3.4. Dopoldne smo se v puščavo odpeljali na ogled mesta duhov – Kolmanskopa, starega nemškega rudarskega mesteca, ki ga zdaj opuščenega požira puščava oziroma zasipa puščavski pesek. Mestece je bilo bogato, dokler so v okolici nabirali diamante, potem pa so odkrili večja nahajališča diamantov v Elizabeth Bayju in Oranjemundu in nabiralci diamantov so se preselili tja,

Kolmenkop pa zdaj že nekaj desetletij sameva in je kot tako spet postal turistična zanimivost. Nekaj sto kilometrov puščave Namib je zaradi nahajališč diamantov zaprto območje. V zadnjih letih največ diamantov pridobijo z izkopavanjem in presejanjem peska iz morja ob obali.

Popoldne smo odvezali vrvi in odpluli proti severu proti 240 milj oddaljenemu Walvis Bayju.

Vetra danes ob obali ni bilo na spregled, nekaj milj stran od obale pa nas je pričakal lep jugozahodnik in kar hitro lahko jadramo. Na desni lahko spotoma opazujemo neskončne sipine puščave Namib.

2.4. Včeraj na morju vendarle nismo čakali na prehod meje in prvi april nam je minil v lenobnem jadranju in občasno tudi motoriranju proti severu. Da nismo bili zelo počasni, je poskrbel ugodni Bengualski tok,

ki tukaj s približno vozlom hitrosti ob zahodni afriški obali teče proti severu.

Namibijska patruljna ladja pa je bila na srečo le prvoaprilska šala.

Danes zjutraj smo z živahnim vetrom prijadrali v Luderitz, pristaniško mestece na robu puščave Namib. Vstopne formalnosti za Namibijo so bile hito in prijazno opravljene, le nekaj smo morali doplačati, ker so morali uradniki zaradi nas priti na praznični dan v službo.

Po nekaj dneh prezebanja na krovu barke na mrzlem morju se nam je danes zelo prileglo sprehajanje po toplem Luderitzu. Mestece so med svojo vladavino zgradili Nemci, zato bolj spominja na srednjeevropska mesta kot na afriška. Luderitz obkroža kamnita in peščena puščava, v kateri so velika nahajališča diamantov.

1.4. Po včerajšnji dirki je veter ponoči oslabel, da sem moral proti jutru zagnati motor.

Zjutraj nas je na morju zaustavila patruljna ladja namibijske obalne straže. Najprej so preko radija zahtevali naše podatke, potem pa vprašali, če kaj tihotapimo. Kaže, da mi niso verjeli, saj so trije oboroženi marinci potem s čolnom prišli na Skokico in jo totalno premetali. Opozoril sem jih, naj ne razmetavajo, pa so začeli kričati na nas, mahati s puškami in spraševati po drogah. Zapičili so se v Petrino zdravniškn torbo in v mojo zalogo mleka v prahu. Vse vrečke s praški so naluknjali in raztresli po kuhinji. Ko niso našli nič prepovedanega, so re zapičili še v naše potne liste in ugotovili, da so naše namibijske vize veljavne šele od jutri naprej in da smo v Namibijo prišli en dan prezgodaj.

Ukazali so nam, da se moramo vrniti 20 milj nazaj v južnoafriške vode in počakati en dan. Prošnje niso pomagale, jeza in kričanje pa še manj.

31.3. Kristalno jasna in z mesečino obsijana noč nam je skupaj s prijaznim južnikom pripravila lepo dobrodošlico na Atlantiku. Čez dan se je veter okrepil na 25-30 in obrnil na JV, da zdaj po 3-5 m valovih metuljčkamo proti SZ.

Veter se je vse bolj krepil in prepozno sem krajšal jadra, večji val je barko zasukal v stran, glavno jadro je preletelo, strgala se je varovalna vrv, ki naj bi preprečila prelet buma in sila preleta je odlomila škripec škote. Ko se je jadro potem na drugi strani zaustavilo na priponah in križih jambora, tega žal ni preživela še ena od letvic glavnega jadra.

Glavno jadro smo potem sneli, škripec zamenjali, letvico pa “imobilizirali”, da bomo v prihodnjih dneh spet lahko normalno jadrali.

Ponoči in zjutraj se je precej ohladilo in megla je bila gosta, da se je komaj videlo do sosednjega pomola v marini. Pravo jesensko vzdušje.

Dopoldne smo ogledovali afriške divje živali v rezervatu Buffalofountain, popoldne smo počakali na visoko plimo, da smo se skozi blato v marini prerinili do dvigala, kjer nam je upravnik Frank Skokico dvignil na obalo in z visokotlačnim čistilcem očistil trup barke.

Z Robijem sva potem zamenjala cink anode, razstavila in očistila propeler ter zamenjala še olje v pogonski nogi.

Po dveh urah je bila Skokica spet v vodi in Frank jo je skozi blatne plitvine v marini prerinil do reke, po katere ovinkih smo odpluli do morja.

Vse je šlo po načrtih, celo sonce se je popoldne prikazalo, Petra pa je vmes vrnila izposojeni avto in zdaj že jadramo proti severozahodu. Veter je zadnja dva dni pihal s severa, danes popoldne pa je zapihal z juga in tako naj bi bilo še  naslednjih nekaj dni.

V ponedeljek ali torek naj bi prijadrali do Luderitza, kjer bo naš prvi postanek v Namibiji.

Hladno, kislo, jesensko dopoldne smo prebili v Cape Townu in uspeli kupiti vize za Namibijo, medtem ko mi zapletenih izstopnih formalnosti za odhod iz Južne Afrike ni uspelo urediti, ker sem na barki pozabil del dokumentov od Skokice. Ne vem, če bom našel dovolj volje za še eno pot do Cape Towna?

Na poti domov smo se zapeljali skozi naravni park West coast, kjer nam je možakar, ki je

prodajal vstopnice na vhodu rekel, da je v parku sicer veliko živali, a se lahko zgodi, da ne bomo nobene videli.

Lepo popotnico nam je dal, a smo imeli med križarjenjem po parku vendarle dovolj sreče, da smo videli nekaj značilnih štirinožnih in dvonožnih prebivalcev Afrike.

Jutri dopoldne si bomo ogledali še en naravni park na jugozahodu Afrike, kjer nam obljubljajo, da bomo med drugim videli leve, popoldne pa se bomo vendarle nekoliko bolj posvetili tudi Skokici. Dogovoril sem se, da jo bodo dvignili iz vode, da ji bomo lahko očistili trup, cinke ter zamenjali olje v SD nogi.