5.6. Zjutraj in dopoldne nas je nasprotni tok toliko upočasnil, da smo zamudili opoldansko plimo na vhodu v reko Maroni. Čakati na naslednji dan ni imelo smisla, zato smo Skokico spet usmerili stran od plitvin na odprto morje in potem proti Surinamu.

Dušanu so med ribolovom ribe danes odtrgale še zadnjo vabo in potem je na trnek obesil vrečko od Barcaffeja. Poteza se je izkazala za uspešno, saj mu nove vabe nobena riba ni odtrgala 🙂

Popoldne nas je končno srečal severovzhodnik in zdaj prav lepo jadramo v noč. Dovolj smo že blizu Paramarimba, da jutranje plime za pot čez plitvine in po reki Suriname navzgor tokrat ne bi smeli zamuditi.

4.6.  Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.

Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.

Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.

Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.

Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.

Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.

Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.

3.6.  Proti jutru je izginil najprej veter nato pa skoraj v celoti še morski tok in zadnje tri ure je Skokico zjutraj poganjal motor. Edino kar ni izginilo je bil dež. Ta se je neprestano ulival z neba, zdaj v obliki debelih kapelj, zdaj v obliki drobnih gostih kapljic. Ni in ni ga hotelo zmanjkati vse do popoldneva, ko je sonce začelo kukati skozi oblake.

Zjutraj sva ob višku plime zaplula v kanal proti mestu Kourou in potem še kakšno miljo po reki navzgor do private marine, kjer so nam dovolili za nekaj ur privezati barko, da smo napolnili tank z vodo in se z domačinom Francoisom odpeljali v trgovino po hrano za naslednje dni.

Na Skokico se je zjutraj že vkrcal Miodrag, Blaž pa ride jutri.

Francois nam je iz avta na hitro razkazal tudi Kourou in nas odpeljal tudi do bližnjega vesoljskega središča, od koder v vesolje izstreljujejo rakete s sateliti.

Še en dan si bomo vzeli za ogled Gvajane, potem pa v torek odjadramo naprej proti severu, proti Surinamu in Barbadosu.

Uredil sem nekaj prejšnjih poročil in dodal fotografije, tudi ribo, na katero je Dušan tako nesrečno ponosen 🙂

2.6. Morje je bilo zvečer spet blatno, a je ponoči kmalu postalo čokoladno ? . Končno sva se prebila iz amazonskih plitvin in območja norih plimskih tokov. Kar hitro sva z 20 vozli severovzhodnika jadrala skozi z mesecem obsijano noč . Morski tokovi so tukaj z boka, izmenično po 6 ur proti obali in od obale. Morje ima danes zjutraj že dosti bolj modro barvo. Pogled na črne oblake v okolici napoveduje moker dan.

Kisel in za trope hladen dan je za nama, a poln dobrega jadranja. Severovzhodni pasati so barko nagnili na levi bok in jo krepko gnali proti severozahodu, da je Skokica postavila nov rekord.

215 prejadranih milj v 24 urah sem zabeležil v ladijski dnevnik.

Skokica je s praznimi tanki za nafto in vodo vse hitrejša. Nekaj je k rekordu pripomogel tudi morski tok, ki je danes v primerjavi z včerajšnjim dnem nekaj ur več in močneje tekel proti severu, kot pa proti jugu.

Pogosto srečujeva ribiške čolne in ladjice. Da je morje bogato z ribami je spoznal tudi Dušan, ko je trnek za nekaj minut pomočil v vodo in ujel polmetrsko pikčasto ribo, jo privlekel na barko in slikal, nato pa izpustil ?? Le poljubil je ni.

Druga riba mu je potem čez nekaj minut vabo odnesla s seboj. Kaže, da v Kourou prijadrava že jutri zjutraj. Na krov barke za pot proti Karibom v prihodnjih dneh dobiva še dva nova člana posadke.

Popoldne sva za rtom Cassipore zavila na levo proti Francoski Gvajani in prijadrala do severnega ekvatorialnega toka, ki se pred obalo J. Amerike odklanja proti SZ, proti Karibom. Tok naju je s 4 vozli hitrosti vzel s seboj in lahkotno sva s preko 10 vozli hitrosti skozi neutruden gost droben dež jadrala proti Francoski Gvajani.

Zvečer sem ugotovil, da sva prehitra, zato sva pospravila jadra in Skokico spremenila v splav, Dusan pa je ponoci postal kapitan splava. Tukaj bi bil s tem tokom celo v sodu dovolj hiter, da bi v tednu ali dveh priplul do Karibskega morja.

Pred Kouroujem so plitvine in ozek plitev kanal do mesta, ki bi ga bilo vsaj prvič pametno preplulti podnevi. Zato ponoči pač splavariva.