Slovo od polotoka Halkidiki

V četrtek smo se z avtom navsezgodaj odpeljali proti Zagrebu in od tam odleteli v Solun, se vkrcali na barko, nabavili hrano, popoldne pa smo že lahko odvezali vrvi s pomola in odjadrali iz marine.

Branko, Christian, Matevž in Nina mi bodo v naslednjih desetih dneh delali družbo na krovu Skokice v okviru odprtomorskega in skiperskega tečaja jadranja. No ja, to velja le za starejša dva, za Matevža in Nino bo to predvsem zgoščeno spoznavanje z jadranjem in jadrnico na poti po severnem Egejskem morju od Soluna do Samosa.

Iz marine nas je pospremil južni veter, ki nam je v Solunskem zalivu pihal v bok in smo kar hitro lahko jadrali, ko pa smo za rtom Megalo zavili zavili proti jugu v veliki zaliv Thermaikos, smo se srečali z večjimi valovi in jadrali smo ostro v veter.

Po nekaj urah jadranja smo zavili k obali in barko za preko noči privezali v ribiškem pristanišču pred Nea Mikhonio. Posadka je šla na večerjo v mesto, jaz pa sem na barki v kuhinji do srede noči uspel namestiti nov hladilni sistem za hladilnik, saj se je staremu med zadnjim jadranjem iztekla življenska doba.

Veter se je ponoči obrnil na vzhodnik, ki smo ga želeli čimbolj izkoristiti, zato smo v petek že zgodaj odjadrali na pot, a nismo bili hitri, saj je bilo vetra dopoldne le nekje med 5 in 8 vozli.

Sredi dneva je v okolici pričelo grmeti in nebo so nam zakrili temni oblaki. Kmalu se je ulilo, veter pa je povsem izginil in skozi dež nas je proti jugu poganjal motor. Krmarjenje je prevzel autopilot.

Do večera je dež vendarle opešal, nevihte so se preselile na vzhod, mi pa smo na jugu polotoka Halkidiki zavili v pristanišče Nea Skioni. Nekajkrat smo poskušali s krmnim vezom na zahodni pomol, a nam sidro na travnem dni ni prijelo, zato smo Skokico nazadnje privezali kar bočno na prazno mesto na koncu ribiškega pomola.

V soboto je bilo na morju okoli južnih prstov Halikdike zalo malo vetra, zato smo nekaj časa počasi jadrali, potem pa zagnali motor, da smo se nekoliko hitreje premaknili do juga Sithonie, srednjega prsta polotoka Halkidiki in tam v enem od peščenih zalivov spustili sidro.

Brezvetrno popoldne smo si popestrili s plavanjem, zvečer pa smo se od polotoka Halkidiki poslovili in v brezvetrju odpluli na vzhod, saj je bil za ponoči napovedan prihod severnika, ki je pod imenom meltemi značilen za Egejsko morje.

Meltemi je zamujal in jadra smo na jambor dvignili le za zadnji dve uri v drugem delu noči, ko smo se že približevali otoku Efstratios, kjer smo Skokico v izdihljajih noči privezali ob notranji pomol pristanišča.

Naspali smo se, dopoldne pa se razkropili po zanimivem otoku, kjer živi nekaj sto prijaznih domačinov. Zjutraj smo na krovu barke našli rože, ki k nam med našim spanjem zagotovo niso prišle z vetrom.

Veter se je čez dan krepil, za nekaj prihodnjih dni pa je napovedanih preko 30 vozlov vetra, zato smo že popoldne odjadrali proti 50 milj oddaljenemu Lezbosu.

Valovi na poti so naraščali in prav tako veter, da je jadranje postajalo vse bolj živahno, jadra pa smo postopoma krajšali. Ko se je proti večeru veter okrepil nad 25 vozlov smo pospravili glavno jadro in zadnjih nekaj ur do Lezbosa jadrali le s polovico genove.

 

Zvečer smo za otočkom Megalonisi zavili v zaliv pod vasjo Sigri na zahodu Lezbosa in v zavetju zaliva spustili sidro. Večkrat smo morali ponoviti vajo iz sidranja, saj je sidro na travnem dnu približno dovolj zadovoljivo prijelo šele v četrtem poskusu.