Burja je, burje ni :)

Za ta teden je na Jadranu večinoma napovedana burja, a je veter precej luknjast in precej menja smer, zato je med jadranjem proti jugu vmes potrebno večkrat zagnati motor, da ne obstaneš v brezvetrju.

V sredo popoldne sva s Kajo odjadrala iz Izole in okoli Pirana do Lucije, kjer sem dotočil nekaj nafte, ki je v Sloveniji  manj draga kot v Italiji in na Hrvaškem. Po izplutju iz portoroške marine sva spet dvignila jadra in burja naju je lepo poganjala ob istrski obali navzdol do Navigrada, kjer nama je zvečer vetra prvič zmanjkalo. Po kakšni uri motoriranja se je veter vrnil v obliki jugovzhodnika, s katerim sva potem lahko jadrala ostro v veter proti Italiji.

V drugem delu noči je bilo več motoriranja kot jadranja, dopoldne pa je severozahodniku uspelo utišati motor. Skokica je kar sama od sebe našla smer proti Riminiju, saj tam letos že nekajkrat bila :).

Po današnjem izletu v San Marino, sva se popoldne s Kajo odpravila čez Jadran proti Hrvaški. Za prvih nekaj ur je napovedan severnik, za zvečer in ponoči pa različne napovedi za srednji Jadran kažejo različen veter ali celo brezvetrja. Upam, da bo na vzhodni polovici pihala vsaj burja.

Kje bova na drugi strani morja jutri pristala, bo odvisno od nočnega vetra.

Chioggia, Benetke in nasedanje pri Lignanu

Iz Riminija nas je v soboto zjutraj prvih nekaj ur pospremil zahodnik, potem pa smo se dopoldne srečali z vzhodnikom, ki se je krepil in vztrajal do večera.

Napovedana burja je žal izostala, veter pa je proti večeru slabel in obračal celo na jugovzhodnik. Genovo smo napeli na tangun in metuljčkali proti severozahodu, ko pa je veter še bolj opešal smo jadrom v pomoč zagnali tudi motor.

Dobro polovico poti do Beneške lagune smo udobno prejadrali, pred južnim vhodom v laguno pa nas je prehitela noč in nam popestrila navigacijo. Med številnimi svetilniki in stebri, ki označujejo meje plovnih kanalov, smo našli pot do Chioggie in mimo marine zavili v zadnjega od kanalov, kjer smo doslej že večkrat dobili prosto mesto med ribiškimi barkami ob obali. Tudi tokrat nam je bila sreča naklonjena in Skokico smo kmalu privezali ob obalo. Glede na napovedano močno burjo in glede na praznik ni bilo za pričakovati, da bi bili ribiči v nedeljo zelo aktivni, ali da bi nas preganjali s priveza.

Ni še bilo zelo pozno zato smo si privoščili daljši sprehod po ozkih ulicah Chioggie, ob kanalih in čez mostove, ki povezujejo otočke, na katerih je zgrajeno to slikovito ribiško mestece.

Potem pa je začelo deževati in zapihala je burja, da smo pospešili korak do barke in večer preživeli ob filmih v salonu Skokice.

V nedeljo se nam ni mudilo, saj smo čakali na plimo, ki jo zaradi večjega ugreza Skokice potrebujemo za plovbo po kanalih Beneške lagune.

Dopoldne smo odpluli proti petnajst milj oddaljenim Benetkam. Veter je bil preveč severne smeri in plovni kanali preozki za križarjenje, zato nismo jadrali. V zavetrju Pellestrine in Lida smo ob lesenih kolih motorirali proti severu.

Benetke so bile obsijane s soncem in po nekaj sušnih koronskih letih spet nabito polne turistov.

Za popoldne je bila še naprej napovedana močna burja, ki je seveda naredila tudi neugodne strme valove, zato smo premišljevali, kako bi na najbolj kulturen način do ponedeljka proti vetru prijadrali nazaj v Slovenijo. Glede na vremenske napovedi je burja zamudila za en dan in če bi to lahko v naprej vedel, se najbrž ne bi odločil za jadranje do Benetk, temveč bi iz Riminija verjetno jadrali do Istre.

Odločili smo se, da gremo iz Beneške lagune skozi severni prehod in na odprtem morju preverimo valove ter poskusimo jadrati in cikcakati čimbolj ostro v veter, proti Sloveniji, če pa bo morje prenaporno, se lahko vrnemo v laguno, ali pa zatečemo v katero od marin ob obali.

Za valobrani na izhodu iz lagune so nas pričakali zoprni strmi nasprotni valovi, v katere je nabijal premec barke. Burja je imela precej vzhodno smer. Razvili smo jadra in ostro v veter zajadrali najprej proti jugovzhodu, čez uro pa obrnili in jadrali proti severvzhodu.

To vajo smo potem do večera še nekajkrat ponovili in počasi napredovali ob italijanski obali proti vzhodu. Veter se je vse bolj krepil in postopoma smo krajšali jadra. Zvečer je vzhodnik že presegal trideset vozlov hitrosti in jadranje je bilo vse prej kot udobno.

Valovi so se prelivali čez krov barke, a pred njimi nas je dobro varoval šotor in nismo bili mokri. Ponoči sem premišljeval, da bi jadrali po daljši poti, proti jugu Istre in potem v zavetju istrske obale proti domu, vendar so se mi zdeli moji sojadralci utrujeni, zato smo se odločili za postanek v Lignanu. Pred Lignanom so plitvine in do marin v mestu je skopan ter s svetilniki in koli označen plovni kanal, katerega globina naj bi bila okoli tri metre. Nekajkrat sem že jadral do Lignana, zato sem pot poznal, skrbelo me je le, kako se bodo na plitvinah obnašali valovi.

Noč je bila jasna in obsijana z mesečino, zato nam ni bilo težko najti svetilnikov in kolov ob plovni poti proti Lignanu. Kanal je dolg kakšno miljo ali dve, naša plovba pa se končala še pred koncem kanala, kakšnih petsto metrov pred mestom in prvo marino. Globina v kanalu je nenadoma padla na dva metra in nasedli smo v pesek. Poskušal sem obrniti barko in se s pomočjo motorja rešiti iz pasti, a je nasedlo tudi krmilo in barka se ni obrnila. Potem smo poskušali s polnimi jadri nagniti barko, da bi sprostili kobilico, a so nas veter in valovi pri tem zanesli v še plitvejšo vodo ob robu kanala. Ni se nam uspelo rešiti s plitvine, barka se je le nagibala, nemočno dvigovala na valovih in s kobilico butala ob dno ter se ob tem stresala. Nič kaj prijetem občutek, butanje ob dno sem občutil, kot bi me nekdo s kladivom tolkel po glavi.

Mimo sta pripluli dve ribiški barki, katerim smo dajali znake s svetilkami in prosili za pomoč, da nas zvlečejo s plitvine. Vem, da so nas videli, a ni bilo nobene reakcije s strani ribičev, le nadaljevali so s plovbo trideset metrov mimo nas. Voda je mimo nas odtekala iz lagune, nastopila je oseka, morje se je nižalo in s tem tudi naše možnosti za skorajšnjo rešitev. Poklical sem v marino, pa mi je marinero rekel, da ponoči ne gre iz marine. Svetoval je, naj pokličem Sea help, a so tudi tam rekli, da sicer imajo čoln in sodelavca v Lignanu, a da na pomoč lahko pride šele dopoldne, ko bo nastopila plima in se bo morje višalo. Pri obalni straži pa so se najprej pozanimali, kako je s posadko, potem pa rekli, da oni rešujejo le ljudi, za reševanje barke pa naj se dogovorim s Sea helpom.

Proti jutru nas je obiskal patruljni čoln obalne straže in moji fantje so se odločili, da bo bolj varno, da dan pričakajo na obali, zato sem jih s čolnom zapeljal do barke obalne straže in stražniki so jih potem zapeljali do mesta.

Kobilica se je vmes pogreznila v pesek in barka se izravnala, sam pa sem lahko le nemočno obsedel v kokpitu in opazoval globinomer, ki je zjutraj ob oseki kazal le še 0,9 m globine morja. Na srečo so se proti jutru polegli tudi valovi.

Do viška plime malo pred poldnevom naj bi se voda dvignila za 80 centimetrov, kar bo še vedno premalo, da bi se sam z motorjem lahko rešil s plitvine. Zjutraj je iz lagune na manjših čolnih prišlo nekaj nedeljskih ribičev, ki so namakali svoje trnke v okolici. S čolnom sem se zapeljal do enega od ribičev na motornem čolnu, ki je v bližini lovil ribe in ga prosil za pomoč. Dogovorila sva se za čez dve uri, ko bo voda višja. S čolnom sem se potem na obalo zapeljal po Klemena in Simona, da mi bosta pomagala pri reševanju. Načrt je bil, da na dolgo vrv navežemo dvižnico spinakerja z vrha jambora in konec vrvi potem navežemo na ribičev čoln, ki bi s pomočjo motorja odplul na stran in nagnil barko, da bi se kobilica dvignila z dna in bi tako lahko prišli do globlje vode trideset metrov stran.

Ribiču smo podali vrv, ki jo je navezal na svoj čoln, vendar s svojim štirideset konjskim motorjem kljub mnogim poskusom žal ni uspel dovolj nagniti Skokice, da bi splavala.

Zahvalil sem se ribiču in počakali smo na čoln Sea helpa, s katerim sem bil dogovorjen za po deseti uri. Ponujena cena reševanja je bila kar huda in s pogajanjem mi jo je uspelo znižati na 500 evrov, nižje pa žal ni šlo.

Enrico z reševalnega čolna se je odločil za drugačno taktiko reševanja. Na čolnu ima močne motorje in odločil se je, da nas bo s surovo močjo motorjev preprosto zvlekel skozi pesek do globlje vode. Vlečno vrv smo zavezali na sprednji bitvi in Enrico je navrl motorje. Morje je bilo še vedno za 30 cm prenizko in kobilica je bila za toliko vkopana v pesek na dnu, a smo se vseeno počasi, centimeter za centimetrom prebijali proti drugi strani plovnega kanala, kjer je bila voda dovolj globoka. Po petnajstih minutah je bilo tridesetmetrsko potovanje končano, Skokica je spet zaplavala in odleglo mi je.

Enrico mi je svetoval, naj do odprtega morja ne grem po sredini kanala, temveč tik ob vzhodni vrsti kolov, ki označujejo plovni kanal. Rekel je, da so tokovi zahodno polovico kanala preko zime zasuli s peskom. No, zdaj vem.

S čolnom sem potem “skočil” do obale in vkrcal še Duškota in Roberta, potem pa smo z maestralom odjadrali proti Izoli.

Ne verjamem, da se bom z barko še kdaj vrnil v Lignano.

San Marino

Po krajšem brezvetrju nas je v četrtek popoldne osrečil vzhodnik. Še enkrat smo razpeli jadra in se preusmerili proti jugu, proti Riminiju, kamor smo prijadrali še pred večerom.

Petek je bil topel, sončen in brez vetra, odlična kombinacija za kopenski izlet v hribe v zaledju, v San Marino. Med sprehodom po vrhu hriba med trdnjavami in obzidji je sonce že kar pošteno pripekalo in rdeč vrat me je spomnil, da prihaja čas, ko bo potrebno začeti uporabljati kremo za sončenje.

 

 

Vetra na morju ni bilo, zato se nam ni nikamor mudilo, in iz San Marina smo se vrnili šele proti večeru.

 

Za soboto in nedeljo je končno napovedan pravi veter.

Živahno burjo bomo izkoristili za jadranje do Beneške lagune.

 

Brezvetrje?

Glavnina naših spomladanskih skakalnih sestankov je zdaj že za mano in čas je za nov krog po severnem Jadranu, le vreme je te dni bolj milo in vremenska napoved za dni pred koncem tedna ne obeta kaj dosti vetra.

Vseeno smo z Duškom, Klemenom, Robertom in Simonom na krovu v soboto proti večeru izpluli iz izolske marine in upali, da noč vendarle prinese nekaj burina. Pričakalo nas je mirno morje in Skokico smo mimo Pirana in Savudrije usmerili proti Beneški laguni. Dogovorili smo se, da bo naš prvi postanek v Chioggi-i, če pa dobimo kaj nočnega vetra, se obrnemo proti jugu.

In sredi noči se je do nas potem zares priplazilo za šest do osem vozlov severozahodnika, zaustavili smo motor in naš cilj je postala Ravenna.

Izmenjevali smo se za krmilom, uživali v lahkotnem jadranju in občudovali zvezde nad nami. Ladijski promet je bil ponoči kar gost.

Po sončnem vzhodu se je iz Padske nižine nad morje privlekla megla in nam “popestrila” jadranje, saj so se na morju pred nami nahajale številne naftne ploščadi, s katerimi se nismo želeli srečati preveč na blizu. Slišali smo njihove sirene in jih opazovali na elektronski karti.

Megla se nas je dopoldne usmilila in se razkadila, da smo naftne ploščadi lahko videli tudi na morju in ne le na ploterju.

Z jugom in burjo domov

Po obvezni kavi v restavraciji ob obali smo v soboto dopoldne izpluli iz rovinjskega pristanišča. Veter je že precej oslabel in obrnil na jugo, a ga je bilo vendarle še dovolj za počasno metuljčkanje proti severu.

Najprej smo jadrali mimo skupine Melgesov, ki so imeli regato nad Rovinjem, potem pa smo gledali zalive na navtični karti in se sproti odločali, kje bi spustili sidro za čez noč.

Limski kanal je bil kmalu mimo in prav tako Vrsar. Za postanek pri Funtani je bilo sonce še previsoko na nebu in tudi veter nas še ni zapustil. Nazadnje smo Skokico privezali ob pomolček pri Zeleni laguni.

Do večera je bilo še dovolj časa za sprehod in tek ob obali, Aljoša, Vlado in Aleks pa so si v bližnji restavraciji še enkrat lahko privoščili nekaj pijače :).

Zadnji večer na tej poti smo preživeli na barki ob palačinkah in jadralskih filmih.

V nedeljo se je zbudila burja, a je imela tako severno smer, da smo morali ob istrski obali navzgor cikcakati proti vetru.

V Umagu smo spotoma natočili nekaj nafte in se odjavili s Hrvaške, dobro uro pozneje pa prijadrali do Pirana in pri policistu potrdili vstop v Slovenijo.

Po novem za vrnitev domov ni več potrebno kazati covidnih potrdil.

Končno!

Rimini, San Marino in Istra

V četrtek so se oblaki nad Riminijem dovolj razredčili, da smo se lahko brez dežnikov sprehodili po mestu.

Po malo daljši jadralski etapi mi je sprehod po trdih tleh zelo ustrezal.

Cilj sprehoda je bil Avgustov in Tiberijev most iz starih rimskih časov.

 

Večer nam je popestril Aljoša s svojo kitaro.

V petek smo kar zgodaj vstali, a vendarle ne dovolj in nismo ujeli prvega avtobusa, ki izpred železniške postaje odpelje proti San Marinu. Celo tekli smo do dva kilometra oddaljene postaje, pa vseeno zamudili avtobus. Dobili pa smo nekaj jutranje telovadbe :).

Naslednji avtobus je proti San Marinu z nami na krovu odpeljal čez dobro uro. Rekreacija se zame tudi po prihodu na hrib še ni končala. Kmalu po prihodu sem namreč ugotovil, da mi je na avtobusu med slačenjem bunde iz žepa padla denarnica, zato sem stekel nazaj na avtobusno postajo, a je avtobus medtem že odpeljal.

S pomočjo prometnika na postaji mi je uspelo po telefonu poklicati v avtobusno podjetje in od tam so poklicali voznika in le ta je javil, da je pod sedežem našel denarnico in da se v San Marino spet pripelje zgodaj popoldne. Precej sem si oddahnil, saj sem imel v denarnici poleg denarja tudi dokumente in kartice.

Vrnil sem se na hrib in ujel prijatelje na sprehodu med trdnjavami na grebenu. Po vrnitvi v glavno mesto pa smo pomagali ustoličiti predsednika :).

Na ozkih mestnih ulicah in trgih smo namreč videli veliko ljudi v svečanih uniformah, vsakih nekaj minut pa so zadonele salve iz topov pred trdnjavami. Policajko sem vprašal, kaj se dogaja. Odgovorila mi je, da imajo slovesnosti ob zaprisegi predsednika, in to ne le enega, temveč dveh. V San Marinu vsakih šest mesecev v parlamenu izvolijo dva nova predsednika (regenta) republike, ki oblast v svoje roke prevzameta prvega aprila in naslednji par prvega oktobra.

Popoldne sem šel še enkrat na avtobusno postajo in pričakal avtobus. Voznik mi je izročil denarnico, ki pa je bila žal olajšana in je bilo v njej le še nekaj manjših bankovcev. Na srečo so v njej nedotaknjeni ostali vsaj vsi dokumenti in kartice. Voznik je sicer rekel, da je takšno denarnico dobil v roke, a si je verjetno sam iz nje vzel zajetno “najdnino”.

Do odhoda avtobusa za Rimini nam je ostalo še dovolj časa za obisk picerije.

Po vrnitvi v marino smo videli, da je izginila prvoaprilska zapora pristanišča, zato smo kar takoj izpluli na morje.

Načrtovali smo sicer jadranje do Beneške lagune, a smo zaradi vremenske napovedi naše načrte spremenili. Za konec tedna je bila napovedana burja, ki bi nam podaljšala in zagrenila jadranje od Benetk do Izole, zato smo se odločili, da iz Riminija odjadramo proti Istri.

Prve ure do večera smo imeli lep veter z juga in smo hitro jadrali. Zvečer je veter oslabel, ostali pa so zajetni valovi, ki so zibali barko, da so jadra zoprno opletala.

Pospravili smo glavno jadro, za nekaj ur zagnali motor in se z bočnimi valovi guncali v noč.

Sredi noči smo bili pri črpalnih ploščadih sredi Jadrana in veter se je vrnil. Zapihalo je z zahoda, veter se je okrepil nad dvajset vozlov in za jadranje z več kot šestimi vozli hitrosti je zadoščala že samo genova. Veter se je v drugem delu noči še nekoliko okrepil in dvignil dvometrske valove.

Sidro smo v soboto proti jutru spustili v zavetrju otoka Sveti Andrija pred Rovinjem. Ko smo se malo naspali, smo dopoldne odjadrali do carinskega pomola v Rovinj in obiskali policajko na morskem mejnem prehodu, da smo opravili hrvaške vstopne formalnosti.

Danes smo želeli odjadrati iz Riminija, pa so nas ustavili. Ob vzhodni jadranski obali napeljujejo plinovod iz Afrike in ker te dni kopljejo ravno mimo Riminija, so z žerjavi in ladjami za polaganje cevi preprosto zaprli izhod iz luke.☹️
V marini smo ujeti kakor v mišolovki.
Pravijo, da bodo z deli končali do ponedeljka.