Krf in Paxoi

Včeraj popoldne smo se z Erikousse preselili na Krf, kjer smo si v zalivčku Stefanou privoščili okusno morsko večerjo.

Današnji dan je bil namenjen dokončni ureditvi grških vstopnih formalnosti. Zaradi korona-omejitev je prva grška vstopna točka šele v luki Krf, zato smo bili zadnja dva dni med grškimi otoki na poti do Krfa tukaj le na pol legalno.

Korona-predpisi so za prestop grške morske meje od nas zahtevali, da v naprej po elektronski pošti pošljemo številne dokumente in najave preko interneta. Kar 24 različnih dokumentov je bilo potrebno poslati grškim pomorskim oblastem po elektronski pošti in dobro je bilo, da sta šla prejšnji teden v “izvidnico” posadki Male in Lunge, da sem dobil dovolj informacij, kaj vse je potrebno urediti.

Z našimi dokumenti so bili na kapitaniji v Krfu zadovoljni in postopek ob prehodu meje je bil danes zjutraj hitrejši od pričakovanega, zato sta si Zlata in Jolanda lahko privoščili izdaten potep po mestnih trgovinah, medtem ko sem sam končno našel dovolj časa, da sem dokončal redni letni servis motorja in končno zamenjal še olje in oljni filter.

Zadnji dnevi so zelo skopi z vetrom in tudi danes popoldne nas je na poti proti jugu večinoma gnal motor, le med Krfom in Paksosom nas je za dobro uro osrečil zahodnik.

Lakka na severu Paxoi-ja je bila polna zasidranih jadrnic, a nam je med njimi zvečer v zalivu uspelo najti nekaj prostora, da smo spustili sidro.

Erikoussa

Po dveh urah jadranja od Dubrovnika proti jugozahodu je veter oslabel in se iz jugovzhodne smeri obrnil na severozahodnik. Vetra v krmo je bilo potem premalo, da bi dovolj napolnil glavno jadro, zato je le to nemočno opletalo in ropotalo. Moral sem ga spustiti z jambora, da se ne bi delala škoda.

Zagnali smo motor in Skokico obrnili proti jugu, proti Grčiji, maestral pa je od zadaj pihal ravno toliko hitro, kot je bila naša hitrost plovbe, da smo imeli na barki popolno brezvetrje in smo se saunali do večera, ko je vročina popustila.

Ponoči je veter obrnil na zahodnik. Ni ga bilo veliko, le pet vozlov, a dovolj da so motor za nekaj ur zamenjala jadra in smo si v tišini počasnega jadranja lahko spočili ušesa.

Proti jutru je zahodnik oslabel in potem je spet cel dan drdral motor in nas poganjal proti Grčiji. Popoldne so se levo na obzorju najprej pojavile albanske gore, zvečer pa pred nami prvi grški otoki.

Sredi noči smo po tridesetih urah motoriranja in šestih urah jadranja sidro spustili v peščenem zalivu na jugu otoka Erikoussa. To je bila moja doslaj najbolj mirna in dolgočasna plovba do Grčije.

Erikoussa je nekakšna grška različica Suska z mivkastimi plažami, le da so pobočja otoka tukaj namesto s trsjem porastla s cipresami in z nizkim sredozemskim gozdom.

Južna Dalmacija in naprej

Ponoči sva s Tomijem lepo jadrala po mirnem morju, zjutraj pa je med Korčulo in Lastovom veter oslabel in jadrom se je pridružil motor. Pred Korčulo sva dopoldne naredila nekaj premora in počakala na za popoldne napovedani maestral.

 

 

Veter se ni izneveril in mimo Mljeta sva lahko že kar hitro jadrala z vetrom v krmo.

 

Pod večer sva prijadrala do Slana, Skokico privezala v tamkajšnji marini in počakala na nove sopotnike. Zvečer so se Zlata, Jolanda in Jelko vkrcali na barko, Tomijeva tokratna jadralska pustolovščina pa se je danes končala.

Ponoči sem urejal zapleteno dokumentacijo in najavo za vstop v Grčijo in jo zjutraj poslal v Krf. Z napotki mi je pomagal Gregor, ki je tja prijadral in vstopno proceduro opravil pred nekaj dnevi in upam, da trud ni bil zaman.

Z barko smo se zjutraj odpravili do Dubrovnika, kjer smo se popoldne odjavili s Hrvaške, potem pa z jugovzhodnikom odjadrali čez južni Jadran. Zaenkrat nam veter ne pusti jadrati neposredno proti Grčiji in gremo bolj proti Italiji, a sredi jadrana naj bi se po napovedih srečali z zahodnikom in potem bomo popravili kurz.

Hrvaška in črnogorska obala se počasi selita za obzorje. Do torka zjutraj bi tudi ob napovedanih šibkih vetrovih že morali prijadrati do prvih grških otokov.

Zunanji otoki

Da bi čim bolje izkoristila napovedani severozahodnik, sva s Tomijem z Žuta odplula že sredi noči in med južnimi Kornati na odprto morje priplula še pred sončnim vzhodom.

Žal je veter zamujal in jadra sva lahko razvila šele za Kornati, a namesto s severozahoda je veter pihal s severa in tudi šibkejši je bil od napovedi, zato jadranje z vetrom v krmo ni bilo hitro. S tremi do petimi vozli hitrosti sva metuljčkala proti jugu, proti Jabuki in Palagruži. Valovi s severozahoda so nakazovali, da na severnem Jadranu piha močneje, a ta veter žal ni prišel na jug.

Celo dopoldne sva jadrala počasi in postalo mi je jasno, da do Palagruže ne bova prijadrala podnevi, zato sva popoldne za otočkom Jabuka zavila na levo, na vzhod proti Svetcu. Jadranje z vetrom v bok je bilo nekaj hitrejše, predvsem pa manj zibajoče.

Mislil sem, da je Svetac nenaseljen, a med jadranjem ob otoku sva videla nekaj hiš, čolnov in ljudi ter obdelane vinograde na pobočju nad hišami. Ob obali otoka sem iskal prostor za sidranje, saj sem se želel sprehoditi po Svetcu, a nisem našel nič primernega, zato sva od Svetca odjadrala do bližnjega Brusnika, kjer sem na navtični karti videl nekaj plitvejšega morja ob otočku.

Malo pred najinim prihodom do Brusnika, se je tam zasidrala še ena slovenska barka, a je bilo na mini sidrišču vendarle dovolj prostora tudi za Skokico.

Vulkanski otoček me je presenetil. Od daleč je videti kot skupina čeri, ko pa stopiš na otok, vidiš, da ima to miniaturno kraljestvo galebov tudi svojo plažo, pečine, sotesko in jezerce z ribami.

 

 

Z Brusnika naju je veter odnesel še do Biševa, kjer sva v Biševski luki sidro spustila še dovolj zgodaj, da sem med sprehodom po otoku iz gornje vasi lahko ujel zahajajoče sonce, ki je v morje utonilo za Svetcem.

 

 

V preteklih dneh sva s Tomijem sicer kar dosti jadrala, a zaradi nasprotnega južnega vetra sva morala dosti križariti in zato napredek proti jugu ni bil najboljši. Zaostanek bova poskušala nadoknaditi nocoj.

Z Biševa sva odrinila zvečer in zdaj južno od Visa z burinom po z mesečino razsvetljenem morju jadrava proti otokom Južne Dalmacije.

Žut

Zjutraj se nama ni prav nič mudilo z odhodom na pot, saj vetra ni bilo niti za vzorec. Ob pogledu z moje postelje skozi okno je bilo morje popolnoma gladko.

Dopoldne sva vendarle zapustila najino votlino (oziroma bunker, pred katerega sva včeraj privezala Skokico) in kmalu so se pojavile prve sapice, ki sva jih potem cel dan lovila v jadra na poti proti jugovzhodu.

Veter je bil spet večinoma točno iz smeri, v katero sva jadrala, vendar je tudi počasno cikcakanje proti nasprotnemu vetru boljše, kot pa da bi cel dan poslušala drdranje motorja.

Sredi dneva sva kopalni postanek naredila v zalivčku otoka Lavdara, popoldan pa so nam z letalskim mitingom popestrili leteči gasilci, ki so za vajo z letalom zajemali vodo na morju okoli Skokice in potem z njo gasili morje.

V preteklih dneh je južni veter iz Sahare na krov barke nanosil dosti rdečega prahu, zato sem upal, da se gasilci zmotijo in spotoma vodo spustijo tudi na Skokico, a se žal niso zmotili in barka je še vedno prašna :).

 

 

Proti večeru sva s Tomijem sidro spustila v zalivu na vzhodni strani Žuta in si potem privoščila nekaj kopenske rekreacije do cerkvice na vrhu hriba.

Jutri naj bi se veter končno obrnil na severozahodnik, kar bova izkoristila za malo daljši izlet na odprto morje in proti otokom južne Dalmacije.

Škarda in Dragove

Vremenska napoved je obetala nekaj jutranjega burina in ko sem ob jutranjem svitu pogledal skozi okno, je burin tudi zares kodral morje v zalivu. Zbudil sem Tomija in že čez minuto sva dvignila najprej glavno jadro in nato še sidro ter še pred sončnim vzhodom izplula iz zalivčka na jugu Istre.

Marsikdo zjutraj potrebuje kavo in čas za prebujanje, Tomi pa je bil kar takoj za akcijo :).

Žal je že takoj za Kamenjakom sledilo razočaranje, sapice so se obrnile na jugovzhodnik in vetra je bilo premalo za neko razumno jadranje v veter. Čez Kvarner  je Skokico po mirnem morju gnal motor in kmalu naju je izza meglic pozdravilo vzhajajoče sonce.

Načrtovala sva postanek na Susku, kjer bi počakala na popoldanski veter, a sva se mimo otoka dopoldne ravno izmenjevala pri spanju v kokpitu in sva postanek še malo odložila, … dokler opoldne nisva priplula do Škarde in pred plažo spustila sidro.

Mimo Škarde pogosto jadram, a sem se doslej tukaj ustavil le enkrat pred tridesetimi leti.

Z natikači na rokah sva skočila v vodo in odplavala do plaže pred zaselkom starih hiš.

Otok ni stalno naseljen in stare hiše se počasi spreminjajo v ruševine, nekaj hiš pa je vendarle obnovljenih in samote željnim gostom služijo za počitniška stanovanja.

Po potki sva se skozi pajčevine sprehodila čez otok do zaliva na južni strani, kjer sem se pred desetletji nazadnje ustavil. Tudi tukaj čas stoji in le še razpadajoči pontonski pomoli v mandraču spominjajo na poletni direndaj pred gostilno na nekoč živahnem sidrišču.

Popoldne je začelo rahlo pihati z jugozahoda, da sva lahko odjadrala s Škarde in “regatirala” s še dvema jadrnicama, ki sta prav tako jadrali proti Istu, a je veter kmalu postal luknjast in že mimo Ista se je jadrom v pomoč pridružil motor.

Motor sva potem še nekajkrat ustavila, ko so se sapice okrepile in ga spet zagnala, ko je hitrost jadranja padla pod dva vozla.

Popoldne sva pri(moto)jadrala do Dugega otoka in Skokico privezala ob obalo pred opuščenim bunkerjem jugo-mornarice pod vasico Dragove na severovzhodni strani otoka.

Istra

Želja po vetru in valovih se mi je uresničila celo bolj, kot bi si želel. S Tomijem sva iz Izole včeraj odjadrala z lepim jugom in dokler sva bila v zavetju kopnega, je bilo jadranje hitro in udobno, ko pa sva proti večeru prijadrala mimo savudrijskega svetilnika

 

se je veter z jugovzhoda še okrepil in srečala sva se s strmimi nasprotnimi valovi, ki so se izdatno prelivali čez palubo barke in žal tudi v notranjost, saj sem se prepozno spomnil, da so palubna okna v salonu odprta.

Štiri obrate proti vetru sva naredila ob istrski obali navzdol, na vsako uro enega in Skokica je nabijala v vse večje valove. Ponoči sva prijadrala do Novigrada, kjer sva pri policajki na morskem mejnem prehodu opravila hrvaške vstopne formalnosti, potem pa sva se preselila čez zaliv do Červarja in barko zasidrala v zavetrju obale.

Ponoči je jugo nekoliko popustil in zjutraj začasno obrnil na vzhodnik, ki sva ga s Tomijem z zgodnjim odhodom dodobra izkoristila za nadaljevanje poti ob istrski obali proti jugovzhodu. Vmes sva se dopoldne ustavila v Rovinju, da bi vstopne papirje poštempljal še na kapitaniji, a sem tam le brez uspeha trkal na zaklenjena vrata pisarn. Nobenega odziva ni bilo ne iz urada luške kapitanije, ne pri luški upravi in prav tako so bila vrata zaklenjena tudi pri policiji.

Nekaj časa sem še čakal pred vrati uradov, potem pa se vrnil na Skokico ob pomolu, kjer sva s Tomijem med čakanjem pojedla zajtrk.

Čez nekaj časa se je na pomol s kolesom pripeljal fant iz luške uprave in povedal, da kapitanija v Rovinju danes ne dela, kje pa so policaji, pa tudi ne ve. Ko sem ga vprašal, kaj naj zdaj naredim glede štempljanja papirjev, se je nasmehnil in rekel: “Što manje, to bolje”.

Kaj je s tem mislil, mi ni čisto jasno, a odločil sem se, da luških kapitanov ne bom več iskal po istrskih mesti, zato sva s Tomijem odjadrala naprej. Kmalu za Rovinjem je jugo dobil bolj južno smer in ni nama bilo več treba križariti proti vetru, temveč sva brez obračanja lahko jadrala neposredno proti Brijonom.

Kar hitro sva bila na poti in sredi dneva jadrala že mimo Pule, ko je južni veter začel slabeti zato sva jadrom pri Verudi dodala še pomoč motorja.

Čez dobro uro sva zavila okoli juga Istre in za rtom Kamenjak zavila v miren aliv Portič, kjer sva med številnimi drugimi zasidranimi barkami spustila sidro za nočni postanek.

Ostalo nama je še dovolj dneva za plavanje, sprehod po Kamenjaku, za tek po okoliških zalivih in celo za večerjo z lignji v safari baru na drugi strani polotoka.

Selitev

Jadralski prijatelji so kot jesenske lastovke že “odleteli” na jug in tudi pri meni se je spisek kopenskih opravil ter obveznosti dovolj skrčil, da omogoča selitev. Poletje na morju že močno kliče k odhodu iz Izole.

Včerajšnji jutranji pogled skozi okno moje spalnice. Od jutri naprej bom zagotovo videval manj jadrnic na kupu in upam da več valov in vetra :).

 

 

Koprski in Piranski zaliv

Po dveh tednih prisilnega jadralskega premora (Skokica je bila na popravilu v ladjedelnici v Izoli) smo v preteklih dneh vendarle spet lahko razvili jadra in zajadrali po morju.

Vetra sicer ni bilo veliko, a dovolj da sem se lahko prepričal, da vse na barki spet deluje v redu. Le še servis motorja opravim konec tedna in pripravljeni bomo za pot na jug.

Družbe sem imel zadnje dni kar dosti na barki. Najprej smo z jadranjem za 70. rojstni dan osrečili Romana, potem pa smo imeli po jadri še družinsko srečanje.

Najbolj vroči člani družine so v morju tudi zaplavali, naša najmlajša mornarka pa se je preskusila tudi v krmarjenju :).

Za odprtomorsko jadranje proti jugu Dalmacije mimo Jabuke in Palagruže prihodnji teden https://www.tepes.info/domov/jadranje/jadralni-tecaji/ je na barki še prostor in še vedno se je mogoče prijaviti. Prevoz iz Dubrovnika nazaj v Slovenijo je zagotovljen z avtom.