V četrtek dopoldne je sonce za nekaj ur pregnalo deževne oblake in z Zlato sva odplula proti Embrymu, od koder je potem le še nekaj ur jadranja do Pentecosta. V načrtu sem imel, da bi si na otoku Pentecost v petek ogledala skoke z lesenega stolpa, kjer si domačini okoli gležnjev privežejo lijane in se potem z višine dvajsetih metrov vržejo v globino. To med domačini velja za preizkus moškosti in velja za predhodnico »bungee jumpinga«.
Med potjo proti Embrymu sem na računalniku pogledal nove vremenske napovedi, ki za prihodnja dva dni kažejo na nevihte in zahodnik. Načrte bo žal odneslo vreme, saj Pentecost nima zalivov, zahodna obala otoka pa bo izpostavljena vetru in nevihtam. Sredi poti sva zato zavila nazaj proti Malekuli in sidro popoldne spustila v lepem zaprtem zalivu Sendwich, ki bo verjetno nudil dobro zavetje ob nocojšnjem prehodu nevihtne fronte, katere predhodnica že bobni in bliska v okolici.
Zadnji dnevi so bili tukaj zelo deževni, kar se pozna v naravi in predvsem na otoških cestah.
Po nočnih nevihtah je bilo jutro skoraj brez oblaka, le morje v zalivu je bilo kalno zaradi rek in potokov, ki se po obilnem deževju s hribov izlivajo v zaliv. Lepo jutro sem izkoristil za tek do vasi Lamap, kjer je francoski misijon in kamor otroci iz okoliških vasi hodijo v šolo. Domačini so mi povedali, da je tukaj francoski del Vanuatuja in da za pogovorni jezik uporabljajo francoščino, a sem se z vsemi, tudi z otroki, lahko pogovarjal v angleščini.
Ljudje v vaseh živijo umirjeno in sonaravno. Okrog preprostih hišk imajo vrtove in sadna drevesa, perutnino in prašiče po travnikih se pasejo krave. Ob obali domačini lovijo ribe. V okolici vasi so nasadi kokosovih palm.
Tudi tukaj se srednja generacija sprehaja z mobitelom v rokah, otrokom je ta razvada zaenkrat še prihranjena.
Začel se je junij in Zlata je končno priletela na Vanuatu in kot se za šefico spodobi, je debelo zamudila. Popoldne sem s kolesom dirkal do letališča, da bi ujel prihod njenega letala, potem pa sem na ekranu v letališki stavbi videl, da Zlatino letalo zamuja. Za iztekanje sem se lahko še eno uro vozil okoli letališča, da sem nehal švicati in gledal v nebo, kdaj se bo prikazalo letalo iz Avstralije.
No, našla sva se, se objela, odpeljala do barke in se še pred večerom sprehodila po razkošnem počitniškem naselju na otoku Iririki, pred katerim je danes privezana Skokica. Za obisk otoka Iririki zaračunajo 15 eur vstopnine na osebo, po 17. uri pa je obisk brezplačen. Zlata je imela ob prihodu ravno prav zamude, da sva se pred večerom po otoku lahko sprehajala brezplačno.
Jutranje plohe so v ponedeljek izvenele in z Zlato sva se dopoldne sprehodila po Port Vili, spotoma nakupila še nekaj zelenjave za prihodnje dni, potem pa sva odjadrala do zaliva Havannah na severu otoka Efate, kjer sem med čakanjem in delom na barki večinoma preživel zadnja dva tedna. Popoldne sva se sprehodila po gričih v zaledju zaliva, potem pa sva barko pripravila za ja jadranje proti severnim otokom Vanuatuja.
Zvečer sem imel preko satelitskega interneta video sestanek z mednarodno smučarsko zvezo, potem pa sva ponoči odjadrala proti 60 milj oddaljenemu otoku Epi. Na poti so bile napovedane plohe, a jih ponoči ni bilo, je pa bilo zato dosti vzhodnika, ki je Skokico kar lepo poganjal proti severu. Polovica razvite genove je že zadoščala za hitro in razmeroma udobno jadranje. Vsaj meni, ki sem zadnje čase jadral proti vetru in pri tem nabijal v valove, se je zdelo jadranje sproščujoče. Zlatin komentar na prijazno guncanje na valovih je bil vse kaj drugega.
Zjutraj sva bila že blizu Epija in prebijala sva se skozi plohe in nevihte. V takem vremenu je vseeno, ali jadraš ali pa sidraš, zato sem jadranje podaljšal do Maskelynskih otokov, kjer zalivi obetajo boljše zavetje pred valovi in spremenljivim vetrom v naslednjih dveh dneh. Sidro sva sredi dneva spustila v zalivu Gaspard Bay na jugu Malekule. Zlatina ugotovitev ob pogledu na hribe v okolici zaliva je bila, da sva prišla v Jurski park.
V zalivu so okoli barke plavale velike morske krave, a mi ni nobene uspelo ujeti s fotoaparatom, ko pridejo na površje po zrak. Slišal sem čofotanje in videl gobec, ko pa sem fotoaparat usmeril tja, krave ni bilo več na spregled. Nekaj več uspeha je imela Zlata, a ji ni uspelo izostiti slike. Morda je pa na sliki Nessie.
Zjutraj je v Port Vili deževalo, potem pa sem se še enkrat sprehodil po mestu na hribu in se spotoma ustavil na tržnici. Že nekaj sto metrov stran od obale in od parlamenta ter vladne palače, se izgled mesta popolnoma spremeni.
Ulice so peščene in blatne zaradi dežja, hiške pod drevesi so skromne, lesene, krite s pločevinasto streho, med hiškami se sprehajajo prašiči in perutnina. Glavno mesto tukaj postane velika vas, ki jo prekine nekaj bogatejših četrti zaprtih v ograjo in z varnostniki na vhodu. Na vaški tržnici sem si kupil nekaj solate, banan in za poskus še bananinega čipsa.
Sprehodov po mestu in mestnega vrveža sem imel po dveh dneh dovolj. Formalnosti z oblastmi so bile urejene, imam vse papirje in pred poldnevom sem odvezal vrv z boje v mestni marini in odjadral proti severu na drugo stran Efateja v lep in miren zaliv Havannah, ki ga pred oceanskimi valovi ščiti veriga otočkov.
Še en teden moram tukaj počakati na Zlato in upam, da bom vmes uspel kaj skrajšati spisek potrebnih opravil na Skokici, ki ga imam še od lanskega leta nalepljenega nad navigacijsko mizo. Dosti popravil je že prečrtanih, a na spisek vseskozi prihajajo tudi nove zadeve.
Prve štiri dni sem barval les na palubi. Skoraj 50 kvadratnih metrov je tika na palubi in če želim, da bo spet zdržalo nekaj let, sta potrebna vsaj dva sloja. Tudi les je potrebno vsake toliko časa “pobožati”, da bo dlje trajal. Skorajda sem že končal, a se še vedno ne morem odločiti, ali mi je bolj všeč prejšnja barva lesa, ali nova. Siv tik mi je všeč, nova rjava barva pa je tudi v redu in če ne kaj drugega, priča vsaj o tem, da barka ni zanemarjena.
Mimo Skokice je prijadrala avstralska barka in ko so videli, da barvam tik na palubi, so jadralci zaklicali: “Ahoj, maintenance works on exotic places?”. Dvignil sem palec, zasmejali smo se in si pomahali.
Ne spomnim se, da bi kdaj na barki preživel pet dni skupaj na enem in istem sidrišču, in da vmes sploh ne bi dvignil sidra. Barka je zdaj tudi zgoraj olepšana, zamenjal sem nekaj vijakov, ki so bili sicer iz nerjavečega jekla, a so vseeno rjaveli, pokrpal vrvi na mestih, kjer so cvetele, očistil večino rjavih madežev na ograjici in palubi. V bližnji okolici tudi že poznam skoraj vse poti ob obali in po gričih v zaledju. Čas je bil za premik.
Premaknil sem se za tri milje k izlivu reke, ker se mi je narava tam zdela zanimiva. Elektronska navtična karta na moji tablici tukaj ni natančna, a pričakoval sem, da bodo pri izlivu reke plitvine in se bo globina morja okoli ustja reke le počasi nižala. A ni bilo tako. Že dvajset metrov od obale je bila globina morja tudi tukaj preko 15 metrov, 50 metrov od obale pa preko 30 metrov. Sidral sem na 20 metrih globine, spustil 50 metrov verige in upal, da se veter ne bo okrepil in bi me ponoči odsidralo, ali pa da bi se veter obrnil in bi barko zaneslo na obalo.
Sprehodil sem se po poti, ki je ob reki po gozdu vodila v notranjost otoka in prišel do vasice. Srečal sem dva fantiča, ki sta mi povedala, da v vasi živi nekaj deset prebivalcev, v šolo pa otroci hodijo na otok, ki leži na nasprotni strani zaliva. V šolo jih vsako jutro odpeljejo s čolnom.
Narava ob reki je bujna in lepa, a je bilo lepo le čez dan. Zvečer je z reke na barko prišlo preveč narave, ki mi je brenčala okoli glave in ji niso bili kos niti špirale proti komarjem, niti elektronski odganjalci mrčesa. Pomagal je repelent, zares rešil pa me je šele nočni veter, ki je mrčes odpihnil z barke.
Vremenska napoved, ki sem jo videl na spletu, je bila ugodna za dvodnevno jadranje od Nove Kaledonije do Vanuatuja, vremenske razmere na morju pa žal ne. V nedeljo po odhodu z otoka Lifou je bilo vzhodnika bolj malo in sem do večera jadral le s hitrostjo med tremi in štirimi vozli, zvečer pa se je veter začel krepiti. Nekaj ur je bilo idealno in po razmeroma mirnem morju sem lahko v prvem delu noči jadral ostro v veter proti severo-severovzhodu, neposredno proti Tanni, proti najbližjemu vanuatskemu otoku.
Sredi noči na ponedeljek se je veter okrepil nad 25 vozlov in dvignil valove, da se je Skokica vse bolj trdo zaletavala vanje. Kurz sem moral spremeniti na sever, proti 50 milj dlje oddaljenemu otoku Efate, in krepko skrajšati jadra, da jadranje za barko ni bilo prenaporno. Valovi so se vse bolj prelivali čez krov, a sprayhood (streha nad kokpitom) me je dovolj uspešno branil pred njimi, sistem elastik, vrvi in škripcev, s katerim sem nadomestil autopilota, pa je tudi nekako deloval, da mi ni bilo potrebno pogosto popravljati smeri ali pa vseskozi stati za krmilnim kolesom.
V ponedeljek zjutraj se je veter obrnil na severovzhodnik in ni mi več uspelo jadrati proti severu neposredno proti Port Vili na Efateju. Barko so valovi in zahodni tok vse bolj odnašali proti severozahodu, stran od Vanuatuja. Na spletu sem si ogledal novo vremensko napoved in ta je kazala, da bo veter v noči na torek popustil in obrnil na za južne pasate običajno jugovzhodno smer. Nadaljeval sem z jadranjem ostro v veter čim bolj proti severu, po živahnem morju in z jadri skrajšanimi na tretjo krajšavo in tretjino genove. Upal sem, da bo vremenska napoved držala in bom v noči na torek s spremenjenim vetrom lahko zavil proti Efateju. Preko Starlinka (satelitskega interneta) sem oblastem na Vanuatuju najavil svoj prihod v Port Vilo za torek zjutraj.
Po treh dneh trdega jadranja ostro v veter sem v torek proti jutru prijadral do Port Vile na Vanuatuju. Krepak vzhodnik in severovzhodnik ter strmi valovi so me dva dni odganjali od Vanuatuja, zadnjo noč pa se me je veter usmilil in zapihal iz običajne jugovzhodne smeri, da sem brez križarjenja (oz. obratov ostro v veter) lahko zavil k otoku Efate. Sidro sem pred Port Vilo v skladu s predpisi spustil v bližini rumene boje za karanteno, vendar nisem šel takoj spat. Čakal me je video sestanek za FIS, med katerim sem se delal, da sem buden in bolj malo oglašal. Ko je bilo sestanka konec in se je na obzorju že začelo daniti, pa sem padel v posteljo.
Dopoldne sem na barko dobil obisk predstavnikov oblasti. »Bio security officer« se je spravil nad moje zaloge hrane, mi spraznil hladilnik in s seboj v vreči odnesel vse sadje, zelenjavo, sire, jogurte in svežo hrano, ter za svojo »uslugo« dodatno zaračunal še okrog 80 evrov. Carinica je bila prijazna, preverila je moje dokumente in listine od barke in ker je bilo vse v redu, mi je brez težav in brezplačno popoldne po mailu poslala plovno dovoljenje za Vanuatu. Bolj zapleten oz. drag je bil obisk dveh »Immigration Officer-jev«, pa ne zaradi mene ali mojih dokumentov, temveč zaradi gostov, ki pridejo k meni na barko na Vanuatu v prihodnjih tednih. Za to je potrebno posebno dovoljenje, za katero je potrebno dostaviti ustrezne dokumente in plačati zajetne takse. Ni bilo zelo zapleteno, le zamudno, nekaj mailov z dokumenti posadke, letalskimi kartami, planom jadranja in garancijo, da jih bom na barki odpeljal z Vanuatuja. V dveh dneh smo tudi to uredili.
Na Novi Kaledoniji sem si domišljal, kako super hitro sem se letos prilagodil na tropsko vročino, pa zdaj vem, da tam zaradi vetra z juga sploh ni bilo vroče. Tropska vročina in predvsem sopara pa me je zdaj tukaj na Vanuatuju kar krepko udarila in sem že dva dni kot zombi. Vendar se prilagajam. Prvi dan sem po dveh neprespanih prejadranih nočeh in po opravljenih vanuatskih formalnostih itak pretežno prespal. V sredo pa sem si že upal na sprehod po mestu, do super marketa na hribu in na večerni tek ob obali.
Pred pol leta je Port Vilo in Efate prizadel rušilni potres, ki je vzel nekaj življenj in ki ga mnoge v mestu niso preživele. Obalni pas so zdaj že precej počistili in obnovili, malo dlje v notranjosti mesta pa so posledice potresa še zelo vidne. Stavbe so marsikje na pol podrte in zaplankane ali pa so ruševine že odstranili in zdaj prazne parcele na ulicah kot škrbine v zobovju čakajo, da jih nadomestijo nove stavbe.
