7.6.

Po dnevu počitka v zelenem okolju reke Suriname in marine Waterland smo se danes odpravili na ogled Paramariba. Zjutraj smo se zabavali z mislijo, da se tukaj sploh ne bi uradno prijavili, saj sem prebral, da so vstopne formalnosti zamudne, pa smo se potem odločili, da vse naredimo, tako kot je prav.

Paul, švicarski jadralec s sosednje barke v marini, nas je zapeljal do 50 km oddaljenega mesta. In potem smo se pet ur sprehajali po mestu od urada do urada in mučili uradnike oz. oni nas, ko sem moral izpolnjevati desetine formularjev, kot da bi v pristanišču pristali s prekooceansko ladjo.

Popoldne smo se vrnili v marino in pripravljeni smo za odhod in večerno plovbo 30 milj po reki navzdol in na Atlantik.

Vremenske napovedi za prihodnje dni obetajo 15 – 30 vozlov vzhodnika do severovzhodnika, kar za našo pot do Barbadosa pomeni dokaj športno jadranje z vetrom v desni bok.

Do Barbadosa imamo približno 550 milj oz dobre tri dni jadranja.

6.6. Proti jutru smo prijadrali do ustja reke Suriname in v jutranjem mraku poiskali svetilnike, ki so označevali plovno pot v reko.

Dopoldne smo že pluli mimo Paramariba, glavnega mesta Surinama, in potem še 20 milj po reki navzgor skozi gozdove do male marine Waterland, kjer smo ob pomol privezali Skokico.

V zadnjih dveh tednih smo po rekah prepluli skorajda toliko milj, kot po morju, a od jutri naprej bo drugače in čaka nas kar nekaj športnega jadranja do Karibov.

5.6. Zjutraj in dopoldne nas je nasprotni tok toliko upočasnil, da smo zamudili opoldansko plimo na vhodu v reko Maroni. Čakati na naslednji dan ni imelo smisla, zato smo Skokico spet usmerili stran od plitvin na odprto morje in potem proti Surinamu.

Dušanu so med ribolovom ribe danes odtrgale še zadnjo vabo in potem je na trnek obesil vrečko od Barcaffeja. Poteza se je izkazala za uspešno, saj mu nove vabe nobena riba ni odtrgala 🙂

Popoldne nas je končno srečal severovzhodnik in zdaj prav lepo jadramo v noč. Dovolj smo že blizu Paramarimba, da jutranje plime za pot čez plitvine in po reki Suriname navzgor tokrat ne bi smeli zamuditi.

4.6.  Hudo deževno noč in še bolj mokro dopoldne smo doživeli.

Zjutraj sva z Dušanom v pristanišču v Kourouju hitro opravila vstopne in hkrati tudi že izstopne mejne formalnosti za Francosko Gvajano in potem napolnila nekaj kant z nafto za nadaljevanje poti.

Za izlet po Francoski Gvajani smo sprva nameravali najeti avto, pa sem se na zadnje za prevoz dogovoril kar s Francoisom, upokojenim gvajanskim ribiškim inšpektorjem, ki tukaj pripravlja jadrnico za jadranje proti Evropi. Francois tukaj živi že več kot 20 let in in nam je o Gvajani spotoma lahko veliko povedal.

Žal smo se večino poti vozili po nalivih in nismo prav daleč videli. Na poti proti Cayennu smo se ustavili v parku Montsinery, kjer je sotočje večih rek, ki se potem iztekajo v Atlantik. Zanimiv je bil zaključek našega postanka v tamkajšnji gostilni. Krčmar nam je želel zaračunati dvakrat več pijače, kot smo jo popili, a ni uspel in razčli smo se s polaganjem rok čez notranjo stran komolcev.

Sprehodili smo se po deževnem gozdu, na letališču pobrali Blaža in si v nadaljevanju ogledali tudi glavno mesto Cayenne.

Zvečer smo se vrnili v Kourou in vse kaže, da bomo že ponoči odjadrali proti približno sto milj oddaljenemu St. Laurentu du Maroni na drugi strani Gvajane na meji s Surinamom.

Kaže, da nas čaka še nekaj precej deževnih dni. V teh mesecih je tukaj deževno obdobje.