11.6. Sredi noči sem prijadral do dezne fronte, kjer mi je vsaka ploha po svoje namesala veter in valove. Nekaj ur sem se v dežju trudil z nastavljanjem jader, pa zjutraj obupal in zagnal motor. Dopoldne sem se rešil dežja in južni veter je zdaj glavni pri pogonu barke, ki bo po Darkovih napovedih v maslednjih dneh jadrala po desnem boku. Vetra je malo manj, zato so na jamboru razvita polna jadra.
10.6. Včeraj zvečer sem srečal še nekaj ladij, potem pa je morje samo moje, daleč naokoli. Noč je bila oblačna, siva, dopoldne se je spet zjasnilo. Severovzhodnik je vztrajen in krepak, da so jadra vseskozi skrajšana, barka na boku, morje je dosti vzvalovano. Jadranje je kar naporno, a hitro (188nm/dan).
9.6. Končno sem pobegnil iz krempljev levinje. Leuwin je bilo ime holandske raziskovalne ladje, po kateri je dobil ime rt na JZ Avstralije in morski tok, ki teče tja. Zdaj milje hitreje ostajajo za krmo Skokice. Ponoči je bilo veliko ladij na obzorju in si nisem upal zaspati, veter pa je ravno prav popustil za polna jadra in uživaško jadranje po mesečini. Čez dan je morje z močnejšim vetrom spet postalo bolj živahno.
8.6.Zjutraj sem za nekaj minut dobil nek odboj gsm signala, ravno dovolj za hiter ogled vremenske napovedi in videl sem vetrovno zmedo, ki jo bo tu naredil ciklon v prihodnjih 4 dneh. Zdaj sem premeril razdalje in ugotovil, da se večini zahodnika in brezvetrja lahko izognem, če 3 dni hitro jadram bolj proti severu. Včasih je bolje jadrati naokoli. Morda se jutri vremenske karte na novo premešajo. Stabilni pasati bodo šele nad 18 južne g.š.
8.6. Postanek na otoku Dirk Hartog mi ni uspel. Oceanski valovi so bili preveliki in so se prelivali čez petmetrsko plitvino na vhodu v Južni preliv med Avstralijo in otokom. Niso se rolali vsi valovi, a na vsako minuto ali dve je prišel dovolj velik val, da se je razpenil čez preliv. Nisem si upal tvegati.
Ko sem opazoval razmere v prelivu, je skozi priplula reševalna ladja in so mi po radiju rekli, naj premislim, kako se bom odločil. In sem premislil. Brez postanka nadaljujem pot proti otočju Cocos Keeling, ki je trenutno oddaljeno 1265 milj.
7.6. Ponoči sem bolj slabo spal, pa sem kar zagnal motor, odvezal vrvi in izplul iz marine. Vetra ni bilo, morje se je zgladil, luna je lepo razsvetljevala noč, ribiških ovir je tukaj manj v morju in celo dolgi oceanski valovi so si vzeli dan dopusta. Če že spati ne morem, je vseeno, če o jadranju v prihodnjih tednih razmišljam kar na morju.
Dopoldne se je dvignil veter, tokrat spet z juga in čez dan metuljčkam ob obali navzgor. Tukaj se plitvine in čeri ne raztezajo več daleč na odprto morje, zato lahko jadram blizu obale in se izogibam nasprotnemu toku, Obala je nizka, peščena in sem ter tja jo prekinja kakšen klif.
Veter naj bi se čez noč okrepil in upam, da mi skupaj z valovi ne bo preprečil jutrišnjega postanka na otoku Dirk Hartog.
Vremenske napovedi različnih modelov se glede vetra med četrtkom in soboto še vedno ne strinjajo od kje bo pihalo in ali bo pihalo. To mi bo jutri sporočil Darko, ki bo v naslednjih tednih moje vremensko oko v prihodnost. Upam, da bodo njegove napovedi vsaj toliko prijazne, kot je on sam :).
6.6. Geraldton sem danes prekrižaril peš in na skiroju. Zjutraj sem malo tekel, ker v naslednjih tednih za to ne bom imel dosti priložnosti, potem sem s skirojem pripeljal nafto na barko, ker sem se lani naučil, da je pot čez ocean bolje začeti s polnimi tanki za gorivo. Dopoldne me je poklicala gospa s tukajšnje carine, da naj jih pridem obiskati s potnim listom, da me odjavijo. V skladu s pravili sem mejni službi preko e-pošte najavil pot na Cocos Keeling in namen, da se tam odjavim iz Avstralije, pa so mi zdaj sporočili, naj to za vsak slučaj naredim že tukaj.
Nabavil sem tudi še toliko hrane in pijače, kolikor mislim, da je bom potreboval za naslednjih šest tednov. Popoldne sem, s pomočjo jadralca z ene od sosednjih bark v marini, splezal na jambor, da sem nadomestil strgano letečo pripono. Žal nastavka pripone nisem mogel sneti, zato sem na jambor privezal vrv, ki bo poslej po potrebi nadomeščala pripono. Skrbno sem si na spletu tudi še ogledal vremenske modele za prihodnjih osem dni na poti proti severozahodu in ugotovil, da se za ta konec tedna nenavadno močno razlikujejo in napovedujejo od brezvetrja do močnega severnika ali južnika. Ko bom nekaj sto milj oddaljen od Avstralije, pa vsi modeli napovedujejo med 15 in 25 vozli jugovzhodnika.
Podobno kot druga avstralska pristaniška mesta, kjer sem se ustavil, ima tudi Geraldton lepo urejen priobalni pas s številnimi parki, rekreativnimi površinami in igrišči, in na hribčku nad mestom je tudi tukaj postavljen spomenik padlim avstralskim vojakom in mornarjem, ki so izginili v nesmiselnih vojnah, ki se jih Avstralija udeležuje po celem svetu. Tukajšnji spomenik je posvečen avstralski topovnjači, ki je med drugo svetovno vojno med bojem z nemško podmornico skupaj z več kot 600 mornarji izginila v oceanu in so njene ostanke nekaj sto milj od Avstralske obale našli šele pred nekaj leti.
Dan je bil hitro naokoli in mislim, da sem pripravljen za pot čez ocean. Dva dni bom še jadral ob neobljudeni avstralski obali proti severu in se verjetno spotoma ustavil še v Sharks Bay-u, potem pa končno zavijem na severozahod.
Opazil sem, da ima težave stran mapme.at, pri kateri gostujem z rubriko “Kje je Skokica”. Na hitro pred odhodom nimam druge rešitve, zato bom v prihodnjih dneh kratkim sporočilom preko satelitskega telefona dodajal tudi dnevno pozicijo Skokice.
5.6. Celo noč sem z južnim vetrom zelo lepo jadral oziroma metuljčkal
ob obali Zahodne Avstralije proti severu, zjutraj pa je veter žal obrnil na kar krepak severovzhodnik, ki je v nekaj urah dvignil strme valove in morje je v kombinaciji z dolgimi oceanskimi valovi z zahoda postalo hudo razburkano, da je barka vsake toliko časa grdo tresknila ob nasprotni val in posledica je strgana leteča pripona na jamboru.
Popoldne sem prijadral do pristaniškega mesta Geraldton. Poglobljena plovna potje tukaj globoka 12 metrov, levo in desno od poti pa so se na plitvinah dvigovali in lomili oceanski valovi, ki pa so bili danes že precej manjši kot včeraj.
Zdaj sem že severno od 30 stopinj južne geografske širine in pozna se, da ozračje in morje postajata toplejša, in celo dan se mi je zaradi severnejše lege že podaljšal za okoli dvajset minut. Prejšnji teden je bil dolg le 10 ur.
Vremenske napovedi so trenutno dovolj ugodne, da bom verjetno odjadral proti 1500 milj oddaljenemu otočju Cocos Keeling v smeri proti severozahodu. Pot do Afrike si bom s tem za kakšnih pet dni podaljšal, a severno od dvajsetih stopinj geografske širine do stalnih pasatov moram v vsakem primeru prijadrati in če bo vreme še naprej ugodno, se bom vmes lahko ustavil na lepih tropskih koralnih otokih, ki so mi bili pred enajstimi leti zelo všeč. Zelo že pogrešam toplo tropsko morje. Tukaj, kljub temu da je na poti proti severu vsak dan nekoliko topleje, sem ponoči na krovu barke še vedno oblečen v bundo, v postelji pa spim pokrit z nekaj odejami.
4.6. Delfini me pogosto obiščejo, danes pa na morju srečujem kite. Dva sta nekaj časa mirno plavala ob barki, tretji pa me je kakšno uro pozneje prestrašil, ko je kakšnih pedeset metrov od Skokice skočil iz vode in treskoma pristal na hrbtu.
V tem času se kiti iz vse bolj zaledenelega Južnega oceana selijo v toplejša morja in poskrbijo za naraščaj.
Kar zajetni valovi se danes valijo z Indijskega oceana proti Avstraliji, kakšnih šest ali sedem metrov so visoki in v takšnih valovih bom težko našel zatočišče za čez noč. Takšni valovi se namreč blizu obale lomijo, kjer je globina morja manjša od desetih metrov. Pogledal sem na navtične karte in vse do 170 milj oddaljenega Geraldtona ob obali ni zaliva ali pristanišča, kjer bi bil vhod globji od šestih metrov.
V načrtu sem imel nekaj postankov ob obali, zdaj pa bom pač jadral naprej in prehiteval načrt. Upam, da mi bodo kiti dali ponoči mir in bodo upoštevali varnostno razdaljo.
3.6. Zjutraj so mi barko dvignili na dvigalo, da sem lahko pobarval tudi dele trupa, ki so bili naslonjeni na stojalo in prijazno so počakali več kot eno uro, da se je barva posušila, potem pa so Skokico postavili nazaj v vodo.
Popoldne sem že izplul iz marine in čez plitvine do malo globjega morja.
Zahodno avstralsko obalo pred valovi Indijskaega oceana ščitijo grebeni, čeri in otočki, zato plovba ob obali ne bo najbolj enostavna. Podnevi se vidi, kje je voda plitvejša, saj se tam penijo oceanski valovi, ponoči pa bom moral jadrati kar dosti stran od obale. Pa ni težava jadrati bolj po odprtem, težava je južni morski tok, ki malo dlej od obale teče nasproti s približno enim vozlom hitrosti, ob obali pa je tega toka precej manj.
Zvečer sem se odločil, da sidro spustim pri otoku Rottnest nasproti Pertha. Razmišljal sem, da bi nadaljeval z jadranjem čez noč in izkoristil ugoden jugovzhodnik, a sem bil po dveh dneh dela na barki preveč utrujen in so mi oči lezle skupaj še preden sem pri otoku lahko spustil sidro.
2.6. Pozna jesen je na jugozahodu Avstralije, a je bilo sonce včeraj popoldne kar prijazno, da šok ob prehodu iz slovenskih poletnih tridesetih na tukajšnjih šestnajst stopinj ni bil prehud. Kaže, da bom imel več težav s prilagajanjem na kratek dan, ki preide v večer že ob petih popoldne. Včeraj mi je popoldne oziroma zvečer uspelo nabaviti in s skirojem na barko prinesti večino hrane za na pot, danes pa je Skokica že navsezgodaj skočila iz vode, da pripravim njen podvodni del, kot se za prečkanje oceana spodobi.
Spet enkrat sem spoznal, da beseda “prosim” lahko odpre tudi zaprta vrata. Navajen sem, da na kopnem v ladjedelnici na barki lahko delam, dokler delo ni opravljeno. To pomeni, da čez dan prebrusim barko in pobarvam prvi sloj antifoulinga, čez noč pa še drugega, toda tukaj imajo drugačna pravila. Ob petih se stemni in takrat ladjedelnico zaprejeo in vsi, ki delajo na barkah, jo morajo zapustiti.
Čez dan je nekajkrat nagajal dež, in tudi barve je odstopilo kar dosti, zato sem moral nanesti precer temeljne barve, zato sem zamujal z deli. Ob petihpa so me presenetili z zahtevo, da zapustim ladjedelnico ravno, ko sem imel propeler v rokah, ki sem ga razstavil, da bi zamenjal cink na pogonski nogi. Uslužbenci so bili nepopustljivi, pa se me je potem usmilil šef in mi izjemoma dovolil, da ostanem pri barki in dokončam delo s propelerjem. Ko pa že nikogar ni več bilo tukaj, da bi me pregnal, sem zvečer še drugič pobarval barko, da gre jutri lahko spet nazaj v vodo.
31.5. Na spisku službenih in domačih opravil sem odkljukal vse nujne zadeve, včeraj sem se zapeljal še na Dunaj po južnoafriško vizo in danes se lahko odpravim proti Avstraliji.
Ta teden moram v deželi “tam spodaj” najprej porihtati barko, potem pa odjadram na pot, ki bo s preko pet tisoč miljami moja doslej najdaljša.
22.5.
Jutri, v torek 23. maja, bomo “jadrali” v Trzinu: http://trznfest.trzin.si/events/miran-tepes-jadranje-okoli-sveta-potopisno-predavanje/
14.4. Jadranje okoli juga Tasmanije je kar živahno, vreme pa pestro. Včeraj sem izbral Surprise bay, da bi v njem prevedrili napovedano hladno fronto, pa je ta zvečer v zaliv privršala z nalivom in s 40 vozli južnega vetra. Seveda smo morali pobegniti iz zaliva v noč na oceanske valove. Čez 3 ure smo našli boljši zaliv in v njem mirno prebili noč. Danes jadramo skozi plohe in se skušamo mimo JZ rta prebiti do zaliva Port Davies.