Krk – Istra

Po enem mesecu “remonta” v ladjedelnici v Punatu je Skokica zdaj spet na morju.

Vsa vzdrževalna dela na barki sicer še niso končana, narejeno pa je vse, kar je bilo potrebno narediti na podvodnem delu barke: servis motorja in saildrive-a, montaža novega Gori sklopljivega propelerja, popravilo in okrepitev krmila, zatesnitev in okrepitev premca in predelava sidrnega prostora. Na trup, kobilico in krmilo smo v zadnjih tednih postopoma nanesli vrsto slojev premazov epoksija in antifoulinga.

Dnevi so v novembru prekratki, zato smo pogosto delali dolgo v noč. Večkrat nas je z barke pregnal dež, ki ga je bilo zadnja dva tedna na Krku v izobilju.

Jadra sem konec oktobra odnesel v jadrarno v Preddvor in mi jih je Rado v tem času prenovil ter na glavno jadro dodal tretjo krajšavo, ki smo jo pri jadranju v močnejšem vetru zelo pogrešali.

Presenečenje sem v Punatu doživel pri mojstrih, ki se ukvarjajo z inoxom, saj so pločevinasto zaščito premca, sidrišče kater pripone in ogrodje zimskega šotora izmerili, naredili in na barko zmontirali prej kot v enem tednu od naročila. Presenečenje sem napisal zato, ker so bili na naši obali inox mojstri tako “zasedeni”, da bi za to moral čakati kar nekaj mesecev.

V soboto dopoldne sem bil dogovorjen za spust barke v morje, pa je upravitelj dvigala k meni prišel še pred sončnim vzhodom in mi rekel, da gre barka lahko kar takoj v vodo, če imam vse pripravljeno. Dogovoril sem se, da so barko na dvigalu pustili viseti za dobre pol ure, da sva z Alešem lahko z antifoulingom prebarvala tudi spodnji del kobilice in druga mesta, na katerih je barka stala na stojalu. Pustili so mi tudi še nekaj časa, da se je barva pred spustom v vodo vsaj malo posušila.

Pri sušenju barve je pomagala tudi naraščajoča burja, ki je gugala Skokico na pasovih dvigala, potem pa smo šli v vodo. Ob splovitvi je pri meni vedno nekaj negotovosti, ali bo v barko kje puščala voda in ali se bo motor zagnal. Nekaj dodatne negotovosti je bilo tokrat tudi zaradi novega sklopljivega propelerja.

Motor je takoj zabrnel, propeler je deloval kot je treba, pogledal sem še v premec in pod podnice v salonu ter pomirjen ugotovil, da je vse v redu :). Medtem ko sem pregledoval barko, so jo že spustili z nosilnih pasov in burja nas je iz bazena odnesla v zaliv.

Z Alešem sva pospravila palubo, vrvi in bokobrane, potem pa razvila genovo in odjadrala proti Cresu. Genovo sva na jambor namestila že v petek zvečer, glavno jadro pa sem nameraval sestaviti v soboto zjutraj, pa me je upravitelj dvigala prehitel, potem pa sem ugotovil, da je dvajset vozlov burje pri Krku tudi samo s prednjim jadrom čisto dovolj, za hitro jadranje in glavno jadro je zato ostalo v vreči.

V prelivu med Cresom in Istro se je burja še okrepila, na Kvarnerju pa je vetromer na jamboru večino popoldneva kazal nad trideset vozlov hitrosti, zato sva genovo skrajšala na polovico. Hitrost Skokice se je skrajšanim jadrom navkljub še vedno gibala med sedmimi in devetimi vozli.

Valovi so naraščali z oddaljenostjo od obale in novi sprayhood je na južni polovici Kvarnerja že začel opravljati svoje delo in naju ščititi pred škropljenjem valov, ki so se prelivali čez palubo.

Najprej sem premišljeval, da bi za preko noči sidrala pri Rabcu, pa sva cilj zaradi hitrega jadranja prestavila v Medulin, zvečer pa sva se odločila, da bova na morju uživala še malo dlje in sva med otočki na jugu Istre ter mimo Kamenjaka prijadrala na zahodno stran polotoka. Jadro sva prestavila na levo stran in čez pol ure zavila v zaliv Paltana pred Banjolami.

Burja je v zalivu še vedno vlekla z dvajsetimi vozli, a morje ni bilo kaj dosti vzvalovano in zunanja stran starega vojaškega pomola na desni strani zaliva je bila prosta, zato sva zavila k pomolu in Skokico tam privezala s premcem v veter.

Živahnemu vetru navkljub je bila noč mirna, gretje na barki pa je tudi dovolj dobro delovalo, da naju ni zeblo. Glede ogrevanja vem, da bom moral na barki še marsikaj postoriti, saj so cevi razvoda toplega zraka potlačene in na nekaj mestih raztrgane, a pri desetih stopinjah zunanje temperature je tudi to zadostovalo za 19 stopinj v notranjosti.

V nedeljo zjutraj sva v lepem hladnem jutru odjadrala proti Puli. Med potjo sva se z Alešem zares lotila montaže glavnega jadra, in ko sva v jadro privila vse letvice in drsnike, sva ga namestila na njegovo mesto na bumu ter dvignila na jambor. Medtem sva že prijadrala v puljski zaliv, zato sva obe jadri kmalu spet pospravila in zagnala motor. Po telefonu sem najavil prihod v marino Polesana in marinero mi je potem sporočil in pokazal mesto ob pomolu, kjer bo Skokica privezana preko zime.

Severni Jadran

Z Zverinca nas je v sredo zjutraj pospremila megla, ki nam je sonce zakrivala še dobršen del dopoldneva.

Ja, jesen prihaja tudi na morje.

 

Za vsak primer smo med plovbo v gosti megli vsakih nekaj minut zatrobili s trobento, da bi z zvočnimi signali opozorili nase, ali pa spodbudili druge, da se oglasijo, če se nahajajo kje v bližini.

 

Prevladovala je tišina, slišali smo le brnenje našega motorja.

 

Mimo Tuna in Molata smo zavili proti Pagu, kjer se je megla začela razkrajati in se je prikazalo sonce. Vetra tudi sredi dneva še ni bilo na spregled in proti severu smo pluli po gladkem morju.

Zavili smo k Maunu, se ustavili, spustili sidro in potem s čolnom odveslali na obalo ter se sprehodili po otoku. Nihče od nas treh še ni bil na Maunu, zato smo si ga pravzaprav izbrali za postanek. Nizki in z grmovjem na gosto porasli otok nas ni ravno navdušil, nekaj možnosti za sprehod je bilo le ob kamniti obali.

Alešu in Matjažu se zdi morje še vedno dovolj toplo za plavanje, zame se je kopalna sezona končala že v Grčiji.

 

Popoldne smo odpluli naprej proti severu Paga, kjer je veter končno vsaj malo nakodral morje, da smo lahko razvili jadra in potem proti večeru mirno jadrali proti Rabu in uživali v lepem razgledu po otokih.

Sonce se je medtem spustilo do obzorja in zašlo za Cresom.

 

Na vhodu v Rabsko luko smo pospravili jadra in s Skokico pristali ob obali starega mesta. Nismo se niti dobro privezali, ko nas je že pregnal redar, češ da je cela obala v izgradnji in da naj barko privežemo v marini na drugi strani pristanišča.

V marini je bila privezana le ena jadrnica, zato sem mislil, da marina ne obratuje več, a je na pomol prišel marinero in nam pokazal, kje naj pristanemo in nam pridržal vrv muringa. Povedal je, da je marina sezonska in jo zaprejo konec tedna. Žal cena priveza s sto evri ni bila prav nič sezonska, a mi niti Matjaž, niti Aleš, nista dala nobenega znaka, da je to predrago, zato se za čez noč nismo preselili na sidrišče. Kaže, da sta topel tuš in večerja v mestu odtehtala visoko ceno priveza.

Zvečer smo se sprehodili po lepem starem srednjeveškem mestecu za obzidjem, a drugih sprehajalcev skorajda ni bilo videti in naši koraki so odmevali po praznih ozkih ulicah. Sezona je mimo in v mestu vlada mir. Na obali, točno na mestu, kjer smo se zvečer najprej zaustavili, je bila zdaj privezana motorna jahta. Kaže da smo na Rab prijadrali malo prezgodaj.

V četrtek smo se od Raba poslovili zelo zgodaj, še v temi, saj sem bil za dopoldne v Punatski ladjedelnici dogovorjen za dvig barke. Tokrat megle ni bilo in vzhajajoče sonce nas je izza Velebita pozdravilo, ko smo bili že na pol poti med Rabom in Krkom. Z jutrom so s severa prišle sapice in zadnji dve uri smo do Krka lahko prejadrali, potem pa smo pred vhodom v Punatski zaliv jadra sneli z jambora in jih zložili v vrečo.

Jadra gredo v naslednih tednih na popravilo in dodelavo k Pelaiču v Preddvor.

Počasi smo pluli preko plitvega vhoda v zaliv in potem Skokico privezali ob pomol ladjedelnice v bližini dvigala. Naše jesensko morsko potepanje se je s tem končalo in z Alešem ter Matjažem smo si segli v roke in se prijateljsko poslovili.

Aleš je na barki z menoj zdržal cele tri tedne :).

Popoldne je na barko prišla Zlata, potem pa so Skokico dvignili iz vode, jo oprali in postavil na dvorišče ladjedelnice, kjer jo bomo v naslednji nekaj tednih brusili, barvali, popravljali, laminirali in namestili nekaj nove opreme.

Nekaj od načrtovanega dela smo v preteklih toplih dneh med prazniki z Zlato, Gregorjem in Jurijem že opravili, še veliko več dela me čaka v prihodnjih tednih do zime.

Skokica zdaj že ima novo barvo podvodnega dela, da se alge in školjke spomladi ne bodo tako rade prijemale trupa, prav tako je na njej že nameščeno novo in precej težje ter boljše sidro.