18.9. Torrevieja

Torrevieja je turistično mesto, ki ni ravno po mojem okusu. Preveč je hiš, preveč je ljudi na kupu, pravi turbo-turizem. Imajo pa tudi varno marino skrito za valobrani mestnega pristanišča in Skokica bo tukaj počakala do prve polovice oktobra, ko bomo odjadrali na zadnji del poti proti domu.

Z Zlato sva se danes preselila iz španskega poletja v te dni prav tako toplo slovensko poletje.

16.9. proti Torrevieji

V nedeljo sva zgodaj vstala, da bi še pred večerom prijadrala do Torrevieje. V tem delu Španije se začne daniti šele proti osmi uri zjutraj, ko sva z Zlato v zavetju obale že dobro uro veselo jadrala proti rtu Palos na vzhodu.

Obala na severu naju je ščitila pred valovi, severovzhodnika pa je bilo ravno prav za hitro jadranje. Za svetilnikom na Palosu sva prijadrala do večjih valov, a so bili dovolj dolgi, da je bilo jadranje tudi za Zlato dovolj udobno.

Dopoldne je veter postopoma zamenjal smer s severovzhodnika na vzhodnik in nekoliko oslabel, da sva ostro v veter lahko jadrala neposredno proti Torrevijeji, ne da bi bilo pri orcanju delati obrate in zamudno cikcakati proti vetru.

Obala je tukaj položna, s pasom plaž in obsežnimi lagunami v zaledju, hribi pa se vidijo v ozadju. Temu delu obale pravijo Costa Blanca in je ob obali na robu plaž vseskozi na gusto pozidan s turističnimi naselji.

Že sredi popoldneva sva Skokico privezala v marini v pristanišču mesta Torrevieja in sip red večerom privoščila nekaj sprostitve na bližnji plaži in tudi plavanje v še zmeraj toplem morju.

15.9. Cartagena

Dopoldne sem nabavil nov akumulator in ga namestil na njegov prostor pred motorjem, potem pa sem moral kar trikrat očistiti sistem za dovod goriva, da je motor pravilno deloval tudi v višjih obratih.

Naredil se je lep an in nočne nevihte so bile pozabljene. Z Zlato sva se sprehodila po gričih s trdnjavami v okolici Cartagene, nato pa še po mestu, ki je soboti primerno zelo živahno.

Severovzhodnik je neusmiljen in vztrajen. Tudi v prihodnjih dneh ga bo dosti, kar pomeni, da bova morala jutri cel dan krepko orcati mimo rta Palos do skoraj 50 milj oddaljene Torrevieje, kjer sem se dogovoril, da bo Skokica počakala mekaj naslednjih tednov do oktobra, ko bom spet imel čas za jadranje.

14.9. Proti Cartageni

Zjutraj je vendarle zapihalo za kakšnih 15 vozlov vetra, a žal s severovzhoda, da sva vse počasneje napredovala in se zaletavala v vse večje valove. Za Almerijo sva se približala obali in ji sledila na poti proti Cartageni.

Na radijski postaji se je pogosto sprožal alarm z obvestili o migrantskih čolnih iz Afrike.

Čez nebo so se navlekli oblaki in zvečer je veter oslabel, pred nama pa so se pojavile nevihte. Trideset milj pred Cartageno se je motor po skoraj dveh dneh delovanja naveličal svoje službe. Zakašljal je in obstal. Predvideval sem, da je guncanje po valovih premešalo usedline v naftnih tankih in da so le te potem zapacale enega ali oba fitra, zato sem enega zamenjal, drugega pa očistil. Potem sem poskusil zagnati motor, pa ni bilo glasu iz podpalubja. Poslušnost je odpovedal motorni akumulator. Preprosto je kar naenkrat zaspal in kazalec na njegovem voltmetru ja obstal pod številko 8. Poskusil sem ga obuditi oz napolniti s pomočjo porabniških akumulatorjev, a brez uspeha. Porabniški akumulatorji sami pa žal niso bili dovolj močni, da motor zagnali.

Ni preostalo drugega, kot počasi jadrati v pretežno slabotnem vetru, cikcakati proti vatru in opazovati povsod naokoli, kako nočno nebo parajo strele. Zadnjih dvajset milj so se nevihte z obale preselile tudi nad morje, z neba zlivale velike količine dežja in mešale veter. Kravžljal sem možgane, kam naj sploh jadram, da bi čimprej prijadral do Cartagene. Strele so povsod naokoli sekale v morje, včasih tudi v neposredni bližini Skokice, a elektronika na barki je preživela. Zlata je nebeško svetlobno in zvočno predstavo na srečo pod vplivom tablet proti morski bolezni pretežno kar prespala.

Nekajkrat sem s podporo kakšne nevihte ugodno jadral v približno pravo smer, pa je šla ploha naprej in me tudi za po pol ure zapustila v skoraj popolnem brezvetrju, dokler ni privršala naslednja nevihta. Telovadil sem z jadri, jih po potrebi krajšal in potem spet podaljševal, delal sem obrate, kot bi bil na regati in proti jutru našel prehod med valobrani pred luko v Cartageni.

V luki sem spustil sidro, saj se ponoči v spremenljivem vetru in brez delujočega motorja nisem upal pristati v marini. Slekel sem premočena oblačila in šel spat. Spal sem morda le eno uro, ko je do Skokice priplul čoln obalne straže, zahteval dokumente, potem pa mi je policaj povedal, da v luki ne smem sidrati. Vedel sem da ne, a nisem imel pametnejše izbire. Razložil sem mu, da ne morem zagnati motorja in se ponoči v nevihti nisem upal pristati na jadra. Rekel sem, da se bom šel v trgovino po nov akumulator in potem odplul v marino ali pa, da barko do obale lahko povlečem s svojim čolnom, pa mi niti prvega niti drugega niso dovolili, temveč so na pomoč poklicali reševalce na čolnu Rdečega križa, ki so Skokico potem odvlekli do marine.

13.9. Alboransko morje

Proti jutru sva z nenadejanim jugozahodnikom odjadrala iz gibraltarske marine in za svetilnikom na jugu polotoka zavila proti vzhodu na Alboransko morje južno od Pirenejskega polotoka. Vetra je dopoldne žal zmanjkalo in morje se je zgladilo. Brnenje motorja na mirnem morju je Zlati veliko bolj všeč kot meni.

Sonce je še vedno toplo, zato sva nad palubo namestila bimini, žal pa je morje hladnejše, kot sem pričakoval in s kopanjem v morju danes ni bilo nič, saj me je želja po plavanju minila že, ko sem noge v vodo pomočil do kolen..

Na poti naju pogosto obiskujejo delfini, pilotskih kitov pa tokrat še nisem videl.

Nad obalo se bliska, na morju pa je mirno, a vremenska napoved kaže, da se bo jutri vreme sfižilo tudi na morju. Upam, da še pred tem prijadrava do Cartagene.

12.9. Gibraltar

Po dveh mesecih skakalnih tekmovanj imao en teden premora in z Zlato sva zvečer priletela v Jerez na jugu Španije ter se ponoči z avtom zapeljala še do Skokice v La Lineji.

Še pred sončnim vzhodom sem na motor namestil in uspešno preskusil popravljeno vodno črpalko.  Dan je bil tudi v nadaljevanju kar poln različnih opravil. Na jambor sem namestil nove močnejše pripone in končno sem lahko odstranil varnostne vrvi, ki sva jih z Dušanom spomladi v Braziliji namestila na jambor za podporo priponam.

Žal sem opazil, da je barka “bogatejša” za nekaj prask, ki jih je pred nekaj tedni povzročil Portugalec, ko je v močnem vetru na trdo pristajal na sosednji privez v marini.

Popoldne je bila Skokica pripravljena za plovbo. Odvezala sva vrvi s pomola in se za eno noč preselila čez mejo v marino v Gibraltarju, kjer sem spotoma na bencinski črpalki do vrha z nafto napolnil oba tanka na barki.

Nafta je tukaj skoraj za polovico cenejša kot pri nas in pri 220 natočenih litrih je prihranek kar občuten.

 

Kolesarskemu izletu čez drn in strn ob obali med Alcaideso in Gibraltarjem je zvečer sledila zaslužena večerja v enem od angleških pubov v središču Gibraltarja.

Vremenska napoved v prihodnjem tednu ni ugodna za pot proti vzhodu, saj bo prevladoval vzhodnik in dež konec tedna. Izjema sta brezvetrni četrtek in morda še petek, ki ju bom poskušal čim bolj izkoristiti za premik ob južni španski obali proti vzhodu.