cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
3. maja, 2023

Po odhodu iz Cartagene smo imeli le prvi dve uri dovolj vetra za jadranje, potem pa smo morali zagnati motor. Preko noči smo se izmenjavali za krmilom in opazovali zvezde, saj se na morju okoli nas ni kaj dosti dogajalo.

Veter se je vrnil proti jutru, ko sem med svojim dežurstvom lahko razvil jadra, nastavil tangun na genovo in potem smo s krmnim vetrom metuljčkali proti jugozahodu. Sprva smo jadrali s štirimi vozli hitrosti, ko pa se je jugovzhodnik okrepil proti desetim vozlom in čez, je tudi Skokica pospešila nad šest vozlov.

Sprva smo se nameravali popoldne ustaviti nekje ob južni obali Pirenejskega polotoka, a je veter vztrajal celo popoldne in dlje, kot je obetala vremenska napoved, zato smo nadaljevali z jadranjem v večer. Na zemljevidu sem iskal nove možnosti za postanek in bolj kot ne v šali omenil, da lahko jadramo v Afriko, ker bomo imeli v tisto smer boljši kot vetra za jadranje.

Mislil sem, da so Alma, Dušan, Marko in Zdenko ta predlog preslišali, a kaže, da so se med seboj pogovorili in čez nekaj časa vprašali, kaj sem mislil z Afriko. Povedal sem jim, da je ena od možnosti tudi španska enklava Ceuta, ki leži na severu Afrike nasproti Gibraltarju. Posadka se je odločila za Afriko in kurz Skokice smo prestavili za kakšnih dvajset stopinj bolj južno. Veter se je zvečer žal polegel in preko noči nas je ponovno gnal motor.

V drugem delu noči smo se približali ladijskim potem in vse več njihovih luči je bilo videti na morju levo pred nami. Zadnje nočno dežurstvo je bilo spet moje. Precej sem moral gledati po morju, sej so se ladijske pozicijske luči mimo nas premikal vse bližje. AIS pozicije ladij sem opazoval na ploterju in premišljeval, kje in kdaj bi prečkal ladijske poti, a se mi je zdelo, da je ladijski promet pregost za varno plovbo med ladjami, zato sem premec barke usmeril nekoliko proti severu, da smo pluli vzporedno z ladjami.

Počakal sem, da se je zdanilo, da so bile ladje bolj vidne in je bilo lažje oceniti razdaljo do njih, potem pa smo zavili med ladje in čez ladijsko pot, ki vodi skozi Gibraltarsko ožino.

Sredi ladijskega prometa smo bili, ko je pod barko zaropotalo in barka se je začela tresti. Takoj sem zmanjšal obrate motorja in ročico plin prestavil v prosti tek. Zaradi treslajev mi je bilo jasno, da se je nekaj namotalo okrog propelerja. Morje je še hladno in med posadko ni bilo prostovoljca, ki bi si pod vodo ogledal, kaj je narobe, zato smo s pomočjo podvodnega fotoaparata ugotovili, da je res nekaj navito okoli propelerja.

V brezvetrju smo z ugasnjenim motorjem obstali sredi ladijske “avtoceste”, ladje pa so plule mimo nas. Oblekel sem si potapljaško obleko, jo skozi ovratnik napolnil s toplo vodo iz tuša v kokpitu, si potem nataknil še masko in se potopil pod barko. Videl sem, daje okrog propelerja navita ribiška mreža. Na srečo mreža ni bila velika in sem jo kmalu uspel odviti in odstraniti s propelerja.

Zagnali smo motor in umaknili smo se proti jugu, stran od najgostejšega ladijskega prometa. Popoldne je nekaj časa pihal severnik, da smo lahko razvili jadra in si odpočili ušesa od drdranja motorja. Žal je ta oddih trajal le dve uri, potem pa smo spet morali zagnati motor, če smo želeli v Ceuto pripluti še pred večerom. Nekajkrat so nas na poti obiskali delfini, a se okrog barke niso igrali prav dolgo, saj smo bili prepočasni.

Popoldne se se na morju pred nami pokazali obrisi afriške obale in kakšni dve uri potem smo že lahko zavili v pristanišče v Ceuti.

Nafta je v Ceuti cenejša kot drugje, zato smo najprej zavili k bencinski črpalki, nato pa Skokico privezali v marini.

Fantje in dekle so odšli na potep po mestu, sam pa na tek ob obali in do trdnjave na hribu nad mestom.

Marko je s tega dela poti naredil kratek video film, ki si ga lahko ogledate na tej povezavi: https://youtu.be/AHxzR-2aXFY

Sredozemlje
27. aprila, 2023

Noč na torek je bila kar živahna in barka je bila večino poti krepko nagnjena na bok, saj smo morali vseskozi jadrati ostro v veter in križariti ob obali Pirenejskega polotoka proti jugu oziroma jugozahodu.

Tisti, ki niso bili na dežurstvu na krovu, so med počitkom ponoči več spali na stenah kabin kot na postelji 🙂 , dokler se veter ob obali ni polegel in smo morali za nekaj ur zagnati motor. Morje se je postopoma umirilo.

Proti jutru se je pri Alicanteju veter vrnil, razpeli smo jadra in po mirnem morju odjadrali še zadnjih nekaj deset milj do Torrevieje.

Zjutraj po, končani izmeni, sem šel spat in ko sem se dopoldne zbudil in prišel na krov, je bila barka okrašena z vrečkami paprika čipsa, posadka pa mi je zapela “Vse najboljše”. Ja, pripravili so mi lepo presenečenje.

 

Sredi dneva smo Skokico privezali ob pomol v marini v Torravieji in se razkropili po mestu, v katerem je vladalo čisto poletno vzdušje, le v morju na mestnih plažah zaradi hladne vode ni bilo videti veliko kopalcev. Na ulicah so prevladovali angleški turisti.

Za zaključek etape dostikrat spečem palačinke, tokrat je bil zaključek združen še z rojstnim dnevom, zato sem palačink spekel še nekaj več, a so zvečer, ko smo se spet zbrali na barki, zelo hitro pošle.

 

Sreda je bila dan za menjavo posadke. Maja, Damjan, Radoš in Igor so se zjutraj odpravili proti letališču v Alicanteju, od koder so odleteli proti domu, z Dušanom pa sva z lepim vzhodnikom mimo svetilnika na rtu Palos odjadrala proti dobrih štirideset milj oddaljeni Cartageni, kjer so zvečer na krov Skokice prišli Alma, Marko in Zdenko.

Novi posadki sem dal na izbiro, da prvo noč ostanemo v Cartageni ali pa da kar takoj odjadramo proti 250 milj oddaljenemu Gibraltarju.

Odločili so se za drugo možnost :), ki je bila glede na vremensko napoved tudi najboljša, saj bo za našo smer potovanja ugodni vzhodnik oziroma severovzhodnik ob južni obali Pirenejskega polotoka vztrajal le še en dan, potem pa se bo polegel in ga bo v soboto zamenjal krepak zahodnik.

Odvezali smo vrvi s pomola in odjadrali v noč.

 

Sredozemlje
24. aprila, 2023

Z Menorke smo v soboto zjutraj odjadrali proti 60 milj oddaljeni Majorki, a nas je veter dopoldne zapustil in se nam po nekajurnem premoru pridružil spet popoldne. Podobno kot v preteklih nekaj dneh, smo polovico poti prejadrali, polovico pa motorirali.

Zadnji dve uri pred Majorko smo izbirali, v katerem zalivu bi se ustavili in nazadnje izbrali Portopetro na jugovzhodu otoka, kamor smo prijadrali popoldne. Skokico smo privezali na bojo v zalivu levo pred mestecem.

V zaliv so sicer prihajali valovi z vzhoda, a smo se valov v zadnjih dneh že navadili in nas niso kaj dosti motili, le izkrcanje s čolnom na obalo je bilo v valovih precej živahno. Sojadralci so preostanek dneva izkoristili za sprehod po mestecu in za večerjo, jaz pa spet za svoj dnevni odmerek teka po gozdovih in med polji v zaledju obale. Mislil sem, da se bo posadka na barko vrnila zvečer, ko bo vsaj še nekaj dnevne svetlobe, da bi se na valovitem morju lažje vkrcali na čoln, a so se zataknili nekje v mestu in se vrnili šele ponoči.

Odveslal sem po njih do pomolčka nad skalnato obalo, s katerega se je bilo potrebno spustiti na čoln, ki se je krepko guncal na valovih. Vkrcanje v temi je bilo prav pustolovsko in zabavno :). Nekdo je v čolnu pristal na trebuhu, drugi se je na hrbet zvrnil v vodo, tretji, četrti in peti član posadke pa so dojeli sporočilo, da vkrcanje na čoln ni mačji kašelj in sem jih potem uspel pretežno suhe pripeljati na barko. V nadaljevanju noči smo po zalivu lovili izgubljene zelene krokodile (crockse) in jih s pomočjo reflektorja našli in ujeli. Po tej dogodivščini je bilo na barki veliko smeha.

V nedeljo smo zgodaj zjutraj še v temi zastavili pot proti 90 milj oddaljeni Ibizi. Žal se je veter čez noč popolnoma polegel.

Ko sem v Puli pred odhodom na pot do vrha napolnil rezervoar za nafto na Skokici, sem si želel, da mi do Gibraltarja ne bi bilo več potrebno natankati nafte. Računal sem na 80 – 90 odstotkov jadranja, a dosedanji izplen je le 50 odstotkov, saj se moramo ne glede na vreme držati datumov letalskih prihodov in odhodov moje posadke. Na Majorki je bil tank za nafto spet precej prazen zato smo se v nedeljo na poti proti Ibizi ustavili na drugi strani Majorke v Coloniji Sant Jorge, kjer sva se z Igorjem s štirimi kantami za nafto, cizo in skirojem odpravila do kilometer oddaljene bencinske črpalke nad mestom in kantice napolnila z 80 litri nafte ter vse skupaj pripeljala do obale, na čoln in na barko. Upam, da se nas bo veter v prihodnjih dneh vendarle bolj usmilil in bo ta nafta zadostovala vsaj do Pirenejskega polotoka.

Brezvetrje smo izkoristili za šivanje genove, na kateri se je razparal šiv na mestu, ki ob jadranju ostro v veter drgne ob križ jambora.

Dopoldne so se na morju med Majorko in Ibizo začele pojavljati sapice in popoldne smo lahko razpeli jadra in zaustavili motor. Jadranje po mirnem morju je bilo lepo in hitro. Proti večeru se je izza obzorja prikazala Ibiza, na večernem nebu pred nami pa sta nas pozdravljala Mesec in Venera.

Sidro smo malo pred polnočjo spustili v mirnem zalivčku pred turističnim mestecem Portinatx na severu Ibize.

Zjutraj smo se sprehodili po obali, sam pa sem si lahko privoščil tudi malo daljši tek po lepih gozdnih poteh do svetilnika nad klifom, katerega luč nam je včeraj zvečer kazala pot proti Ibizi.

Vremenska napoved za danes popoldne in za noč na torek obeta nekaj več vetra, zato smo že pred poldnevom dvignili sidro in odjadrali proti jugozahodu, proti Pirenejskemu polotoku.

Sredi dneva je bil pri severniku na delu genaker, pozneje popoldne pa se je veter obrnil na jugovzhodnik in genaker je zamenjala genova. Glede na vremensko napoved prihajajoča noč ne bi smela biti zelo naporna.

Sredozemlje
21. aprila, 2023

Nekaj težav imam na spletni strani s prikazovanjem pozicije Skokice med jadralskim popotovanjem, zato si le to, dokler mi tega ne uredijo, lahko ogledate na tej povezavi: Kje je Skokica?

Vremenska napoved za pot od Sardinije do Balearov ni obetala veliko vetra, zato smo po sprehodu po Carloforteju v sredo ponoči na automatski bencinski črpalki v bližini barke za vsak slučaj napolnili dve kantici z nafto in jo pretočili v tank na Skokici.

Včeraj zjutraj smo izpluli iz pristanišča in potem okoli južnega dela otoka San Pietro odjadrali proti Balearom. Prvih nekaj ur nas je zjutraj in dopoldne na pot pospremil prav lep severnik in nam omogočil uživaško jadranje, dokler sredi dneva veter ni izpuhtel in Skokico je v nadaljevanju dneva in potem na žalost še preko noči gnal le motor.

 

Sončni zahod v pričakovanju zelenega bliska. Maja in Damjan sta ga menda videla. Jaz barv ne ločim prav dobro :).

Ob odhodu s San Pietra sem Maji, Damjanu, Dušanu, Igorju in Radošu predlagal, naj glasujejo, katerega od Balearskih otokov bomo obiskali, pa so me začudeno pogledali.

“Ja, vse štiri!”, so mi po premisleku skoraj v en glas rekli.

Ups, težka bo, a ni nemogoče, in bomo poskusili. Pred odhodom na tečaj sem obljubil, da bom upošteval tudi želje posadke. Kurz smo nastavili proti dvesto milj oddaljeni Menorki.

Ko smo sredi dneva zaključili z jadranjem, smo si plovbo po mirnem brezvetrnem morju proti najbolj severnemu balearskemu otoku popestrili s teorijo o varnosti na morju, z meteorologijo, s šahom, klepetom in zvečer z ogledom jadralskih filmov s poti okoli sveta.

Podnevi so se člani posadke pri dežurstvu za krmilom izmenjevali na eno uro, za ponoči smo se spet dogovorili za dežurstva v parih in z menjavami na tri ure.

Danes zjutraj se je veter vrnil in zadnjih petdeset milj smo lahko kar živahno prejadrali. Menorko smo na morju pred seboj zagledali že sredi dneva, sidro pa smo v zalivu Teulera pred Mahonom lahko spustili že sredi popoldneva.

Dnevi so zdaj že razkošno dolgi in ostalo nam je dovolj časa za tek med trdnjavami v okolici zaliva, posadka pa je celo poskakala v morje in zaplavala po po okolici barke. Seveda me niso uspeli prepričati, da je voda topla in plavanje čisti užitek :).

Proti večeru so se moji sojadralci s čolnom odpravili v mesto Mahon na drugi strani zaliva, sam pa sem se lotil pisanja zapisnika s sestankov FIS, ki smo jih imeli prejšnji teden v Švici.

 

 

Sredozemlje
19. aprila, 2023

V nedeljo zvečer smo v družbi Dušana, Radoša in Igorja preko Trsta prileteli v Palermo in se ponoči v marini vkrcali na Skokico, kjer sta nas že čakala Maja in Damjan.

Severozahodnik je bil kar krepak in v zaliv so prihajali zajetni valovi, zato smo odhod proti Sardiniji odložili do jutra, ko smo valove lahko videli. To je za začetek poti veliko bolj primerno tako za spoznavanje z barko, kakor tudi za želodce nove posadke :).

Ob sončnem vzhodu smo izpluli iz Palerma in iz zavetja velikih valobranov ter se s pomočjo motorja kakšno uro guncali čez valove do izhoda iz zaliva, ko smo za rtom zavili na levo, razvili jadra in osto v veter zajadrali proti zahodu in jugozahodu. Petnajst do petindvajset vozlov zahodnika do severozahodnika nam ni dovolilo jadrati neposredno proti 250 milj oddaljeni Sardiniji in tudi vremenska napoved nam za prvi dan ni obetala nobene spremembe, zato sem se odločil, da bomo v ponedeljek s Sicilije jadrali nekoliko bolj proti jugu, v torek pa potem spet ostro v veter obrnili proti severu oz severozahodu, ko se bo veter obrnil na jugozahodnik.

Jadranje je bilo v ponedeljek in v noči na torek kar poskočno in naporno, a ga je posadka preživela presenetljivo dobro in celo z veseljem.

Proti jutru je v torek veter zares začel obračati na zahodnik-jugozahodnik, mi pa smo Skokico obrnili na sever ter jadra prestavili na desno. Čez dan je veter začel postopoma slabeti, valovi so se zmanjšali, jadra smo povečali in jadranje je postajalo vse bolj udobno. Vse bolj smo lahko jadrali neposredno proti jugu Sardinije. Zvečer nas je veter na žalost zapustil in preko noči nas je naprej poganjal le motor.

V sredo zjutraj so se pojavile sapice in motorju smo dodali jadra, dopoldne pa se je severnik dovolj okrepil, da smo motor lahko ustavili in se po mirnem morju vse hitreje bližali velikemu otoku pred nami.

Dopoldne smo sidro spustili v lepem zalivu Tuerredda na jugu Sardinije in si noge pretegnili po lepi beli plaži in po zeleni, umirjeni spomladanski pokrajini v zaledju.

Po postanku na jugu Sardinije smo popoldne odjadrali na zahodno stran Sardinije in se za preko noči ustavili v pristanišču mesteca Carloforte na otoku San Pietro.

Več objav

Archives