Zjutraj v pristanišču na Silbi ni bilo nikogar, ki bi nas preganjal, zato smo Skokico privezali ob vaški pomol in se sprehodili po otoku.
Obvezen postanek na Silbi je pod razglednim stolpom, ki ga je pred dvema stoletjema svoji ljubezni zgradil kapitan.
Kapitan se je predolgo potepal po svetu, izvoljenka se je poročila z drugim, stolp pa je ostal.
Lepa burja nam je pihala na poti proti Lošinju, a ker imamo na krovu dva mladeniča, je bilo potrebno poskrbeti tudi za njuno zabavo. Na dvižnico spinakerja sem obesil sedež (ki ga sicer uporabljamo za dvig na jambor) in nastala je 18 metrska gugalnica. Hitreje kot je jadrala barka, večji so bili nihaji gugalnice in glasnejši smeh Oskarja in Maksa.
Jadranje do Lošinja se jima je zdelo prekratko, ko smo za Čikatom morali pospraviti jadra in Gugalnico. Sidro smo spustili v Zlati uvali in popoldne preživeli ob plavanju, supanju in sprehodu po Lošinju.
Sestavni del tečaja jadranja je tudi nočno jadranje, zato smo na Lošinju počakali, da je sonce zašlo, potem pa ponoči odjadrali čez Kvarner.
Burja je celo pot vztrajala med 15 in 20 vozli in nam omogočila lepo nočno jadranje.
Mimo Srakan do Unij smo jadrali po gladkem morju, potem pa je čez odprti del Kvarnerja jadranje postalo nekoliko bolj poskočno, a še vedno hitro. Kmalu po polnoči smo jadrali mimo Kamenjaka in sidro potem spustili v zavetju otokiov pred Banjolami.
Noč po neurju je bila mirna in zjutraj nas je pozdravilo sonce, a se je kmalu pooblačilo in zapihala je burja.
S pomola v Ravi smo odvezali vrvi in odjadrali proti Istu. Dan je bil kisel in hladen, vse močnejša burja pa pa nam je omogočila lepo športno jadranje in tudi nekaj regatiranja z jadrnicami, ki so tako kot mi jadrale proti severozahodu.
Vmes smo imeli čas tudi za šivanje biminija, ki nam ga je raztrgalo včerajšnje neurje. No, predvsem Urška se je potrudila :).
Morje in zrak sta bila danes prehladna za plavanje, zato smo si po pristanku na Istu našli drugačno rekracijo. Splezali smo na hrib, na obisk k Mariji Snežni. Cerkev je bila zaprta, z vrha hriba pa smo imeli lep razgled po okoliških otokih.
Po sestopu s hriba smo popoldne odjadrali še do Silbe. Na morju med Istom in Silbo ima burja prosto pot vse od Velebita in Paga ter naredi večje valove, zato je bilo jadranje do Silbe hitro in poskočno. Gneče v zalivu pod vasjo ni bilo prav nobene, le luški kapitan nam ni dovolil pristanka na pomol in smo potem sidro spustili v bližini.
Večerni pogled proti zahodu je bil lep in upam, da napoveduje toplejše vreme.
Zjutraj so le še meglice nad morjem spominjale na včerajšnje divjanje narave. Po zgodnjem zajtrku smo odjadrali na pot okoli Pašmana proti Kornatom.
Med otočki ob Pašmanu smo lovili sapice rahlega vzhodnika, ki se je na jugu otoka razvil v lep jugovzhodnik, s katerim smo jadrali skoraj do Žuta, kjer je vetra začasno zmanjkalo.
Veter se je vrnil pred Dugim otokom, da smo skozi Proverso lahko odjadrali v Telaščico in potem na jadra naredili še krog okoli zahodnih kornatskih otokov.
Med otoki je bilo kar živahno in mnogo jader je bilo razpetih, z bark pa se je razlegalo veselje in “party” glasba :).
Zaradi za popoldne napovedanih neviht in prehoda hladne fronte smo Kornate kmalu zapustili in se skozi Proverso vrnili k Dugemu otoku. Z lepim jugom smo potem hitro metuljčkali ob otoku proti severozahodu, dokler se nad otokom niso začeli kazati nevihtni oblaki in se je obrnil veter.
Zatočišče za prehod nevihtne fronte sem nameraval najti v pristanišču na Ravi, a so nevihte čez Dugi otok privršale nekoliko prej, kot sem iz radarskih slik na internetu predvideval in nas ujele že nekaj milj pred Ravo.
Aleš, Urška, Oskar in Maks so se še drugič v dveh dneh lahko ukvarjali z vsem, kar je potrebno na barki postoriti preden na morju pride nevihta: skrajšali smo jadra, ko se je veter še krepil smo pospravili glavno jadro in pritrdili opremo ter si še pred dežjem oblekli jadralska oblačila in si nadeli rešilne jopiče.
Edino dveh reči nisem naredil prav: nisem se odločil za bežanje pred nevihto v prvi zaliv in nismo pospravili biminija. Ko je privršala nevihta, smo do konca zvili še genovo z motorjem nadaljevali plovbo proti vetru in valovom, proti le dve milji oddaljeni Ravi.
Mislil sem, da bomo v zavetrju otoka v četrt ure, a se je veter okrepil nad 50 vozlov, in hitro so se dvignili tudi valovi, da smo skozi vihar do otoka potrebovali debelo uro.
Potem smo na morju v zavetrju južnega konca otoka vedrili še dobro uro, saj nam viharni veter ni dovoljeval pristanka. Čez otok so prihajali siloviti sunki vetra in delali vrtince, ko je prišla še toča, so sunki vetra presegali 70 vozlov. Da nam ne bi odtrgalo biminija, sem ga dodatno povezal čez streho, a so bili sunki vetra premočni in se je platno na nekaj mestih vseeno razparalo.
Kakšno je bilo vedrenje v zavetju otoka, je mogoče videti iz tega video posnetka:
Za nameček je začel nagajati motor in delal le še v nizkih obratih. Spomladi sem na bencinski črpalki na Lošinju natočil nafto in z njo tudi umazanijo, ki je zdaj na dnu tanka. Ko so valovi veliki, se umazanija dvigne in pomeša z nafto ter maši cevke in zmanjšuje dovod goriva k motorju. Da bi bilo potrebno tank odpreti in umazanijo iz njega očistiti, se žal spomnim le takrat, ko imam težave :).
Spustili smo sidro in v nekaj minutah sem odvil cevke s predfiltra in ter jih očistil skupaj s šobami. Kmalu je veter dovolj popustil, da smo odpluli do pristanišča v Ravi in Skokico privezali ob vaški pomol.
Vetra zjutraj pri Molatu ni bilo, zato sva z Zlato odmotorirala proti Sukošanu, od koder se je Zlata popoldne odpeljala domov.
Na krovu Skokice sem popoldne pozdravil Aleša, Uršo Oskarja in Maksa, ki so družinsko prišli na tečaj jadranja. Jugo se je popoldne okrepil, pod večer pa so se čez Jadran pripodile nevihte in mlada družina je že kar prvi dan morala doživeti vse, kar sodi k resnemu jadranju.
Najprej smo z jugom odjadrali ob Ugljanu proti severozahodu, pa se je pred nami začelo bliskati in smo obrnili stran od nevihte ter orcali in križarili po Zadarskem kanalu proti jugovzhodu proti Pašmanu.
Čez nekaj časa je čez Ugljan priletela nova nevihta in nas pozdravila z viharnim vetrom, ki je kakšnih 15 minut vztrajal pri hitrosti nad 50 vozlov. Iz razpenjenega morja pred nevihto smo razbrali, da se nam nevihtni veter hitro bliža in smo še pravočasno pospravili glavno jadro in dodatno skrajšali genovo, da nam vihar na barki ni naredil škode.
Nadeli smo si dežno opremo in rešilne jopiče. Po četrt ure je glavnina nevihte odvihrala naprej nad kopno, morje se je kmalu umirilo in sidro smo večer spustili v zalivu ob Pašmanu. Ponoči so nevihte potovale severno od nas in prinesle nekaj vetra, a sidro nam je dobro držalo.
Že nekaj časa se S Tonetom in Vesno, svetovnima popotnikoma z jadrnice Mala, dogovarjamo za srečanje na morju, pa smo se doslej nekajkrat nehote zgrešili le za nekaj milj. Včeraj smo se vendarle pravočasno uskladili in se končno istočasno znašli v istem zalivu. Za letos smo bili pravzaprav dogovorjeni, da bomo skupaj jadrali po Črnem morju do Gruzije, a nam je korona to preprečila in se zato potepamo po Jadranu.
V zalivu Vela Luka severno od Murterja pa se nismo srečali le s Tonetom in Vesno, temveč tudi z Iztokom in njegovo legendarno ženo – tisti ki berejo Polančeve zapise na forumu Morjeplovec, bodo vedeli zakaj gre. Mimo je s svojo barčico prišel še gorenjski Tone in potem je nastala skupinska fotka morjeplovcev in še posebej »tahudih« morjeplovk :).
Po uri ali dveh prijetnega morskega klepeta smo se razšli. Veter se je že dvignil in čas je bil, da raztegnemo jadra.
Okrepljen maestral naju je iz plitvin med otočki severno od Murterja ponesel proti Pašmanu, kjer sva Skokico z Zlato zasidrala v lepem zalivu za rtom Zaglav. Jadralska sezona je v polnem zagonu, a na mirnem sidrišču se je tudi zvečer še našel prostor.
Z jutrom sva odjadrala ob Pašmanu proti severozahodu, a je burina zmanjkalo že po eni uri. Zamenjal ga je severnik in Skokica je zajadrala proti Dugemu otoku, kjer je veter oslabel. Kopalni postanek sva potem naredila ob Mrtovnjaku nad Ravo in počakala na nov veter, ki se je priplazil z jugozahoda. Vetra je bilo dovolj za lepo jadranje po mirnem morju, a ga je žal še pred Zverincem popoldne spet zamenjal okrepljen severozahodnik, ki so ga s seboj prinesli oblaki.
Ni se mi dalo cikcakati proti vetru po ozkih prelivih med otoki,
zato sva z Zlato še enkrat spustila sidro, tokrat pri Zverincu in čakala na ugodnejši veter.
Nisva ga dočakala, le veter je oslabel in sva potem odmotorirala do Molata, kjer sva barko zasidrala v prvem zalivu na jugovzhodu otoka.
