9.5.  Včeraj sem se pritoževal nad soparo, danes pa se je občutno ohladilo in se spet lažje diha. Veter z juga je prinesel tudi dež. Deževna noč in jutro sta mi preprečila, da bi pred

odhodom domov lahko pospravil šotorovino s palube, vendar bo glede na vremensko napoved v prihodnjih dneh tukaj itak prevladoval dež, zato sonce biminiju in sprayhoodu ne bo zelo škodilo.

Uredil sem zapise zadnjih tednov s poti čez Atlantik in dodal fotografije s Svete Helene in z jadranja med Namibijo in Brazilijo.

8.5.  Počasi se navajam na tropsko vročino. Čez dan je tukaj preko 30 stopinj in vlažnost zraka je visoka, zato vseskozi teče z mene. Tudi noči so soparne, pred komarji pa se podnevi ščitim z repelenti, ponoči pa v barki zasmodim špiralo, ki komarje odganja z dimom. Zdi se mi, da sem v boju proti komarjem zaenkrat kar uspešen.

Minula dva dni sem bil veliko na poti med okoliškimi mesti, kjer sem urejal postopke v zvezi

s prihodom v Brazilijo in carinske zadeve v zvezi z začasnim uvozom v jadrnice v Brazilijo. Barko bom naslednja dva tedna pustil privezano v tukajšnji marini, ker pa bom vmes zapustil Brazilijo, sem moral urediti začasni uvoz. Vsi postopki so na srečo brezplačni, a urejanje dokumentacije vzame kar dosti časa in zaradi začasnega uvoza, sem vse skupaj v vseh uradih moral ponoviti dvakrat. Enkrat včeraj in drugič danes.

Nenavadno imajo tukaj razporejene urade pristojne oblasti. Mejna policija ima stavbo 5 km od Jacareja sredi močvirnih travnikov med mestoma Intermares in Cabedelo, carina je v luki v Cabedelu še 5 km naprej na koncu polotoka, kapitanija pa je na drugo stran v mestu Joao Pessoa kakšnih 25 kilometrov po reki navzgor in 15 km stran od morja.

Včeraj sem vse te vmesne poti prekolesaril z mojim malim zložljivim kolesom in si vmes ogledoval še plaže, trdnjavo St. Katarina, muzej, nekaj cerkev in trgovskih središč,

kjer sem postopoma uspel priti do mobilnega interneta, da sem se spet lahko priklopil v svet in začel uradovati :). Težave sem imel predvsem zaradi mojega neznanja portugalščine, a kljub temu sem v prvem šoping centru uspel kupiti podatkovno SIM kartico, ki pa je nismo uspeli registrirati. Napotili so me v naslednji center 4 km naprej, kjer so mi povedali oziroma pokazali, da moram še 4 km naprej do naslednjega središča, kjer ima poslovalnico tudi mobilni operater, katerega kartico sem kupil. Tam so me končno uspeli registrirati in vzpostaviti spletno povezavo na mojem mobitelu.

Potem sem ves vesel in izčrpan odkolesaril še zadnjih 15 km nazaj do barke. Včeraj sem vsega skupaj prekolesaril več kot 80 km in do večera opravil vse, kar sem si zadal. Celo za izposojo avtomobila sem se uspel dogovoriti, za prevoz do letališča v Recifeju.

Danes je bil bolj plohast dan, zato sem se med mesti in uradi prevažal z vlakom. Javni prevoz je tukaj zelo poceni in 30 km z vlakom stane le pol reaisa oziroma 15 centov. Vlak med Cabedelom in Joao Pesoa-jem vozi večinoma ob reki med ribiškimi vasmi in med falvelami (barakarskimi naselji) ter čez močvirja. Na drugi strani polotoka, ob atlantski obali, pa se bohotijo stolpnice, trgovska središča in razkošnejša naselja.

Tudi danes mi je uspelo urediti vse formalnosti, barka zdaj uradno lahko dve leti ostane v Braziliji in  jutri zvečer lahko z mirno vestjo odletim po službenih opravkih proti domu.

6.5. Ko sem ponoči v dežju plul po reki in spustil sidro, kjer je na zemljevidu pisalo Jacare in kjer sem videl še nekaj zasidranih bark, sem dobil vtis, da sem prišel nekam bogu za hrbet.

Zjutraj sem pogledal naokrog in za obrežjem reke videl veliko nebotičnikov. Dopoldne sem se sprehodil na vzhod do atlantske obale in spotoma spoznal, da imam barko zasidrano na robu velemesta.

Proti večeru je na obrežje reke prišla množica ljudi in vse je vrtelo kot na sejmu. Ulični plesalci capoeire

so se izmenjevali z različnimi glasbeniki, po reki pa so križarile turistične ladjice z glasno navito glasbo in prešerno razpoloženimi plesočimi turisti. Vrhunec večera je bil nastop saksofonista, ki je na čolnu v sončni zahod zaigral Ravelov Bolero. Ta saksafonist že vrsto let vsak večer v čolnu na reki Paraiba pred ribiškim naseljem Jacare igra priljubljene melodije, ob sončnem zahodu pa zaigra še Bolero. Glede na množico ljudi, ki ga pridejo gledati in poslušati, sklepam, da je tukaj zelo priljubljen.

Žal mi mojega računalnika ne uspe povezati na internet, da bi lahko dodal kakšno fotografijo iz preteklih treh tednov. Ni mi tudi še uspelo popraviti številnih “napač”, ki so se mi pritipkale, ko sem zadnje tedne poročila pisal med valovi na majhni številčnici satelitskega telefona. Danes je bil dan za počitek, jutri pa bom šel po okoliških mestih na obiske k različnim uradnikom in urejati razmeroma zapletene brazilske vstopne formalnosti. Menda si je za to potrebno vzeti 2-3 dni.