27.9. Še dva tedna je do vrnitve v Južno Afriko in vse bolj premišljujem o jesenskem jadranju. Kaže, da bom jeseni jadral veliko več, kot sem mislil in bom moral namesto načrtovanih 1000 milj prejadral kar petkrat daljšo razdaljo. Pred nekaj dnevi sem namreč dobil razpored mojih službenih obveznost za prihodnje leto in spomladi med njimi ni prostega obdobja, ki bi bilo daljše od treh tednov, za prečkanje južnega Atlantika pa jih potrebujem vsaj pet.

Zato zdaj preučujem možnosti, da bi južni Atlantik prejadral že to jesen pred začetkom naše zimske tekmovalne sezone. Sredi oktobra lahko začnem z jadranjem in teoretično bi do konca novembra, ko se nam začne zimska tekmovalna sezona, lahko prijadral do Brazilije.Seveda moram pred tem tudi barko usposobiti za novo prečkanje oceana in tudi vreme bo moralo biti ugodno, da se vse skupaj časovno izide v petih tednih. Prvi teden na Indijskem oceanu bom potreboval čim več severnika, naslednje štiri tedne od Rta Dobrega upanja naprej na Atlantiku pa čim več južnika in vzhodnika.

Večino opreme, ki jo moram zamenjati (pripone, vetrni inštrument, servisni material za popravilo jader, …), sem že nabavil. Morda pred odhodom na pot uspem nabaviti še AIS sprejemnik, žal pa nisem uspel dobiti novih ležajev krmila. Stari ležaji so se nekoliko obrabili in os krmila je na poti čez IIndijski ocean začela malo opletati. Najti bom pač moral začasno rešitev za zatesnitev špranje med ležaji in osjo krmila. Med jadranjem poleti sem v špranje tlačil z mastjio namazano vrvico, a je popravilo vedno zaleglo le za  dan ali dva, potem pa je os krmila spet opletala za nekaj milimetrov. Zdaj bom imel s seboj teflonske ploščice, ki bi morale biti boljša rešitev za zatesnitev ležaja.

3.8. Včeraj sem se do Durbana najprej vozil med plantažami dreves, ki jih vsakih nekaj let posekajo in jih zmeljejo v sekance za energijo, urejanje vrtov in za pohištveno industrijo.

Gozdovom so sledili neskončni nasadi sladkornega trsa, ki raste po gričevnati pokrajini do koder seže oko.

Vožnji z avtom je sledilo nekaj letalskih poletov in dopoldne sem priletel domov, v peklensko vročino, ki je to poletje zajela srednjo Evropo. Po nekaj hladnih dneh v Afriki sem hrepenel po toplem vremenu, a kaže, da bom imel domače vročine dovolj že po enem dnevu.

Začenja se obdobje naših poletnih skakalnih tekmovanj, vmes pa bom naštudiral tudi še jesenske jadralske in safari poti po Južni Afriki.

1.8. Na spletu vidim, da je poletje doma s preko 30 stopinjami v polnem zagonu, tukaj pa je drug letni čas in se temperature čez dan komaj povzpnejo nad dvajset. V bistvu v tem delu Južne Afrike poznajo le dva letna časa, pomlad in poletje. Ko se oktobra vrnem na barko, bo tukaj poletje, dnevi bodo za nekaj ur daljši in temperature blizu tridesetih.

Včeraj je bil kisel, hladen dan, ravno pravšnji za kolesarski izlet. S kolesom sem se namreč odpravil po avto na letališče na drugem koncu mesta in me je vmes ujel dež, pa mi tudi brez dežja ni bilo prav nič vroče. Ko sem pred meseci naročal karte za let domov, nisem dobil nobene dobre povezave s tukajšnjega letališča, zato grem jutri proti domu iz 150 km oddaljenega Durbana. Do tja se bom zapeljal z najetim avtom, saj sem ugotovil, da je rent a car kar nekaj cenejši od avtobusne karte, da o taksiju ne govorim. Z avtom sem pred odhodom domov nameraval narediti še kakšen izlet v zaledje, a zaradi dežja za to nisem našel dosti volje.

Raje sem se ukvarjal z barko. Skokico sem pripravil za mirovanje in pospravil vso opremo za katero ni potrebno da je na soncu in dežju. S pomočjo Gilberta, jadralca s sosednje barke Sazu, sem z jambora odstranil tudi še zadnji natrgani priponi in drugo pokvarjeno opremo, ki jo bom jeseni nadomestil z novo.

Domačini pravijo, da se po mlakah, rokavih in jezerih v zaledju marine sprehajajo povodni konji in krokodili. Najbrž jih ni veliko, ali pa se dobro skrivajo?

30.7. Večeri so sveži, ponoči pa je kar hladno na barki in sem pokrit s tremi odejami, da me ne zebe. Sedemnajst stopinj nisem imel na barki že vse od Tasmanije. Kaže, da v tukajšnje zalive ne pride kaj dosti toplega morja iz Agulhaškega toplega toka, ki obliva vzhodni del Južne Afrike. Čez dan je sonce vendarle dovolj toplo, da se naokoli lahko potikam v kratkih rokavih in hlačah.

Zjutraj mi opic ni bilo potrebno iskati, saj so kar same prišle na obisk in se igrale na sosednjih barkah.

Obzorja sem si danes širil na kolesu, za jutri pa sem si naročil avto. Zaledje Richards Baya je precej ravninsko in prepredeno z morskimi in rečnimi rokavi ter jezeri.

Ob obali Indijskega oceana se bele peščene plaže vlečejo na desetine kilometrov v dolžino, za njimi je zeleni pas gozda in travnikov, nato pa si vzporedno z obalo sledijo še z zidovi in bodečimi žicami obdane ter z oboroženimi varnostniki varovane stanovanjske in počitniške soseske razkošnih hiš.

29.7. Danes je vendarle uspelo in zdaj sem uradno v Južni Afriki. Včeraj zvečer sem uredil papirje na luški kapitaniji, zjutraj je na barko prišel policaj (imigration) poštempljati

potni list, potem sem se lahko preselil v sosednji zaliv v marino Zululand YC, kjer sem končno pričakal tudi 2 carinika in izpolnil še zadnje potrebne formularje.

Včlanil sem se v jadralni klub Zululand (ZYC), ker je za člane privez v marini cenejši. Marina jahtnega kluba je zelo domačna, njeni pontoni pa so videli tudi že boljše čase, a so videti dovolj varni, da bom doma lahko mirno spal, ko bom tukaj za naslednje tri mesece pustil barko..

Zdaj imam na voljo še štiri dni za potepanje po Richards Bayu in okolici ter za pospravljanje barke, v sredo pa grem na pot proti Sloveniji.

Prva pot je bila kar peš po okolici marine in srečal sem naše daljne sestrične (na slikah).

Povedale so mi, od kod prihajajo naši skupni predniki. Kaže, da to sploh ni tako daleč od tukaj in da je bila Transsilvanija morda le vmesna postaja na poti do Slovenije :).

Na vzhodni strani Indijskega oceana sem s fotoaparatom lovil kenguruje, tukaj pa opice.