Ponoči in zjutraj se je precej ohladilo in megla je bila gosta, da se je komaj videlo do sosednjega pomola v marini. Pravo jesensko vzdušje.

Dopoldne smo ogledovali afriške divje živali v rezervatu Buffalofountain, popoldne smo počakali na visoko plimo, da smo se skozi blato v marini prerinili do dvigala, kjer nam je upravnik Frank Skokico dvignil na obalo in z visokotlačnim čistilcem očistil trup barke.

Z Robijem sva potem zamenjala cink anode, razstavila in očistila propeler ter zamenjala še olje v pogonski nogi.

Po dveh urah je bila Skokica spet v vodi in Frank jo je skozi blatne plitvine v marini prerinil do reke, po katere ovinkih smo odpluli do morja.

Vse je šlo po načrtih, celo sonce se je popoldne prikazalo, Petra pa je vmes vrnila izposojeni avto in zdaj že jadramo proti severozahodu. Veter je zadnja dva dni pihal s severa, danes popoldne pa je zapihal z juga in tako naj bi bilo še  naslednjih nekaj dni.

V ponedeljek ali torek naj bi prijadrali do Luderitza, kjer bo naš prvi postanek v Namibiji.

Hladno, kislo, jesensko dopoldne smo prebili v Cape Townu in uspeli kupiti vize za Namibijo, medtem ko mi zapletenih izstopnih formalnosti za odhod iz Južne Afrike ni uspelo urediti, ker sem na barki pozabil del dokumentov od Skokice. Ne vem, če bom našel dovolj volje za še eno pot do Cape Towna?

Na poti domov smo se zapeljali skozi naravni park West coast, kjer nam je možakar, ki je

prodajal vstopnice na vhodu rekel, da je v parku sicer veliko živali, a se lahko zgodi, da ne bomo nobene videli.

Lepo popotnico nam je dal, a smo imeli med križarjenjem po parku vendarle dovolj sreče, da smo videli nekaj značilnih štirinožnih in dvonožnih prebivalcev Afrike.

Jutri dopoldne si bomo ogledali še en naravni park na jugozahodu Afrike, kjer nam obljubljajo, da bomo med drugim videli leve, popoldne pa se bomo vendarle nekoliko bolj posvetili tudi Skokici. Dogovoril sem se, da jo bodo dvignili iz vode, da ji bomo lahko očistili trup, cinke ter zamenjali olje v SD nogi.

Dopoldne smo se z Robijem in Petro dobili na letališču v Cape Townu, kamor smo vsak po svoje prileteli iz Evrope. Najeli smo avto in se zapeljali še 180 km proti severozahodu do Velddrifa, kjer nas je v marini Port Owen vsa prašna in polna ptičjih drekcev pričakala Skokica.

Suša vlada na jugozahodu Južne Afrike in rastlinje je čisto posušeno, rjavo in rumeno. Pravijo, da tukaj ni deževalo več 6 mesecev in zato imajo precejšnje omejitve pri porabi vode iz vodovoda. V marini je priklopljena le po dve uri na dan.

Jutrišnji dan naj bi z napovedanim dežjem prinesel nekaj olajšanja, a so nevihtni oblaki pohiteli in že danes zvečer začeli splakovati prah s cest (in Skokice).

Zjutraj se bomo spet odpeljali v Cape Town, saj imamo tam vrsto administrativnih opravkov z izstopnimi formalnostmi, pridobiti pa moramo še vize za Namibijo, kamor bomo odjadrali konec tedna.

Žal nas Namibijci in Južnoafričani obravnavajo podobno nazaupljivo, kot naše oblasti gledajo Afričane v Sloveniji. Postavili se bomo v vrsto pred konzulatom in upali, da dobimo namibijske vize še pred prazniki.

Prihodnji teden nas čakajo še zadnje skakalne tekme, potem pa se spet začne moje jadralsko življenje.

Prva etapa, ki jo načrtujem za začetek pomladi, bo Južna Afrika – Namibija: