V petek se je naredil lep dan in vremenski napovedi navkljub je celo pihalo s severa, da smo zjutraj ob obali po mirnem morju lahko jadrali do Messinske ožine, od tam naprej pa je Skokico naslednjih trideset milj poganjal motor.
V daljavi nas je iznad plasti meglic in oblakov pozdravljala zasnežena Etna.
Veter je po ožini med Sicilijo in Kalabrijo pihal s severa, kar je bilo za nas točno nasproti in na žalost smo imeli ves čas nasproti tudi dva do štiri vozle morskega toka, zato smo s pomočjo motorja napredovali večinoma z le tremi do štirimi vozli hitrosti. Bolj kot se je preliv proti severu ožal, več je bilo v njem ladijskega prometa.
Na severnem koncu preliva so se v morju delali vrtinci, saj smo tja pripluli ravno v času, ko se je zaradi plimovanja začel menjati morski tok.
Po petih urah nam je uspelo prilesti iz ožine in za visokim stolpom nekdanjega daljnovoda smo ob obali Sicilije zavili na levo, proti zahodu. Nasprotni tok je izginil, veter pa smo imeli v desni bok, razvili smo jadra in ustavili motor.
Dogovorili smo se, da bomo poskušali do večera prijadrati do dobrih trideset milj oddaljenih Vetrnih (Eolskih) otokov, katerih vrhovi so kukali izza obzorja desno pred nami. Lepo in umirjeno smo jadrali s približno desetimi vozli severnika.
Anita, Tomaž, Gregor, Samo in Tine so se popolnoma sprostili in plesali po kuhinji. Naše jadranje se je spet spremenilo v kulinarično popotovanje :). Prečkanje Jonskega morja smo poimenovali “dan brez plina”, pa ne ker bi nam ga zmanjkalo, temveč so bili valovi preveliki, da bi se imel kdo voljo zadrževati v kuhinji. Zdaj je posadka vse nadoknadila in rezultate njihovega dela smo okušali na prvih miljah Tirenskega morja.
Otoki pred nami so se večali in za nočni postanek smo si izbrali pristanišče na Lipariju, kamor nam je uspelo prijadrati še pred večerom.
Zvečer smo si med sprehodom po živahnem mestu lahko ogledali tudi velikonočno procesijo.
Lipari
V soboto zjutraj smo se premaknili do bližnjega otoka Vulcano, barko zasidrali v zalivu, dali čoln v vodo, odveslali do plaže in se povzpeli na vulkan, iz katerega so prihajali oblački belega dima.
Vulcano
Po manj kot eni uri vzpenjanja smo prišli do roba kraterja sicer ugaslega vulkana, ki pa je še vedno malo aktiven, saj iz njega na površje prihajajo žveplene pare, na vznožju ob obali pa so v morju topli vrelci.
Z roba vulkana je lep razgled po Eolskih otokih v okolici in tudi na hribe in gore Sicilije na jugu.
Popoldne smo z rahlim severnikom odjadrali na zahod proti osemdeset milj oddaljenemu Palermu na Siciliji. Vetra je bilo le nekje med štirimi in sedmimi vozli, a je Skokica po mirnem morju kljub temu čisto lepo jadrala z okrog petimi vozli hitrosti.
H kulinariki med jadranjem sem s palačinkami tokrat še sam nekaj prispeval.

Zvečer, ko smo imeli do Palerma še trideset milj, je veter izginil, pozneje pa nam je kar krepko zapihalo točno nasproti in v okolici so se začele pojavljati nevihte. Zadnje ure smo zato motorirali in do pristanišča v Palermu pripluli kmalu za polnočjo. Skokico smo do jutra privezali na prosto mesto ob pomolu, kjer je bencinska črpalka. Seveda nas je črpalkar zjutraj, ko je prišel v službo, pregnal od pomola,
a takrat so pričeli delati tudi že v marini Galizzi, kjer sem se dogovoril za privez za naslednjih osem dni, kolikor bo barka počakala v Palermu na prihod naslednje posadke.
Skokico smo prestavili v marino in po velikonočnem zajtrku smo se razkropili po sicilijanski prestolnici, v ponedeljek zjutraj pa smo iz Palerma odleteli proti Trstu in naprej domov.