cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Veliko smo cikcakali proti severozahodniku zadnja dva dni med otoki Severne Dalmacije in Kvarnerja.

Nekatere med otoki smo tudi obiskali.

Na Dugem otoku smo se ustavili pred ladijskem bunkerjem pod Božavo, na Zverincu smo obiskali vaško pristanišče.

Naslednji postanek je bil na Molatu, kjer smo lep in topel dan izkoristili za tek po otoku in za ogled ostankov koncentracijskega taborišča, najbolj vroči med nami pa so tudi zaplavali po mrzli vodi v zalivu.

Maestral nam je vseskozi lepo pihal nasproti, mirno morje med otoki pa omogočalo oster kot jadranja proti vetru. Zvečer smo se ustavili na Istu, se zasidrali v bližini vaškega pomola. Namesto video filmov je bil tokrat na sporedu čudovit glasbeni večer, ki nam ga je s svojo kitaro pripravil Aljoša.

Zgodaj zjutraj smo z gumenjakom odveslali na obalo potem pa sledili smerokazom na poti navkreber do cerkvice Marije Snežne na vrhu hriba.

Vzhajajoče sonce nam je priredilo novo lepo predstavo in osvetlilo številne otoke v okolici Ista.

 

Po vrnitvi smo odpluli do Silbe, se sprehodili po vasi in otoku, potem pa smo na igrišču v zalivu na drugi strani otoka našli košarkaško žogo in se pomerili v košarki – v igri dvojic.

Popoldne je sledilo jadranje do Lošinja, kjer smo pri policiji na morskem mejnem prehodu v Malem Lošinju opravili hrvaške izstopne formalnosti, saj se v sredo še enkrat odpravljamo čez severni Jadran proti Italiji.

Sredozemlje

Po burnem prečenju Jadrana smo včerajšnje dopoldne preživeli v mirnem zavetju pristanišča Sali na Dugem otoku.

Maja in Damjan sta že navsezgodaj z ladjo odpotovala proti domu, ostali pa smo se rekreirali po poteh okoli Salija.

 

Popoldne se je burja nekoliko okrepila, zato smo odvezali vrvi in odjadrali proti Žutu in med otoki naredili nekaj obratov v veter in nazadnje sidro spustili v mirnem zalivu Žinčana na Molatu. Dneva je bilo potem ravno še dovolj za malo daljši sprehod čez otok do frančiškanskega samostana na obali nasproti Biograda.

Noč na sidrišču je bila mirna, zjutraj pa smo ob sončnem vzhodu z rahlim vetrom odjadrali proti vzhodu in okoli Pašmana do Sukošana, kjer smo na krov barke dobili novega sopotnika, Aljošo, z barke pa se je izkrcal Jan.

Popoldne se je okrepil maestral s katerim smo jadrali po Pašmanskem in Zadarskem kanalu navzgor proti severozahodu in cikcakali med celino ter otokoma Pašman in Ugljan.

Vmes smo si spotoma dovolj od blizu ogledali zadarske morske orglje, da smo lahko slišali tudi morske orgelske zvoke, ki jih delajo valovi.

Nekaj jadrnic smo srečali na poti in potem tekmovali s tistimi, ki so, tako kot mi, jadrale proti vetru.

Na severu Ugljana smo zavili na zahod in potem mimo Rivnja in Sestrunja odjadrali do Dugega otoka, kjer smo Skokico zvečer privezali ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugoslovanske mornarice.

 

Sredozemlje

V sredo smo si na barki pripravili okusno večerjo. S piščančjimi ocvrtki se je še posebej izkazal Jan.

Četrtek je posadka izkoristila za izlet v San Marino, mene pa je čez dan zabavalo nekaj pisarniškega dela in redni video izobraževalni seminar o covidu, vse v povezavi z mojim delom pri skokih.

Popoldne so se moji sojadralci nabrušeni vrnili iz San Marina in si zaželeli nočnega jadranja. Nisem bil prepričan, da je to najboljša ideja, saj je bila za naslednja dva dni čez cel Jadran napovedana kar krepka burja, ki za nas pomeni 120 milj in skoraj 24 ur jadranja v veter po razburkanem morju. Svetoval sem jim, da bi se na razgibano morje morda raje podali v petek zgodaj zjutraj in bi se tako z valovi spopadali podnevi, a si jih je večina vseeno zaželela razgibanega nočnega jadranja. Vedel sem, da nam valovi ne bodo pustili počitka, da bi ponoči kdo lahko spal takrat ko ne bo dežural na krovu, a sem vseeno sprejel izziv. Plovba do Riminija je bila očitno preveč mirna in posadka si je pač želela večjih izzivov.

Manca nam je pred odhodom na hitro pripravila rižoto, potem pa smo zvečer iz mirnega zavetja marine odjadrali na morje.

Prvih nekaj ur je burja pihala le z okoli 15 vozli hitrosti in tudi valovi so bili pod enim metrom višine, zato smo lahko jadrali s polnimi jadri kar ostro v veter ter nabrali nekaj višine proti vetru.

 

Ponoči se je burja vse bolj krepila, valovi pa so se višali. Burja je najprej presegala 20 vozlov in jadra smo dvakrat skrajšali, sredi noči smo bili pri 25 vozlih in tretji krajšavi, proti jutru pa se burja tudi med sunki skorajda ni več spustila pod 30 vozlov in nad krovom Skokice smo imeli razpete le še tretjino genove. Valovi so se neprestano prelivali čez krov barke in o kakšnem orcanju sploh nisem več premišljeval. Upočasniti je bilo potrebno barko, da se nismo prehudo zaletavali v valove. Razmere so nam omogočale varno jadranje le še z vetrom v bok in naša smer jadranja se je vse bolj pomikala proti jugovzhodu, proti južni Dalmaciji. Jadranje med nekajmetrskimi valovi že nekaj časa ni bilo udobno, a poskrbeti je bilo potrebno, da je bilo vsaj varno. Pred zalivanjem prekipevajočih valov in pred hladnim vetrom nas je tudi tokrat kar dobro ščitil »šotor«, ki smo ga namestili nad kokpit, a popolnoma suhi vseeno nismo bili.

 

Z jutrom se je burja spustila pod 30 vozlov, da smo na jambor spet lahko dvignili na tretjo krajšavo skrajšano glavno jadro, ki nam je omogočilo lahko orco. Naša smer jadranja se je tako z Visa dvignila proti Severni Dalmaciji, nekam proti Kornatom.

 

Čez dan je burja še nekoliko oslabela, valovi so se razpotegnili, jadra smo postopoma podaljševali in jadrali vse bolj ostro proti vetru.

Barko smo usmerili na jug Dugega otoka in v preliv Proversa nad Kornati. Jadranje je spet postalo užitek, lahko pa smo vmes nadoknadili nekaj izostalega spanca. Že pred odhodom iz Riminija sem se po telefonu prepričal, da je sezonski morski mejni prehod v Saliju še vedno odprt.

 

Pred Dugim otokom je veter skorajda izginil, da smo za dve uri zagnali motor, a se je burja pred Kornati vrnila in nam popestrila jadranje med otoki do Salija.

Pri policaju in cariniku smo zvečer uspeli opraviti hrvaške vstopne formalnosti, kdaj nam jih bo uspelo zaključiti tudi pri luškem kapitanu, pa še ne vem. Na vratih luške kapitanije piše, da je do ponedeljka zaprto. Del večerje smo pojedli v konobi na obali, palačinke so posadko pričakale ob vrnitvi na Skokico, večer pa smo zaključili z ogledom filmov z jadralskih poti po svetu.

Sredozemlje

Za razliko od burne Barcolane, nas je tokrat proti Riminiju pospremil precej šibak severnik.

Na poti proti jugu so se mi včeraj na Skokici pridružili Bojan, Damjan, Maja, Jan in Manca. Veter nas je s hitrostjo primerno za spodobno jadranje osrečil le zvečer mimo Umaga in potem še danes zjutraj zadnjih nekaj ur pred pristankom, vmes pa je bil veter tako šibak, da smo jadrom dodali pomoč motorja.

Mirna in sproščujoča je bila nočna plovba od Istre čez Severni Jadran, kmalu za tem, ko smo  barko opoldne privezali v marini, so Rimini obiskale nevihte.

Sredozemlje

Ponoči je v marini žvižgalo okoli jamborov in jutranji pogled na vremenske napovedi na računalniku mi je narisal nasmeh na obraz :). Skokica zaradi svoje teže pač potrebuje nekaj več vetra od regatnih bark, da se premakne in vremenska napoved je še naprej obetala burjo.

Uroš je po včerajšnjem treningu žal “omagal” in smo zato proti Barkovljam zjutraj odpluli le štirje na krovu Skokice – po starosti: Gregor, Miran, Jelko in Tomaž. Slednjega smo danes izbrali, da bo kriv za vse morebitne težave med jadranjem. To pomembno funkcijo pač pridobiš, če si najmlajši :).

Burja je iz Trsta proti Izoli pošiljala zoprne valove, zato smo raje najprej zavili proti Ankaranu in potem v zavetju Debelega rtiča dvignili jadra, ter odjadrali proti Barkovljam. Bolj kot smo se bližali bojam na startni črti, močnejši sunki burje so “bombardirali” morje, a vmes veter v povprečju ni presegal 20 vozlov.

Za vsak slučaj smo glavno jadro pustili na tretji krajšavi in počakali na start. Razvili smo še genovo in kar dobro startali. Veter se je po startu okrepil nad 30 vozlov, a je postal bolj enakomeren, zato genove nismo prav dosti skrajšali. Bal sem se starta, ko je gneča in veter v krmo, a je tokrat vsaj za nas vse skupaj potekalo gladko in brez hudega stresa :).

Z oddaljenostjo od obale so se valovi večali in nagibali barko, zato sem moral kar skrbno krmariti, da smo jadrali v željeno smer. Kmalu smo z vetrom v polkrmo jadrali z desetimi vozli hitrosti, po valu navzdol pa tudi hitreje. Morje je postajalo vse bolj belo, razpenjeno.

Paziti sem moral na barke okoli nas, ki so imele nekatere na jamborih napetih preveč jader in so jih zato sunki burje polagali in obračali v veter.

Enega od takšnih “napadov” na Skokico so s svojo barko uprizorili Avstrijci, a sem se jim uspel izogniti – glej video  Skokica na Barcolani.

Pred prvo bojo pri Debelem rtiču je veter zelo oslabel in je neprestano menjal smer, da nekajkrat nisem vedel, kam bi bilo najbolj pametno jadrati in smo malo begali po morju do boje, kjer se je burja spet začela krepiti.

Skrajšali smo jadra in do druge boje ter naprej je šlo ostro v veter. Sunki burje so se krepili in ko nas je začelo preveč polagati, smo še dodatno krajšali jadra. Kmalu smo spet pristali na tretji krajšavi in tretjini genove, a smo bili hitrejši od sosedov na regatnem polju, ki so se mučili s večjimi jadri.

Cikcakali smo po regatnem polju proti gradu Miramare in delali obrate v veter na deset minut, da se od direktne smeri ne bi preveč oddaljili. Dvakrat vmes so nas k hitremu obratu prisilile tudi barke na prednostnih uzdah, ko sem pozno spoznal, da nismo dovolj hitri, da bi prečkali pred njihovim premcem.

Pred tretjo bojo je veter v povprečju nekoliko oslabel, krepiti pa so se začeli sunki burje, ki se je vrtinčila čez hrib in so zato sunki kot nekakšne vetrne “bombe” padali na morje in v hipu razpenili morje v okolici barke in jo včasih krepko nagnili.

Objadrali smo bojo in obrnili proti cilju pred Trstom. Nekoliko čudno se mi je zdelo, da na nekaterih barkah že kmalu po obratu za Miramarom pospravljajo jadra, a na radijski postaji nismo slišali nobenega obvestila o skrajšanju regate, le informacijo, da je zmagala jadrnica “Arca”.

Veter je mimo Barkovelj slabel in morje je bilo mirno, občasno pa so še vedno prihajali močni sunki burje. Odločil sem se, da podaljšamo jadra, da bi bili čimprej na cilju. Toda sunki burje so nas zaradi prevelikih jader občasno precej polagali in obračali v veter, da smo proti cilju kar preveč vijugali.

Regato v močnem vetru bi končali popolnoma brez škode, če nas pred Barkovljami nebi “napičila” slovenska barka in nam skrivila ograje. Fantje na barki, ki smo jo prehitevali so snemali in menjavali strgano genovo ter kričali drug na drugega, pri tem pa je krmar pozabil na krmilo in njihova barka je zavila ostro v levo ter se nam s premcem zaletela v bok, preden bi se jim lahko izognil. Ko sem jih vprašal, kaj delajo, sem namesto opravičila dobil odgovor, da smo se jim mi nastavili ??

Iz spoštovanja do krmarja ne bom napisal, kdo je bil za krmilom, saj vem, da se ni zaletel namenoma.

Poravnali smo ograjo in odjadrali še zadnjo miljo do cilja pred Trstom, sunki okrepljenega vetra pa so nas pred ciljem že kar preveč polagali in ne vem, zakaj nismo skrajšali jader.

Po cilju smo pospravili glavno jadro in potem s polovico genove in s tridesetimi vozli burje v krmo odjadrali proti Izoli. Veseli smo bili živahnega in dobrega jadranja na regati in to proslavili s potico, po prihodu v marino v Izoli pa doživeli hladen tuš. Na internetu, ko sem iskal rezultate Barcolane, sem videl, da so nam regato razveljavili že po prihodu v cilj.

Regatni odbor je regato najprej skrajšal in cilj prestavil na tretjo bojo pri Miramaru (te informacije mi na radijski postaji nismo slišali), potem pa opoldne regato odpovedal za jadrnice pod dvanajst metrov in razveljavil rezultate tudi tistim, ki smo bili do takrat že skozi cilj pri Miramaru. Med temi “osmoljenci” smo bili žal tudi mi. Rezultati daljših bark, ki so v cilj prišle za nami, so obveljali ??

Razočarani smo bili nad odločitvijo organizatorja, saj so bile razmere na regatnem polju sicer zahtevne, a obvladljive in nevarne le za tiste, ki so pretiravali z jadri, ali pa so regatirali z barkami, ki so bolj primerne za manjša jezera.

Vseeno nam bo v mislih ostal spomin na lep, vetroven, živahen in pester jadralski dan preživet v Tržaškem zalivu.

Več objav

Archives