cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje
15. julija, 2020

Zadnje tri dni se nas je veter vendarle bolj usmilil, da smo predvsem jadrali in popravili oziroma izenačili razmerje jadranje : motoriranje, ki je bilo v zadnjih treh tednih do sedaj bolj v korist motoriranja.

Včeraj smo s sapicami jadrali in moto-jadrali od Tihe luke mimo Hvara do Ščedra.

Otok mi je bil zadnjič všeč, zato smo se na njem ustavili še enkrat ter spet premerili sprehajalne poti, ki vodijo po otoku. Burja in maestral sta zadnje dni krepko ohladila morje in ozračje, da mi plavanje v mrzli vodi ne predstavlja kakšnega posebnega užitka, ponoči pa se pokrijem z dvema odejama, da me med spanjem ne zebe.

Hladna voda pa očitno ne moti Zlate in Jolande, saj veselo čofotata po zalivih okoli barke, medtem ko z Jelčom raje ostaneva nad vodo in se posvečava veslanju.

Leseno sidro, kakršno so uporabljali nekoč.

Danes zjutraj smo z rahlim vzhodnikom odjadrali proti Korčuli, a je veter na polovici poti obrnil na oštro (južnik) in sem Skokico zato potem usmeril proti Visu, kamor smo prijadrali sredi popoldneva.

Vmes smo se želeli ustaviti pri Zeleni votlini na Ravniku, a so votlino žal zamrežili in dostop s čolnom preprečili z z vrvmi, ki so jih napeljali preko vhoda v jamo, zato smo nadaljevali s plovbo do Rukavca na jugovzhodni strani Visa in si v restavraciji nad plažo privoščili okusno večerjo.

Kaže da Hrvati COVID spet jemljejo bolj resno, saj so nas podobno kot v Bolu tudi tukaj natakarji postregli z zaščitnimi maskami na obrazu.

Sredozemlje
14. julija, 2020

V Split sva včeraj zjutraj odjadrala z Zlato, a je bila burja bolj kratkega daha in jadrom je moral kmalu priskočiti na pomoč motor, da sva pravi čas priplula v Split.

Jelko in Jolanda sta popoldne prišlana krov Skokice in odpluli smo nazaj na Brač. Sidro smo spustili v zalivu Blaca, od koder smo danes zjutraj odšli na pohod do samostana Blaca. Po dolini v hrib vodi lepa pohodniška pot speljana skozi ožgane ostanke nekoč bujnega borovega gozda. Obsežen gozdni požar je pred nekaj leti popolnoma preoblikoval podobo zahodnega dela Brača.

Na dnu doline se gozd počasi obnavlja, pobočja pa zdaj zarašča pretežno le trava in grmičevje.

Po slabi uri hoje navkreber smo prišli do samostanskega zaselka Blaca, ki so ga v vdolbini in na terasi pod previsno steno začeli graditi menihi v 15 stoletju, ko so sem s celine pribežali pred Turki.

Samostan je že nekaj desetletij opuščen in v njem so zdaj uredili muzej, ki pa je bil danes žal zaprt. Uživali smo lahko le v sprehodu in lepem razgledu.

Popoldne smo z maestralom odjadrali do Bola, kamor smo se tokrat sprehodili s polno denarnico v žepu, a smo si privoščili le sladoled. Vrniti smo se morali na baeko, saj je pod večer zapihal precej močna burja in za ta veter Skokica ni bila najbolje zasidrana.

Presidrati sem se mislil v bližino Zlatnega rata, a se je burja krepila, po kanalu med Hvarom in Bračem pa so se z odprtega valili kar veliko valovi, ki niso obetali mirnega spanja ob obali Brača, zato smo odjadrali proti hvaru in se zvečer zasidrali v Zalivu Tiha pred Starigradom na Hvaru.

Sredozemlje
11. julija, 2020

Včeraj zjutraj smo se poslovili od Darka, Jelene in Zavale in v brezvetrju odpluli proti vzhodu ob južni obali Hvara. Cilj je bil Kozja uvala “nekje na vzhodu Hvara”, kjer počitnikujeta Pita in Zoran. Kozjo uvalo sem našel na zemljevidu 18 milj vzhodno od Zavale in tam smo se čez 4 ure zasidrali, le prijateljev v zalivu nismo našli.

Poskusili smo še v sosednjem zalivu, kjer so nam domačini rekli, da je “ovo od uvijek bila Kozja uvala”, prijateljev pa tudi v njej ni bilo. S pomočjo telefona in novih navodil smo potem ugotovili, da je na Hvaru več Kozjih uval in da smo mimo pravega zaliva pluli že pred dvema urama. Vrnili smo se pač za sedem milj do zaliva, ki je na moji navtični karti imenovan Kožija uvala.

Bolj kot se moraš za dosego cilja potruditi, bolj si vesel, ko cilj dosežeš :).

V Kozji uvali št. 3 se je Zlata popoldne natelovadila in naklepetala, jaz sem v Zoranu dobil partnerja za popoldanski tek od zaliva do zaliva, vsi skupaj pa smo dan zaključili z okusno ribjo večerjo. Ribe za večerjo so čez dan pod vodo nalovili Mitre, Zoran in Aljoša.

Danes dopoldne so se za Aljošo in Luko končale jadralske pošitnice. Navsezgodaj smo spet v brezvetju izpluli iz Kozjega zaliva in se po nekaj urah ustavili v Sučuraju, da smo spotoma napolnili izpraznjena vodna tanka in dopolnili zalogo napolitank na barki. Uro pozneje pa sva se z Zlato v Igranah poslovila od najinih mladih sopotnikov.

Skokico sva usmerila proti Braču in sidro popoldne spustila ob plaži kakšen kilometer za znamenitim Zlatnim ratom pri Bolu na Braču.

Popoldne je za nekaj ur zapihal maestral in na morju okoli rta je bilo veliko deskarjev in kajtarjev. Tudi na obalni promenadi proti Bolu je bilo končno mogoče videti nekaj več turistov, a daleč od gneče ki je sicer značilna za sredino poletja.

Z Zlato sva se sprehodila “na sladoled” do Bola, a sva se tam premislila in si v restavraciji privoščila večerjo. Ko sva jo pojedla, sem ugotovil, da sem s seboj vzel napačno denarnico, v kateri ni bilo kreditnih kartic, temveč le 306 kun. Nerodno mi je bilo in Zlata je bila jezna name. Nameraval sem že teči do tri kilometre oddaljene barke po drugo denarnico, a sem natakarja za vsak slučaj vseeno prosil za račun, ki ga je predvsem Zlata kar s strahom pričakovala. Znesek na računu je bil 303 kune :).

Sredozemlje
10. julija, 2020

Ob svitu sem dvignil sidro pred Vrnikom in Skokico mimo še speče Korčule usmeril proti Hvaru.

Računal sem na jadranje z običajnim jutranjim vzhodnikom v Pelješačkem in Korčulanskem kanalu, a sem se uštel. Mrzel veter je pihal z zahoda – točno od spredaj  in mimo speče Korčule ter mimo Pelješca smo pluli s pomočjo motorja, saj moje speče posadke nisem želel vsakih deset minut prekladati z enega roba postelje na drugega, kar bi se zgodilo, če bi jadral ostro v veter in križaril po ozkem kanalu.

Za Pelješcem je izginil tudi zahodnik in morje se je zgladilo. Motor je pel še nekaj ur vse do Zavale na Hvaru, kjer smo dopoldne na krov sprejeli Darka, Jeleno in Lana ter skupaj odpluli do lepega zaliva na južni strani bližnjega otoka Ščedro.

 

Voda v zalivu je bila končno spet normalno topla za plavanje, otok pa ponuja čudovite sprehajalne poti v senci borovcev po dolgem in počez, od zaliva do zaliva.

Dan smo v dobri družbi zaključili ob pici in drugih dobrotah v vaški gostilni v Zavali.

Sredozemlje
9. julija, 2020

Veliko smo se spet potepali, ustavljali in sidrali ob otokih in otočkih južne Dalmacije.

Najprej smo včeraj iz našega tunela na Prežbi zavili v luko Ubli na Lastovu, kjer smo v izpraznjene tanke na barki natočili vodo.

Z Lastova smo nato odjadrali s krepko burjo a  je že nekaj milj severno od Lastova od burje ostala le sapica ter veliki nasprotni valovi, proti katerim smo se le počasi prebijali proti Korčuli.

Popoldne smo imeli guncanja po valovih dovolj, zato smo pri Korčuli zavili v zaliv Pavja luka in sidro spustili v levem rokavu zaliva. Burja je ozračje in morje krepko ohladila, da temperatura zdaj tukaj, bolj kot na poletje, spominja na pomlad. Po nekaj toplih tednih se moramo ponoči spet pokriti z odejami.

Danes dopoldne smo se srečali z Urošem, Simono, Nejcem in Karin in potem skupaj odjadrali do Badije. Morje je trenutno premrzlo, da bi užival v plavanju, smo se pa zato sprehodili po otoku in iskali jelene, ki so jih naselili na Badiji. Zadnjič sem bil presenečen, ko sem jih med tekom srečal na gozdni poti, danes pa sem bil na jelene pripravljen in jih ujel v svoj fotoaparat.

Proti večeru smo naše prijateljsko druženje zaključili z jadranjem do Lumbarde, potem pa smo se premaknili še do bližnjega otoka Vrnik, v zavetju katerega smo se zasidrali za čez noč.

 

Zadnjo dnevno svetlobo smo izkoristili za sprehod po Vrniku, ki se od okoliških otokov na vzhodu Korčule precej razlikuje. Otok je naseljen, a hiše na njem so stare in grajene iz kamna. Do sredine dvajsetega stoletja je na njem živelo okrog 250 kamnosekov, ki so skale iz kamnoloma v zaledju vasi preoblikovali v zidake, portale, stebre in druge izdelke iz kamna, iz katerih so zgrajene mnoge hiše in palače ob jadranski obali.

 

Kamnoseške delavnice ob obali zdaj propadajo, stare hiše kamnosekov pa so trdneje grajene, naseljene in dobro kljubujejo zobu časa. Na obseg dela kamnosekov kaže globoka soteska, ki so jo skozi osrednji del otoka izklesali kamnoseki ter griči iz drobirja, odkruškov in kamenja, ki so za kamnoseki ostali na obrobju vasi.

Več objav

Archives