Vzhodni Sporadi 2

Privezi v pristaniščih po Grčiji so večinoma brezplačni ali pa so poceni, marina v Kirikosu pa je v rednem obratovanju in prvič v zadnjem tednu smo morali za privez plačati. No ja, še vedno je bilo to le za tretjino običajne cene dnevnega priveza na Jadranu. Varen privez v marini nam je omogočal miren spanec in to je tudi nekaj vredno.

Ponoči je veter prenehal žvižgati okoli jambora in v prvi jutranji svetlobi so se izza luškega valobrana prikazali otoki Fournoi na desni in v ozadju Samos na levi.

Lep razgled z Ikarije proti vzhodu nas je kmalu zvabil na morje in dopoldne smo že jadrali proti otočju Fuornoi. Vremenska napoved je obetala lahkotno jadranje v šibkem severozahodniku, a že nekaj milj po izplutju se je severozahodnik okrepil čez dvajset vozlov, da smo morali krajšati jadra. V prelivu med otoki je veter presegal 30 vozlov hitrosti in smo imeli nekaj težav s pospravljanjem glavnega jadra, ker sem se prepozno odločil za krajšanje.

Metuljčkali smo med eksotičnimi otoki in mimo lepih zalivov Fournoija ter iskali najprimernejši zaliv za postanek, pa so si Branko, Christian, Matevž in Nina zaželeli, da bi ugoden veter raje izkoristili za jadranje do Samosa.

Sprememba torej, postanek na Fournoiju bo pač prišel na vrsto kdaj drugič, mi pa smo za zadnjim rtom na jugu otoka zavili proti severovzhodu, proti Samosu.

Veter je za otoki nihal med 15 in 26 vozli in smo ga imeli popoldne v nadaljevanju poti v levi bok, zato smo na jambor ponovno dvignili na drugo krajšavo skrajšano glavno jadro. Ustrezno smo skrajšali tudi genovo, da nas valovi vetra niso preveč nagibali in s hitrostjo med šestimi in devetimi vozli brzeli proti vzhodni strani Samosa.

Valovi so občasno prelivali čez palubo, a je poletje v Grčiji še vedno dovolj toplo, da nas osvežitev z morja ni prav dosti motila.

Pod večer smo sidro spustili v zavetju valobrana pred naseljem Ireo in poskakali v vodo, ki je bila tukaj nekoliko toplejša in prijetnejša za plavanje, kot med zadnjimi postanki. Po večerji smo si ogledali ogledali nekaj filmov z jadralskih poti po svetu, pa nam je sproščen večer zmotil vzhodnik, ki se je krepil in v zaliv začel prinašati vse večje valove.

Dvignili smo sidro in se pred vetrom s turških hribov umaknili do uro oddaljenega Pitagoreija, katerega zaliv in pristanišče nudi dobro zavetje pred skorajda vsemi vetrovi in valovi.

Pristaniško mestece Pitagoreio zelo spominja na dalmatinska mesteca.

V soboto dopoldne smo okoli rta odpluli do bližnje marine, kjer bo Skokica ostala privezana naslednjih nekaj tednov do oktobra, ko bo na vrsti še zadnji od letošnjih tečajev odprtomorskega jadranja, ko bomo križarili med egejskimi, jonskimi in jadranskimi otoki.

Christian, Nina in Matevž si bodo počitnice na Samosu podaljšali še za nekaj dni, midva z Brankom pa sva popoldne odletela proti Solunu in potem naprej proti domu. Spotoma sem lahko iz zraka opazoval otoke, med katerimi smo jadrali v preteklih dneh in se od njih še enkrat poslovil. Ne vem, ali me bodo jadralske poti še kdaj zanesle na sever Egejskega morja.

Iz letala se je lepo videl tudi Atos, ki se nam je prejšnji teden vseskozi skrival za oblaki.