Vzhodni Sporadi 2

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.

Vzhodni Sporadi 1

V ponedeljek je veter tudi na sidrišču pod Sigrijem že krepko kazal zobe, zato se mi je zdelo primerneje, da se za obisk mesteca kar z barko preselimo k bližnjemu pomolu pod trdnjavo, kot pa da v tridesetih vozlih vetra v vodo spuščamo čoln.

Dvignili smo sidro in odpluli na zavetrno stran pomola ob Sigriju. Pripravljali smo se za pristanek, ko se je skozi oblake prahu, ki jih je nosil veter, k nam pripeljala policajka z napisom »Port Police« na jakni in nam prepovedala pristanek ob industrijskem pomolu. Pokazala nam je na nov veliki pomol za potniške ladje na drugi strani in rekla, da tam lahko pristanemo za dve uri. Ni kaj, policajko je treba ubogati. Odpluli smo do pomola na severni strani, ki pa je severniku in valovom veliko bolj izpostavljen, zato smo imeli pri pristajanju nekaj težav, saj se pomolu nisem upal dovolj na tesno približati. Drugi poskus pristajanja v veter nam je bolje uspel in vrvi so bile na pomolu, ko se je na pomolu spet pojavila policajka in zahtevala, da zaradi varnosti med postankom vsaj dva člana posadke ostaneta na barki. Naš namen je bil sprehod po mestecu, kar se ni skladalo s policistkinimi zahtevami, zato smo odvezali vrvi in se vrnili na sidrišče pod mestecem.

Tokrat smo se lahko zasidrali v bolj zavetrni legi globlje v zalivu, kjer je sidrišče med tem zapustila ena jadrnica. Posadka se je lahko s čolnom odpravila na »kratek« jutranji ogled ribiškega mesta, sam pa sem raje ostal na barki, saj so sunki vetra presegali trideset vozlov.

Sojadralci so se s kratkega sprehoda vrnili popoldne, dvignili smo sidro in s polovico genove odjadrali na južno stran Lezbosa.

Za jugozahodnim rtom smo se za nekaj časa poslovili od večjih valov, severnik pa je tudi na »zavetrni« strani vztrajal pri tridesetih vozlih, občasni navali vetra so presegali štirideset vozlov hitrosti. Zaradi varnosti smo si nadeli rešilne jopiče. Morje je bilo podobno razpenjeno, kot pri nas pri burji, le sunki vetra niso prihajali tako nenadno, kot pri burji.

Po nekaj urah živahnega jadranja, smo prijadrali do lepega peščenega zaliva, ki je obetal primerno zavetje za čez noč. Pospravili smo jadro, zavili v prostoren zaliv, v katerem sta bila že dva katamarana, in na globini štirih metrov v mivko spustili sidro. Sidro je dobro prijelo.

S čolnom sem se odpravil na obalo in na tek po gričih, poljih in med kmetijami v zaledju zaliva.

Ponoči je veter prehodno oslabel, v proti jugu odprti zaliv pa so pričeli prihajati vse večji valovi in Skokico s strani tako zibali, da se ni dalo spati. Dvignili smo sidro, razvili tretjino genove in ob obali Lezbosa počasi odjadrali proti vzhodu. Veter v jadrih je dovolj umiril barko, da spanja valovi niso zelo motili, le dežurni ob krmilu je moral ostati buden. Do sončnega vzhoda smo v torek prijadrali na jugovzhodni konec Lezbosa in sidro spustili ob obali.

Veter je nažigal s preko trideset vozli, vendar je sidro je v mivki dobro držalo in smo lahko nadoknadili nekaj spanca.

Sredi dneva smo z 20 – 30 vozli vetra odjadrali proti jugu, proti otoku Hiosu. Tudi tokrat je za jadranje s spodobno hitrostjo zadoščalo že skrajšano sprednje jadro.

Na severovzhodni strani Hiosa je nekaj otočkov, kamor smo zavili in sidro spustili v zavetrnem zalivu otočka Oinousa, potem pa se s čolnom odpravili na obalo in na potep do vasi v sosednjem zalivu.

V vasi sem med sprehodom videl nov pomol, ki na mojih elektronskih kartah še ni vrisan, in ob pomolu je bilo privezanih nekaj jadrnic, ob njih pa dovolj globine in prostora tudi za Skokico.

Vrnil sem se na barko in jo zvečer prestavil v vaško pristanišče. Večer smo preživeli v klepetu v solu sveč ob grški solati v eni od vaških tavern.

Za sredo in četrtek je bil še naprej napovedan meltemi in ugodni severnik smo seveda izkoristili za pot proti jugu. Dopoldne smo odvezali vrvi s pomola in z dobrimi dvajsetimi vozli vetra odjadrali proti jugu Hiosa. Veter in valovi so bili v krmo, zato smo za udobnejše in hitrejše jadranje raje križarili z vetrom v pol-krmo in vmes naredili nekaj obratov z vetrom. Morska meja Grčije s Turčijo poteka blizu Hiosa in ob podrobnejšem pogledu na elektronsko navtično karto sem med enim od obratom videl, da smo zajadrali v turške vode, zato smo zavili nazaj k Hiosu in se raje držali grške strani preliva.

Ustavili smo se v zalivu pri Komiju, saj smo ugotovili, da na barki nimamo dovolj mleka za palačinke, pa tudi zaloge sadja in zelenjave so nam že pošle. Trgovina v naselju je bila že zaprta, zato bomo sadje kupili kje drugje, za mleko pa sva z Brankom naprosila natakarico v kavarni, da nama ga je prodala.

Med potjo do skrajnega juga Hiosa smo med skalami zagledali zalivček Emporios, zavili vanj, pospravili jadra in spustili sidro. Christian, Nina in Branko so nam za kosilo družno skuhali okusno rižoto, potem pa smo odveslali na obalo do taverne in na tek po hribih v okolici.

Običaj na Skokici je, da krmar enkrat na teden speče palačinke in ob njih smo v mirnem zalivu zaključili sredin večer.

Napovedi obetajo, da naj bi se meltemi v petek za nekaj časa poslovil in zadnji dan krepkega vetra smo v četrtek izkoristili za skok do 35 milj oddaljenega otoka Ikaria.

Vetra je bilo okrog dvajset vozlov in pihal je dovolj s strani, da smo imeli tokrat na jamboru razpeti obe jadri, genovo na polno, glavno jadro pa na drugi krajšavi.

Pred Ikarijo se je veter okrepil nad 25 vozlov in spremenil smer na severozahodnik, zato smo jadra prestavili na levo in skrajšali genovo. Pričakoval sem, da bomo za Ikarijo prišli v zavetrje, a je bilo ravno obratno.

S hribov otoka so se spuščali pravi rafali vetra in tako nagibali barko, da smo morali pospraviti glavno jadro in na tretjino skrajšati genovo, da je jadranje v preko trideset vozlov vetra spet postalo varno.

 

Zavetje za čez noč smo našli v lepi majhni marini na robu pristanišča Kirikos na jugovzhodni strani Ikarije.

Do Ikarije je veter prinesel tudi sporočilo, da se je naša družina okrepila za novo članico. Moja žena je namreč drugič postala babica 🙂 in to smo seveda s šampanjcem “Bela štorklja” seveda primerno proslavili.

 

Veliki valobran in pomol pristanišča krasi skulptura Ikarusa, za katerega legenda govori, da je letal tako blizu sonca, da mu je toplota stopila krila in je potem tukaj v bližini strmoglavil v morje. Po Ikarusu naj bi otok dobil svoje ime.

Slovo od polotoka Halkidiki

V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.

Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.

Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.

Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.

Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.

Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.

Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.

V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.

Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.

Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.

Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.

Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.

Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.

 

Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.