Severni Jadran

Z Zverinca nas je v sredo zjutraj pospremila megla, ki nam je sonce zakrivala še dobršen del dopoldneva.

Ja, jesen prihaja tudi na morje.

 

Za vsak primer smo med plovbo v gosti megli vsakih nekaj minut zatrobili s trobento, da bi z zvočnimi signali opozorili nase, ali pa spodbudili druge, da se oglasijo, če se nahajajo kje v bližini.

 

Prevladovala je tišina, slišali smo le brnenje našega motorja.

 

Mimo Tuna in Molata smo zavili proti Pagu, kjer se je megla začela razkrajati in se je prikazalo sonce. Vetra tudi sredi dneva še ni bilo na spregled in proti severu smo pluli po gladkem morju.

Zavili smo k Maunu, se ustavili, spustili sidro in potem s čolnom odveslali na obalo ter se sprehodili po otoku. Nihče od nas treh še ni bil na Maunu, zato smo si ga pravzaprav izbrali za postanek. Nizki in z grmovjem na gosto porasli otok nas ni ravno navdušil, nekaj možnosti za sprehod je bilo le ob kamniti obali.

Alešu in Matjažu se zdi morje še vedno dovolj toplo za plavanje, zame se je kopalna sezona končala že v Grčiji.

 

Popoldne smo odpluli naprej proti severu Paga, kjer je veter končno vsaj malo nakodral morje, da smo lahko razvili jadra in potem proti večeru mirno jadrali proti Rabu in uživali v lepem razgledu po otokih.

Sonce se je medtem spustilo do obzorja in zašlo za Cresom.

 

Na vhodu v Rabsko luko smo pospravili jadra in s Skokico pristali ob obali starega mesta. Nismo se niti dobro privezali, ko nas je že pregnal redar, češ da je cela obala v izgradnji in da naj barko privežemo v marini na drugi strani pristanišča.

V marini je bila privezana le ena jadrnica, zato sem mislil, da marina ne obratuje več, a je na pomol prišel marinero in nam pokazal, kje naj pristanemo in nam pridržal vrv muringa. Povedal je, da je marina sezonska in jo zaprejo konec tedna. Žal cena priveza s sto evri ni bila prav nič sezonska, a mi niti Matjaž, niti Aleš, nista dala nobenega znaka, da je to predrago, zato se za čez noč nismo preselili na sidrišče. Kaže, da sta topel tuš in večerja v mestu odtehtala visoko ceno priveza.

Zvečer smo se sprehodili po lepem starem srednjeveškem mestecu za obzidjem, a drugih sprehajalcev skorajda ni bilo videti in naši koraki so odmevali po praznih ozkih ulicah. Sezona je mimo in v mestu vlada mir. Na obali, točno na mestu, kjer smo se zvečer najprej zaustavili, je bila zdaj privezana motorna jahta. Kaže da smo na Rab prijadrali malo prezgodaj.

V četrtek smo se od Raba poslovili zelo zgodaj, še v temi, saj sem bil za dopoldne v Punatski ladjedelnici dogovorjen za dvig barke. Tokrat megle ni bilo in vzhajajoče sonce nas je izza Velebita pozdravilo, ko smo bili že na pol poti med Rabom in Krkom. Z jutrom so s severa prišle sapice in zadnji dve uri smo do Krka lahko prejadrali, potem pa smo pred vhodom v Punatski zaliv jadra sneli z jambora in jih zložili v vrečo.

Jadra gredo v naslednih tednih na popravilo in dodelavo k Pelaiču v Preddvor.

Počasi smo pluli preko plitvega vhoda v zaliv in potem Skokico privezali ob pomol ladjedelnice v bližini dvigala. Naše jesensko morsko potepanje se je s tem končalo in z Alešem ter Matjažem smo si segli v roke in se prijateljsko poslovili.

Aleš je na barki z menoj zdržal cele tri tedne :).

Popoldne je na barko prišla Zlata, potem pa so Skokico dvignili iz vode, jo oprali in postavil na dvorišče ladjedelnice, kjer jo bomo v naslednji nekaj tednih brusili, barvali, popravljali, laminirali in namestili nekaj nove opreme.

Nekaj od načrtovanega dela smo v preteklih toplih dneh med prazniki z Zlato, Gregorjem in Jurijem že opravili, še veliko več dela me čaka v prihodnjih tednih do zime.

Skokica zdaj že ima novo barvo podvodnega dela, da se alge in školjke spomladi ne bodo tako rade prijemale trupa, prav tako je na njej že nameščeno novo in precej težje ter boljše sidro.