13.10.  Kislo in hladno dopoldne v Richards Bayu sva namenila urejanju formalnosti. Južnoafriški predpisi namreč zahtevajo, da se moraš prijaviti za vsak premik v drugo pristanišče ob njihovi obali, kot da bi šel v drugo državo.

Napolnil sem rezervoarje z nafto in vodo, opral barko, vrnila sva izposojeni avto, nabavila nekaj hrane, popoldne pa, ko je manj deževalo, sem s pomočjo Zlate splezal na jambor in zamenjal medkrižni priponi. To sta še zadnji dve od vrste pripon jambora, ki so nastradale letos poleti v neurjih na južnem Indijskem oceanu.

Pripravljena sva za na pot, a vremenska napoved se žal ni še nič spremenila. Takšna kot je, nama omogoča premik le do 90 milj oddaljenega Durbana, potem pa bo tam potrebno nekaj dni počakati, da se napovedani močni jugozahodnik unese.

Danes, ko sem prijavil prihod v Durban, sem izvedel, da je torkovo neurje v Durbanu povzročilo veliko škode in med drugim je hudo nastradala tudi tamkajšnja marina. Kaže, da bo obdobje močnega jugozahodnika potrebno preživeti na sidrišču.

12.10.  V naravi bova leve morda videla v kakšnem manjšem naravnem parku. V Krugerju so se žal predobro skrili.

Na poti proti jugu sva s z Zlato želela spotoma ogledati tudi Svaziland, a žal nisva imela pravega zavarovanja za avto in obisk v tej kraljevini je odpadel. Sva pa zato še pred večerom prišla na Skokico v Richards Bayu.

Barka naju je pričakala precej zaprašena in umazana, a znotraj je suha, sončna celica je poskrbela, da so akumulatorji polni in tudi motor je oživel v prvem poskusu.

Kaže, da je na barki vse v redu. Edini razlog za slabo voljo mi daje le pogled na vremenske napovedi za naslednjih 7 dni. Moja želja je jadrati proti Cape Townu na jugozahodu, a ravno od tam bo kar šest dni od sedmih pihal precej močan veter, ki tudi danes kar krepko žvižga okoli jambora.

Edino za v soboto je napovedan severovzhodnik, ki bo morda omogočil jadranje do Durbana. Naslednje možno zatočišče ob obali je 330 milj oddaljeni East London, a to je predaleč, da bi do tja prijadral v enem dnevu.

Konec julija, ko sem jadral proti Južni Afriki, so se vremenske napovedi za nekaj dni v naprej precej zmotile. Upam, da bo tudi v prihodnjih dneh tako in se vendarle pojavi kakšno malo daljše obdobje severnega vetra, ki bi mi omogočil vsaj dva dni jadranja proti jugu.

11.10.  Končno sem spet dočakal selitev na morje in na barko, a vreme v Durbanu nama je včeraj popestrilo in spremenilo načrte. Opoldne bi najino letalo moralo pristali v Durbanu ob obali Indijskega oceana, a se je takrat tam razbesnelo neurje in pilot letala se je potem, ko nas je med priletom zadnjih petnajst minut krepko premetavalo po zraku, tik pred pristajalno stezo odločil, da ne bo tvegal s pristankom in je dodal plin ter letalo preusmeril v Johanesburg.

Tam smo morali počakati do večera, da se je vreme v Durbanu dovolj umirilo, da smo lahko še enkrat poleteli in tam tudi uspešno pristali. Zaradi zamude sva z Zlato izpustila predvideni postanek na barki v Richards Bayu. Z najetim avtom sva se ponoči odpeljala 700 km proti severu do parka Kruger,

kjer sva si danes v naravi ogledovala številne velike in male afriške živali.

Med nekaj sto kilometrsko vožnjo po cestah in poteh tega ogromnega parka sva videla večino živali, ki jih obljubljajo vodiči, le velikih mačk nama ni uspelo videti.

Morda se naju tudi levi in leopardi usmilijo jutri? Lastnik tabora, kjer danes prenočujeva, je rekel, da se levi pogosto sprehajajo ob obali Krokodilje reke.

27.9. Še dva tedna je do vrnitve v Južno Afriko in vse bolj premišljujem o jesenskem jadranju. Kaže, da bom jeseni jadral veliko več, kot sem mislil in bom moral namesto načrtovanih 1000 milj prejadral kar petkrat daljšo razdaljo. Pred nekaj dnevi sem namreč dobil razpored mojih službenih obveznost za prihodnje leto in spomladi med njimi ni prostega obdobja, ki bi bilo daljše od treh tednov, za prečkanje južnega Atlantika pa jih potrebujem vsaj pet.

Zato zdaj preučujem možnosti, da bi južni Atlantik prejadral že to jesen pred začetkom naše zimske tekmovalne sezone. Sredi oktobra lahko začnem z jadranjem in teoretično bi do konca novembra, ko se nam začne zimska tekmovalna sezona, lahko prijadral do Brazilije.Seveda moram pred tem tudi barko usposobiti za novo prečkanje oceana in tudi vreme bo moralo biti ugodno, da se vse skupaj časovno izide v petih tednih. Prvi teden na Indijskem oceanu bom potreboval čim več severnika, naslednje štiri tedne od Rta Dobrega upanja naprej na Atlantiku pa čim več južnika in vzhodnika.

Večino opreme, ki jo moram zamenjati (pripone, vetrni inštrument, servisni material za popravilo jader, …), sem že nabavil. Morda pred odhodom na pot uspem nabaviti še AIS sprejemnik, žal pa nisem uspel dobiti novih ležajev krmila. Stari ležaji so se nekoliko obrabili in os krmila je na poti čez IIndijski ocean začela malo opletati. Najti bom pač moral začasno rešitev za zatesnitev špranje med ležaji in osjo krmila. Med jadranjem poleti sem v špranje tlačil z mastjio namazano vrvico, a je popravilo vedno zaleglo le za  dan ali dva, potem pa je os krmila spet opletala za nekaj milimetrov. Zdaj bom imel s seboj teflonske ploščice, ki bi morale biti boljša rešitev za zatesnitev ležaja.

3.8. Včeraj sem se do Durbana najprej vozil med plantažami dreves, ki jih vsakih nekaj let posekajo in jih zmeljejo v sekance za energijo, urejanje vrtov in za pohištveno industrijo.

Gozdovom so sledili neskončni nasadi sladkornega trsa, ki raste po gričevnati pokrajini do koder seže oko.

Vožnji z avtom je sledilo nekaj letalskih poletov in dopoldne sem priletel domov, v peklensko vročino, ki je to poletje zajela srednjo Evropo. Po nekaj hladnih dneh v Afriki sem hrepenel po toplem vremenu, a kaže, da bom imel domače vročine dovolj že po enem dnevu.

Začenja se obdobje naših poletnih skakalnih tekmovanj, vmes pa bom naštudiral tudi še jesenske jadralske in safari poti po Južni Afriki.