Hladni dnevi še kar vztrajajo nad Srednjim Jadranom, a je vsaj vremenska napoved bolj obetavna in upam, da bo sonce vendarle ogrelo tudi morje. Kaže da polarna fronta še kar vztraja nad našimi kraji in se še ni pomaknila bolj proti severu Evrope, kot je to običajno za poletno obdobje, zato tudi frontalni sistemi z dežjem še vedno potujejo preko nas namesto preko severne Evrope.

Pogrešam jutranje plavanje, ko vstaneš iz postelje in brezskrbno skočiš v vodo ter z užitkom v toplem morju zaplavaš po zalivu. Zdaj pa ob vsakem skoku v morje doživim temperaturni šok in plavanje je zelo kratko.

Dež nas je v soboto popoldne “pregnal” s Paklenih otokov. No, dež je bil bolj za izgovor, saj je pihal lep zahodnik, ugoden za našo pot na Šolto.

Sredi poti je dež ponehal, pred Šolto pa se je celo zjasnilo.

Vremenska napoved je obetala severne vetrove, zato sem za sidranje preko noči izbral slikovit zaliv Tatinja na Šolti, ki je dobro zaščiten pred vetrovi in morjem iz vseh smeri, razen iz juga.

Med sprehodom po otoku me je zalila še ena ploha, ki je potem z mavrico okrasila nebo nad Šolto.

Plasti usedlin apnenca so tukaj tanke, zato je v ograjah suhih zidov na Šolti mogoče videti predvsem ploščate kamne, ki bi jih marsikdo z veseljem položil po dvorišču pred hišo namesto tlakovcev :). Iz ploščatih kamnov so narejene stare pastirske hiške nad zalivi in s ploščatimi kamni so krite stare hiše po vaseh.

Toda ko bolj pozorno pogledaš, vidiš, da so s kamenjem krite le še stare razmajane hiše, ki jim streha komajda še stoji, ali pa se že podira. Verjetno imajo tudi tukaj spomeniško zaščito, ki ekonomsko razumno obnovo hiše dovoljuje šele, ko se le ta na pol podre?

Ponoči so v sicer brezvetern zaliv Tatinja začeli prihajati neugodni valovi z juga, ki so vse bolj guncali barko in nam niso dovoljevali normalnega spanca. Verjetno je bila kakšna nevihta nad Italijo, ki nam je poslala valove čez Jadran. Ponoči smo dvignili sidro in se preselili med deset milj oddaljene otočke pred Čiovom, kjer je sidrišče dobro zaščiteno tudi pred valovi z juga.

Nočno selitev k Čiovu sem nameraval izvesti na hitro s pomočjo motorja, a ni potekala po željah. Že takoj po izplutju iz zaliva je začel nagajati motor oziroma dovod goriva k motorju. Pred dvema mesecema sem nafto tankal na Lošinju in so mi skupaj z nafto natočili tudi neko umazanijo, ki občasno zamaši cevke za gorivo. Zadnjič smo pred Palagružo menjali oba filtra za nafto, a ni bilo bolje in se je potem izkazalo, da se cevke za dovod goriva iz tanka počasi zamašijo z drobnimi koščki nekakšne spužve. Ko sem jih odstranil, je bilo za nekaj časa v redu, potem pa je bilo po nekaj deset urah delovanja motorja potrebno vajo ponoviti. Zadnja dva tedna je motor občasno spet izgubljal moč, a sem s čistilno akcijo odlašal, dokler se motor ponoči ni ustavil :(.

Razvili smo jadra in v šibkem nočnem vetru počasi jadrali ob Šolti, jaz pa sem se zakopal med cevke za nafto pri tankih in na motorju, jih odstranil, prepihal in očistil. Pri Drveniku smo spet lahko zagnali motor in bili potem hitro pri Čiovu, kjer smo v mirnem zalivu spustili sidro.

Ko sem ravno želel ugasniti motor, se je oglasil alarm za polnjenje akumulatorja. Strgal se je jermen generatorja na motorju. Jelko je šel lahko spat, jaz pa sem v miru noči lahko odvil in nato privil nekaj vijakov in matic ter vmes zamenjal jermen.

Popoldne smo se premaknili na drugo stran Čiova in Skokico privezali ob pomol v marini pred Trogirom. Topel tuš in udobje marine predvsem ženskemu delu posadke zelo ustreza, obnoviti pa je potrebno tudi zaloge vode in nafte na barki.

Seveda se nismo samo tuširali, po starem Trogiru smo se tudi sprehodili in si v mestu privoščili pico.

Za privez barke je včasih lahko uporabna tudi trdnjava :).