cropped-barka-izsek.jpg

Poročila s poti

Sredozemlje

Včeraj sva se z Zlato vrnila na Skokico in zamenjala mlado posadko.

Zadnje dni me je sicer skrbelo, kakšno bo njuno prvo malo daljše samostojno jadralsko potepanje, pa je bilo vse v redu. Jurij in Nuša sta barko predala v enakem stanju, kot sta je dobila :).

Poleg sprehoda smo si včeraj v Primoštenu privoščili tudi pico,, danes dopoldne pa sta se Jurij in Nuše odpeljala domov,

midva z Zlato pa sva z maestralom iz marine Kremik odjadrala proti severozahodu, proti Murterju. Veter je imel dovolj zahodno smer, da je bilo ob jadranju ostro v veter večinoma na levih uzdah potrebno le pri Zmajanu enkrat za krajši čas obrniti in jadrati proti jugozahodu, da sva potem lahko spet jadrala neposredno proti Murterju.

Sidro sva popoldne spustila v zavetrnem zalivu južno od Jezer in se zvečer odpravila še na sprehod po Murterju.

Občutno bolj toplo je, kot pred dobrim tednom, le morje se vsaj za moj okus še ni dovolj segrelo.

 

Pred nosom zahaja sonce, za hrbtom pa na nebu že kraljuje luna.

Sredozemlje

Jurij se je lotil čiščenja podvodnega dela Skokice, a po fotografiji sodeč ga čaka še nekaj dela, preden bo odstranil alge, ki so se od lani zarastle na trupu barke.

Veter se je čez noč polegel in v jutranjem brezvetrju smo iz Vrboske odpluli do Starega Grada, kjer sva z Zlato barko za dober teden dni prepustila mlajšima kapitanu in kapitanki, midva pa sva se z ladjo odpeljala do Splita ter potem še z avtom skozi plohe in nevihte proti domu.

Sredozemlje

Mirna noč in mirno jutro v zalivu Blaca ter v nadaljevanju končno spet en res topel dan. Le ob skoku v vodo sem občutil, da bo morje verjetno potrebovalo še nekaj dni, da se ogreje na poletno temperaturo.

 

Dopoldne smo se iz zaliva odpravili v hribe proti samostanu Blaca. Lepa pohodniška pot nas je vodila po zeleni dolini, ki se ponekod zoža v sotesko, po pobočjih okoliških hribov pa v zrak nemočno štrlijo mnoga zoglenela debla in rogovile, ki so ostala po požaru, ki je pred leti uničil bujen gozd na zahodu Brača.

 

Po dobre pol ure hoje smo bili pred samostanom. Zlata, Jurij in Nuša so si ogledali notranjost samostana, ki je zdaj muzej, jaz pa sem medtem splezal na hrib nad samostanom.

Popoldne je zapihal maestral, s katerim smo odjadrali ob Braču proti vzhodu in se že dosti pred Bolom okrepil na 25 vozlov, da smo kar hitro metuljčkali ob otoku.

 

Jurij je vmes v zrak poslal svojega drona in nastalo je nekaj lepih zračnih fotografij in ” data-wplink-url-error=”true”>video posnetkov 🙂

 

 

Sidrali smo ob obali pred Zlatnim ratom, vendar je okrepljen maestral kmalu dvignil tudi valove.

Ni nam bilo do guncanja, na sidru, veter pa je bil ugoden za jadranje, zato smo še enkrat dvignili sidro in odjadrali čez preliv do Hvara in se popoldne zasidrali v zavetju zaliva pred Vrbosko.

V mestecu je čutiti turistični utrip, pretirane gneče pa vendarle ni bilo.

 

Sredozemlje

Hladni dnevi še kar vztrajajo nad Srednjim Jadranom, a je vsaj vremenska napoved bolj obetavna in upam, da bo sonce vendarle ogrelo tudi morje. Kaže da polarna fronta še kar vztraja nad našimi kraji in se še ni pomaknila bolj proti severu Evrope, kot je to običajno za poletno obdobje, zato tudi frontalni sistemi z dežjem še vedno potujejo preko nas namesto preko severne Evrope.

Pogrešam jutranje plavanje, ko vstaneš iz postelje in brezskrbno skočiš v vodo ter z užitkom v toplem morju zaplavaš po zalivu. Zdaj pa ob vsakem skoku v morje doživim temperaturni šok in plavanje je zelo kratko.

Dež nas je v soboto popoldne “pregnal” s Paklenih otokov. No, dež je bil bolj za izgovor, saj je pihal lep zahodnik, ugoden za našo pot na Šolto.

Sredi poti je dež ponehal, pred Šolto pa se je celo zjasnilo.

Vremenska napoved je obetala severne vetrove, zato sem za sidranje preko noči izbral slikovit zaliv Tatinja na Šolti, ki je dobro zaščiten pred vetrovi in morjem iz vseh smeri, razen iz juga.

Med sprehodom po otoku me je zalila še ena ploha, ki je potem z mavrico okrasila nebo nad Šolto.

Plasti usedlin apnenca so tukaj tanke, zato je v ograjah suhih zidov na Šolti mogoče videti predvsem ploščate kamne, ki bi jih marsikdo z veseljem položil po dvorišču pred hišo namesto tlakovcev :). Iz ploščatih kamnov so narejene stare pastirske hiške nad zalivi in s ploščatimi kamni so krite stare hiše po vaseh.

Toda ko bolj pozorno pogledaš, vidiš, da so s kamenjem krite le še stare razmajane hiše, ki jim streha komajda še stoji, ali pa se že podira. Verjetno imajo tudi tukaj spomeniško zaščito, ki ekonomsko razumno obnovo hiše dovoljuje šele, ko se le ta na pol podre?

 

Ponoči so v sicer brezvetern zaliv Tatinja začeli prihajati neugodni valovi z juga, ki so vse bolj guncali barko in nam niso dovoljevali normalnega spanca. Verjetno je bila kakšna nevihta nad Italijo, ki nam je poslala valove čez Jadran. Ponoči smo dvignili sidro in se preselili med deset milj oddaljene otočke pred Čiovom, kjer je sidrišče dobro zaščiteno tudi pred valovi z juga.

Nočno selitev k Čiovu sem nameraval izvesti na hitro s pomočjo motorja, a ni potekala po željah. Že takoj po izplutju iz zaliva je začel nagajati motor oziroma dovod goriva k motorju. Pred dvema mesecema sem nafto tankal na Lošinju in so mi skupaj z nafto natočili tudi neko umazanijo, ki občasno zamaši cevke za gorivo. Zadnjič smo pred Palagružo menjali oba filtra za nafto, a ni bilo bolje in se je potem izkazalo, da se cevke za dovod goriva iz tanka počasi zamašijo z drobnimi koščki nekakšne spužve. Ko sem jih odstranil, je bilo za nekaj časa v redu, potem pa je bilo po nekaj deset urah delovanja motorja potrebno vajo ponoviti. Zadnja dva tedna je motor občasno spet izgubljal moč, a sem s čistilno akcijo odlašal, dokler se motor ponoči ni ustavil :(.

Razvili smo jadra in v šibkem nočnem vetru počasi jadrali ob Šolti, jaz pa sem se zakopal med cevke za nafto pri tankih in na motorju, jih odstranil, prepihal in očistil. Pri Drveniku smo spet lahko zagnali motor in bili potem hitro pri Čiovu, kjer smo v mirnem zalivu spustili sidro.

Ko sem ravno želel ugasniti motor, se je oglasil alarm za polnjenje akumulatorja. Strgal se je jermen generatorja na motorju. Jelko je šel lahko spat, jaz pa sem v miru noči lahko odvil in nato privil nekaj vijakov in matic ter vmes zamenjal jermen.

Popoldne smo se premaknili na drugo stran Čiova in Skokico privezali ob pomol v marini pred Trogirom. Topel tuš in udobje marine predvsem ženskemu delu posadke zelo ustreza, obnoviti pa je potrebno tudi zaloge vode in nafte na barki.

Seveda se nismo samo tuširali, po starem Trogiru smo se tudi sprehodili in si v mestu privoščili pico.

 

Za privez barke je včasih lahko uporabna tudi trdnjava :).

Sredozemlje

V četrtek sem v jutranjem brezvetrju na supu odveslal čez zaliv do Ravnika, da sem si v samoti jutra lahko od znotraj in od zunaj v miru ogledal Zeleno špiljo.

Znotraj je prav takšna, kot sem jo imel v spominu od prejšnjega obiska izpred tridesetih let, dva vhoda, ena velika votlina in v nadaljevanju še ena manjša ter svetlobna odprtina na stropu večje votline. Od zunaj pa je vhod prepreden z vrvmi, bojami in napisi, ki naj bi preprečevali obisk brez plačila vstopnine.

 

Popoldne se je dvignil maestral in odjadrali smo na severno stran Visa ter v zalivu Rogačič barko privezali na vhodu v nekdanji bunker za podmornice in ladje jugoslovanske vojne mornarice.

Proti večeru smo odšli na malo daljši sprehod čez hrib do Visa in v trgovinah nabavili hrano za naslednje dni, privoščili pa smo si tudi sladoled.

 

Tudi v trgovinah v Visu so zaščitne maske spet v modi.

V Visu in v Kutu je navtični turističen utrip kar živahen in ob obali ter na bojah je bilo privezanih veliko jadrnic.

Danes je k nam pred bunker na manjši jadrnici priplul Avstrijec Christoph, da bi na jamboru popravil odtrgani škripec za genaker. Poševna betonska stena pred vhodom v bunker je kar priročna za posege na jamboru, le barko je potrebno dovolj nagniti, da pride jambor v doseg rok. Z Jelčom sva Christophu pomagala potegniti jambor do stene in škripec je bil hitro zamenjan.

Sredi dneva smo z maestralom z Visa odjadrali do Paklenih otokov in Skokico zasidrali v enem od južnih zalivov Svetega Klementa. Ko sem v preteklih letih jadral mimo, sem se že večkrat spraševal, kako so ti lepi in razvejani otoki dobili svoje peklensko ime. Danes sem odgovor našel na eni od informativnih tabel na otoku. V zalivu Soline je peščena plaža, na katero so včasih zvekli lesene čolne in barke in podvodni del premazali z borovo smolo, da niso puščali.

Borovi smoli so rekli “paklina” in po paklini so Pakleni otoki dobili ime.

Podobno kot na Visu, sem tudi na Paklenih otokih z veseljem opazil, da so zalivi z bojami (navkljub plačilu) z barkami veliko bolj zasedeni, kot zalivi brez boj. Na srečo je lepih zalivov in dobrih mirnih sidrišč brez boj (za tiste, ki zaupamo svojim sidrom) še vedno veliko na voljo, v njih pa ni gneče :).

Popoldne je bilo kislo, ploha je z barke sprala sol in prah, mi pa smo vedrili ob palačinkah.

Temperature morja in zraka še vedno prav nič ne spominjajo na visoko poletje.

 

Več objav

Archives