cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Jadranje
27. aprila, 2020

Nekateri se sprašujete, zakaj v teh časih jadram, medtem ko večina drugih jadralcev ne.

Odgovoril bom le zase.

Jadranje je moj način popotovanja in moj način življenja. Z jadranjem skrbim za svoje mentalno zdravje v teh morastih dneh omejitev, a hkrati je jadranje zame tudi posel in na jadrnici je moje delovno mesto. Pišem jadralske potopise, prodajam jadralske knjige, prirejam jadralske počitnice in tečaje jadranja. Od vseh teh dejavnosti državi plačujem davke.

Da bi vse to lahko počel še naprej, moram vaditi. Vadba je pri meni jadranje. »Vaja dela mojstra in mojster dela vajo«, pravi pregovor. Jadranje in nabiranje izkušenj je predpogoj za varno plovbo v različnih razmerah. Tečajniki, ko jih bo država končno spustila na morje, bodo od mene pričakovali, da jadranje obvladam.

Na upravi za pomorstvo imajo v teh dneh nekaj pomislekov glede varnosti jadralcev. Mislim da na slovenskem morju ni veliko jadralskih nesreč, ki bi zahtevale njihovo posredovanje, zase pa lahko trdim, da sem dovolj šolan, da znam brati vremenske karte, v preteklih desetletjih pa sem si na svetovnih morjih nabral tudi dovolj izkušenj, da se bom znašel in varno jadral tudi na domačem morju.

In še enkrat ponavljam, jadranje je najboljša oblika samoosamitve, če pa me moje delo tudi veseli, to verjetno tudi v teh časih še ni prepovedano.

Na morju so bile danes le sapice, zato je motor na Skokici “polnil akumulatorje” na poti do Izole.

Sredozemlje
26. aprila, 2020

Včeraj zvečer se mi je na krovu Skokice pridružila direktorica in potem sva najprej sidrala pod klifom pri Izoli, pa se je nad Krasom in za italijansko obalo kmalu začelo bliskati, zato sva se raje preselila v Strunjanski zaliv, ki je bolje zaščiten pred severnikom in vzhodnikom.

Obilen dež je ponoči s palube spral sol, ki so jo včeraj na barko nametali valovi juga. Težki oblaki so se začeli redčiti šele proti poldnevu, ko se je spet pojavil tudi veter z juga. Sredi dneva sem dvignil sidro in z rahlim južnim vetrom sva z Zlato odjadrala od obale.

Valov ni bilo, zato je bilo jadranje prav sproščujoče lenobno. Po nekaj urah sem Skokico usmeril proti Piranskemu zalivu, kjer sva pred Sečo pod večer spustila sidro.

Večer je danes miren in jasen.

Sredozemlje
25. aprila, 2020

Še vedno ujet zgolj v meje slovenskega morja, a moj dan je bil jadralsko popoln.

Zjutraj sem z rahlim severnikom odjadral iz Izole proti zahodu.

Ja, jadranje je v Izoli spet dovoljeno :).

Za Strunjanskim rtom sem se v skladu z vremensko napovedjo kmalu srečal z okrepljenim jugom. Jadra sem nastavil na nov veter in jih skrajšal na drugo krajšavo.  Jadranje proti zahodu-jugozahodu je bilo živahno in rahlo v veter.

Današnji cilj je bila morska tromeja med Slovenijo, Italijo in Hrvaško. Prejšnji teden mi zaradi brezvetrja do tja ni uspelo prijadrati, danes pa je živahen jugo pihal cel dan in pri tromeji sem obrnil sredi popoldneva.

Na poti tja sem srečal nekaj ladij, nazaj grede pa sem dobil obisk slovenskih policajev, ki jih je zanimalo, od kod prihajam. Povedal sem jim, da sem jadral do tromeje, pa so rekli, da se jim zdi, da sem bil dlje.

Rekel sem jim, da imam svojo pot zabeleženo na zemljevidu in da sem obrnil 20 m pred mejo, da me ne bi poslali v karanteno. Policaji so se nasmehnili in svoj čoln obrnili proti Piranu.

Jadranje
21. aprila, 2020

Tečaj odprtomorskega jadranja in prvomajske jadralske počitnice sem moral v aprilu zaradi korona-omejitev odpovedati in prestaviti na maj ali junij.

Nove datume bom sporočil, ko bodo države ob Jadranskem in Jonskem morju umaknile omejitve.

Sredozemlje
20. aprila, 2020

Slovenska morska meja z Italijo in Hrvaško je dolga okrog 36 morskih milj, a mi je zaradi dopoldanskega brezvetrja tudi danes ni uspelo objadrati.

Zjutraj je pihal rahel jugo in z vetrom z boka sem z lahkoto sledil mejni črti med Slovenijo in Hrvaško, kot je zarisana na Navionicsovih in Garminovih elektronskih navtičnih kartah. Le školjčiščem v zalivu, ki so postavljena čez mejno črto sem se moral umakniti.. Za savudrijskim rtom je veter oslabel in gledko morje na zahodu je kazalo, da je tam popolno brezvetrje.

Da ne bi obstal sredi ladijskih poti, sem skokico raje obrnil proti severu. Obisk najoddaljenejše točke na slovenskem morju (približno 12 milj od Pirana) bom prihranil za prihodnjič.

Hrvati so si mejno črto v Piranskem zalivu narisali drugače kot preostali svet in med jadranjem po slovenskem morju sem spet srečeval hrvaške ribiče in hrvaški policijski čoln.

Naslednjih nekaj ur sem v jadra lovil rahle sapice in zelo počasi jadral ter se počutil kot na večini lanskih regat, ko je le redko pihalo za več kot tri vozle vetra.

Sredi popoldneva se je končno prebudil maestral, da sem lahko potem bolj živahno jadral do vogala slovenskega morja v Tržaškem zalivu. Na poti nazaj proti slovenski obali se je veter še nekoliko okrepil, barka se je nagnila, jadranje je bilo spodobno in s šestimi vozli hitrosti sem bil hitro pri Strunjanu, kjer je mimo barke priplaval Uroš I. naš znani plavalni ultramaratonec in naslednih Martina Strela :). Kaže, da je pozabil pogledati na koledar, v katerem mesecu smo zdaj.

Večerno sonce je osvetljevalo klife nad Mesečevim zalivom, ko sem jadral proti Izoli.

Iz besed in občinskih ukrepov v Izoli sklepam, da izolski župan ne mara jadralcev in veslačev, saj jim je prepovedal veslanje in jadranje. To je huda paranoja. Res ne vem, kje bi se ti športniki na morju lahko okužili, ko sedijo na svojih čolnih ali jadrnicah. Na kopnem med pripravo na veslanje ali jadranje se da z lahkoto poskrbeti za varno razdaljo, športna aktivnost v naravi pa je sama po sebi veliko bolj zdrava kot sedenje doma.

Izolskemu županu vseeno želim vse dobro in sem jadra na Skokici raje pospravil že pred Izolo, da se mu ne bi razlil žolč, če bi barko z jadri slučajno videl na morju.

Kacin in Hojs sta sklenila, da si kruha ne smem kupiti v Izoli, zato bom moral kmalu na moj drugi dom, da ne umrem od lakote :).

Več objav

Archives