cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
2. julija, 2020

Od Badije in jelenov, ki se sprehajajo po otoku, sem se zjutraj poslovil.

Dvignil sem jadra in z vzhodnikom odjadral mimo Korčule. Za razliko od prejšnjih dni, je bilo danes v Korčulanskem kanalu vendarle mogoče videti nekaj jadrnic in tudi surfarjev in kajtarjev pred Vignjem.

Veter sicer ni bil močan, a je pihal kot bi ga naročil, do konca Pelješca sem metuljčkal z vzhodnikom, tam pa je veter obrnil na zahodnik in sem spet lahko metuljčkal proti vzhodnemu koncu Hvara.

Sidro sem popoldne spustil v zalivu pred Sućurajem.

Uf, vroči so postali dnevi na Jadranu in noč komajda še prinese nekaj ohladitve. Jutri je na sporedu britje in pospravljanje po barki :).

Sredozemlje
1. julija, 2020

Ne preostane mi drugega, kot da se sprijaznim, da letos v Črno goro in Grčijo verjetno ne bom jadral. Križ čez Črno goro sem naredil že včeraj, danes pa prebiram na spletu, da se Grki še niso odločili, koliko bi sprostili navtiko. Tudi moji domači omahujejo, v tem, da bi med Grškimi otoki jadral sam, pa tudi ne vidim smisla.

Nadaljeval bom torej z jadranjem med lepimi hrvaškimi otoki, ki so na jugu še vedno precej osamljeni.

Ko sem včeraj na navtični karti iskal primeren zaliv za sidranje, sem si izbral Suđurađ na Šipanu. Mislil sem, da je ime na karti napisano narobe, zjutraj pa sem med sprehodom na krajevni tabli zares videl napis “Suđurađ”.

Torej, danes sem jadral od Suđurađa do Badije pri Korčuli. Prvi del dneva sem počasi metuljčkal z rahlim jugovzhodnikom, popoldne pa se je prebudil nekoliko krepkejši maestral, proti kateremu sem cikcakal po Mljetskem kanalu skoraj do Korčule, kjer so veter spet ugasnili.

Sredozemlje
30. junija, 2020

Zadnja dva dneva smo cikcakali med Mljetom, Dubrovnikom in Elafiti  (otoki okoli Dubrovnika). Vetra je bilo spet bolj malo, zato smo jadra večinoma le sončili, po morju pa nas je poganjal predvsem motor.

Zaradi negotovih razmer s korona-okužbami so se moji sojadralci odpovedali jadranju v Črno goro in smo tako zadnja dva dni našega druženja namenili potepanju po Dubrovniku in okolici.

Glede na sproščanje omejitev po Evropi sem pričakoval, da bom na dubrovniških ulicah srečeval več obiskovalcev, pa ni tako in so prazne ulice kar strašljive. Celo v starem mestnem mandraču nismo imeli težav s privezom, prejšnja leta pa so nas poleti preganjali že, ko smo se z barko približevali mestnemu obzidju.

 

Sprehodu po Dubrovniku je sledil pohodniško-plavalni izlet na Lokrum, sidro pa smo včeraj zvečer spustili v zavetju zaliva na Lopudu, otoku severozahodno od Dubrovnika.

Lopud smo danes prehodili in pretekli po dolgem in počez, zvečer pa sem Iva, Gregorja, Mitjo in Katy zapeljal do dubrovniške avtobusne postaje pri pristanišču v Gružu, kjer so se vkrcali na nočni avtobus za Ljubljano.

Ob obali pristanišča je bilo ob obiskih v prejšnjih letih vedno privezanih po nekaj velikih potniških križark, danes pa je pristanišče krasilo le nekaj razkošnih jaht.

Naslednjih nekaj dni bom jadral sam, konec tedna pa dobim obisk iz Slovenije, če naših oblastnikov in epidemiologov ne bodo spet preganjali pretirani strahovi glede možnosti okužb na Jadranskem morju. Pravilno informiranje in ozaveščanje je pri normalnih ljudeh veliko bolj na mestu, kot so bojazljivost, ustrahovanje, grožnje, zapore in prepovedi, ki se jih  preko medijev pretirano poslužujejo naši oblastniki.

 

Sredozemlje
29. junija, 2020

Po plavalnem postanku ob Jabuki se nas je veter vendarle nekoliko usmilil, da smo v večer lahko spet razpeli jadra in se v tišini počasi premikali mimo Svetca in Biševa proti Palagruži.

Noč je bila potem spet brezvetrna, a vseeno sanjska, nebo nad nami posuto z zvezdami, ki so se lesketale na mirni gladini Jadranskega morja.

Kot se za odprtomorsko jadranje spodobi, smo si razdelili nočno dežurstvo, da smo vsi lahko enakopravno uživali v zvezdni plovbi čez Jadran.

Pot nam je že kmalu začel kazati svetilnik na Palagruži in s prvo jutranjo svetlobo ja iz morja vstal tudi ta najoddaljenejši hrvaški otok.

 

Za razliko od mojih prejšnjih srečanj s Palagružo, je bilo vreme in morje tokrat zelo mirno in Skokico smo zato lahko povsem brez skrbi pustili na sidrišču ob otoku in se po vijugasti stezi povzpeli na hrib in do svetilnika. Žal je bilo v zraku precej vlage in bližnjo italijansko obalo in otoke na zahodu se je lahko videlo le skozi meglice.

Ko smo dopoldne zapustili Palagružo, se je končno pojavil uporaben veter za bolj kulturno jadranje. Dvignili smo jadra, deset do petnajst vozlov zahodnika nam je napolnilo spinaker in kar hitro ter vse bolj poskočno smo lahko jadrali proti vzhodu do Mljeta, kjer smo zvečer na južnem koncu otoka spustili sidro v zalivu Saplunara.

Sredozemlje
27. junija, 2020

Zgodaj smo danes odrinili na pot in sončni vzhod doživeli malo pred Kornati. Pri Proversi so se srečevali z ribiči, ki so se vračali z nočnega ribolova.

Malo smo ovinkarili med kornatskimi otoki, potem pa zavili na odprto morje proti Jabuki.

Vetra zaenkrat nismo dočakali in danes se je naš tečaj odprtomorskega jadranja spremenil zgolj v odprtomorsko plovbo po mirnem morju.

Smo imeli pa zato več časa za teoretični del tečaja in se spoznavali z vremenom, podnebjem in morskimi tokovi.

Nameravali smo jadrati še proti Visu, a ker vetra ni videti, bomo mimo Jabuke nadaljevali s počasno plovbo skozi noč proti Palagruži, kjer upam da nas bo osrečil za jutri napovedani zahodnik.

Več objav

Archives