Iz Riminija nas je v soboto zjutraj prvih nekaj ur pospremil zahodnik, potem pa smo se dopoldne srečali z vzhodnikom, ki se je krepil in vztrajal do večera.

Napovedana burja je žal izostala, veter pa je proti večeru slabel in obračal celo na jugovzhodnik. Genovo smo napeli na tangun in metuljčkali proti severozahodu, ko pa je veter še bolj opešal smo jadrom v pomoč zagnali tudi motor.

Dobro polovico poti do Beneške lagune smo udobno prejadrali, pred južnim vhodom v laguno pa nas je prehitela noč in nam popestrila navigacijo. Med številnimi svetilniki in stebri, ki označujejo meje plovnih kanalov, smo našli pot do Chioggie in mimo marine zavili v zadnjega od kanalov, kjer smo doslej že večkrat dobili prosto mesto med ribiškimi barkami ob obali. Tudi tokrat nam je bila sreča naklonjena in Skokico smo kmalu privezali ob obalo. Glede na napovedano močno burjo in glede na praznik ni bilo za pričakovati, da bi bili ribiči v nedeljo zelo aktivni, ali da bi nas preganjali s priveza.

Ni še bilo zelo pozno zato smo si privoščili daljši sprehod po ozkih ulicah Chioggie, ob kanalih in čez mostove, ki povezujejo otočke, na katerih je zgrajeno to slikovito ribiško mestece.

Potem pa je začelo deževati in zapihala je burja, da smo pospešili korak do barke in večer preživeli ob filmih v salonu Skokice.

V nedeljo se nam ni mudilo, saj smo čakali na plimo, ki jo zaradi večjega ugreza Skokice potrebujemo za plovbo po kanalih Beneške lagune.

Dopoldne smo odpluli proti petnajst milj oddaljenim Benetkam. Veter je bil preveč severne smeri in plovni kanali preozki za križarjenje, zato nismo jadrali. V zavetrju Pellestrine in Lida smo ob lesenih kolih motorirali proti severu.

Benetke so bile obsijane s soncem in po nekaj sušnih koronskih letih spet nabito polne turistov.

Za popoldne je bila še naprej napovedana močna burja, ki je seveda naredila tudi neugodne strme valove, zato smo premišljevali, kako bi na najbolj kulturen način do ponedeljka proti vetru prijadrali nazaj v Slovenijo. Glede na vremenske napovedi je burja zamudila za en dan in če bi to lahko v naprej vedel, se najbrž ne bi odločil za jadranje do Benetk, temveč bi iz Riminija verjetno jadrali do Istre.

Odločili smo se, da gremo iz Beneške lagune skozi severni prehod in na odprtem morju preverimo valove ter poskusimo jadrati in cikcakati čimbolj ostro v veter, proti Sloveniji, če pa bo morje prenaporno, se lahko vrnemo v laguno, ali pa zatečemo v katero od marin ob obali.

Za valobrani na izhodu iz lagune so nas pričakali zoprni strmi nasprotni valovi, v katere je nabijal premec barke. Burja je imela precej vzhodno smer. Razvili smo jadra in ostro v veter zajadrali najprej proti jugovzhodu, čez uro pa obrnili in jadrali proti severvzhodu.

To vajo smo potem do večera še nekajkrat ponovili in počasi napredovali ob italijanski obali proti vzhodu. Veter se je vse bolj krepil in postopoma smo krajšali jadra. Zvečer je vzhodnik že presegal trideset vozlov hitrosti in jadranje je bilo vse prej kot udobno.

Valovi so se prelivali čez krov barke, a pred njimi nas je dobro varoval šotor in nismo bili mokri. Ponoči sem premišljeval, da bi jadrali po daljši poti, proti jugu Istre in potem v zavetju istrske obale proti domu, vendar so se mi zdeli moji sojadralci utrujeni, zato smo se odločili za postanek v Lignanu. Pred Lignanom so plitvine in do marin v mestu je skopan ter s svetilniki in koli označen plovni kanal, katerega globina naj bi bila okoli tri metre. Nekajkrat sem že jadral do Lignana, zato sem pot poznal, skrbelo me je le, kako se bodo na plitvinah obnašali valovi.

Noč je bila jasna in obsijana z mesečino, zato nam ni bilo težko najti svetilnikov in kolov ob plovni poti proti Lignanu. Kanal je dolg kakšno miljo ali dve, naša plovba pa se končala še pred koncem kanala, kakšnih petsto metrov pred mestom in prvo marino. Globina v kanalu je nenadoma padla na dva metra in nasedli smo v pesek. Poskušal sem obrniti barko in se s pomočjo motorja rešiti iz pasti, a je nasedlo tudi krmilo in barka se ni obrnila. Potem smo poskušali s polnimi jadri nagniti barko, da bi sprostili kobilico, a so nas veter in valovi pri tem zanesli v še plitvejšo vodo ob robu kanala. Ni se nam uspelo rešiti s plitvine, barka se je le nagibala, nemočno dvigovala na valovih in s kobilico butala ob dno ter se ob tem stresala. Nič kaj prijetem občutek, butanje ob dno sem občutil, kot bi me nekdo s kladivom tolkel po glavi.

Mimo sta pripluli dve ribiški barki, katerim smo dajali znake s svetilkami in prosili za pomoč, da nas zvlečejo s plitvine. Vem, da so nas videli, a ni bilo nobene reakcije s strani ribičev, le nadaljevali so s plovbo trideset metrov mimo nas. Voda je mimo nas odtekala iz lagune, nastopila je oseka, morje se je nižalo in s tem tudi naše možnosti za skorajšnjo rešitev. Poklical sem v marino, pa mi je marinero rekel, da ponoči ne gre iz marine. Svetoval je, naj pokličem Sea help, a so tudi tam rekli, da sicer imajo čoln in sodelavca v Lignanu, a da na pomoč lahko pride šele dopoldne, ko bo nastopila plima in se bo morje višalo. Pri obalni straži pa so se najprej pozanimali, kako je s posadko, potem pa rekli, da oni rešujejo le ljudi, za reševanje barke pa naj se dogovorim s Sea helpom.

Proti jutru nas je obiskal patruljni čoln obalne straže in moji fantje so se odločili, da bo bolj varno, da dan pričakajo na obali, zato sem jih s čolnom zapeljal do barke obalne straže in stražniki so jih potem zapeljali do mesta.

Kobilica se je vmes pogreznila v pesek in barka se izravnala, sam pa sem lahko le nemočno obsedel v kokpitu in opazoval globinomer, ki je zjutraj ob oseki kazal le še 0,9 m globine morja. Na srečo so se proti jutru polegli tudi valovi.

Do viška plime malo pred poldnevom naj bi se voda dvignila za 80 centimetrov, kar bo še vedno premalo, da bi se sam z motorjem lahko rešil s plitvine. Zjutraj je iz lagune na manjših čolnih prišlo nekaj nedeljskih ribičev, ki so namakali svoje trnke v okolici. S čolnom sem se zapeljal do enega od ribičev na motornem čolnu, ki je v bližini lovil ribe in ga prosil za pomoč. Dogovorila sva se za čez dve uri, ko bo voda višja. S čolnom sem se potem na obalo zapeljal po Klemena in Simona, da mi bosta pomagala pri reševanju. Načrt je bil, da na dolgo vrv navežemo dvižnico spinakerja z vrha jambora in konec vrvi potem navežemo na ribičev čoln, ki bi s pomočjo motorja odplul na stran in nagnil barko, da bi se kobilica dvignila z dna in bi tako lahko prišli do globlje vode trideset metrov stran.

Ribiču smo podali vrv, ki jo je navezal na svoj čoln, vendar s svojim štirideset konjskim motorjem kljub mnogim poskusom žal ni uspel dovolj nagniti Skokice, da bi splavala.

Zahvalil sem se ribiču in počakali smo na čoln Sea helpa, s katerim sem bil dogovorjen za po deseti uri. Ponujena cena reševanja je bila kar huda in s pogajanjem mi jo je uspelo znižati na 500 evrov, nižje pa žal ni šlo.

Enrico z reševalnega čolna se je odločil za drugačno taktiko reševanja. Na čolnu ima močne motorje in odločil se je, da nas bo s surovo močjo motorjev preprosto zvlekel skozi pesek do globlje vode. Vlečno vrv smo zavezali na sprednji bitvi in Enrico je navrl motorje. Morje je bilo še vedno za 30 cm prenizko in kobilica je bila za toliko vkopana v pesek na dnu, a smo se vseeno počasi, centimeter za centimetrom prebijali proti drugi strani plovnega kanala, kjer je bila voda dovolj globoka. Po petnajstih minutah je bilo tridesetmetrsko potovanje končano, Skokica je spet zaplavala in odleglo mi je.

Enrico mi je svetoval, naj do odprtega morja ne grem po sredini kanala, temveč tik ob vzhodni vrsti kolov, ki označujejo plovni kanal. Rekel je, da so tokovi zahodno polovico kanala preko zime zasuli s peskom. No, zdaj vem.

S čolnom sem potem “skočil” do obale in vkrcal še Duškota in Roberta, potem pa smo z maestralom odjadrali proti Izoli.

Ne verjamem, da se bom z barko še kdaj vrnil v Lignano.