Želja po vetru in valovih se mi je uresničila celo bolj, kot bi si želel. S Tomijem sva iz Izole včeraj odjadrala z lepim jugom in dokler sva bila v zavetju kopnega, je bilo jadranje hitro in udobno, ko pa sva proti večeru prijadrala mimo savudrijskega svetilnika

 

se je veter z jugovzhoda še okrepil in srečala sva se s strmimi nasprotnimi valovi, ki so se izdatno prelivali čez palubo barke in žal tudi v notranjost, saj sem se prepozno spomnil, da so palubna okna v salonu odprta.

Štiri obrate proti vetru sva naredila ob istrski obali navzdol, na vsako uro enega in Skokica je nabijala v vse večje valove. Ponoči sva prijadrala do Novigrada, kjer sva pri policajki na morskem mejnem prehodu opravila hrvaške vstopne formalnosti, potem pa sva se preselila čez zaliv do Červarja in barko zasidrala v zavetrju obale.

Ponoči je jugo nekoliko popustil in zjutraj začasno obrnil na vzhodnik, ki sva ga s Tomijem z zgodnjim odhodom dodobra izkoristila za nadaljevanje poti ob istrski obali proti jugovzhodu. Vmes sva se dopoldne ustavila v Rovinju, da bi vstopne papirje poštempljal še na kapitaniji, a sem tam le brez uspeha trkal na zaklenjena vrata pisarn. Nobenega odziva ni bilo ne iz urada luške kapitanije, ne pri luški upravi in prav tako so bila vrata zaklenjena tudi pri policiji.

Nekaj časa sem še čakal pred vrati uradov, potem pa se vrnil na Skokico ob pomolu, kjer sva s Tomijem med čakanjem pojedla zajtrk.

Čez nekaj časa se je na pomol s kolesom pripeljal fant iz luške uprave in povedal, da kapitanija v Rovinju danes ne dela, kje pa so policaji, pa tudi ne ve. Ko sem ga vprašal, kaj naj zdaj naredim glede štempljanja papirjev, se je nasmehnil in rekel: “Što manje, to bolje”.

Kaj je s tem mislil, mi ni čisto jasno, a odločil sem se, da luških kapitanov ne bom več iskal po istrskih mesti, zato sva s Tomijem odjadrala naprej. Kmalu za Rovinjem je jugo dobil bolj južno smer in ni nama bilo več treba križariti proti vetru, temveč sva brez obračanja lahko jadrala neposredno proti Brijonom.

Kar hitro sva bila na poti in sredi dneva jadrala že mimo Pule, ko je južni veter začel slabeti zato sva jadrom pri Verudi dodala še pomoč motorja.

Čez dobro uro sva zavila okoli juga Istre in za rtom Kamenjak zavila v miren aliv Portič, kjer sva med številnimi drugimi zasidranimi barkami spustila sidro za nočni postanek.

Ostalo nama je še dovolj dneva za plavanje, sprehod po Kamenjaku, za tek po okoliških zalivih in celo za večerjo z lignji v safari baru na drugi strani polotoka.