20.7. Čez južni povratnik sem jadral zvečer, ponoči pa je bilo spet veliko ladijskega prometa. Od severnika so ostale le sapice in sem moral zagnati motor, proti jutru pa je zapihal vzhodnik in sem spet lahko počasi jadral, a je vetra kmalu spet zmanjkalo.
19.7. Kisel dan z zoprnim drobnim vztrajnim dežjem. Veter je obrnil na severnik in se ustalil pri 10 vozlih, žal pa je spet preveč valov z juga in vzhoda, ki guncajo barko, da ne morem uporabljati glavndga jadra in zato jadram bolj počasi. Zvečer so se vsaj oblaki zredčili, pojavile so se zvezde in vzdušje med posadko na barki se je takoj izboljšalo. Študiral sem madagaskarske predpise in prebral komentarje, da je postopek ob vstopu v državo rahlo nepredvidljiv in odvisem od volje uradnikov, cena pa od pogajalskih sposobnosti jadralcev.
19.7. Ponoči so zvezde izginile in po nebu so priplavali dežni oblaki, ki so mi dali vetra, dobesedno, da sem komajda sproti krajšal jadra. Tudi valovi so se v pol ure dvignili s pol na tri metre. Do jutra je Skokica poskakovala čez valove s tretjino genove in 2x skrajšanim glavnim jadrom, jaz pa sem ujel nekaj ur spanca, oziroma je spanec ujel mene. Zjutraj so težki oblaki s plohami še vedno v okolici, veter in morje pa se pomirjata, zatn podaljšujem jadra. Darko je sporočil, da naj bi veter v prihodnjih dneh zelo oslabel. Do Madagaskarja bom prijadral do petka, saj je do tja le še 255 milj, skrbi pa me pot naprej proti J. Afriki, ker je za ponedeljek in torek napovedan močan južni veter, ki v kombinaciji z južnim tokom naredi zelo nevarno morje. Upam, da se napoved spremeni, sicer bom moral na Madagaskarju za več dni najti kaksen zaliv, ki bo dovolj zaprt proti jugu (Taolagnaro?).
18.7. Popoldne je veter opešal pod 10 vozlov, a ker se je zgladilo tudi morje, lahko lepo jadram s 5-6 vozli hitrosti. Pozabil sem že, da ima Indijski ocean lahko tudi tako miren obraz. Za kaksnih 10 milj proti jugu sem se umaknil od direktne linije J. Madagaskar – Reunion in upam, da sem zdaj dovolj stran od ladijskih poti, da bom imel ponoči mir pred ladjami. Bolj proti jugu je dva dni stara napoved obetala tudi nekaj več vetra.
18.7. Veter se je ponoči okrepil na 15 vozlov in v skladu z napovedjo zapihal z juga, da zdaj s skrajšanimi jadri orcam proti JZ. Valovi so pod 1 m in jadranje je orci navkljub udobno, moja hitrost pa skupaj z vetrom niha med 5 in 7 vozli.. Kar dosti luči ladij se je sprehajalo po morju v okolici, zato sem le malo spal, a ladje so se me to noč lepo izogibale, ne da bi jih bilo potrebno posebej opozarjati.
17.7. Kmalu po izplutju sem na morju zahodno od Reuniona srecal 2 kita, ki sta se hranila na robu plitvejšega morja ob otoku. Reunion ima visoke hribe, zato je zavetrje za otokom obsežno. Po 4 urah motoriranja sem prišel do 10 vozlov jugovzhodnika, s katerim prav lepo mirno jadram proti JV.
17.7. Zadnja dva dni smo se potepali predvsem ob zahodni obali Reuniona in lenarili na plažah. Deskanje na valovih, kajtanje, surfanje in podobne športne aktivnosti na ali izven koralnega grebena so na Reunionu prepovedane zaradi pogostih napadov morskih psov. Verjetno so domačini izračunali, da jim ena odgriznjena noga odžene več turistov, kot pa privabi vodnih športnih navdušencev.
Pa vendar je na prelivajočih se oceanskih valovih blizu obale ponekod mogoče videti tudi deskarje.
Zlato in Jona sem proti jutru odpeljal na letališče in že letita proti Evropi, sam pa se bom dopoldne odpravil proti jugu Madagaskarja, ko opravim s carinskimi formalnostmi.
Še tri dni nazaj sem bil slabe volje, ko sem gledal vremenske napovedi za ta teden, saj so obetale najprej brezvetrje in nato nasprotni, jugozahodni veter, zdaj pa so se obeti krepko popravili in kaže, da ne bo potrebno veliko motorirati in veter bo pretežno iz vzhodnih smeri.
15.7. Vulkan Fournaise je predvčerajšnjim zvečer oživel le nekaj ur po tem, ko smo bili mi na njegovem vrhu. Po erupciji je začel bruhati dim, prah in lavo. To mi je danes zjutraj povedal šef marine, ko sem šel najaviti svoj odhod z otoka za ponedeljek.
Zgornji helikopterski posnetek delujočega vulkana sem si sposodil na internetu, moj pogled v žrelo takrat še mirujočega vulkana pa je nastal dan prej.
Z Zlato in Jonom se zdaj ne moremo odločiti, ali smo imeli pri ogledu vulkana srečo ali smolo. Vulkan je danes zaprt za obiskovalce in tudi nas nanj ne bi spustili, če bi začel delovati 12 ur prej kot je. Zelo od blizu (morda preblizu) pa bi si njegovo delovanje lahko ogledali, če bi Fournaise izbruhnil devet ur prej.
14.7. Višinske rekreacije imamo dovolj in po nekaj dneh preveč hladnega južnega vetra na obali smo vendarle dočakali tudi topel dan z le malo vetra, primeren za kopanje in lenarjenje. Preživeli smo ga v morju in na eni od svetlih plaž s koralnim peskom. Plaže se na zahodni strani Reuniona vlečejo na desetine kilometrov daleč in so pred oceanskim valovanjem pretežno zaščitene s koralnim grebenom, ki poteka vzporedno z obalo.
13.7. Kaže, da je bilo včerajšnje prilagajanje na višino uspešno, saj nam je danes uspelo splezati na 2.600 m visok vulkan Fournaise.
Na pot na jug otoka smo se z barke odpravili še pred sončnim vzhodom in iz slik se vidi, da smo imeli srečo z vremenom.
Resnici na ljubo moram priznati, da smo se do nadmorske višine nekaj čez dva tisoč metrov pripeljali z avtom, od parkirišča naprej pa smo vseeno morali po planoti Sables in čez pusto marsovsko pokrajino v hrib do vrha vulkana prepešačiti skoraj petnajst kilometrov,
kar se opazi tudi na tem sebku (selfie) z roba kraterja.
Na osrednjem delu Reuniona med tritisočakom Piton de Neige in vulkanom Fournaise je visoka planota Cafres, ki je poznana pa govedoreji in mlečnih izdelkih. Tu pridelajo večino hrane živalskega izvora za potrebe otočanov, ponosni pa so tudi na svoj sir.
Po spustu z gora smo se želeli sprostiti v morju na plaži v St. Pierru, pa smo obtičali v zelo počasnem prometu in plažo dosegli šele pozno popoldne, ko je bilo zaradi hladnega južnega vetra že prepozno za kopanje. Vzrok za zastoje v prometu je jutrišnji nacionalni praznik in z njim povezano današnje praznovanje dneva Bastilije, zaradi katerega so zaprli obalni del mesta.
Namesto kopanja v morju smo si lahko ogledali vojaško parado.
12.7. Drugi poskus za najem avta je bil včeraj popoldne uspešen in za prilagajanje na vožnjo po desni strani ceste smo se zapeljali do plaž na zahodni obali Reuniona, kjer pa nas je pod večer močan veter tako ohladil, da smo opustili željo po kopanju.
Zjutraj sem na jambor namestil še tretjo od pripon, ki jih je s seboj prinesla Zlata. Pri nameščanju leteče pripone sem opazil, da sta žal natrgani tudi obe intermedia priponi med križi jambora. Ti dve priponi sicer lahko začasno nadomestim z letečima priponama, a zelo kmalu se bo potrebno spet ukvarjati z nabavo in nameščanjem pripon.
Napis za prepoved plavanja pred vhodom na pomol v marini ima prepričljivo utemeljitev.
Dopoldne smo se z avtom odpravili v hribe na gorski greben Mafate na severnem delu otoka.
Najprej smo se z avtom po vijugasti cesti skozi prostrana polja sladkornega trsa po pobočju vzpeli na tisoč metrov, potem pa smo šli še peš na skoraj tisoč štiristo. Po grebenu, malo navzgor in malo navzdol bi po urejenih poteh lahko hodili še tri dni in desetine kilometrov ter se vmes povzpeli tudi nad tri tisoč metrov visoko, vendar smo se mi obrnili že po eni uri. Za “aklimatizacijo” na višino je bilo to čisto dovolj. V dveh urah hribolazenja smo se naužili čudovitih razgledov čez prepadne stene na globoke doline in soteske z rekami pod nami.
Oblaki so nam nekoliko kvarili razgled in dva- ter tri-tisočaki vulkanskega nastanka na drugi strani doline so le občasno pogledali iz oblakov.
Popoldne smo se zapeljali še na sladoled do živahne prestolnice otoka, mesta St. Denis in se sprehodili po mestnem središču s starimi kreolskimi in kolonialnimi hišami.
11.7. Deset do petnajst vozlov jugovzhodnika je zdržalo čez noč do jutra, ko je veter opešal. Tudi valovi so se postopoma manjšali in še zjasnilo se je, da sem se počutil skorajda kot na Jadranu. Kar nenavadno se mi je zdelo, da bomo po manj kot enem dnevu jadranja že na drugem otoku. V drugem delu noči smo se že toliko približali Reunionu, da se je, poleg mestnih luči, tudi obrise otoka videlo že v mesečini, zjutraj pa se je otok obsijan z vzhajajočim soncem pokazal v polni velikosti.
Dopoldne smo pristali v Le Portu, privezali barko v marini in hitro opravili z vstopnimi carinskimi formalnostmi. Opozorili so nas, da nam bodo zaradi izbruha parkljevke na Mauritiusu zaplenili vso svežo hrano živalskega izvora ter zelenjavo in sadje, a je bil nato carinik pri pregledu barke usmiljen do našega hladilnika. Iskal je predvsem cigarete in alkoholne pijače, a na moji barki bi to težko našel.
Prvi poskus, da bi si izposodili avto, ni uspel, a bomo še poskušali. Pravijo, da je sezona na višku in so avtomobili zasedeni.
Reunion je francoski otok in spada v EU, zato sem se veselil EU tarife pri uporabi mobitela za pogovore in podatke, pa je bil to žal račun brez krčmarja. Še povezati se mi ne uspe na omrežje in še vedno lahko uporabljam le satelitski telefon.
10.7. Na srečo je vremenska napoved tokrat kazala manj vetra, kot smo ga v resnici dobili. Po dveh urah smo izpluli iz zavetrja Mauritiusa in se srečali s 15-20 vozli jugovzhodnika, s katerim zdaj prav lepo jadramo proti Reunionu.in če bo še ponoči tako, bomo že zjutraj v zavetju tega goratega otoka. Valovi so zmerni in upam, da za Zlato in Jona ne bodo prehudi.
10.7. Dopoldan sta Zlata in Jon barantala s trgovci na tržnici v Port Louisu, jaz pa urejal izstopne formalnosti v različnih uradih po pristanišču,
popoldne pa smo izpluli iz pristanišča proti 135 milj oddaljenemu Reunionu.
Kaže, da vetra na poti ne bomo imeli v izobilju.
9.7. Zadnja dva dni smo v Velikem zalivu na Skokičin jambor namestili nove pripone in pokrpali genovo, ker pa mi je zmanjkalo belega samolepilnega blaga za krpanje jader, glavno jadro žal še ni prišlo na vrsto za popravilo.
Danes je bilo napovedanega precej dežja, a so otok preletavale predvsem kratkotrajne plohe, nekatere tudi izdatne, vendar je med njimi vedno znova tudi za dlje časa posijalo sonce in je bil dan precej manj turoben, kot sem pričakoval.
Kjer se menjavata dež in sonce, se po nebu sprehajajo mavrice.
Dopoldne smo se še sprehajali pa zalivu, popoldne pa smo se preselili v Port Louis in potem skorajda osvojili hrib nad mestom.
Da po brezpotju na pobočju nismo prišli do vrha, sta bila kriva vse gostejša bodljikava trava in grmičevje, ki nas je praskalo po nogah.
Jutri dopoldne bomo v tukajšnjih trgovinah in na ttržnici zapravili še zadnje rupije, potem pa se poslovili od Mauritiusa in odjadrali proti Reunionu. No ja, glede na vremensko napoved se mi zdi, da bomo pretežno motorirali.
7.7. Zjutraj smo se z Zlato in Jonom dobili na letališču na jugu Mauritiusa in potem smo lep sončen dan izkoristili za potep z avtom križem kražem po raznolikem otoku. Osrednji del otoka je nekaj sto metrov visoka planota, ki na zahodu meji na nekaj
gora visokih okoli 1000 m, na jug in vzhod pa se postopoma spušča proti morju, kjer obalo pred oceanskimi valovi ščitijo koralni grebeni, za katerimi so plitve lagune z lepimi plažami..
Na planoti so razsežni nasadi sladkornega trsa in nekaj destilarn ruma, videli pa smo tudi plantaže čaja.
Na jugozahodu Mauritiusa ja naravni park Črna reka z globokimi soteskami in oceanskim dežnim gozdom, v katerem živi tudi nekaj naših sorodnikov.
Gozd je sicer na Mauritiusu redkost, saj so ga v preteklih stoletjih povsod drugod posekali, da so si naredili prostor za plantaže sladkornega trsa.
Obiskali smo tudi hindujski tempelj, blizu katerega je postavljen ogromen kip Šive.
Spotoma smo spoznali tudi guavo, zame je to nov sadež kiselstega okusa, ki raste na drevesih ob cesti in domačini iz njih delajo marmelado.
6.7. Ponoči je kar dosti deževalo in tudi jutro je bilo kislo, in južni veter je ohladil ozračje pod 20 stopinj, zato sem se odpovedal jutranjemu skoku v morje. Sem pa to nadoknadil popoldne, ko je s pomočjo sonca postalo topleje. Dopoldne jem se sprehodil po zalivu in v mestu nabavil nekaj sveže hrane. Konzervirane in instant hrane v vrečkah imam veliko na barki še iz Avstralije, ker sem bil na poti preveč len in si nisem prav dosti kuhal.
Čistim in pospravljam po barki, da ne bo zgledala in smrdela kot samski brlog, saj na krov kmalu dobim visoke goste. Popoldne se je veter pomiril in izginili so valovi, zato sem se s čolnom nekajkrat zapeljal do bencinske črpalke ob cesti na dnu zaliva in v kanticah zvozil 220 litrov nafte na barko. Oba tanka sta zdaj spet polna in zaloga bi morala zadostovati do Afrike. Nafta na Mauritiusu stane 85 centov in je precej cenejša kot na sosednjem Reunionu, kjer so evropske cene.
Še zadnji pogled na natrgane in strgane pripone ter na z vrvmi podprt spodnji del jambora. Takole povezam jambor je moral zdržati več kot pol Indijskega oceana. Upam, da bo pogled navzgor že jutri lepši, ko Zlata prinese nove pripone.
5.7. Sidrni okov sem popravil že včeraj zvečer, da sem dopoldne brez skrbi lahko odjadral iz bučnega in ne ravno po rožicah dišečega pristanišča. Premec Skokice sem obrnil proti severu Mauritiusa in po treh urah lepega jadranja prispel do zaliva Grand Baie
V vseh pomembnejših zalivih okoli otoka ima obalna straža svoje postojanke in preden vpluješ v zaliv, se jim moraš najaviti. Na vhodu v zaliv sta me potem pričakala dva pomorska policaja in pospremila na sidrišče in ko sem med številnimi barkami našel primeren prostor in spustil sidro, sta prišla na barko in pregledala moje dokumente.
Zdaj sem imel končno tudi jaz čas za kramljanje in od prijaznih policajev sem dobil kup koristnih informacij: kje je bencinska črpalka, kje so trgovine, kakšen je red na sidrišču, in na zadnje tudi svarilo, naj čolna ne puščam na plaži, sicer bom moral plavati nazaj na barko in tudi pri barki naj motor snamem s čolna in spravim, sicer lahko dobi noge. Na koncu sta me še povabila v svoj čoln in me zapeljala naokoli po zalivu.
Zaliv je sicer širok, a plitev in globina vode na sredi je le 4 metre in se počasi znižuje proti obali. Na vhodu v zaliv je globina le dva metra in pol, zato sem včeraj pogledal na tabelo plimovanja in načrtoval, da pridem do zaliva ob plimi.
Popoldne sem se včlanil v jahtni klub Grand Baie in s tem dobil dostop do njihovih (oziroma od zdaj naših) tušev s toplo vodo, do restavracije in do interneta.
V tem zalivu bom naslednjih nekaj dni na počitnicah. Voda je tukaj tudi zame dovolj topla in čista za jutranji skok v morje.
4.7. Zjutraj sem pri dvigovanju sidra opazil, da je odpadel vijak nosilca koleščkov na sprednjem okovu in se je veriga zatikala. Z nekaj previdnosti in potrpežljivosti mi je uspelo verigo in sidro spraviti na barko, da sem lahko odjadral proti jugu, a pred naslednjim sidranjem bo stvar potrebno popraviti.
Po dveh urah hitrega jadranja po mirnem morju v zavetju otoka sem bil že pred pristaniščem Port Luis in v nekaj minutah po prijavi preko radijske postaje so mi dovolili vplutje v plovni kanal do notranjega pristanišča.
Barko sem privezal ob carinski pomol in potem najprej dve uri čakal na inšpektorja za zdravje, potem pa sem še z drugimi uradniki izpolnjeval desetine formularjev, kot da bi pristal s kontejnersko ladjo. Zgodaj popoldneje bila bitka s papirji dobljena in Skokico sem premaknil v malo bolj zaprti del pristanišča, ki mu pravijo marina in je bolj zaščiten pred valovi živahnega ladijskega prometa.
Preostanek dneva sem se sprehajal in tekal po mestu in okolici. Dobil sem kar hud odmerek civilizacije in verjetno si bom jutri poiskal kakšno bolj umirjeno mesto ob morju.
Z Zlato sva ugotovila, da sva se glede njenega prihoda na Mauritius vsak zmotila za po en dan, jaz jo bom moral en dan dlje čakati, ona pa bo z Jonom sem priletela dan prej, kot je mislila.
Zvečer je bil internet nekaj hitrejši, kar sem izkoristil, da sem med poročila prejšnjih dni dodal nekaj slik in v besedilu popravljal črke č,ž in š, ki jih s satelitskega telefona ne morem pošiljati. Večino šumnikov je Zlata sicer že sproti dodajala, verjetno pa kakšna strešica manjka tudi še po mojih popravkih. Tudi sicer je pisanje besedila na satelitskem telefonu kar zamudno, saj gre za staro tehnologijo, kot pri mobitelih pred 10 leti, ko so se z večkratnim zaporednim pritiskanjem na številke, prikazovale črke.
Evo, in dodajam še eno mojo sliko, da me bosta Zlata in Jon lažje spoznala, ker je minilo že veliko tednov, odkar smo se zadnjič videli.
3.7. Veter je čez dan opešal na 10 – 15 vozlov, a ker so se končno malo bolj razmaknili in znižali tudi valovi, se je dalo tudi s šibkejšim jugovzhodnikom lepo jadrati, ne da bi jadra mučno opletala.
Popoldne sem pred premcem Skokice najprej zagledal otoke severno od Mauritiusa, potem pa so se iz meglic nad morjem začeli pojavljati tudi vrhovi glavnega otoka. Zvečer sem prijadral do severa otoka in spustil sidro pri zalivu Grand Baie.
Podobno kot na Rodriguesu, je tudi pristanišče Port Luis ponoči zaprto, zato bom šel tja jutri zjutraj, da opravim vstopne formalnosti.
3.7. Dosti ladijskega prometa je bilo zadnjo noč na moji poti proti Mauritiusu. Kaže, da sem prečkal ladijske poti med jugom Afrike in Azijo. Z ladjami, ki so plule blizu, smo se preko radijske postaje dogovorili, kako se bomo izognili. Le na eni ladji, ki je prihajala diagonalno od zadaj, se niso zmenili za moje klice in mahanje z lučjo. Ladja je postajala vse večja in ko me je postalo strah, da me bodo povozili, sem zavil v veter na jug, prižgal motor in pobegnil izpred njihovega premca.. Gladko bi me zmleli in še opazili ne bi.. Šele, ko so bili mimo, se je nekdo zaspano javil preko postaje in zahteval mojo pozicijo. Povedal sem, da sem jim pobegnil, da sem 500 m za njimi in da naj bolj pazijo, kaj se dogaja na morju. Odgovora seveda ni bilo.
Kaže, da bom že zvečer prijadral do Mauritiusa. Zlata mi je sporočila, da brez veze hitim, ker pride sem šele konec tedna. Najbrž si nekdo od naju ni prav zapomnil datuma na karti.
2.7. Lepo in kar hitro sem lahko jadral čel dan po še vedno precej razburkanem morju. 20-25 vozlov jugovzhodnika se je popoldne spremenilo v 20 VJV in pospravil sem gl. jadro, da ni nagajalo genovi. Zvečer so se oblaki zgostili, a tudi luna in zvezde so vidne na polovici neba.
2.7. V bistvu sem si sam kriv za včerajšnji ponesrečen obisk Rodriguesa, da sem 6 ur preživel z uradniki in le eno na otoku. Na forumih jadralci pišejo o prijaznih uradnikih, zato sem upal na boljši izkupiček, a jadralci si po navadi po dolgi poti vzamejo teden ali dva za postanek na otoku in se jim nekajurno kramljanje z uradniki zdi prijazno. Meni je pri omejenem času bolj vseč učinkovitost, ki pa jo na odmaknjenih otokih redko doživiš. Kakor koli že, ni vse črno, na Rodriguesu sem lahko eno noč brezskrbno prespal, dobil sem nekaj nafte, da mi v brezveterju pod plohami ni treba čakati na nov veter, imel sem 45 minut kopenske rekreacije, na internetu videl, da nam je arbitraža dala nekaj morja in vzela nekaj zemlje in kupil sem si 3 tople hrustljave bagetke, od katerih sta dve žal ze končali v mojem želodcu.
Na sliki je ploha, ki je kmalu po mojem odhodu privršala čez Rodrigues in potem otoka nisem več videl.
In zdaj spet jadram, novim zmagam naproti, od plohe do plohe naprej.
1.7. Postanek na Rodriguesu se mi je sfižil. Če odmislim dež, je zjutraj vse dobro kazalo. S Coast guard sem se dogovoril za vstopne formalnosti in vplul v pristanišče. Elektronske navtične karte so imele v plovnem kanalu 100 m zamika in mojo pozicijo kazale po koralnih grebenih. Če bi šel v pristanišče zvečer, bi pristal na čereh, podnevi pa sem videl, kje je globoka voda in na robu grebena so bili postavljeni številni stebri.
Na barko so dopoldne prihajali uradniki: za zdravje, luški kapitan, imigration, obalna straža in kot zadnji malo pred poldnevom še carinik. Z vsemi sem se dogovoril za odhod v nedeljo zvečer in sem plačal pristojbine, le carinik je rekel, da se njegov delovni teden izteče čez 10 minut in da moram na izhodne papirje čakati do ponedeljka. To bi mi podrlo družinske načrte, saj bi zamudil Zlatin in Jonov prihod na Mauritius, zato sem se dogovoril, da me za eno uro spustijo na otok, carinik pa mi vmes pripravi izstopne dokumente.
V eni uri sem potem uspel s črpalke v mestu na barko prinesti 3 kante nafte, si ogledati tržnico, najti pekarno in kupiti ekstra počasen internet, da sem v 20 minutah uspel videti le za 3 dni vremenske napovedi. Med mojim tekanjem po mestu je seveda deževalo, da sem čofotal po lužah, domačini pa so se dežja zelo veselili, saj so imeli zadnjih nekaj mesecev sušo in pomanjkanje vode na otoku. Vesele otočane sem popoldne zapustil in skozi hud naliv odjadral proti zahodu. Menda dobim od Zlate “lupčka”, če pridem na Mauritius do srede.
30.6. Rodriguez, končno! Danes zvečer me obalni stražarji še niso spustili v pristanišče, zato sidram zunaj ob otoku. Zjutraj mi sporočijo, ali smem čez vikend na otok.
30.6. Veter je sredi dneva prišel še dovolj hitro, da mi v tank ni bilo treba prelivati še zadnje rezervne kantice z nafto. 20-30 vozlov jugovzhodnika me hitro preganja proti Rodriguezu, da sem že popoldne med plohami pred premcem Skokice videl obrise otoka, zvečer pa iz morja pred menoj vzhajajo lučke. Za Rodrigues nimam najboljših navtičnih kart, zato verjetno ponoči ne bom iskal prehoda med koralnimi grebeni do pristanisča, temveč sidral v plitvejšem morju na SZ otoka. Bom videl, ali bo dež ali luna, in ali delajo svetilniki. Še 21 milj.
30.6. Brez satelitskega signala sem bil dan in pol in me je skrbelo, da bo koga skrbelo. Kaže, da sem bil v slepem območju med avstralskim in afriškim satelitom. Signal zdaj dobivam z zahoda. Viharen dan sem imel včeraj z norimi nalivi i n viharnim vetrom. Tako je deževalo, da voda še z barke ni mogla sproti odteči in sem imel lužo v kokpitu, z jader pa so se zlivali slapovi.
Plohe z vzhoda so pred seboj gnale veter s 30-40 vozli, ena najbolj vztrajna popoldanska pa je privršala z juga s preko 50 vozli vetra in me odpihnila proti SZ. Reševal sem se z meter razvito genovo in po razpenjenem morju glisiral po valovih navzdol.
Tako je videti morje, ko piha preko 50 vozlov vetra.
Zvečer, ko se je vreme uneslo, me je želodec spomnil, da bi bilo dobro kaj pozajtrkovati. Ponoči je nehalo deževati in ugasnil je veter. Današnje mirno delno sončno dopoldne sem izkoristil za krpanje jader, ki jih je nacefral včerajšnji veter. Tudi obleke se sušijo.
29.6. Še ena naporna noč z le malo spanja je mimo. Kot da bi se ponavljal včerajsnji dan. Zvečer je najprej zapihal vzhodnik in dam genovo na tangun, da ne opleta preveč, potem pride naliv s severnikom in prestavim genovo in pospravim tangun. Ravno dobro vse uredim in pride ploha z juga in spet zvijam in prestavljam jadro.
Mokre zaušnice so padale z leve in z desne vse do jutra, ko se je veter vendarle ustalil na 20-30 vozlih jugovzhodnika. Morje je čisto zmešano z navskrižnimi valovi, povsod naokoli pa težki oblaki. Darko mi bo verjetno sporočil, kako kaže z vremenom do srede na poti do Mauriciusa.
28.6. Moj regionalni vlak je popoldne žal pripeljal na svojo končno postajo in veter je postopoma opešal. V črno noč plovem z motorjem, od plohe do plohe.
28.6. Zvečer je z vzhoda s 15 vozli prisopihal regionalni vlak in me vzel s seboj skozi deževno noč. Pravi tropski nalivi se vlečejo zdaj že v dopoldne in jim ni videti konca. Vidljivost je le nekaj sto metrov in luči sem pustil prižgane. Regionalni vlak je kar hiter in glede na novo smer vetra, VJV, se mi zdi, da skozi dež že vidim zadnji vagon pasatnega brzovlaka. Zračni tlak zadnje ure lepo raste. Darko mi je pred dnevi napovedal, da bom moral skozi dežno fronto do pasatov. Upam, da mi sporoči še, kako široka je ta fronta.
27.6. Veter niha med 8 in 12 vozli, moja hitrost pa med 4 in 5,5. Zaradi opletajočih jader se je zdaj strgala se druga podkrižna pripona in poslej bom moral zelo paziti, da z glavnim jadrom ne bom preveč obremenil jambora. Jambor je zdaj z vrvmi privezan na barko skoraj kot na jadrnicah v srednjem veku. Treh pripon v enem mesecu mi doslej še ni uspelo strgati, če odmislim Barcolano 2006. Toliko navskrižnih valov in valovanja mrtvega morja kot letos tudi še nisem doživel. Naročil sem nove pripone in upam, da mi jih bo Zlata prihodnji teden prinesla s seboj.
27.6. Ponoči se je VSV okrepil na 10 vozlov in mi omogočil jadranje s 4 vozli hitrosti. Darko je sporočil, da je brzi vlak s pasati pred menoj že odpeljal in ga ne bom ujel. Sprijazniti se moram s počaaaaasnim jadranjem in opletajočimi jadri, ki flop, flop, flop, flop….. treskajo po jamboru in stresajo barko in moje živce.
26.6. Še tretji dan zapored je minil brez vetra in ob motoriranju. Tanka na barki sta bila danes prazna, zato sem nafto vanju pretočil še iz kantic. Do jutri zvečer bi to moralo zadostovati, potem pa bo moja pot naslednje dni odvisna le še od narave. Počasen sem z motorjem in prihod na Rodriguez v petek je možen le, če bi že nocoj našel pasate in 20 vozlov vetra. V vodiču sem videl, da vsaj policaji v pristanišču delajo tudi v soboto zjutraj in upam, da me bodo potem spustili na otok. Zjutraj sem hvalil ugoden morski tok, popoldne pa se je obrnil proti jugu in mi zdaj zmanjšuje hitrost proti cilju. Hrane imam še dovolj na barki in prav presenečen sem, da mi je v 3 tednih splesnila le ena štruca kruha in zgnilo eno jabolko.
26.6. Večinoma sem z motorjem hitrejsi od vetra. Ponoči sem nekajkrat začutil nekaj več sape od zadaj, a na jadra ni šlo hitreje kot 2-3 vozle. Neutrudni valovi mrtvega morja z juga toliko zibajo barko, da je jadranje v šibkem vetru nevzdržno zaradi opletajocih jader. Na srečo mi pol vozla k hitrosti dodaja morski tok, s katerim potujem proti zahodu. Če bom plul s polovičnimi obrati motorja in 5,5 vozla hitrosti, mi zaloga nafte omogoča še dobra 2 dni motoriranja, kar bi moralo zadoščati, da pobegnem iz območja šibkega vetra. S polno močjo motorja bi šlo 2-3 vozle hitreje, a bi si doseg zaradi večje porabe nafte zmanjšal za polovico. Z nizkimi obrati in 3 vozli hitrosti lahko nadaljujem še 4 dni, a potem pridem na Rodriguez šele v nedeljo. Zanimivo, da je bilo tukaj malo vetra že pred 10 dnevi in se ni spremenilo. Ponoči sem po dolgem času videl luči ladje. Do Rodrigesa imam še 650 nm.
25.6. Dolgočasen dan. Severovzhodnika je le toliko, da rahlo nakodra morje. Motor na polovičnih obratih drdra v noč in kaže, da bo tako še 2 dni, saj po današnji napovedi do pravega vetra pridem šele čez 290 milj pri 71 stopinjah vzhodno.
25.6. Zjutraj me je na kratko obiskal rahel severovzhodnik in mi podaril 2 uri sproščenega počasnega jadranja, zdaj pa me proti zahodu spet žene motor.
24.6. Dočakal sem en miren dan na oceanu. Dopoldne sem se dolgo trudil loviti sapice v jadra, ko pa mi je hitrost padla pod 2 vozla, sem zagnal motor in imel brezvetrje na barki, saj vzhodnik piha s 6 vozli. Nobene lučke ni ponoči na obzorju, zadnjo ladjo sem videl pred 6 dnevi. Cel dan sem se zabaval s krmilnim mehanizmom in nisem našel nobene napake. Razstavil, podmazal, sestavil in ne klenkla več.
Darko mi že za jutri popoldne napoveduje več vetra.
24.6. Vzhodnik je do jutra padel na 10-12 vozlov in jadram le še s 4-5 vozli hitrosti. Nekaj plohic je v okolici. Pod jadri bom vztrajal dokler bo imelo vsaj malo smisla. Nafte imam na barki še za približno 3 dni motoriranja in jo bom hranil za slabše čase. Od nedelje do srede je napovedanega še manj ali nič vetra. Mirne dni bom poskušal izkoristiti za razdrtje in popravilo krmilnega mehanizma, ker v njem vse bolj klenka. Avtopilot je na srečo nameščen direktno na os krmila in deluje neodvisno od krmilnega mehanizma.
23.6. Vzhodnik je čez dan slabel in piha zvečer le še s 15 vozli, zato sem moral pospraviti glavno jadro, ker v teh valovih preveč opleta. Valovi so se sicer unesli, a jih je žal še vedno več kot vetra. Darko je sporočil, da bom nekaj naslednjih dni v območju nizkega tlaka, kjer bo vetra bolj malo, zato bo napredek bolj počasen in verjetno predvsem s pomočjo motorja. Števec milj do Rodrigueza je končno padel pod 1000.
23.6. Veter je ponoči obrnil na čisti vzhodnik, torej piha v krmo. Zal so valovi ostali z JV in oceansko valovanje z juga, kar je recept za neudobno plovbo. Barka se nepredvidljivo opoteka levo in desno in mi deli buške. Genovo sem spet privezak na tangun, da ne opleta. GPS me je ponoči prestavil v nov časovni pas in sem zdaj le še 3 ure pred SLO časom.
22.6. Tretji teden jadranja se mi končuje in sem približno na sredi Indijskega oceana. Morda bom tokrat preskočil drugo fazo mojega jadranja, ko se sprašujem o smislu svojega početja, kaj se butec sploh grem, in prehajam kar direktno v tretjo fazo, ko se mi ocean zdi vse večji, ko nisem več prepričan, da sem na krovu v najboljši družbi in bom čez 8 dni verjetno zelo vesel, ko bom na Rodriguezu koga videl. Večinoma imam danes 25 vozlov VJV vetra in 4-6 meterske valove.
21.6. Lep sončen dan sredi Indijskega oceana je minil. Valovi so se nekoliko unesli in jugovzhodnik se je ustalil na 25 vozlih.
21.6. Burna, precej viharna in tesnobna noč je za mano. Veter se je zvečer še okrepil in ponoči nekaj ur presegal 40 vozlov. Pospravil sem palubo in glavno jadro ter na tretjino zmanjšal genovo. Ni mi bilo jasno, kako naj v takšnem vetru brez škode pospravim bimini in sončne panele na njem. Zvezal sem vetrnico generatorja, ker se je vrtela prehitro in spuščala tankovske zvoke. V mislih sem ponavljal postopke za reševanje v viharju, viharni flok, viharno glavno jadro, rešilni jopič, … .
Ponoči je vse bolj črno, zjutraj pa se je veter zmanjšal na 30 vozlov, zjasnilo se je in videl sem lep sončni vzhod. Dan je postal takoj lepši, le valovi me še vedno zalivajo in videl sem natrgano levo podkrižno pripono jambora. Zasilno sem jo okrepil z dvižnico spinakerja. S seboj imam rezervno pripono, a za njeno namestitev bo treba splezati na jambor, vendar ne v takšnih razmerah. Raje bom nekoliko počasneje jadral samo z genovo. Darko napoveduje tak veter le še jutri?
20.6. Oblaki so se le malo dvignili in dan je bil siv, kisel in razpihan. Jugovzhodnik vztraja nad 30 vozli in valovi so 7 Bf vetra primerni. Sprostitve in počitka se ni na
vidiku, Darko napoveduje celo še malo več vetra. Dneve si popestrim z branjem knjig, noči pa s sudokujem na telefonu.
20.6. Ponoči se je veter okrepil nad 30 vozlov in me ujel pri premalo skrajšanih jadrih. Skokica je potem 2 uri letela z več kot 9 vozli hitrosti,, ker si nisem upal k jamboru, da bi pospravil glavno jadro in me je bilo strah, da me bo med pospravjjanjem strgalo na križih jambora. Barko zalivajo dež in valovi. Potem je ploha vendarle toliko zmanjšala veter, da sem šel k jamboru in naredil 3. krajšavo. Jutranji pogled na nebo obeta, da se bodo oblaki redčili.
19.6. Lepo zvezdno noč je zjutraj zaključilo nekaj krajših ploh, potem pa se je spet zjasnilo. Čel dan sem lenobno jadral v kaksnih 15 vozlih vzhodnika, na jugu pa so se mimo sprehajale plohe in mi občasno kradle veter. Zvečer so plohe zavile na sever in mi vrnile veter, da sem komaj dovolj hitro skrajšal jadra. Mavrica, ki se je za mano svetila v zahajajočem sonbu, mi daje vedeti, da noč verjetno ne bo zvezdna. Veter je obrnil na jugozahodnik.
18.6. Včeraj sem s Cocosa odjadral v čudovito zvezdno noč, a idila je trajala le nekaj ur, in vreme se je uravnalo po napovedi. Najprej se je na zahodu začelo bliskati, potem pa so z jugovzhoda prišle plohe in premešale veter, ki je nato do jutra večinoma pihal s severa, nato pa skupaj z dežjem pojenjal. Dopoldne je Skokico poganjal motor, dokler z JV ni prišel nov veter in z njim spet dež. Jadram samo sprednjim jadrom, saj sem dovolj hiter (7vozlov).
17.6. Popoldne sem vendarle prišel na Zahodni otok in si ga na hitro ogledal. V načrtu sem imel kosilo v kateri od tukajšnjih restavracij, a so bile žal vse zaprte.
Zahodno, zavetrno stran atola Cocos oblivajo kar zajetni valovi, ki sem pridejo okoli otoka. Kaže, da čez koralne grebene občasno pridejo tudi večji valovi, saj je obala Zahodnega otoka na tej strani precej spodjedena in v morju konča marsikatera palma.
Na internetu sem si pogledal vremenske napovedi in so za prihodnji teden vse kar ugodne s 15 – 25 vozli jugovzhodnika do vzhodnika. Prav tako sem si pogledal, ali uradniki na Rodriguezu delajo čez konec tedna, pa žal ne.
Približno 2.000 milj imam do Rodrigueza in v ugodnih razmerah to pomeni 13 dni jadranja, zato bom s Cocosa odjadral že danes zvečer, da tam ujamem zadnji petek v juniju.
Nekaj težav sem imel včeraj spet na Home Islandu. V trgovini sem v nahrbtnik stlaćil nakupljeno hrano in pijačo, pa mi je nahrbtnik razpadel in sem ga zakrpal z vrvmi in selotejpom v stilu “A je to”. Ko sem popoldne s Skokcem izplul iz plitvega pristanišča, pa sem s propelerjem udaril ob skalo in propeler je obstal.
Ni mi preostalo drugega kot veslati približno 4 km do Skokice. Zvečer sem nadaljeval z “A je to”. Ugotovil sem, da sem polomil varovalko propelerja, a propelerja nisem mogel sneti, zato sem ga potem na os pritrdil kar z vijaki in žico.
Kako dolgo bo improvizacije zdržala, bomo videli, današnjo vožnjo nazaj na otok home, sem opravil brez veslanja. No tukaj so zdaj odpovedali dopoldanski odhod ladjice na West Island in čakam na popoldanskega.
Precej dežja je padlo v zadnjih dveh dneh in napoved tudi ni nič boljša. Končno sem v tropskih krajih in sem sodi tudi sopara, ki pa se je moram še navaditi. Ponoči sem imel odprto stropno okno v spalnici, a ker sem spal kot v komi, dežja nisem slišal in zjutraj sem moral izpod poda pobrisati za dve vedri vode.
16.6. V prvi jutranji svetlobi sem spustil sidro pri otoku Direction v laguni otočja Cocos Keling. Prvi, ki me je prišel pozdravit, je bil metrski morski pes :).
Zjutraj so me obiskali prijazni policaji in hitro smo uredil vse vstopne in izstopne formalnosti. S Skokcem sem se nato odpeljal do bliznjega otoka Home, malo pretegnit noge, malo v trgovino in seveda malo na internet.
15.6. Morske lastovke me ponoci vse pogosteje obiskujejo na barki in ce jih dovolj hitro slishm ali zavoham, jih se zive vrndm v morje. Popoldne sem naredil se zadnji obrat z vetrom in zdaj lahko jadram direktno proti C.K. Pospravil sem gl.jadro in tudi zvil pol genove, pa sem se vedno prehiter in bom do otokov prijadral ze ponoci. Ce ne bo oblakov in bo luna dovolj sijala, grem skozi prehod med grebeni ze ponoci, sicer pocakam na odprtem do jutra.
15.6. Zjutraj sem imel se 160 milj do Cocos Keelinga. Zelo živahna noč je za mano. 25 vozlov jugovzhodnika je dvignilo 4-6m visoke kratke valove, ki se od zadaj ali pa od strani prelivajo čez barko. Avtopilot ima veliko dela, ko krmari Skokico, ki se opoteka med valovi. Glavno jadro mi je ponoči nekajkrat preletelo in enkrat celo strgalo varovalno vrv, ki blazi sunek pri preletu. Zunaj hrumijo valovi, znotraj ječi barka in škripa pohištvo in predelne stene.
Pretezno oblacen in razpihan dan mi je minil v hitrem jadranju in moznosti za prihod na C.K. v petek dopoldne so dobre. Ugodna je tudi napoved s 25 v. JV Veter se je popoldne okrepil, zato sem jadra skrajsal in jih prestavil na levo, da lahko jadram bolj proti severu.
14.6. Veter je ponoči nekoliko oslabel, a omogočal udobno jadranje s 6 vozli hitrosti, vendar prepočasi za carinike na Cocosu. Proti jutru je zapihalo preko 20 v. JV in me vrnilo v igro Catch the office time on Cocos. Darko mi je sinoči za nasjednje dni napovedal 25NE, a upam, da se je zatpkal, sicer bom obrnil proti Mauriciusu. Krize, ki jo imam sicer 2. teden solo jadranja, ni na vidiku. Sem OK in v najboljši družbi 🙂 Ladij ni, zato lahko več spim
13.6.Šele popoldne je bolj resno zapihalo, 20 vozlov z juga, da Skokica spet lepo jadra. Dopoldne sem klical policiste na Cocos in vprašal, kako je s prihodom v soboto, pa so mi rekli, da če ne pridem do petka dopoldne, bom moral na barki brez izkrcanja počakati do ponedeljka. Ha, teoretične moznosti imam, vendar bo moralo vseskozi pihati 20 vozlov in povprečna hitrost jadranja mora biti nad 7 vozlov, kot je danes zvečer. Jutri se odločim, kam grem.
13.6. Sem v pasatih, a so zaenkrat skromni. Ponoči je drdral motor in ko se je zjutraj pojavilo malo več vetra, sem ga ustavil. Sprijazniti se bom moral z opletajočimi jadri in počasnim jadranjem, sicer bom ze do Cocosov brez nafte. Darko napoveduje močnejsi veter.
12.6. Ponoč je veter toliko popustil, da pametno jadranje ni bilo možno. Na Indijskem oceanu so te dni vseskozi 4-6m valovi ki z boka guncajo barko in mora biti vsaj 12 vozlov vetra, da so jadra napeta, sicer glasno opletajo in se trgajo. Nekaj časa sem trudil z iskanjem najugodnejsega kota jadranja, potem pa pospravil jadra, zagnal motor in šel spat. Veter se je vrnil šele dopoldne, ko sva s Skokico spet zadihala. Kaze, da se zgodba danes zvečer ponavlja.