Zadnja dva dneva smo cikcakali med Mljetom, Dubrovnikom in Elafiti (otoki okoli Dubrovnika). Vetra je bilo spet bolj malo, zato smo jadra večinoma le sončili, po morju pa nas je poganjal predvsem motor.
Zaradi negotovih razmer s korona-okužbami so se moji sojadralci odpovedali jadranju v Črno goro in smo tako zadnja dva dni našega druženja namenili potepanju po Dubrovniku in okolici.
Glede na sproščanje omejitev po Evropi sem pričakoval, da bom na dubrovniških ulicah srečeval več obiskovalcev, pa ni tako in so prazne ulice kar strašljive. Celo v starem mestnem mandraču nismo imeli težav s privezom, prejšnja leta pa so nas poleti preganjali že, ko smo se z barko približevali mestnemu obzidju.
Sprehodu po Dubrovniku je sledil pohodniško-plavalni izlet na Lokrum, sidro pa smo včeraj zvečer spustili v zavetju zaliva na Lopudu, otoku severozahodno od Dubrovnika.
Lopud smo danes prehodili in pretekli po dolgem in počez, zvečer pa sem Iva, Gregorja, Mitjo in Katy zapeljal do dubrovniške avtobusne postaje pri pristanišču v Gružu, kjer so se vkrcali na nočni avtobus za Ljubljano.
Ob obali pristanišča je bilo ob obiskih v prejšnjih letih vedno privezanih po nekaj velikih potniških križark, danes pa je pristanišče krasilo le nekaj razkošnih jaht.
Naslednjih nekaj dni bom jadral sam, konec tedna pa dobim obisk iz Slovenije, če naših oblastnikov in epidemiologov ne bodo spet preganjali pretirani strahovi glede možnosti okužb na Jadranskem morju. Pravilno informiranje in ozaveščanje je pri normalnih ljudeh veliko bolj na mestu, kot so bojazljivost, ustrahovanje, grožnje, zapore in prepovedi, ki se jih preko medijev pretirano poslužujejo naši oblastniki.
