5.4. Zjutraj smo skozi meglo prijadrali do Walvisovega zaliva. Že daleč na morju so nas pozdravljali tjulnji in morski levi, na rtu na vhodu v zaliv pa nam je kolonija morskih levov s svojim rjovenjem zaželela glasno dobrodošlico.

Z barko sem se jim želel čim bolj približati in se mi je pri tem uspelo s kobilico zakopati v pesek. S pomočjo motorja smo uspeli kmalu rešiti, hkrati pa smo naredili nekaj bližnjih posnetkov glasne množice vodnih sesalcev.

Skokico smo potem privezali na bojo pred jahtnim klubom na dnu zaliva za pristaniščem. V prostrani laguni v zaledju mesta je vse belo in rožnato od številnih pelikanov, plamencev (flamingov) in čapelj. S čolnom smo zapluli po laguni, in si ptice ogledali. Videti jih prav od blizu nam ni uspelo, saj so ptice precej plašne.

4.4. Meglena noč in siv meglen dan je za nami. Puščavske sipine se danes skrivajo za megleno zaveso. Veter je zjutraj oslabel, popoldne pa se je južnik vrnil in v noč spet lahko lepo jadramo proti severu. Temno nočno morje iskrijo delfini, ki kot puščice švigajo okoli barke in za seboj puščajo srebrno sled iskrečega planktona. Hladni Bengualski tok nas vseskozi podpira z vozlom hitrosti in zato tudi ob lenobnem jadranju presegamo 6 vozlov hitrosti.

Iz megle na drobno prši, vidljivost po morju je zelo omejena.

3.4. Dopoldne smo se v puščavo odpeljali na ogled mesta duhov – Kolmanskopa, starega nemškega rudarskega mesteca, ki ga zdaj opuščenega požira puščava oziroma zasipa puščavski pesek. Mestece je bilo bogato, dokler so v okolici nabirali diamante, potem pa so odkrili večja nahajališča diamantov v Elizabeth Bayju in Oranjemundu in nabiralci diamantov so se preselili tja,

Kolmenkop pa zdaj že nekaj desetletij sameva in je kot tako spet postal turistična zanimivost. Nekaj sto kilometrov puščave Namib je zaradi nahajališč diamantov zaprto območje. V zadnjih letih največ diamantov pridobijo z izkopavanjem in presejanjem peska iz morja ob obali.

Popoldne smo odvezali vrvi in odpluli proti severu proti 240 milj oddaljenemu Walvis Bayju.

Vetra danes ob obali ni bilo na spregled, nekaj milj stran od obale pa nas je pričakal lep jugozahodnik in kar hitro lahko jadramo. Na desni lahko spotoma opazujemo neskončne sipine puščave Namib.

2.4. Včeraj na morju vendarle nismo čakali na prehod meje in prvi april nam je minil v lenobnem jadranju in občasno tudi motoriranju proti severu. Da nismo bili zelo počasni, je poskrbel ugodni Bengualski tok,

ki tukaj s približno vozlom hitrosti ob zahodni afriški obali teče proti severu.

Namibijska patruljna ladja pa je bila na srečo le prvoaprilska šala.

Danes zjutraj smo z živahnim vetrom prijadrali v Luderitz, pristaniško mestece na robu puščave Namib. Vstopne formalnosti za Namibijo so bile hito in prijazno opravljene, le nekaj smo morali doplačati, ker so morali uradniki zaradi nas priti na praznični dan v službo.

Po nekaj dneh prezebanja na krovu barke na mrzlem morju se nam je danes zelo prileglo sprehajanje po toplem Luderitzu. Mestece so med svojo vladavino zgradili Nemci, zato bolj spominja na srednjeevropska mesta kot na afriška. Luderitz obkroža kamnita in peščena puščava, v kateri so velika nahajališča diamantov.

1.4. Po včerajšnji dirki je veter ponoči oslabel, da sem moral proti jutru zagnati motor.

Zjutraj nas je na morju zaustavila patruljna ladja namibijske obalne straže. Najprej so preko radija zahtevali naše podatke, potem pa vprašali, če kaj tihotapimo. Kaže, da mi niso verjeli, saj so trije oboroženi marinci potem s čolnom prišli na Skokico in jo totalno premetali. Opozoril sem jih, naj ne razmetavajo, pa so začeli kričati na nas, mahati s puškami in spraševati po drogah. Zapičili so se v Petrino zdravniškn torbo in v mojo zalogo mleka v prahu. Vse vrečke s praški so naluknjali in raztresli po kuhinji. Ko niso našli nič prepovedanega, so re zapičili še v naše potne liste in ugotovili, da so naše namibijske vize veljavne šele od jutri naprej in da smo v Namibijo prišli en dan prezgodaj.

Ukazali so nam, da se moramo vrniti 20 milj nazaj v južnoafriške vode in počakati en dan. Prošnje niso pomagale, jeza in kričanje pa še manj.

31.3. Kristalno jasna in z mesečino obsijana noč nam je skupaj s prijaznim južnikom pripravila lepo dobrodošlico na Atlantiku. Čez dan se je veter okrepil na 25-30 in obrnil na JV, da zdaj po 3-5 m valovih metuljčkamo proti SZ.

Veter se je vse bolj krepil in prepozno sem krajšal jadra, večji val je barko zasukal v stran, glavno jadro je preletelo, strgala se je varovalna vrv, ki naj bi preprečila prelet buma in sila preleta je odlomila škripec škote. Ko se je jadro potem na drugi strani zaustavilo na priponah in križih jambora, tega žal ni preživela še ena od letvic glavnega jadra.

Glavno jadro smo potem sneli, škripec zamenjali, letvico pa “imobilizirali”, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko normalno jadrali.