Lubenice

Vroče poletne dni je prijetneje preživljati na morju in ker je bila tokrat enakega mnenja tudi Zlata, sva se zapeljala na morje. Morda je slika naslednjega: tekmovanje s čolni in oceanZa staro Skokico, ki še vedno čaka na ustreznega kupca, pa je itak lahko samo koristno, da ji vsake toliko časa prezračimo jadra in zaženemo motor.

Veter je v petek zapihal šele sredi dneva, zato sva tudi s prezračevanjem jeder začela šele proti poldnevu. Iz Pulskega zaliva sva z rahlim maestralom odjadrala proti Kamenjaku, za rtom zavila na vzhodno stran Istre in v Medulinski zaliv, kjer smo v Premanturi posadko začasno okrepili z novimi mornarji.

Morda je slika naslednjega: 3 osebe, ljudje sedijo in na prostem

 

Morda je slika naslednjega: 2 osebi, osebe tekmujejo s čolni, jadrnica in na prostemHelena, Miloš, Jaka in Pika so mi potem pomagali napenjati jadra in krmariti med otočki v zalivu.

Za noč na soboto je bil za severni Jadran napovedan prehod hladne fronte z navihtami, zato je bilo potrebno najti varno sidrišče, kar pa v Medulinskem zalivu sploh ni težko, saj je ustreznega prostora za sidranje v razvejanem zalivu zares v izobilju.

Noč je bila glasna in razsvetljena, nevihte so prišle v dveh obrokih, a je bilo dežja in strel več kot vetra, zato sidro ni bilo prav resno na preizkušnji. Vseeno sem za vsak slučaj večji del noči predremal v kokpitu.

V soboto sva imela z Zlato namen jadrati do Lošinja in se potem sprehoditi na Osorščico, a vetra v Kvarnerju ni bilo veliko in pihal je od zadaj, zato sva za zadnjimi istrskimi otočki spremenila načrt in zavila v levo proti Cresu. Namesto na Osorščico se bova pač sprehodila na nekaj nižje Lubenice.Morda je slika naslednjega: gora, narava in drevo Veter je bil zdaj z boka in je omogočal jadranje z okrog štirimi vozli hitrosti. A le prvi dve uri, potem pa si je veter vzel premor in zagnal sem motor.

Sidrala sva ob robu lepe prodnate plaže pod Lubenicami, ki je bila pred desetletji pogosto cilj naših družinskih jadralskih izletov. Otroci so se radi igrali s kamenčki ob morju, njihov oče pa je takrat rad letal z jadralnim padalom.

Morda je slika naslednjega: narava in drevoOb vasi Lubenice na vrhu hriba je bila čistina, ki smo jo jadralni padalci uporabljali za vzletišče, ob morju pod hribom pa je nekaj večjih plaž, ki so bile dobre za pristanek. Ko je popoldne zapihal maestral in se je veter obrnil po pobočju navzgor, nam je omogočal tudi daljše polete ob grebenu in nad morje.

Pot iz zaliva do Lubenic je zdaj lepše urejena, kot se je spomnim izpred let, nič več se ne zatikaš v trnje in nizko grmovje.Morda je slika naslednjega: 1 oseba, obala in narava

Na vrhu sem videl, da se je veter na morju obrnil in zapihal ob otoku ter se okrepil, valovi so dobivali bele pene. Ni bilo časa za uživanje v razgledu, le obrnil sem se in stekel nazaj navzdol po hribu. Nisem bil prepričan, da je barka dobro zasidrana, saj se morsko dno v zalivu hitro spušča v globino, na dnu pa je trava in veliki prodniki, ki ne omogočajo, da bi se sidro dobro vkopalo.

Ko sem pritekel do plaže, sem z olajšanjem videl, da je sidro zdržalo prvi naval vetra, le barko je veter zanesel bliže skalnati obali, zato sem Skokico presidral na sredo zaliva in počakal na Zlato, ki si je vendarle lahko vzela več časa za uživanje v razgledu z Lubenic.

Morda je slika naslednjega: vodno teloSevernik je vztrajal, a zaradi bližine istrske obali ni naredil večjih valov, zato je bilo jadranje nazaj proti jugu Istre živahno, a mirno.

Soparni dnevi

Odlašal sem z opravki, ki jih imam na spisku del in popravil na barki. Zadnja dva dni najinega dopusta sem to poskušal nadoknaditi, a sem bil le delno uspešen. V soparnih dnevih nisem našel dovolj volje, da bi delal čez dan.

Izjema so bila podvodna dela, ki pa tudi niso prinesla napredka. V večih poskusih se mi s špiralo za čiščenje odtokov pod vodo ni uspelo prebiti skozi zamašeno odtočno cev do črnega tanka. Potapljal sem se in potapljal ter poskušal, Zlata je v čolnu vrtela drugi konec špirale, a vse brez uspeha. To bo pač moralo počakati na jesen, ko bo barka na kopnem in bom cev lahko zamenjal.

Več uspeha je bilo pri montaži sončnih celic, a tudi ni šlo gladko, saj nama z Zlato za električne kable v špranjah med prekati palube ni uspelo najti prehoda do akumulatorjev. Žice sem potem moral napeljati tako, da so vidne v kabini. Na srečo je vse skupaj delovalo, potem ko sem celice povezal z regulatorjem, kontrolerjem in akumulatorji. Več uspeha, kar se estetike tiče, sem imel pri montaži dodatne luči v kuhinji. Na palubi sem zatesnil še nekaj podstavkov stebričkov od ograje, za katere sumim, da niso vodotesni, nekaj opravkov pa sem prihranil še za prihodnje mesece, ko se bom vračal na barko v Grčiji.

Zadnji večer pred odhodom domov sva pristala v ribiški luki Nea Mihaniona in med množico večjih ribiških ladij našla del prostega pomola za krmni privez Skokice. Po sprehodu sva si privoščila okusno večerjo v restavraciji na klifu z lepim razgledom čez zaliv.

V ponedeljek sva z Zlato v spremstvu galebov in delfinov prejadrala še zadnjih petnajst milj do Soluna, pospravila barko, potem pa popoldne s tamkajšnjega letališča odletela proti domu.

Ni šlo brez zapletov, saj sva zaradi odpovedi letov in zaradi zamud nadomestnih letov do doma potovala dva dni – skorajda kot da bi potovala na drug konec sveta. In še ena težava je, na katero sem se spomnil med potjo domov, pozabil sem izklopiti glavno stikalo in s tem pustil vklopljen hladilnik. Zdaj bom naslednje tri tedne do vrnitve na barko upal, da bo v Solunu lepo vreme in bo sončna celica čez dan proizvedla več elektrike, kot jo bo hladilnik porabil in da bodo akumulatorji preživeli.

V naslednjih tednih se bom na tekmovanjih po Evropi družil s skakalkami in skakalci, vmes pa upam, da bom našel tudi nekaj časa, da bom prezračil jadra na stari Skokici, ki je v polni formi še vedno naprodaj.

Meteora in Olimp

V Agiokamposu sva v četrtek dopoldne z Zlato dobila obisk dveh policajev obalne straže, ki sta k barki prišla preveriti najine dokumente in papirje od Skokice, še posebej pa ju je zanimalo, ali imava plačano E-Tepai – mesečno takso za plovno dovoljenje.

S papirji je bilo vse v redu in policaja sta nama prijazno zaželela srečno pot, da pa bi kolikor toliko kulturno zares lahko nadaljevala s potjo proti severu, sva morala počakati do popoldneva, ko je severnik oslabel pod petnajst vozlov hitrosti.

Zapustila sva zavetje pristanišča z ogromnimi betonskimi tripodi in odjadrala na še vedno precej vzvalovano morje, ki sprva ni dopuščalo jadranja ostro v veter, zato napredek proti severu ni bil hiter. Paradoks je bil, da sva imela od zadaj za en vozel ugodnega severnega morskega toka, ki pa je tekel proti vetru in valovom, da so se valovi zaradi nasprotnega toka krajšali in višali ter se zato razlivali čez krov in ustavljali Skokico. Raje sem zavil stran od obale proti sredini zaliva, kjer je bilo tam toka manj in so bili valovi bolj zaobljeni. Veter je upadal in sčasoma so se zmanjšali tudi valovi, ko pa sva po dveh urah obrnila in bolj severno prijadrala nazaj k obali, je bilo vetra že tako malo, da sem ob jadrih pognal še motor.

Pred večerom sva priplula do marine v Platamonasu, kjer sem se dogovoril za privez in za najem avtomobila za izlet v gorato notranjost Grčije.

V petek zjutraj sva se z Zlato preko priobalnega gorskega grebena odpeljala proti Meteori. Preveriti sva želela, kateri samostani so lepši, ali v Meteori ali na Atosu 😊.

Pot naju je več kot sto kilometrov vodila čez obsežna rodovitna polja posejana z žitaricami, po gričih na obrobju ravnine pa so bili veliki sadovnjaki in vinogradi.

Cesta je bila boljša od pričakovanj in po manj kot treh urah sva se pripeljala do znamenitih gora Meteore, kjer so na vrhovih težko dostopnih skal postavljeni samostani. Šest samostanov je še aktivnih, štirje za menihe in dva za nune. Samostani so odprti za turiste. Pogled na njih je zares zanimiv in mogočen. Name so naredili večji vtis, kot samostani na Atosu.

Do dveh samostanov sva se po stopnicah tudi povzpela. Do prvega, Varlaama, sva šla, ker tam ni bilo nobene gneče in sva na vrhu stopnic pri zaprtih vratih ugotovila, da je samostan ob petkih zaprt za obiskovalce.

Pri drugem samostanu, Meteoronu, postavljenem na sosednjem vrhu, je bilo več sreče, a je bila tam tudi gneča, da smo si obiskovalci po ozkih stopnicah skorajda hodili po nogah in se na tesno izogibali drug drugemu. Na vrhu je bilo več prostora, samostanske zgradbe, muzeji in cerkev so lepo urejeni, izza samostanskih zidov pa je čudovit pogled na sosednje samostane in na gorato okolico.

Navkljub temu, da sva bila v hribih, je bila vročina kar huda in po uri ali dveh sva Meteoro in njene samostane opoldne zapustila, ter se še enkrat čez razsežna in lepo obdelana polja odpeljala proti Olimpu. Nisva se imela namena povzpeti na vrh Olimpa, ki je nekaj deset metrov višji od Triglava, zaželela pa sva si planinskega sprehoda in osvežitve, ki jo ponuja visokogorje.

Zadnjih petdeset kilometrov je cesta postala precej ovinkasta in je na višini preko tisoč metrov skozi zelene gozdove vodila navzkreber in navzdol čez nekaj grebenov in vmesnih dolin ter mimo hribovskih vasic, dokler se z zahodne strani nisva pripeljala do vznožja Olimpa.

Od tam naprej se je cesta med pašniki in skozi številne ovinke vzpenjala le še navzgor, dokler se na višini okrog 1700 metrov na parkirišču pod smučiščem nisva pripeljala do zapornice in ograje vojaškega vadbenega centra.

Parkirala sva avto in se s stražarjema za ograjo dogovorila, da nama dovolijo nekajurni sprehod v hrib, pod pogojem, da se vrneva pred večerom. 

Stražarja sta si zabeležila najine osebne podatke in telefonsko številko, potem pa sta nama odprla vrata na Olimp 😊.

Po hribovski poti sva kmalu prišla do vlečnic in se potem po smučišču po ruševju vzpenjala navzgor ter uživala v hladu in lepem razgledu. Gozdna meja je bila že pod nama, nad nama pa grški bogovi in vrhovi Olimpa. Po grapah v okolici je še ležal sneg.

 

Proti večeru sva se vrnila v dolino, vmes pa sva se pred tem ustavila v hribovski vasici in v tamkajšnji kantini sem bolj za šalo vprašal, ali se pri njih lahko dobi kaj za jesti.

Starejši možakar, ki je pred kantino igral karte, je govoril le grško, a je iz sosednje hiše priklical svoji vnukinji, ki sta prevedli moje vprašanje. Potem je poklical še hčerko, ki je preko vnukinj povedala, da lahko naredi grško solato, ter speče klobase in krompir. Takoj sem se dogovoril za večerjo.

 

Zlata je ostala pri avtu in sprva ni verjela, da sem se res uspel dogovoriti za hrano, a se mi je pri planinski večerji z veseljem pridružila.

Poletni dnevi so dovolj dolgi, da sva se še pred nočjo po razgibani hribovski cesti spustila nazaj do morja, vrnila avto, odvezala vrvi in z večernim vetrom čez zaliv Thermaikos odjadrala proti polotoku Halkidiki.

Za polnočjo sva pristala v ribiški luki v kraju Nea Kallikrateia.

Ponoči je bilo na pomolu veliko ribičev, ki so s pomola namakali svoje trnke in so malo negodovali, ko sem jim z barko zasedel nekaj metrov pomola, a so se hitro sprijaznili ter svoje palice in stolčke premaknili za nekaj metrov v levo in desno.

Med jutranjim sprehodom sem potem ugotovil, da nisva pristala v ribiški vasici, temveč v živahnem turističnem mestecu, kjer je kopalna sezona v polnem zagonu.

Severni Sporadi 2

V ponedeljek zjutraj sta se Vesna in Tone na sidrišču pred Alonnisosom poslovila od naju in odjadrala proti jugu,

midva pa pred seboj nisva imela dolge poti, zato sva do deset milj oddaljenega otoka Skopelos odjadrala popoldne in sidro najprej spustila v zalivu Limonari, kjer so nekoč posneli nekaj kadrov filma Mama Mia (vsaj tako pravi Zlata). Zaliv je lep, a so vanj okoli otoka prihajali valovi in kar dobro zibali številne tam zasidrane barke.

 

Med tekom ob obali sem videl, da je v sosednjem zalivu v pristanišču ob obali dovolj globoka voda in dovolj prostora za privez, zato sva se z Zlato za čez noč preselila v pristanišče vasice Agnondas.

Slikovita vasica, lep večerni sprehod in mirna noč do zgodnjega jutra, ko so tudi v ta zaliv začeli prihajati vse večji valovi krepkega severozahodnika in zategovali vrvi, s katerimi je bila Skokica privezana ob obalo.

Zapustila sva Agnondas in do popoldneva počakala pred južnim rtom Skopelosa, da je severozahodnik dovolj popustil in predvsem, da so se valovi dovolj zmanjšali, da sva potem lahko bolj udobno odjadrala do Skiatosa.

Sidro sva spustila za marino v zalivu pred mestom in se odpravila na sprehod po živahnem mestu in po gričih, s katerih je lep razgled na mesto in okoliške otoke.

Na ulicah v Skiatosu je bila precejšnja gneča, trgovinice in gostilne so se vrstile skorajda na vsakem koraku.

Zlata se je tukaj kar razživela, jaz pa sem pohlevno capljal za njo in kot kuža čakal pred trgovinami, da si je Zlata napasla oči in delala načrte, kakšne spominke bo jutri nakupila. Ja, sodeloval sem komaj pri generalki za nakupe.

 

Dan se je poslovil in potrebno je bilo poskrbeti še za želodec. V eni od ulic sva našla prosto mizo v grški ribji restavraciji z okusno in zelo „počasno“ hrano 😊. Domov sva se vrnila sredi noči, ko je že začel vleči krepak severozahodnik. Za mirnejše spanje sem spustil še dodatnih 20 metrov sidrne verige in vklopil sidrni alarm. Sidro je tokrat zdržalo 30 vozlov nočnega vetra in alarm se ni oglasil.

V Grčiji se poleti med jadralci s spoštovanjem govori o meltemiju, ki je krepak in vztrajen severnik in severovzhodnik, v tem delu Egejskega morja pa je vreme drugačno in iz Soluna navzdol pretežno piha severozahodnik, ki se ponoči okrepi, dopoldne piha med 20 in 30 vozli, popoldne pa oslabi pod 15 in obrne na severovzhodnik, ki je primeren za jadranje po Sporadih proti zahodu.

V sredo dopoldne je šla Zlata sama v „šoping“, jaz pa sem končno našel čas in voljo, da sem do konca namestil mrežo na ograjo, potem pa sva mestece Skiatos zapustila in odjadrala na drugi konec otoka do znamenite plaže Koukounaries.

Verjetno sem že prestar, da bi me plaža navdušila, preveč je bilo na njej gneče, živžava in glasne glasbe. Je pa v zaledju lepa pot za tek po gozdu okoli jezera in po hribčkih okoli rta.

Proti večeru sva zapustila Skiatos in Sporade ter odjadrala proti severozahodu.

Zahodnika ni bilo veliko, zato je za boljše napredovanje jadrom pomagal tudi motor. Vedel sem, da bo v drugem delu noči spet zapihal okrepljen severozahodnik, a ob obali celine so na vsakih pet do deset milj vasice s pomoli za valobrani, kamor bi se lahko zatekla, ko bodo veter in valovi postali pretežki. Najin dopust se počasi izteka, a še pred odhodom domov bi rada videla tudi Meteoro in Olimp, zato je bil potreben malo daljši nočni premik.

Kar dobro sva napredovala, dokler se ob treh zjutraj nisva zaletela v zid tridesetih vozlov severozahodnika, ki je privršal iz Soluna. V desetih minutah so se na dva metra dvignili tudi valovi, se začeli prelivati čez krov in Skokico skoraj popolnoma ustavili. Zavil sem k obali in po pol ure poskočnega motojadranja sva prišla do pristanišča Agiakampos in Skokico ob štirih zjutraj privezala ob pomol med velike betonske tripode, ki jih tukaj proizvajajo in skladiščijo, sicer pa so namenjeni za izgradnjo valobranov.

Severni Sporadi 1

Po nekaj dneh potepanja okoli krakov polotoka Halkidiki sva z Zlato odjadrala proti Severnim Sporadom. Za čez konec tedna je bil za severno Egejsko morje napovedan prehod hladne fronte z nevihtami, zato smo se s Tonetom in Vesno dogovorili, da bomo nevihtno vreme prevedrili v zalivu Planitis na otoku Pelagos, ki je po Tonetovih izkušnjah eden redkih na tem delu Egejskega morja, ki nudi dobro zavetje pred vsemi vetrovi.

V petek zjutraj sva iz mirnega zaliva Toroni na zahodni strani Sitonije odjadrala na jug proti 40 milj oddaljenemu Pelagosu. S sidrišča naju je še pred sončnim vzhodom pospremil vzhodnik, ki se je za rtom okrepil nad dvajset vozlov in glavno jadro sem zmanjšal na drugo krajšavo, genovo pa sem imel skrajšano že od samega starta.

Za rtom so Skokico pozdravili valovi in se prelivali čez premec, da je bilo jadranje kar živahno. V preteklih dneh sem dovolj dobro očistil školjke s trupa barke, da je bilo jadranje spodobno hitro in je brzinomer kazal hitrosti med šestimi in devetimi vozli. Ko je po petih urah jadranja dopoldne na krov prišla tudi Zlata, sva bila že na severu Skopelosa in potem sva za rtom zavila proti zalivu Planitis, ki ima le nekaj deset metrov širok vhod, za prelivom pa se razširi na nekaj sto metrov.

V zalivu sta bili zasidrani dve barki. Uro ali dve za nama je v Planitis prijadrala še Mala s Tonetom in Vesno, ki sta s Halkidike odjadrala malo pozneje.

Do napovedanega prihoda prvega vala neviht je v petek ostalo še nekaj ur, ki sem jih izkoristil za sprehod na hrib.

Na Pelagosu menda živita le dva človeka, meniha v samostanu na drugem koncu otoka. Glavni prebivalci otoka so koze in kozli, in po njihovih stezicah sem se skozi grmovje po uri ali dveh prebiti do vrha nekaj nad tristo metrov visokega hriba, ki se nad zalivom dviguje na severozahodni strani. Z vrha hriba je lep razgled na okoliške otoke v Severnih Sporadih.

 

Po spustu s hriba sva bila z Zlato povabljena na piknik na Malo, kjer je Tone na roštilju spekel meso in zelenjavo. Ob hrani in pijači se je ženski del družbe pogovarjal o otrocih in vnukih …, moški del pa … … seveda o jadranju in daljnih oceanskih otokih.

Proti večeru so nad Pelagos prišle prve plohe in naju z Zlato pregnale z Male, ponoči pa so ploham sledile nevihte z velikimi količinami dežja in močnim vetrom, ki je pogosto menjal smer, da je Skokica kar dosti poplesavala po sidrišču in sem moral na krovu vseskozi dežurati. Žal sem skupaj z barko pred dobrim mesecem dobil tudi dotrajan spray hood, ki hudo pušča, zato je bila jadralska obleka ponoči v kokpitu med nevihtami moja edina zaščita pred dežjem.

Nova barka ima tudi premajhno in preslabo sidro, nabava večjega je že od začetka na spisku opravil, a za to zaenkrat še nisem našel časa. Nezaupanje v sidro je bil glavni razlog, da sem se ponoči namakal v dežju in prav je bilo, da sem pri tem vztrajal, saj je veter tako menjal smer, da se je sidro izruvalo iz tal in smo začeli bočno drseti proti obali.

Zagnal sem motor in barko premaknil na sredo zaliva ter zbudil Zlato, da je dvignila sidro in ga spustila. Sidro je prijelo šele v drugem poskusu.

Za kakšno uro se je vreme potem uneslo, da sem v notranjosti barke ujel nekaj spanca, ko je proti jutru privršala še ena nevihta s krepkim vetrom in barko še enkrat odsidrala. Z Zlato sva morala še enkrat ponoviti nočno vajo iz sidranja, le da je tokrat sidro prijelo v prvem poskusu. Prej sem imel pri osmih metrih globine morja v vodi petdeset metrov verige, zdaj je bilo v vodi sedemdeset metrov in to bi moralo zadostovati. In je zdržalo, zjutraj sem končno lahko odšel v posteljo.

Sobota je bila kisla s plohami in nevihtami, ki niso dopuščale kopenske rekracije, poleg tega pa se je ohladilo, da je odpadla tudi vodna rekreacija. Kisel dan smo si popestrili s klepetom, tokrat na krovu Skokice, s palačinkami pa sva se oddolžila Vesni in Tonetu za petkov piknik na Mali.

 Za noč na nedeljo so bile napovedane še močnejše nevihte, zato sem v dežju spet dežural v kokpitu, a so bile nevihte tokrat milejše, sidro je zdržalo in Zlatina akcijo na krovu ni bila potrebna. Ja, novo sidro bo potrebno čimprej nabaviti.

V nedeljo se je naredil lep dan in lahko smo zapustili “zaliv bogu za hrbtom”, kot ga je poimenovala Zlata, kjer še mobitel ni imel signala.

Po treh urah lepega jadranja smo sidro spustili v zalivu Milia na Alonnisosu, kjer je telefon vendarle deloval in občasno tudi prenos podatkov, da smo lahko videli, kaj se je vmes zgodilo po svetu in kakšno vreme se nam obeta v naslednjih dneh. Kar se slednjega tiče, naj bi bila bližnja prihodnost sončna in nekaj toplejša :).

Prejšnji teden sem med kontrolo olja v pogonski nogi opazil peno v olju, zato sem Toneta, ki ima na svoji barki prav tako vgrajeno Yanmarjevo nogo, vprašal kakšne so njegove izkušnje s to težavo. Dogovorila sva se, da bova zamenjala olje v nogi in bom potem videl, ali je težava v prestarem olju ali pa morda v puščajočem semeringu na pogonski osi propelerja. Sam nimam izkušenj z menjavo olja v sail drive-u, ko je barka v vodi, zato mi je pri tem pomagal Tone in po dveh urah črpanja gostega olja iz noge, je bilo olje zamenjano. Prihodnji dnevi bodo pokazali, ali semeringi še držijo ali pa bo morala barka iz vode, da jih bomo zamenjali.

Dan na Alonnisosu sva z Zlato zaključila z večerjo v taverni z razgledom nad bližnjim zalivom Votsi.

Prepovedano za ženske :)

Po nekaj dneh “postopanja” po lepih zalivih okoli juga Sitonije, sva z Zlato vendarle naredila malo daljši premik do tretjega kraka polotoka Halkidiki, do polotoka Atos, ki je v bistvu država v državi, ki ima svoje zakone in pravila, in kjer vladajo pravoslavni menihi številnih narodnosti. Na Atos je med drugim prepovedan vstop za ženske, pa ne samo za ljudi ženskega spola, temveč tudi za samice vseh živali. Tako piše v vodiču.

Še pred sončnim vzhodom sva zjutraj v brezvetrju izplula iz zaliva Sikias proti severu.

Na jutranjem obzorju pred premcem Skokice je kraljeval dvatisočak Atos, sveta gora.

Po nekaj urah plovbe sva se na severozahodnem koncu približala polotoku Atos.

Tone me je predvčerajšnjim med pogovorom opozoril, da se kopnemu ne smem približati na manj kot 500 m in da sta imela zato z Vesno pred časom pri Atosu težave z obalno stražo. V vodiču piše, da se plovilo, kjer je na krovu ženska, Atosu ne sme približati na manj kot miljo.

 

Skokica se je vsaj prvo uro držala Tonetovih navodil :).

 

 

Ob obali in po pobočjih hribov se na vsakih nekaj milj, ponekod tudi bolj na gosto, vrstijo mogočni samostani, večinoma zgrajeni na težje dostopnih skalah ali pa na visokih debelih zidovih.

 

 

Okrog dvajset večjih samostanov različnih rodov menihov je postavljenih po približno dvajset milj dolgem polotoku in v njih živi nekaj tisoč menihov.

Samostani so bili včasih samooskrbni, zdaj pa so modernizirali, med njimi so speljane ceste in svoje nasade menihi ponekod obdelujejo s kmetijskimi stroji podobno kot drugi poljedelci.

Po pobočjih hribov in gore Atos je videti tudi bivališča puščavnikov, menihov ki v veri živijo svoje skromno odmaknjeno življenje.

 

 

Nekateri samostani so videti kot manjša starodavna mesteca, drugi kot planinska naselja, tretji spominjajo na samostane v Tibetu, nekateri pa z modernejšimi stavbami spominjajo že na hotelska naselja.

 

Veliko jih s svojo velikostjo in nedostopnostjo naredi mogočen vtis, nekaj pa je vmes tudi manjših enostavnih samostanov, kot jih pogosto vidiš tudi drugje po svetu.

Med plovbo sem se poskušal držati predpisane oddaljenosti od obale, pa sem videl, da naju meniške oblasti pustijo na miru in da na morju ni videti nikogar, ki bi meril oddaljenost od kopnega, zato sem včasih zavil tudi bliže kateremu od samostanov ob obali. V zraku je bilo dosti vlage in zato vidljivost ni bila najboljša. Od blizu se bolje vidi in seveda so tudi fotografije bolj ostre od blizu :).

Zlata je nergala nad dejstvom, da je dostop na Atos ženskam prepovedan in sem jo med plovbo dražil s pripombami, da je to ena redkih oaz, kjer moški še kaj veljamo.

Obisk Atosa je turistom sicer dovoljen, a v zelo omejenem obsegu in je za to potrebno predhodno dovoljenje, ki pa ga dobijo le moški in predvsem moški pravoslavne veroizpovedi.

Po nekaj urah plovbe v brezvetrju se je pod goro Atos pojavil severovzhodnik, da sva mimo zadnjih samostanov lahko razvila jadra in za zadnjim rtom polna novih vtisov popoldne odjadrala nazaj proti Sitoniji.

 

Nekaj sproščenih dni

Čas je že bil, da Zlati izpolnim obljubo, da bo tokratno jadralsko potepanje po Grčiji bolj sproščeno, kot je sicer navajena z menoj.

Zadnje tri dni se potepava na kratke proge okoli juga Sitonije, srednjega prsta večjega polotoka Halkidiki. Veliko peščenih in prodnatih plaž je tukaj v po zalivih v okolici, da si za skoraj vsak veter lahko izbereš kakšno, kjer si na obali sam ali pa skoraj sam.

In ko smo že pri srednjem prstu, te dni nam ga je enkrat energično pokazal Francoz, ko smo mu na sidrišču prijazno pomahali, ko je plul mimo. Ne vem, kaj mu je rojilo po glavi, a druge razlage za to njegovo potezo si nisem mogel domisliti, kot da najbrž ne pozna zastav nekaterih srednjeevropskih slovanskih narodov :).

Danes sva se z Zlato po precej zajetnih valovih preselila na vzhodno stran Sitonije in sidro spustila v zalivu Sikias, na severnem koncu, kjer so bili valovi dopoldne manjši. Proti večeru pa, ko so se valovi iz severovzhoda unesli, sva se preselila v vasico Skala Sikias na jugu zaliva in našla prostor ob vaškem pomolu.

Morje je tukaj končno dovolj toplo, da dlje časa zdržim pod vodo in lahko čistim trup barke, ki je (bil) na debelo obraščen s školjkami. Prejšnji lastniki barke so si izbrali bel proti-vegetativni premaz, ki ga imajo alge na žalost rajši kot temnejše barve, in ko se na trupu najprej zarastejo alge, jim kmalu sledijo tudi školjke. Lesena lopatka za obračanje palačink, ki mi je služila za strganje školjk s trupa barke, se je po dveh dneh popolnoma obrabila, zato poslej za strgalo uporabljam kovinsko, s katero mi gre delo še lažje od rok, le bolj previden moram biti, da ne delam prask po trupu barke.

Ob podvodnih aktivnostih ostane veliko časa tudi za kopenske aktivnosti, saj je narava tukaj zanimivo divja, robata in drugačna, današnji zaliv z zaobljenimi granitnimi skalami, pa bi v mislih brez težav lahko prestavil na Sejšele ali pa v Skandinavijo, na katero me tukajšnja pokrajina zelo spominja.

Sveta gora Atos z istoimenskim polotokom, ki je na fotografijah v ozadju, kar kliče po obisku.

Solun in Halkidiki

V noči na petek sva z Zlato priletela v Solun in se v marini vkrcala na Skokico. Dopoldne sva na barko pripeljala hrano in pijačo za naslednja dva tedna, potem pa se odpravila na potep po betonski džungli Soluna.

Poletno sonce je kar hudo segrelo ulice, da sem imel občutek, da se sprehajava po sauni, a sva si vseeno pridno ogledala večino zgodovinskih znamenitosti Soluna, ki so tesno objete s stanovanjskimi zgradbami.

Znamenite stavbe iz starih grških, rimskih in turških časov si na poti na hrib sledijo ena za drugo: Beli stolp, Aleksander Veliki, ostanki starega grškega mesta, Galerijev slavolok, Rotonda, staro mestno obzidje s trdnjavami in številne zgodovinske cerkve.

 

Veliko sva videla in veliko prehodila, potem pa sva se vrnila na barko, odjadrala čez zaliv do rta Megalo Envolion, kjer morje ni imelo več solunske čokoladne barve in sva si lahko privoščila osvežilno večerno plavanje.

Moj spanec ni bil dolg, saj je ponoči namesto napovedanega vzhodnika čez zaliv zapihal severozahodnik in s seboj prinašal vse bolj zoprne valove. Severovzhodnik je za pot na jug pravzaprav ugoden veter, zato sem dvignil sidro, razvil genovo in odjadral ob obali polotoka Halkidiki proti jugovzhodu. Ni šlo zelo hitro, je pa bilo jadranje zato dovolj udobno, da je Zlata lahko še naprej spala

in me za krmilom zamenjala šele dopoldne, ko sem oči komajda še lahko držal odprte in ko je veter toliko oslabel, da sem jadru v pomoč zagnal še motor. Zbudil sem se opoldne, ko sva bila že pred rtom Posidion na polotoku Kassandra.

Sidrala sva ob jeziku dolge plaže, ki po obliki nekoliko spominja na Bol na Braču, le da je ta grški jezik nekajkrat daljši.

 

Med postankom sem se lotil čiščenja podvodnega dela barke, ki je bil že krepko zaraščen z algami vitičnjaki in školjkami. Po nekaj urah podvodnega strganja po trupu Skokice so me že pošteno bolele roke in tudi zeblo me je, zato sem si nekaj dela pustil še za naslednje dni. Z Zlato sva se odpravila na sprehod ob obali, ko pa sva se zvečer vrnila, sva videla, da si je Skokico kot kopalno ploščad prisvojila skupina mladcev, ki so plezali po njej in skakali z barke in se niso dali pretirano motiti, ko sva z Zlato priveslala do barke in jih nagnala.

V zaledju obsežnih plaž je vrsta mladinskih taborov in iz restavracije na plaži so do Skokice prihajali glasni tresljaji tehno »glasbe«, ki niso obetali mirnega spanca, zato sem zvečer dvignil sidro in naju mimo rta preselil še nekaj milj naprej ob obali proti jugovzhodu.

Zlati obljubljeno največjo dnevno količino milj sem v prvem dnevu prekoračil za dva in pol krat, a se Zlata (še) ni pritoževala in obljubil sem, da bodo prihodnji dnevi vendarle bolj »siga, siga«.

V nedeljo zjutraj sva z vzhodnikom odjadrala do zaliva Porto Koufo, ki leži na srednjem prstu polotoka Halkidiki in kjer sva bila za srečanje dogovorjena z Vesno in Tonetom z jadrnice Mala.

Našli smo se na sidrišču pred vasjo, se srečali in pogovorili na krovu barke. Morski pogovori med morjeplovci niso najkrajši in tem za pogovor nam ne zmanjka prav hitro, zato smo se popoldne dogovorili še za drugi polčas ob hrani in pijači v taverni na obali. Prijetnemu pogovoru navkljub mi je zvečer uspelo ujeti še dovolj dnevne svetlobe za tek okoli zaliva, ki nudi dobro zaščito pred valovi in vetrovi iz vseh smeri.