25.10. Ob sončnem vzhodu sva dvignila sidro in odjadrala naprej proti zahodu. Vetra je bilo precej več, kot so ga obetale napovedi, a na srečo je danes pihal jugozahodnik,

ki je omogočal jadranje neposredno proti Mossel Bay-u, vendar je bilo potrebno vseskozi jadrati ostro v veter in popoldne sem pri 30 vozlih vetra moral jadra kar precej skrajšati.

Popoldne se je tudi precej ohladilo, morje pa so preletavale plohe in meglice. Močan veter je dvignil tudi strme valove, čez katere se je opotekala barka in včasih na njih tudi krepko tresknila.

Barka je tudi zadnjih 65 milj oceanske orce dobro preživela in zvečer sva Skokico lahko privezala v marini v pristanišču Mossel Bay. Kaže, da bo zaradi vremena tukajšnji postanek spet malo daljši.

24.10. Navsezgodaj sva izplula iz mirnega St. Francisa, saj je napoved za dopoldne obetala jugozahodnik, ki naj bi se čez dan obrnil na južnik 10-15 vozlov. Žal sva že po dveh urah naletela na 20 vozlov zahodnika in 4 m valove.

Nisem se želel vrniti, zato sva pač cel dan orcala proti zahodu in obračala na eno uro. Šele ponoči je veter popustil in sidro sem za kratek počitek spustil v zalivu Plettenberg. Zjutraj greva naprej, saj napoved spet obeta mirnejše dopoldne. Cilj bo 65 milj oddaljeni Mossel Bay.

23.10. Odkar so mi nepridipravi razsuli spletno stran, se je marikaj zgodilo. V četrtek, ko je Zlata odhajala domov, se je v pristanišču razdivjal viharni veter in spet prestavljal plavajoče pomole z barkami vred. Tudi Skokico je skupaj s še nekaj barkami odtrgalo s priveza, a sem jo uspel rešiti na sidro z le nekaj praskami. V petek se je vreme toliko uneslo,in napoved je kazala na ugoden severovzhodnik, da sem se zjutraj odpravil na pot proti jugu. Severovzhodnika je bilo potem samo za vzorec, prevladovali pa so predvsem južni vetrovi, a na srečo le redko preko 20 vozlov. Ugodnega Agulhaškega toka se zaradi prevelikih in prestrmih nasprotnih valov nisem upal preveč uporabljati, ker je barka občasno hudo treskoma padla čez kakšen val. Jadral sem zato po nevtralnem morju med južnim in severnim tokom. Družbo na krovu mi je delal petnajstletni Cameron,

ki sem si ga prisvojil s sosednje barke v Durbanu. Fant rad jadra, mama hodi v službo, oče pa popravlja svojo barko in jo pripravlja za pot po svetu. Fantu je bilo v marini dolgčas, zato sem predlagal, da se mi lahko pridruži. Z veseljem je šel zraven in tako je bila plovba tudi zame bolj varna, saj je ponoči nekaj ur dežural, da sem lahko spal. Po treh dneh jadranja in motojadranja sva prišla do Port St. Francisa, kjer sva ponoči spustila sidro pred marino, zjutraj pa se vanjo preselila.

Cameron ima tukaj deda, ki sva ga šla obiskati. Čez zaliv je danes pihalo med 30 in 40 vozli zahodnika, ki je penil morje. Upam, da bo veter jutri popustil, da bova šla lahko naprej, a vremenska napoved žal ni ugodna.

17.10.  Sprehodila sva se še na sončno stran Durbana, kjer prevladuje

počitniško vzdušje. Okolica je lepo urejena in vzdrževana, sprehajalne poti in zelenice s palmami so ob obali,

vodni parki, široke svetle plaže, deskarji na valovih in nekaj kopalcev, vroče sonce in vroč pesek, le morje ima samo 21 stopinj, zato sem se v vodi hladil le do kolen.

Popoldne sem s teflonskimi ploščicami zatesnil špranjo med osjo in ležajem krmila in upam, da bo krmilo s tem utrjeno vsaj za nekaj tisoč milj.

Pomembnejših opravkov na barki mi je zdaj zmanjkalo, vremensko okno za nadaljevanje poti proti jugu pa napovedi obljubljajo med petkom in nedeljo. Za jutri pa je žal spet napovedan močan jugozahodnik. Upam, da bo okno dovolj dolgo odprto, da bi kulturno prijadral vsaj do 380 milj oddaljenega Port Elizabetha.

Poti do Brazilije časovno nisem zelo razkošno načrtoval, saj me konec novembra čakajo že prve skakalne tekme na Norveškem. Dva dni že imam zamude za planom in vsak naslednji dan čakanja v Durbanu gre na račun postankov v Namibiji in na atlantskih otokih. Če pa do 25. oktobra ne prijadram vsaj do Cape Towna, se mi jadranje čez Atlantik časovno ne bo več izšlo, za Južno Afriko pa mi tudi kmalu poteče viza.

Zlata bo jutri iz Durbana odletela proti domu, kaže pa, da bom imel na poti proti rtu Dobrega upanja vseeno družbo na barki. Na Skokici se mi bo verjetno pridružil Cam, fantič s sosednje barke, ki je navdušen jadralec.

16.10.  Skokica je

bogatejša za nov vetromer na vrhu jambora in za novo sidrno verigo. Stara veriga je bila že zelo zarjavela in je bil premec barke umazan z rjo vsakič, ko sem dvigoval ali spuščal sidro.

Kovinski izdelki so v Južni Afriki nekoliko cenejši, kot drugje, a verigo sva morala

prepeljati iz trgovine na drugem koncu pristanišča in preden sva jo namestila na barko, sva nanjo narisala še rumene in rdeče oznake, da ne bo dvomov (in izgovorov) o tem, koliko verige je med sidranjem spuščeno v vodo.

Precej časa mi je vzelo popravili tanguna, ki ga je v soboto med jadranjem do Durbana odtrgalo z jambora. Ni mi uspelo dobiti ustreznih zakovic, zato sem moral tangun sestaviti z vijaki.

Vseskozi opazujem vremenske napovedi. Za sredo se pričakuje obrat vetra na severovzhodnik, a bo kratke sape, saj že v četrtek pride nova pošiljka neugodnega jugozahodnika. Ugodno vremensko okno za pot proti jugozahodu pa se kaže od petka do nedelje, ko bom najbrž vendarle dočakal vsaj dva dni primernega vremena potrebnega za pot do Port Elizabetha.

V Durbanu v zalivu so jutra po navadi mirna in sončna, popoldne in zvečer pa se dvigne kar krepak jugozahodnik in čez mesto se sprehajajo plohe.

16.10.  Kaže, da še nekaj dni ne bo pravega vremena za nadaljevanje poti proti jugozahodu. Veter naj bi se za dva dni obrnil šele konec tedna, če bo vsaj ta napoved zdržala. Med Durbanom in East Londonom je 250 milj odprte obale brez pravega zaliva, do naslednje možnosti za postanek, do Port Elizabetha je še 130 milj dlje. Te dni od tam vseskozi prihajajo valovi vetra s hitrostjo med 30 in 40 vozli, med njimi pa je le po nekaj ur premora, zato sem prisiljen vedriti v Durbanu.

Z Zlato se počasi spoznavava z mestom, poleg tega imam še kar nekaj opravkov s popravili na barki, da mi ni preveč dolgčas, a potrpežljivost bo vseeno na preizkušnji.

Zlati ta malo daljši postanek sicer čisto ustreza, a če se vreme kmalu ne bo zelo spremenilo in bo močan jugozahodnik še naprej prevladoval, bom zaradi omejenega časa moral pozabiti na letošnje jadranje čez Atlantik do Brazilije.

Danes zvečer smo se z novimi prijatelji s sosednjih bark zaklepetali in pogostili s palačinkami.

15.10.  Včeraj navsezgodaj, še v jutranjem mraku sva izplula iz Richards Baya proti jugovzhodu, da sva petnajst milj od obale prišla do južnega Agulhaškega morskega toka.

Več kot dve uri sva plula med množico zasidranih ladij, ki na oceanskih valovih čakajo, da pridejo na vrsto v pristanišču. Nekatere ladje so se na sidrišču kar krepko zibale.

Žal je južni tok v teh dneh bolj skromen in je k najini hitrosti dodajal le slab vozel, vendar je takšen ovinek stran od obale z dvajset dodatnimi miljami vseeno boljši, kot plovba po krajši poti bliže obale proti pol vozla severnega protitoka.

Sredi dneva se je pojavil severovzhodnik in se popoldne vse bolj krepil. Jadra sem postopoma krajšal in zadnji dve uri pred Durbanom sva v preko 30 vozlih vetra jadrala le še s tretjino genove, valovi pa so od zadaj že silili v kokpit.

Durban naju je, kot se spodobi, pozdravil z ognjemetom. Ko sva zvečer prijadrala do valobranov pred pristaniščem, se je namreč razbesnela nevihta. Morje je bilo že brez nevihte dovolj kipeče, nevihtni piš in dež pa sta na valove dodala še malo smetane.

Nevihte so čez mesto prihajale v valovih in v vmesnem zatišju sva se uspela zasidrati pred tukajšnjo marino. Dežurati sva morala še do srede noči, ko so nevihte končno izzvenele.

Pontone v marini popravljajo po razdejanju, ki ga je povzročilo torkovo neurje, zato v marini nisva dobila prostora. Z veseljem sve sprejela vabilo domačega jadralca na večji železni jadrnici, da se lahko priveževa ob bok njegove barke, zasidrane v zavetju valobrana. Zvečer naju je v premoru med nevihtami prišel opozoriti, da ni varno sidrati v pristanišču pred marino, ker so na obeh straneh blizu plitvine in bova hitro nasedla, če nama sidro malo popusti. Sidro je zdržalo, a zjutraj sva se vseeno preselila k domačinu, ki nama je povedal, da ima v vodi štiri težka sidra, po eno na vsako stran barke spredaj in zadaj, ki so zdržala tudi torkov vihar, ko so sunki vetra dosegali 300 km/h. Polovico pontonov v marini je takrat skupaj z barkami odtrgalo in odneslo na plitvine in v kot pristanišča, kjer so se barke in pontoni trli drug ob drugega in nekaj bark je potonilo. Plavajoče segmente pomolov zdaj popravljajo in spet sestavljajo v pomol.