cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
18. septembra, 2021

Po mirni noči na sidrišču se je naredilo lepo jutro, ko pa je začela pihati še burja, je dan postal že kar kičast :).

S Tomažem sva se zjutraj, ko je zapihalo, odločila, da si bova zajtrk naredila med jadranjem. Dvignila sva glavno jadro in nato še sidro ter iz zavetja otokov odjadrala proti svetilniku na Porerju. Geografskega cilja si danes nisva postavila, cilj je bil jadranje in uživanje v lepem sončnem in vetrovnem vremenu na morju.

Prvo uro so nama družbo med jadranjem delali delfini. Mimo Kamenjaka se je burja še nekoliko okrepila, zato sva skrajšala jadra, da se Skokica ne bi preveč nagibala in pretrdo zaletavala v valove, ki so se za Kamenjakom na Kvarnerju povišali.

Vremenska napoved je kazala, da bo burja na Kvarnerju dopoldne oslabela, a ker razmere na morju niso kazale na to, sva nadaljevala s hitrim jadranjem proti Unijam. Odločil sem se, da bova na jugovzhod jadrala, dokler bo hitrost barke presegala pet vozlov, če pa bova medtem prijadrala do Unij, bo pa sploh vse super. 

Jadranje je bilo potem hitro še dve uri, nekaj milj pred Unijami pa je burja začela pešati, morje pred nama se je zgladilo in Skokica je jadrala vse bolj počasi. Nič več ni kazalo, da bi Unije na jadra lahko dosegla v doglednem času. Vremenska napoved je bila danes vendarle pravilna.

Skokico sva obrnila nazaj proti Istri, jadra prestavila na levo stran in jih razvila do konca, da bi čim bolje izkoristila preostanek burje. Nazaj je šlo veliko bolj počasi, saj so naju dodatno zaustavljali še valovi, ki so pojemali veliko počasneje od vetra.

Pred Kamenjakom je burja popolnoma opešala, zato sem zagnal motor in kmalu sva mimo prvih otočkov pred Medulinskim zalivom zavila v Portič. Na tem priljubljenem sidrišču danes ni bilo veliko jadrnic. Popoldan sva si popestrila s sprehodom in tekom po Kamenjaku, zvečer pa sva se preselila pred Banjole in kjer je bil danes za kuhanje večerje zadolžen Tomaž, sva se sprehodila do picerije v vasi na hribčku 🙂 in med uživanjem v okusni pici navijala še za naše odbojkarje ter se na koncu veselila njihove zmage.

Sredozemlje
17. septembra, 2021

Ponoči se mi je na Skokici pridružil Tomaž, potem pa sva se zasidrala ob otočku Sv. Juraj na vhodu v vrsarsko luko.

Otok je ponoči nudil dobro zavetje pred južnim vetrom, proti jutru pa je z druge strani privršala tramontana in Skokico odsidrala. Zbudilo me je rožljanje verige in stekel sem h krmilu ter zagnal motor, a je sidro spet prijelo še preden bi se srečali z otokom.

Popolnoma sem se zbudil. Pogledal sem po okolici, da bi ocenil, kaj bi bilo najboljše storiti. Na severu so bili temni dežni oblaki, na jugu je bilo nekoliko bolj svetlo, na privetrni strani otoka v naraščajočem vetru ni pametno ostati, severni veter pa je za pot na jug kar ugoden, sploh pa ker so večerne napovedi za danes obetale južni veter.

Ni bilo potrebno veliko premišljevati, dvignil sem sidro, razvil genovo in Skokico usmeril na jug proti Rovinju in naprej. Kmalu se mi je na krovu pridružil Tomaž, ki ga direndaj ob prihodu tramontane pred tem ni kaj dosti motil :).

Za lepih šest vozlov hitrosti je zadoščalo že tričetrt jadra, za Rovinjem pa sva genovo razvila do konca. Glavno jadro je ostalo zapakirano na bumu. Za nama so čez Jadran nad Istro prihajale plohe in podobno je bilo tudi spredaj, le nad nama je bilo nebo svetlo.

Opazovala sva lahko barvito igro sonca dežja in oblakov v okolici, plohe pa so se danes Skokici izogibale.

 

Mimo Brijonov je severnik začel slabeti, pred Pulo pa je izginil, zato sva zvila genovo, zagnal sem motor in po pol ure plovbe sva zavila na sidrišče med otočki Frašker, Fraškerič in Veruda.

Popoldne so se po nebu še naprej sprehajali temni oblaki, proti večeru pa se je zjasnilo. In ja, morje je bilo tudi danes ravno še dovolj toplo za plavanje :).

Sredozemlje
16. septembra, 2021

Po ruskem tednu, ki sem ga preživel ob skakalnicah nad reko Kama, sem se za nekaj dni spet lahko preselil na barko :).

Vremenske napovedi za ta teden obetajo precej pestro in mokro vreme na morju (in ne samo na morju), a včeraj mi je vendarle uspelo ujeti precej lep in topel jadralski dan. Vetra z juga je bilo ob istrski obali ravno prav, da ni dvignil prevelikih valov in je bilo mogoče dobro jadrati ostro v veter.

Delfinov sem letos ob istrski obali videl veliko več kot na ostalem delu Jadrana. Zadnjič sem jih videl celo v Simonovem zalivu, pred vhodom v izolsko marino. Kaže, da jim ribe na severu bolj teknejo kot na jugu.

Po nekaj urah živahnega cikcakanja sem Skokico popoldne zasidral v zalivu pred Červarjem, ki nudi dobro zaščito pred valovi z juga. Dan sem zaključil s sproščujočim tekom ob obali in med oljčnimi nasadi.

Tudi današnji dan se je začel s sončnimi žarki, a se je kmalu pooblačilo. Vetra z juga je bilo dopoldne nekaj manj kot včeraj, a še vedno dovolj za lepo jadranje. Odjadral sem na odprto morje. Po eni uri jadranja v veter proti jugu sem obrnil na vzhod proti Poreču in pred obalo obrnil spet na jug.

Z jugozahoda so čez Jadran začeli prihajati vse temnejši oblaki, zato sem kmalu spet zavil proti obali in sidro opoldne spustil v zalivu v zavetju otočkov pred Vrsarjem. Komaj sem se dobro zasidral, se je že ulilo z neba.

Plohe so prihajale in odhajale, vmes pa je bilo dovolj premora za sprehod in tek ob obali.

Dan se mi je začel s pogledom na vzhajajoče sonce in tudi zvečer je sonce za kratek pozdrav našlo luknjo med oblaki.

Sredozemlje
7. septembra, 2021

V soboto dopoldne smo se od Benetk in Beneške lagune poslovili in ob severni obali severnega Jadrana odjadrali proti Lignanu. Prvo uro ali dve nas je z dvema vozloma nasprotnega toka zavirala nastopajoča plima, ki je po kanalih v Beneško laguno pošiljala vodo, potem pa je naša hitrost počasi vendarle zlezla nad štiri vozle. Hitreje na jadra pač ni šlo, saj vetra ni bilo v izobilju.

Jadrali smo nekaj milj od obale in se izogibali školjčiščem, ki so v morju postavljena pred obalnimi naselji. Najprej nam je pihalo v bok s severa, potem z juga, popoldne pa se je veter obrnil na zahodnik in smo metuljčkali po precej mirnem morju. Dan smo si popestrili s preizkušanjem krmarjenja z zasilnim krmilom.

Pred Lignanom se je veter nekoliko okrepil, zato smo naše jadranje podaljšali v večer, cilj pa prestavili v Piranski zaliv.

Nekaj ladij smo srečali na poti, proti večeru, ko smo bili že čez slovensko mejo, pa je veter izpuhtel in zagnali smo motor.

Sidro smo zvečer spustili pred starimi skladišči soli v Portorožu. Sidrišče je bilo dobro zapolnjeno s številnimi kar velikimi jadrnicami in motornimi barkami.

V nedeljo zjutraj nas je pozdravila lepa burja, sončen dan pa smo izkoristili za živahno jadranje po Piranskem in Koprskem zalivu, potem pa Skokico za nekaj dni privezali v domači marini v Izoli.

Jadranje
6. septembra, 2021

Pred leti, ko sem se pripravljal na eno od mojih oceanskih poti, sem preskusil tudi eno od možnosti reševanja težav, če ti odpove krmilo. V literaturi sem prebral, da se za zasilno krmilo lahko uporabi tudi viharno sidro (vodno padalo), ki ga privežeš na dve dolgi vrvi in za seboj spustiš v vodo. Druga konca vrvi pa na vsaki strani barke na boku privežeš na stranske bitve, oziroma eno od teh vrvi preko stranske bitve potegneš še do vinča, da z zategovanjem ali popuščanjem vrvi lahko krmariš v eno ali drugo stran.

Takrat sem to preizkusil in je delovalo. Presenečen sem bil, da je na takšen način mogoče jadrati celo rahlo v veter. Daljše kot so bile vrvi in večji kot je bil vodni upor, bolj je zasilno krmilo delovalo. Hitrost jadranja je na ta način sicer za vozel do dva manjša, a v sili lahko krmariš približno v željeno smer.

Prejšnji teden sem v medijih prebral novico o težavah jadralca na slovenskem morju, ki mu je odpovedalo krmilo in si ni znal pomagati, zato je na pomoč poklical pomorsko policijo. S pomočjo policije se je vse srečno končalo.

Spodbujen s to novico sem na pol zares na pol za hec želel poskusiti, ali kot pomožno krmilo lahko deluje še kakšna bolj “alan-fordovska” rešitev. Na dve vrvi smo na koncu skupaj navezali nekaj bokobranov, jih vrgli v vodo, fiksirali krmilo in poskusili krmariti z bokobrani. Vpliv na našo smer je bil zelo majhen (premajhen), saj so bokobrani drseli po vodni gladini in nudili premalo vodnega upora.

Potem sem na vrv tik pred bokobrani navezal še malo sidro od pomožnega čolna, ki je bokobrane prisililo, da so se med plovbo delno potopili. Vodnega upora je bilo s tem dovolj, da je zasilno krmilo začelo delovati in delovalo je tako ob vetrnem kot ob motornem pogonu. Ena 20-metrska vrv je bila privezana na eno stransko bitev, drugo malo daljšo (30-metrsko) vrv pa smo preko stranske bitve potegnili nazaj do vinča in z njo krmarili. V našem primeru je bila ta vrv na desni strani. Ko smo jo zategnili, je barka zavijala na desno, ko smo jo sprostili, so bokobrani začeli napenjati levo vrv in barka je zavijala na levo. Ko sta bili obe vrvi enako napeti, je šla barka naravnost :).

Ogreti od vlečenja vrvi zasilnega krmila, smo med hlajenjem v vodi za šalo namesto bokobranov poskusili še izmenično s človeško “bremzo” in ugotovili, da je ta način uspešen predvsem pri zmanjševanju hitrosti jadranja :).

Več objav

Archives