13.6. Ponoči smo odjadrali z Barbadosa. Morje na odprtem je še vedno precej razgibano, a jadranje je bilo danes vendarle udobnejše od preteklih dni, saj smo imeli veter in valove v krmo.

Opoldne smo bili že mimo juga St. Lucije, popoldne pa smo sidro spustili v zalivu Rodney na severu otoka.

Moj tretji jadralski krog okoli sveta je s tem sklenjen, vendar cilj ni bil krog, temveč jadralska pot in spoznavanje novih otokov in krajev. Tokratna pot naokoli je bolj vijugasta, kot so bile prejšnje in tudi pot do doma je še dolga, vodila bo še mimo nekaj zame novih otokov in bo končana jeseni.

Pred šestimi leti sva s Klemenom jadrala med Brazilijo in Zelenortskimi otoki. Ko sva prečkala ekvator, sva v morje vrgla steklenico s sporočilom, da sva na ekvatorju južno od Zelenortskih otokov v morje vrgla steklenico in da naj se nama javi tisti, ki bi steklenico našel.

Čez sedem mesecev je Klemen z Barbadosa dobil elektronsko pošto, da so našli steklenico. Najino sporočilo je v steklenici vmes prepotovalo dva tisoč milj.

Danes je zgodba s sporočilom v steklenici dobila prijazno nadaljevanje. Pred nekaj tedni sem Ryanu, kot ja barbadoškemu najditelju ime, poslal elektronsko pošto in mi je odgovoril, da se spomni, da je našel steklenico medtem, ko je ribaril.

Ryana sem danes povabil na pijačo. Doslej sem mislil, da je ribič, pa mi je med pogovorom povedal, da je po poklicu policist in da gre občasno na obalo loviti ribe. Pred šestimi leti je na plaži našel steklenico in v njej videl popisan list. Steklenico jo razbil, prebral sporočilo, zvečer vzel v roke tablico in se nama javil.

Ryan me je danes z avtom zapeljal po Barbadosu in mi po dolgem in počez razkazal svoj zeleni otok. Med vožnjo mi je povedal veliko, a ja angleško govoril v tako močnem karibskem narečju, da sem ga razumel le približno polovico. Vendar je bilo ob videnem tudi to dovolj, da sem spoznal, kako slikovita je njegova domovina.

12.6.  Dan za sprehode po mestu, kopanje v toplem morju, počitek in oddih od atlantskih valov.

Po drugi strani pa je žal to tudi dan za opravljanje ponovno zamudnih izstopnih formalnosti, saj jutri odjadramo proti St. Luciji in Martiniku.

Čas je tudi za popravilo jader, ki jim je športno jadranje v minulih dneh zadala kar nekaj novih razpok. Predvsem tretjo krajšavo na glavnem jadru smo skorajda odtrgali in smo potem v močnejšem vetru zadnja dva dni uporabljali četrto.

11.6.  Popoldne je zahodni morski tok popustil in takoj smo lahko jadrali hitreje in v v pristanišče v Bridgetownu prijadrali že ponoči. Zjutraj so bile na vrsti po nepotrebnem zelo zamudne formalnosti z veliko izpolnjevanja različnih formularjev, ki jih verjetno potem nikoli nihče več ne prebere.

Dopoldne smo se iz pristanišča prestavili na sidrišče v bližnji Carlisle bay in se prvič sprehodili po eni od belih karibskih plaž. V bistvu so mi fantje kar pobegnili z barke. Še preden je bila barka privezana na bojo v zalivu, je bil čoln že v vodi in fantje na poti proti plaži.

Verjetno so imeli razburkanega morja vrh glave in se klicu Karibov niso mogli upreti.

Seveda ne smem pozabiti Dušanove ribe, ki jo je ujel pred dvema dnevoma in je tokrat za spremembo ni spustil nazaj v vodo. Riba zaenkrat čaka v hladilniku in zdaj ni več izgovorov, da je morje predivje za kuharske operacije.

10.6. Sargaške alge postajajo prava mora. Toliko jih je med valovi, da so podvodni deli barke vseskozi na debelo obloženi s tem šavjem, ki nam krade več kot vozel hitrosti.

Drugi kradljivec je ekvatorialni morski tok, ki nas bočno zanaša na zahod in zaradi katerega moramo jadrati bolj ostro v veter in valove. Barko imamo vseskozi obrnjeno za 30 stopinj desno od Barbadosa, da nam GPS kaže smer proti otoku. S 25-30 vozli vzhodnika imamo na vodi algam navkljub še vedno nad 7 vozlov hitrost, a v pravo smer zaradi bočnega toka napredujemo z le 6 vozli hitrosti.

Sprijazniti se moramo s še eno nočjo jadranja med 4-6 m valovi. Luči Bridgetowna bomo pred seboj zagledali šele proti jutru. Dušan, Miodrag in Blaž pozdravljajo vse domače, jaz tudi 🙂