal postavljeni samostani. Šest samostanov je še aktivnih, štirje za menihe in dva za nune. Samostani so odprti za turiste. Pogled na njih je zares zanimiv in mogočen. Name so naredili večji vtis, kot samostani na Atosu.

Do dveh samostanov sva se po stopnicah tudi povzpela. Do prvega, Varlaama, sva šla, ker tam ni bilo nobene gneče in sva na vrhu stopnic pri zaprtih vratih ugotovila, da je samostan ob petkih zaprt za obiskovalce.

Pri drugem samostanu, Meteoronu, postavljenem na sosednjem vrhu, je bilo več sreče, a je bila tam tudi gneča, da smo si obiskovalci po ozkih stopnicah skorajda hodili po nogah in se na tesno izogibali drug drugemu. Na vrhu je bilo več prostora, samostanske zgradbe, muzeji in cerkev so lepo urejeni, izza samostanskih zidov pa je čudovit pogled na sosednje samostane in na gorato okolico.

Navkljub temu, da sva bila v hribih, je bila vročina kar huda in po uri ali dveh sva Meteoro in njene samostane opoldne zapustila, ter se še enkrat čez razsežna in lepo obdelana polja odpeljala proti Olimpu. Nisva se imela namena povzpeti na vrh Olimpa, ki je nekaj deset metrov višji od Triglava, zaželela pa sva si planinskega sprehoda in osvežitve, ki jo ponuja visokogorje.

Zadnjih petdeset kilometrov je cesta postala precej ovinkasta in je na višini preko tisoč metrov skozi zelene gozdove vodila navzkreber in navzdol čez nekaj grebenov in vmesnih dolin ter mimo hribovskih vasic, dokler se z zahodne strani nisva pripeljala do vznožja Olimpa.

Od tam naprej se je cesta med pašniki in skozi številne ovinke vzpenjala le še navzgor, dokler se na višini okrog 1700 metrov na parkirišču pod smučiščem nisva pripeljala do zapornice in ograje vojaškega vadbenega centra.

Parkirala sva avto in se s stražarjema za ograjo dogovorila, da nama dovolijo nekajurni sprehod v hrib, pod pogojem, da se vrneva pred večerom. 

Stražarja sta si zabeležila najine osebne podatke in telefonsko številko, potem pa sta nama odprla vrata na Olimp 😊.

Po hribovski poti sva kmalu prišla do vlečnic in se potem po smučišču po ruševju vzpenjala navzgor ter uživala v hladu in lepem razgledu. Gozdna meja je bila že pod nama, nad nama pa grški bogovi in vrhovi Olimpa. Po grapah v okolici je še ležal sneg.

 

Proti večeru sva se vrnila v dolino, vmes pa sva se pred tem ustavila v hribovski vasici in v tamkajšnji kantini sem bolj za šalo vprašal, ali se pri njih lahko dobi kaj za jesti.

Starejši možakar, ki je pred kantino igral karte, je govoril le grško, a je iz sosednje hiše priklical svoji vnukinji, ki sta prevedli moje vprašanje. Potem je poklical še hčerko, ki je preko vnukinj povedala, da lahko naredi grško solato, ter speče klobase in krompir. Takoj sem se dogovoril za večerjo.

 

Zlata je ostala pri avtu in sprva ni verjela, da sem se res uspel dogovoriti za hrano, a se mi je pri planinski večerji z veseljem pridružila.

Poletni dnevi so dovolj dolgi, da sva se še pred nočjo po razgibani hribovski cesti spustila nazaj do morja, vrnila avto, odvezala vrvi in z večernim vetrom čez zaliv Thermaikos odjadrala proti polotoku Halkidiki.

Za polnočjo sva pristala v ribiški luki v kraju Nea Kallikrateia.

Ponoči je bilo na pomolu veliko ribičev, ki so s pomola namakali svoje trnke in so malo negodovali, ko sem jim z barko zasedel nekaj metrov pomola, a so se hitro sprijaznili ter svoje palice in stolčke premaknili za nekaj metrov v levo in desno.

Med jutranjim sprehodom sem potem ugotovil, da nisva pristala v ribiški vasici, temveč v živahnem turističnem mestecu, kjer je kopalna sezona v polnem zagonu.

Več objav

Archives