Zahodna Istra

Ko smo se v ponedeljek na Uralu poslovili od ruske zime in vračali proti domu z zadnjih skakalnih tekmovanj v Rusiji

je naša oblast na vrat na nos zaprla meje za izhod iz Slovenije. Po podrobnem prebiranju Hojsovih domislic mi je za tako zaželeni odhod na jadranje ostala le ena možnost – da se odpovem domu in grem v “tranzitu” na Hrvaško.

Dom ki ima zaprte meje, ni pravi dom in se v njem itak ne bi dobro počutil. Tranzit čez Slovenijo po odločitvi Hojsovih sodelavcev lahko traja le 6 ur od meje do meje. Ni mi preostalo drugega, kot da ponoči doma spotoma odložim zimsko obleko, na hitro spokam jadralske stvari in odhitim v Izolo, kjer sem do jutra barko pripravil za odhod.

Načrt bi mi skorajda preprečila zelo nizka oseka, ko je bila voda do sedmih zjutraj na mojem privezu prenizka, da bi lahko izplul. Sonce je že začelo vzhajati, ko je globinomer končno pokazal 2,15 m, da sem lahko odplul proti Piranu.

Piran je bil še zavit v jutranje meglice, skozi katere je sramežljivo kukalo sonce, ko sem pristal na carinskem pomolu. Policaj na mejnem prehodu mi je prijazno povedal, da po novem ne smem iz Slovenije, pa sem mu povedal, da sem v tranzitu, ki je zaenkrat še dovoljen (dokler sledilci Kim Jong Una ne prepovejo tudi tega). Policaj je preveril Hojsov odlok in videl, da je tranzit res še edina izjema za izhod iz države za navadne Slovence, ki še niso cepljeni ali preboleli korone.

Poštempljal mi je izhodne papirja in brez od Hojsa zagrožene kazni sem lahko odjadral čez Piranski zaliv proti Hrvaški. Pri Savudriji je vetra žal zmanjkalo in do Umaga sem motoriral.

Za spremembo od nekaj zadnjih obiskov Umaga, sem tokrat na tamkajšnjem mejnem prehodu naletel na prijaznega mladega policaja in hladnega luškega kapitana. Ko so preverili še moj ruski PCR test, se mi je Jadransko morje odprlo in lahko sem začel uživati na svobodi :).

Kam smo prišli Slovenci? Če želim odjadrti v samoto in lepoto morske narave, moram podrobno brati vladne odloke in iskati izjeme. Zapirajo nas za meje in hočejo kaznovati, če greš iz Slovenije. Namesto nagovarjanja in zaupanja v državljane je oblast spet izbrala represijo, namesto cepljenja epidemiološko stanje blažijo predvsem prebolevniki, namesto da bi se osredotočili  na manjšino, ki podžiga epidemijo, se je oblast spet spravila na skorajda vse po vrsti – v skladu z vojaško taktiko JLA – če posameznik zamoči, nastrada cela četa. Še pred časom sem mislil, da se jim pač odločitve in komunikacija nehote ponesrečijo, zdaj se mi vse bolj dozdeva, da namenoma sprejemajo odločitve, ki so čim bolj boleče za večino. V kolikor mislijo, da so zdomski delavci glavni vir epidemije in ne zaupajo tujim testom, bi lahko na meji ob povratku organizirali testiranje in to vsakemu potniku pravično zaračunali. Lahko bi uvedli še obveznost drugega testa po parih dneh, da bi bili 100 % prepričani v zdravje in to spet zaračunali. A ne po oderuških cenah, ki za samoplačnike za PCR teste v Sloveniji veljajo sedaj. V Munchnu sem v ponedeljek na letališču videl, da imajo vsi, tudi tujci, na voljo brezplačno PCR testiranje.

Čas je že, da pozabim na slovenske ukrepe in oblast ter se odklopim.

Zadnje dni v Rusiji smo imeli na skakalnicah veter, ki je bolj primeren za jadranje, kot za skakanje, ob istrski obali pa je bilo ravno obratno. Maestral je bil šibak in jadranje počasno, a sem bil zadovoljen tudi s tem. Zadnja dva dni sem precej drvel po svetu in sprostitev mi je prijala.

Počasi sem jadral ob zahodni istrski obali mimo Novigrada, Poreča, Vrsarja in Rovinja, ko pa je občasno zmanjkalo vetra, sem vmes zagnal motor in izboljševal povprečno hitrost. Kar nekaj jadrnic sem videl na poti.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu Veštar, dal svoj novi (stari) čoln v vodo in šel na tek po kampu ter gozdovih in travnikih v zaledju obale.

Sonce je zvečer zašlo med rovinjske otoke.

Slovensko morje

Ko sva ponoči priplula v Piran, se je policist na mejnem prehodu samo zasmejal, ko je pregledal najine dokumente. Seveda je imel takrat v roki izvid covid testa.

Nisem ga vprašal, ali je vesel zato, ker je izvid negativen, ali zato, ker sem izvid sploh prinesel s seboj :).

 

Dopoldne v Izoli je bilo namenjeno službenim obveznostim in sestankom preko video-konference, popoldne pa sem na barko dobil obisk japonskih skakalcev.

 

Vreme je bilo lepo in na morju je lepo pihalo, zato z barko seveda nismo ostali v marini. Naredili smo malo daljši krog iz Izole do Portoroža in se zvečer vrnili v Izolo.

Vrsar – Izola

Noči postajajo krajše, a so še vedno predolge za velikost kartuše v moji prenosni alkoholni pečki. Jutra so te dni na morju kar hladna in proti jutru zmanjka alkohola v peči, zato le ta ugasne in notranjost barke se ohladi. In ko me potem začne zebsti v nos in ušesa se začne borba s samim seboj, se pokriti čez glavo in vztrajati v vse manj topli postelji ali pa stopiti iz postelje v mraz in naliti alkohol v peč. Te dni je na barki tudi Zlata, zato dileme v bistvu ni – vstanem v mraz, nalijem alkohol in prižgem peč, da šefica lahko spi naprej :).

Kadar jadram pozimi, vedno premišljujem, da bi v barko vgradil resno ogrevanje, pa potem pride pomlad in poletje in o ogrevanju spet premišljujem naslednjo zimo … .

Zjutraj sva zamudila burin, zato sva počakala na maestral, ki je začel pihati že zgodaj dopoldne, a je bil sramežljiv in sva do Poreča jadrala več kot dve uri.

Prednost jadranja v pozni zimi je tudi ta, da so pomoli ob obali večinoma prazni in tako sva Skokico lahko privezala ob pomol v Plavi laguni in se sprehodila po poljih in med nasadi oljk v zaledju obale. Spotoma sva videla, da je Poreč priljubljena točka za zimske priprave športnikov, saj so bila številna teniška igrišča polno zasedena s tenisači, parkirni prostori pred hoteli pa s tovornjaki in bivalniki mednarodnih kolesarskih ekip. V Istri je tudi pozimi večinoma »pomlad«.

Slovenski predpisi za vrnitev domov so se te dni spremenili, zato sva se za popoldne v Poreču v tamkajšnji polikliniki dogovorila za covid test.

Če so Hrvati s svojimi omejitvami vstopa že pred časom poskrbeli, da s covid testi služijo slovenski zdravniki, je zdaj naša oblast poskrbela za to, da s covid testi na račun Slovencev služijo še hrvaški zdravniki :). Število mojih covid testov to zimo se že približuje številki 30.

Popoldne se je veter nekoliko okrepil, a hkrati obrnil v severozahodnik. Pihal je točno iz smeri, v katero sva bila namenjena in premalo ga je bilo za kakšno resno križarjenje proti vetru, zato je glavnino pogona prevzel motor, jadra pa so bila na jamboru razpeta bolj kot ne le za okras.

Proti večeru je veter oslabel, ohladilo se je in sončni zahod sva z Zlato med plovbo lahko občudovala v toplem zavetju šotora nad kokpitom.

Sv. Pavao – Sv. Andrija – Vrsar

Zjutraj sem se moral kar nekaj časa prepričevati, da sem splezal iz tople postelje in se pozdravil z vzhajajočim soncem.

Sledil je ogled vremenske napovedi na računalniku in zajtrk, potem pa sem dvignil sidro in z rahlim burinom odjadral proti severozahodu.

Počasi je šlo, morje mirno, jadranje lenobno, a se nikamor ne mudi. Čez čas je iz podpalubja pokukala tudi Zlata in ustavila sva se na otoku Sv. Andrija pred Rovinjem.

Pristala sva ob pomol pod hotelom in se sprehodila ob obali okoli obeh otokov. Hotel je še zaprt in nikogar nisva srečala med sprehodom, le galebi kraljujejo na otoku.

Popoldne je zapihal rahel maestral in odjadrala sva še malo naprej ob istrski obali.

Na morju tokrat vendarle nisva bila čisto sama – nekaj ribičev je bilo videti na obzorju in tudi jadrnico. Po dveh urah počasnega jadranja sva se ustavila pred Vrsarjem, spustila sidro in čoln v vodo ter se sprehodila do mesteca.

Sprehod sva zaključila s pečenimi lignji, ki sva jih popoldne “nalovila na kune” – okusno večerjo sva si privoščila na terasi restavracije nad marino :).

Čim se je sonce spustilo za obzorje, se je krepko ohladilo in nazaj do barke sva kar pohitela, da naju ni preveč zeblo. Pred odhodom na sprehod sem prižgal ogenjček na štedilniku in barka naju je pričakala prijetno topla.

Zelena laguna – Rovinj – Sv. Pavao

Po deževni noči je sonce zjutraj pregnalo oblake in naredil se je lep dan. Le napovedana burja je izostala, zato se mi zjutraj ni prav nikamor mudilo.

Vidljivost je bila danes veliko boljša in z morja pred Vrsarjem se je videlo vse do Triglava.

Z Zlato sva dopoldne odplula do Rovinja na krajši sprehod po starem delu mesta, potem pa je vendarle zapihal maestral, da sva sredi dneva lahko odjadrala mimo otokov pred Rovinjem proti Brijonom.

Lepo, mirno, a nekoliko počasno je bilo to jadranje, dokler pred Brijoni veter ni oslabel in sem zato zavil v zaliv Sv. Pavao, kjer sem spustil sidro. Z Zlato sva šla na daljši sprehod po gozdovih ter med travniki in močvirji v zaledju, potem pa sva si ogledale še zadnjo skakalno tekmo na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Morje se je zvečer v zalivu popolnoma umirilo in kaže, da bo noč mirna, a hladna.

Na barki še vedno nimam vgrajenega pravega ogrevanja, zato za primerno toploto v notranjosti skrbi ogenj, ki sva ga prižgala na “ognjišču” v salonu.

Izola – Poreč

Po dobrih dveh mesecih sem spet našel nekaj časa za krajše pomorsko potepanje. Pravzaprav mi je en teden dopusta dala korona, zaradi katere so nam žal odpovedali tri skakalne tekme na Norveškem prihodnji teden. Do konca zimske tekmovalne sezone nam tako ostane še pet tekem v Rusiji v drugi polovici marca.

Nekajdnevni umik od neprestanih testov, zaščitnih mask in skakalnega direndaja mi dobro dene, sploh če je to lahko v samoti narave in na barki. Tokrat sem na krov Skokice uspel privabiti tudi Zlato, zato bom moral še posebej paziti, da bo jadranje zares udobno :).

V petek zjutraj sva izplula iz Izole do mejnega prehoda v Piranu in po opravljenih formalnostih še proti Umagu. Spotoma sva namestila jadra, da sva lahko izkoristila nekaj južnega vetra. Napovedan je bil sicer sončen dan, a se je sonce le občasno in zelo sramežljivo prikazalo skozi oblake.

Tudi mejna kontrola dokumentov v Umagu je potekala tik tak. Zadnjič so več kot eno uro preverjali moj PCR test, tokrat pa je šlo hitro.

Južni veter je oslabel in v nadaljevanju poti ob istrski obali proti jugu je barko poganjal motor. Nič posebnega se ni dogajalo, morje je bilo mirno in na morju sva bila z Zlato sama. Dan je bil pretežno siv, le proti večeru, ko sva Skokico že privezala ob pomol pri Zeleni laguni in se odpravila na sprehod, se je malo bolj odločno prikazalo sonce.