cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

V petek se je naredil lep dan in vremenski napovedi navkljub je celo pihalo s severa, da smo zjutraj ob obali po mirnem morju lahko jadrali do Messinske ožine, od tam naprej pa je Skokico naslednjih trideset milj poganjal motor.

V daljavi nas je iznad plasti meglic in oblakov pozdravljala zasnežena Etna.

Veter je po ožini med Sicilijo in Kalabrijo pihal s severa, kar je bilo za nas točno nasproti in na žalost smo imeli ves čas nasproti tudi dva do štiri vozle morskega toka, zato smo s pomočjo motorja napredovali večinoma z le tremi do štirimi vozli hitrosti. Bolj kot se je preliv proti severu ožal, več je bilo v njem ladijskega prometa.

Na severnem koncu preliva so se v morju delali vrtinci, saj smo tja pripluli ravno v času, ko se je zaradi plimovanja začel menjati morski tok.

Po petih urah nam je uspelo prilesti iz ožine in za visokim stolpom nekdanjega daljnovoda smo ob obali Sicilije zavili na levo, proti zahodu. Nasprotni tok je izginil, veter pa smo imeli v desni bok, razvili smo jadra in ustavili motor.

Dogovorili smo se, da bomo poskušali do večera prijadrati do dobrih trideset milj oddaljenih Vetrnih  (Eolskih) otokov, katerih vrhovi so kukali izza obzorja desno pred nami. Lepo in umirjeno smo jadrali s približno desetimi vozli severnika.

Anita, Tomaž, Gregor, Samo in Tine so se popolnoma sprostili in plesali po kuhinji. Naše jadranje se je spet spremenilo v kulinarično popotovanje :). Prečkanje Jonskega morja smo poimenovali “dan brez plina”, pa ne ker bi nam ga zmanjkalo, temveč so bili valovi preveliki, da bi se imel kdo voljo zadrževati v kuhinji. Zdaj je posadka vse nadoknadila in rezultate njihovega dela smo okušali na prvih miljah Tirenskega morja.

Otoki pred nami so se večali in za nočni postanek smo si izbrali pristanišče na Lipariju, kamor nam je uspelo prijadrati še pred večerom.

Zvečer smo si med sprehodom po živahnem mestu lahko ogledali tudi velikonočno procesijo.

 

Lipari

V soboto zjutraj smo se premaknili do bližnjega otoka Vulcano, barko zasidrali v zalivu, dali čoln v vodo, odveslali do plaže in se povzpeli na vulkan, iz katerega so prihajali oblački belega dima.

Vulcano

Po manj kot eni uri vzpenjanja smo prišli do roba kraterja sicer ugaslega vulkana, ki pa je še vedno malo aktiven, saj iz njega na površje prihajajo žveplene pare, na vznožju ob obali pa so v morju topli vrelci.

Z roba vulkana je lep razgled po Eolskih otokih v okolici in tudi na hribe in gore Sicilije na jugu.

 

Popoldne smo z rahlim severnikom odjadrali na zahod proti osemdeset milj oddaljenemu Palermu na Siciliji. Vetra je bilo le nekje med štirimi in sedmimi vozli, a je Skokica po mirnem morju kljub temu čisto lepo jadrala z okrog petimi vozli hitrosti.

H kulinariki med jadranjem sem s palačinkami tokrat še sam nekaj prispeval.

Zvečer, ko smo imeli do Palerma še trideset milj, je veter izginil, pozneje pa nam je kar krepko zapihalo točno nasproti in v okolici so se začele pojavljati nevihte. Zadnje ure smo zato motorirali in do pristanišča v Palermu pripluli kmalu za polnočjo. Skokico smo do jutra privezali na prosto mesto ob pomolu, kjer je bencinska črpalka. Seveda nas je črpalkar zjutraj, ko je prišel v službo, pregnal od pomola, a takrat so pričeli delati tudi že v marini Galizzi, kjer sem se dogovoril za privez za naslednjih osem dni, kolikor bo barka počakala v Palermu na prihod naslednje posadke.

Skokico smo prestavili v marino in po velikonočnem zajtrku smo se razkropili po sicilijanski prestolnici, v ponedeljek zjutraj pa smo iz Palerma odleteli proti Trstu in naprej domov.

Sredozemlje

Po dnevu postanka v marini Santa Maria Leuca na peti italijanskega škornja, smo z Anito, Samom, Gregorjem , Tomažem in Tinetom na krovu Skokice odjadrali na Jonsko morje in čez Tarantski zaliv proti Messinski ožini.

Med jadranjem čez Jadran se je prismodil Webasto in nam pošteno zakadil notranjost barke, zato sva s Tomažem originalnega med postankom zamenjala za kitajskega in se celo deževno popoldne ukvarjala s predelavo instalacij. Ob zagonu v marini je bil prvi vtis, da kitajec dela bolje od originala, potem pa nas je čez noč v marini grela elektrika. Danes zjutraj pa sem med zagonom webasta ugotovil, da ima izpušna cev nekaj lukenj tam, kjer jih ne bi smela imeti in nekaj izpušnega dima je zato prihajalo v notranjost barke. Uporabo ogrevanja smo prestavili na čas, ko bo morje dovolj mirno, da bom izpušno cev lahko zamenjal.

Iz Leuce smo odjadrali s 25 vozli severnika in obema jadroma na jamboru, sicer skrajšanima na polovico, a smo po krepko vzvalovanem morju lahko jadrali kar hitro. Sredi Tarantskega zaliva se je veter med plohami okrepil nad trideset vozlov in obrnil na severozahodnik, zato smo glavno jadro pospravili in se čez nekajmetrske valove do druge strani zaliva prebijali le s skrajšano genovo. Za nekaj dodatnega dogajanja je poskrbela vrv navijalca genove, ki se je strgala in genova se je glasno razvila. Zadevo smo rešili z moškim vozlom, s katerim smo začasno povezali oba konca strgane vrvi, da smo genovo spet lahko pokrajšali. Vozlanje vrvi na premcu Skokice v nekajmetrskih valovih ni bilo suho opravilo. Tudi sicer so nas valovi z boka cel dan kar krepko zalivali in tudi šotor nad kokpitom pred zajetnimi valovi ni nudil popolne zaščite.

Pod večer je veter pod Crotonejem začel slabeti in ustrezno vetru so se zmanjšali tudi valovi, da smo strgano vrv navijalca genove lahko zamenjali z novo. Tudi med tem opravilom me je krepko stuširalo, pač za kazen, ker vrvi nisem pravočasno zamenjal kljub temu, da je bilo to napisano na mojem spisku nujnih opravil pred odhodom na pot.

Preko noči se zdaj v rahlem vetru z občasno pomočjo motorja pomikamo proti prstom italijanskega škornja in proti Messinski ožini. Pot nam razsvetljujejo polna luna in zvezde.

 

Sredozemlje

Po mirni noči na sidrišču na južni strani otoka Sv. Klement smo s krepko burjo odjadrali proti Korčuli. V Korčuli smo se dogovorili, da nam bodo s plinom napolnili jeklenko, saj so jo moji kulinarično navdahnjeni sopotniki uspeli izprazniti v štirih dneh.

Burja se je že kmalu po odhodu s Paklenih otokov okrepila nad trideset vozlov, zato smo genovo skrajšali na tretjino in tudi to je zadostovalo za hitrost Skokice nad sedmimi vozli. Jadrali smo le dve milji stran od obale Hvara, a so se valovi na tej razdalji dvignili na dva metra in se vseskozi prelivali čez krov barke in silili tudi v šotor nad kokpitom, ki nas je sicer uspešno ščitil pred vetrom in prščem valov.

Veter se je postopoma krepil proti štiridesetim vozlom in burja je dobivala vse bolj vzhodno smer, zato je bilo potrebno rahlo orcati v smeri proti Pelješcu, kar pa v močnem vetru ni bilo najbolj enostavno s samo sprednjim jadrom, glavnega jadra pa nismo dvignili, ker še nisem dokončal priveznih vrvi za tretjo krajšavo.

Pri Ščedru smo zavili v zavetern zaliv na južni strani in si privoščili zajtrk, sam pa sem v jadro med postankom napeljal še manjkajočo vrv tretje krajšave.

Po postanku na Ščedru smo na jambor dvignili tudi glavno jadro in spredaj močno skrajšano genovo ter nadaljevali z jadranjem po razburkanem morju proti Korčuli. S kombinacijo glavnega jadra in genove je bilo jadranje rahlo v veter lažje in Skokica je dosegala hitrosti nad 8 vozli.

Prijadrali smo do Pelješca in videli, da morje pred nami penijo vrtinci in viharni sunki vetra, zato smo jadra zaradi varnosti pospravili in zagnali motor.

Sunki burje so v Korčulanskem kanalu kot bombe padali s pobočij Pelješca in penili površino morja z vrtinci in oblački vodnega dima, Skokica pa, ko jo je tak viharni sunek zadel, se je nagnila na stran, kot da bi imeli na jamboru razpeta polna jadra.

Sunki vetra so pri Korčuli še vedno presegali petdeset vozlov, zato smo morali pozabiti na postanek in polnjenje jeklenke s plinom, saj se v tako močnem vetru nisem upal pristati. Le nadaljevali smo lahko s plovbo naprej proti vzhodu.

Skrbelo me je za bimini in šotor nad kokpitom, a sta na srečo brez poškodb preživela vse napade sunkov burje. V vodiču sem iskal primerne zalive ali pristanišča za čez noč, pa se mi je na koncu še najprimernejša zdela trideset milj oddaljena Šipanska Luka, kjer sem nekajkrat že vedril med močno burjo.

Do Šipana smo se priguncali pod večer in našli prostor za privez na zavetrni strani vaškega pomola.

Luški kapitan nam je Skokico pomagal privezati ob pomol in nam povedal, da je privez plačljiv in da ga bomo morali zapustiti zgodaj zjutraj, ko tam pristane potniška ladja.

Po dveh dneh na barki, sem si še pred nočjo lahko privoščil nekaj teka po otoških poteh.

Zjutraj smo malo pred prihodom ladje odvezali vrvi s pomola in odjadrali čez Jadran proti jugu. Burja je še vedno presegala trideset vozlov hitrosti, a ker nam je zdaj pihala v polkrmo, je bilo jadranje veliko mehkejše kot včeraj. Le polovica genove je zadostovala za hitrost jadranja med šestimi in sedmimi vozli, kar je za potovanje na dolge proge čisto dovolj.

Hrvaška obala nam je po nekaj urah izginila za obzorjem.

Valovi so se z oddaljenostjo od obale višali in po nekaj urah presegali tri metre, a so se hkrati tudi podaljševali, da so le redki med njimi dosegli palubo barke.

Zaradi pasu brezvetrja, ki je na kartah vremenskih napovedi segal od Črne gore čez sredino Jadrana, poti nismo zastavili direktno proti Otrantskim vratom, temveč smo kurz zastavili proti Bariju na jugu in nato šele popoldne, ko smo se na italijanski strani morja srečali s severozahodnikom, zavili na jugovzhod.

Podobno kot jeseni smo skorajda na istem mestu sredi Jadrana tudi tokrat srečali letalonosilko, le da spremljevalnih ladij tokrat nismo videli okoli nje.

Z jadranjem nadaljujemo v noč, Jadran bomo zapustili jutri zjutraj.

Sredozemlje

Včeraj zvečer mi radovednost ni dala miru, zato sem še enkrat poguglal po internetu in ugotovil, da kiti, ki smo jih videli pri Premudi v resnici sploh niso bili pilotski kiti, temveč prvoaprilski kiti :).

Namesto da bi v brezvetrju iskali kite, smo se včeraj dopoldne ustavili na Premudi in po zajtrku sprehodili po otoku ter počakali, da je spet vsaj malo zapihalo.

 

S slabotnim maestralom smo popoldne odjadrali proti Dugemu otoku in potem po notranji strani počasi metuljčkali med otoki proti jugovzhodu.

 

Zvečer smo prost privez našli na čelu vaškega pomola v Žmanu.

Po deževni noči nas je zjutraj prebudilo sonce in spravilo na pot. Vremenska napoved tudi za danes ni obetala vetra, zato nanj tudi nismo čakali, temveč s pomočjo motornega pogona odpluli do konca Dugega otoka in skozi Proverso med Kornate. Sredi dneva smo se pred Žirjami srečali z nenapovedanim južnim vetrom in potem celo popoldne jadrali ostro v veter in križarili do Drvenikov, kjer nam je zvečer vetra spet zmanjkalo. Namesto napovedane burje nas zdaj v noč proti Paklenim otokom spet poganja motor.

Sredozemlje

Ponoči so nevihte odpotovale proti jugu, mi pa smo kmalu zatem odvezali vrvi s pomola na Unijah in odjadrali za nevihtami, ki so nam s svojimi bliski na jugu kazale pot. Namesto napovedanega zahodnika je zapihala zmerna burja in nas pospremila vse do Premude, ko je začela slabeti.

Naše jadranje je zjutraj postajalo vse počasnejše, valovi so se umirjali in nebo se je razjasnilo, ko smo na odprtem morju zahodno od Premude zagledali jato delfinov.

No, mislili smo, da so to delfini, pa se je, ko smo se jim približali, izkazalo, da so to pilotski kiti, ki so dolgi nekje do 8 metrov.

Kiti občasno zaplavajo v Jadran, a jih tukaj na lastne oči še nikoli nisem videl, in to kar skupino petih kitov.

 

Ko smo se jim približali, so zaplavali k Skokici in nas nekaj časa spremljali med našim počasnim jadranjem ter se igrali okoli barke. Prej zaspana posadka je bila takoj budna. Iz žepov smo izvlekli svoje telefone in fotoaparate in kite pofotkali, potem pa so nas pri Škardi zapustili in odplavali na odprto morje, mi pa smo nadaljevali s počasnim jadranjem proti Istu.

 

Več objav

Archives